Jedro

Okoliščina, da sodišče dokazov ne razlaga tako kot stranka in jih oceni drugače, ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka.

Kot nista skupno prebivanje in skupno premoženje že sama po sebi dovolj za zaključek o obstoju zunajzakonske skupnosti, tudi njuno pomanjkanje samo po sebi še ne pomeni nujno, da med partnerjema ni zunajzakonske skupnosti.

Kljub temu, da tožnica in zapustnik nista ustvarila nekega skupnega premoženja (kar je glede na njuno starost in dejstvo, da sta vsak že imela svojo nepremičnino, v neki meri tudi logično in pričakovano), pa je do določenega prelivanja premoženja med njima le prišlo. Svoja denarna sredstva sta namenjala plačilu skupnih potreb, kot so običajni stroški živil ter izredni stroški potovanj, izletov in dopustov. In ravno skupno pridobivanje navedenih materialnih dobrin je ena od okoliščin, ki ločuje partnerja kot družinskega člana od zgolj prijatelja. Da pa je določen del financ ločen in namenjen le potrebam enega partnerja, pa je povsem običajno tudi pri zakoncih.

Izrek

I.Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se pravdni stroški, ki jih morajo toženci povrniti tožnici, znižajo za 186,66 EUR.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (v I. točki izreka in v II. točki izreka glede stroškov v znesku 3.093,91 EUR) sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da ima tožnica kot zunajzakonska partnerka zakonito dedno pravico po pokojnem A. A. (I. točka izreka) in odločilo, da so toženci dolžni tožnici v 30 dneh od prejema sodbe povrniti pravdne stroške v znesku 3.280,57 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za izpolnitev dalje do plačila (II. točka izreka).

2.Zoper sodbo toženci vložijo dve pritožbi. Predlagajo, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, s stroškovno posledico, oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Prvo toženka in tretji toženec sodišču prve stopnje očitata zmotno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Navajata, da med tožnico in zapustnikom ni obstajala življenjska ali ekonomska skupnost. Nista živela skupaj, bila sta finančno neodvisna, ustvarila nista nobenega skupnega premoženja. Stroške v trgovini sta si delila, torej sta krila vsak svoje stroške nabave hrane in drugih potrebščin. Ekonomske skupnosti ne potrjuje niti dejstvo, da je imela tožnica pooblastilo za dvig denarja na zapustnikovem računu; njuna sredstva so bila vseeno ločena, saj je z dvigi plačevala njegove položnice. Menita, da ni vsaka partnerska zveza tudi zunajzakonska skupnost. Bistveno je, kako so ju dojemale tretje osebe in ne najbližji sorodniki in prijatelji. Sosedje so ju dojemali kot prijatelja, morda tudi kaj več, a ne kot zakonca. Tožnica je sama izpovedala, da se nista poročila zato, ker bi potem izgubila vdovsko pokojnino in se tako sklicuje na lastno zlorabo predpisov.

Drugi toženec s pritožbo uveljavlja absolutno bistvene kršitve določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo 8. člena ZPP in je zgolj enostransko in selektivno upoštevalo le dokaze z zaslišanji prič tožeče stranke. Dokazna ocena je tako pomanjkljiva in sodba v tem delu neobrazložena. Logično in pričakovano je, da so vse priče tožnice pričale v njeno korist, saj imajo interes za izid postopka, kar bi moralo sodišče upoštevati pri oceni njihove verodostojnosti; glede na njihove izpovedbe je več kot očitno, da je bila tožnica v kontaktu z njimi in so le te izpovedovale po njenih navodilih. Priče, ki so jih predlagali toženci, so izpovedale ravno nasprotno, da sta bila tožnica in zapustnik zgolj prijatelja. Izpostavlja sodno prakso, po kateri mora za zaključek o obstoju zunajzakonske skupnosti priti do določene stopnje prelivanja premoženja med partnerjema. Zgolj želja po skupnem življenju in medsebojna čustvena navezanost ob pomanjkanju drugih potrebnih elementov (življenjske in ekonomske skupnosti) ne zadoščata za obstoj zunajzakonske skupnosti. Konstitutivni element zunajzakonske skupnosti v smislu Zakona o dedovanju (ZD) je torej na prvem mestu življenjska skupnost partnerjev. Če te ni - to je, če partnerja ne živita skupaj - ni zunajzakonske skupnosti v pomenu navedene določbe in s tem tudi ne dedne pravice preživelega partnerja. Možnost spregleda pogoja skupnega življenja je zgolj izjemna - če za ločeno življenje obstajajo objektivni razlogi, torej razlogi, na katere partnerja nista mogla vplivati. Ker gre za izjemo, jo je treba že iz tega razloga razlagati ozko.

3.Drugi toženec je vložil odgovor na pritožbo prvo toženke in tretje toženca. Pritrjuje pritožbi. Tožnica odgovora na pritožbo ni vložila.

4.Pritožbi sta delno utemeljeni.

5.Tožnica s tožbo zahteva ugotovitev svoje zakonite dedne pravice po pokojnem A. A., ker je med njima od leta 2004 do smrti zapustnika leta 2020 obstajala zunajzakonska skupnost.

6.Dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, ima zanju enake pravne posledice glede pravice do dedovanja, kot če bi sklenila zakonsko zvezo, če ni razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna (4.a člen ZD; enako tudi prvi odstavek 4. člena Družinskega zakonika oziroma 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih). Zunajzakonska skupnost je torej pravni standard, katerega vsebino je treba napolniti glede na okoliščine konkretnega primera. Gre za življenjsko skupnost, ki zadovoljuje čustvene, materialne in druge potrebe partnerjev in je navzven zaznavna.

7.Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, katera dejstva šteje za dokazana, odločilo je po svojem prepričanju, na podlagi celostne dokazne ocene. Pri presoji odločilnih dejstev sodišče ni vezano ali omejeno na kakšna posebna dokazna pravila. Po 8. členu ZPP velja načelo proste presoje dokazov, po katerem je sodniku prepuščeno, da na podlagi ocenjevanja posamičnega dokaza in na podlagi tega dokaza v zvezi z drugimi dokazi odloči, katera dejstva šteje za resnična in katera ne. Okoliščina, da sodišče dokazov ne razlaga tako kot stranka in jih oceni drugače, ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka. Kršitev 8. člena ZPP je podana le takrat, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, ko torej ni vestna, skrbna ter analitično sintetična, ne pa tudi, če za pritožnika ni vsebinsko prepričljiva ocena verodostojnosti posameznih prič.

8.Pri svoji odločitvi se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh za odločitev pravno pomembnih navedb strank, svojo oceno je obrazložilo v zadostni meri, da je njen preizkus mogoč, razlogi o odločilnih dejstvih tudi niso v medsebojnem nasprotju. Očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana. Prav tako ni podan očitek o protispisnosti (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Protispisnost je napaka povsem tehnične narave, gre za napačen postopek prenosa med tem