Jedro

Če je delavcu PZ redno odpovedana iz poslovnega razloga (1. alinea 1. odstavka 88. člena ZDR), se pri izračunu višine odpravnine uporabijo določbe KP, ki se nanašajo na pravice trajno presežnih delavcev in višino odpravnine in ne določilo 2. odstavka 109. člena ZDR, če je to za delavca ugodneje. Zato je tožnica upravičena do odpravnine v višini, kot je bila določena za trajno presežne delavce v 19. členu KP za lesarstvo. Tako stališče je zavzelo VS RS v zadevi opr. št. VIII Ips 358/2005. S tem, ko je komisija za razlago KP za lesarstvo odločila, da se

19. člen KP po uveljavitvi novega ZDR/02 (1.1.2003) ne uporablja več, je presegla svoja pooblastila. Komisija za razlago KP je pristojna razlagati vsebino oz. namen nejasne pravne norme, kar pa določilo 19. člena KP glede načina izračuna odpravnine trajno presežnemu delavcu, ni bilo. Z razlago, da se po uveljavitvi ZDR/02 19. člen KP za lesarstvo ne uporablja več, komisija te določbe ni razlagala, ampak jo je spremenila tako, da je prenehala veljati. S tem je prekoračila svoja pooblastila, saj KP lahko spreminjajo le stranke KP, zato te razlage ni mogoče upoštevati kot pravne podlage za odločitev o višini odpravnine.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana sodba in sklep o stroških postopka spremenita tako, da se spremenjena glasita: "Ugotovi se, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke iz naslova odpravnine v znesku 137.029,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.5.2003 dalje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 57.300,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

17.2.2004 do plačila.

Tožena stranka krije sama svoje stroške postopka." Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 22.800,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.4.2006 do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za ugotovitev obstoja prerekane terjatve v višini 137.029,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prenehanja delovnega razmerja do plačila. S sklepom je zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožnica zahtevala, naj se toženi stranki naloži, da se terjatev izplača iz stroškov stečajnega postopka in odločilo o stroških postopka tožene stranke tako, da je tožeči stranki naložilo, naj jih toženi stranki povrne v višini 71.700,00 SIT.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da je upravičena do odpravnine v višini, ki jo določa Kolektivna pogodba za lesarstvo Slovenije (KP dejavnosti, Ur.l. RS št. 67/95) in ne le do odpravnine v višini, ki jo določa 109. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-02, Ur.l. RS št. 42/2002).

Tožnici je delovno razmerje prenehalo zaradi stečaja, kar po svoji vsebini pomeni prenehanje pogodbe o zaposlitvi iz razlogov, na strani delodajalca, to je poslovnih razlogov. Ta razlog je enak trajnemu prenehanju potrebe po delu delavcev, za katere KP dejavnosti določa višino odpravnine. KP dejavnosti z uveljavitvijo novega ZDR ni prenehala veljati, komisija za razlago te KP pa je s tem, ko je odločila, da se določbe o odpravnini ne uporabljajo, presegla svoje pristojnosti. Komisija le razlaga obstoječe določbe, daje mnenja in priporočila. Ne odloča pa o veljavnosti oz. neveljavnosti KP. V konkretnem primeru KP dejavnosti določa višji nivo pravic, kot ga delavcem, ki jim je odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga (oz. v konkretnem primeru zaradi stečaja) daje ZDR. Zato je sodišče prve stopnje zahtevek za izplačilo razlike v odpravnini neutemeljeno zavrnilo. Sodba tudi nima razlogov glede zaposlitve tožnice pri pravnih prednikih tožene stranke, zato je po mnenju tožene stranke podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 1. in 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Pritožuje se tudi zoper sklep o stroških postopka, saj meni, da bi moralo sodišče prve stopnje zahtevku ugoditi in plačilo njenih stroškov postopka naložiti v breme toženi stranki. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in sklepa ter stroškovno ugoditev zahtevku oz.

razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške v višini sodnih taks.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev obstoja terjatve v višini 137.029,20 SIT, ki predstavlja razliko v odpravnini - med dejansko izplačano in odpravnino, ki bi tožnici pripadala po KP dejavnosti. Ugotovilo je, da je tožnici delovno razmerje prenehalo zaradi stečaja po odpovedi z dne 16.4.2003 in da je prejela odpravnino v maksimalni višini, določeni v 4. odstavku 109. člena ZDR, to je v višini 10-kratnika osnove, ki je nesporno znašala 145.160,53 SIT.

Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da 19. člen KP dejavnosti, ne more biti podlaga za obračun odpravnine, ker odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi stečaja po ZDR-02 ni mogoče enačiti s prenehanjem delovnega razmerja trajno presežnemu delavcu po starem Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR-90, Ur.l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93). Poleg tega je Komisija za razlago KP sprejela razlago posameznih določb in je glede uporabe 19. člena KP odločila, da se od 1.1.2003 ne uporablja.

Sodišče prve stopnje je odločitev sprejelo na podlagi dosedanje prakse pritožbenega sodišča, ki je zavzemalo stališče, da določbe KP dejavnosti o postopkih ugotavljanja in pravicah trajno presežnih delavcev ne morejo veljati za postopke in pravice, ki glede na novi koncept ZDR-02 veljajo za primer odpovedi pogodbe o zaposlitvi. K takemu stališču je prav za področje lesarstva pripomogla tudi razlaga komisije za razlago KP dejavnosti. Vendar pa je Vrhovno sodišče RS v zadevi VIII Ips 358/2005 zavzelo drugačno stališče: ZDR-90 sicer res ni urejal odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, temveč je plačilo odpravnine v

3. odstavku 36. f člena urejal v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja zaradi nujnih operativnih razlogov. Nujni operativni razlogi pa so tehnološki, organizacijski ali strukturni razlogi ter ekonomski razlogi. Ker ZDR-02 v 1. alinei 1. odstavka 88. člena poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi opredeljuje podobno, kot ZDR-90 v 29. členu in glede na določbe ZDR-02 o možnosti določanja višjih pravic v KP dejavnosti (2. odstavek 7. člena ZDR-02), ni ovire, da se določbe KP dejavnosti uporabljajo še naprej, tudi po uveljavitvi ZDR-02. Glede na razlago komisije za razlago KP, da se določba 19. člena KP dejavnosti od 1.1.2003 ne uporablja pa se zastavlja vprašanje, ali komisija za razlago KP lahko odloča o veljavnosti posameznih določb KP, ali pa gre v tem primeru za preseganje njene pristojnosti, na kar opozarja pritožba.

KP dejavnosti v 66. členu določa, da stranki KP imenujeta tričlanski organ za razlago KP, v katerega imenujeta vsaka po enega člana, tretjega člana pa imenujeta sporazumno. Razlage komisije za razlago KP po 66. členu Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPGd, Ur.l. RS št. 40/97) pomenijo obvezen način uporabe določb KP.

Že sama beseda "razlaga" pomeni, da gre za ugotavljanje vsebine, smisla in pomena določene pravne norme, ki ni jasna. V konkretnem primeru je norma iz 4. odstavka 19. člena KP dejavnosti povsem jasna in razlaga komisije zato tudi ne vsebuje "razlage" te norme v navedenem pomenu besede. S KP dejavnosti je bila priznana pravica do odpravnine v določeni višini. Ta pravica je bila z razlago KP odvzeta, saj razlaga KP posega v vsebino tako, da določa (ne)veljavnost posameznih določb, torej oblikuje KP dejavnosti na novo. Odločitev, da se neka norma KP od 1.1.2003 dalje ne uporablja, ni več le razlaga te norme, ampak je sprememba KP. O spremembi pravne norme oz. o uskladitvi njenih določb z zakonom lahko odloča le tisti, ki je pravno normo sprejel. S tem, ko je komisija za razlago KP dejavnosti odločila, da se 19. člen KP ne uporablja več, je presegla svoje pristojnosti razlagalca nejasnih določb KP, zato te razlage ni mogoče upoštevati kot obvezno podlago za odločitev o tožničini pravici do odpravnine.

V 4. odstavku 19. člena KP dejavnosti je določeno, da je dolžan delodajalec delavcu, ki je pri njem zaposlen več kot dve leti, izplačati odpravnino v višini najmanj polovice njegove plače za pretekli mesec oz. njegove povprečne plače v zadnjih treh mesecih, če je to zanj ugodneje, za vsako leto dela. Iz delovne knjižice izhaja, da je imela tožnica 32 let delovne dobe. Glede na določbo 3. alinee 1. odstavka 13. člena KP dejavnosti se v osnovo za obračun odpravnine šteje celotna delovna doba, saj je tožnica pravico, da se ji celotna delovna doba upošteva, kot da ni spremenila zaposlitve (zaradi prevzema k drugemu delodajalcu) pridobila že pred uveljavitvijo ZDR-02. Zato se pri odmeri odpravnine ne upošteva le delovna doba pri delodajalcu in njegovih pravnih prednikih, kot to določa 3. odstavek 109. člena ZDR-02, ampak tudi delovna doba, ki jo je tožnica pridobila zaradi delovnopravne kontinuitete pri drugih delodajalcih v okviru sistema Meblo pred uveljavitvijo ZDR-02. Tožnici bi tako pripadala še višja odpravnina, ker pa je zahtevala le še razliko v višini 137.029,20 SIT, njena terjatev do tožene stranke v tej višini obstoji.

Ker je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zahtevku ugodilo.

Tožnica se pritožuje tudi zoper sklep, a le v delu, ki se nanaša na stroške postopka. Tudi ta sklep je glede na spremembo sodbe pritožbeno sodišče spremenilo. Tožnica je na podlagi 1. odstavka

154. člena ZPP upravičena do povrnitve stroškov postopka, ki znašajo za pristop na prvi narok 200 točk in 50 točk za trajanje naroka, skupaj 250 točk oz. 27.500,00 SIT, povečano za DDV pa

33.000,00 SIT. Taksa za tožbo in sodbo znašata po 600 taksnih točk oz. skupaj 22.800,00 SIT, materialni stroški pa 1.500,00 SIT. Priznani stroški znašajo 57.300,00 SIT. Tožena stranka krije sama svoje stroške postopka.

Tožnica je s pritožbo uspela, zato je upravičena do povrnitve stroškov v višini sodnih taks, ki znašajo za pritožbo 1.200 taksnih točk oz. 22.800,00 SIT.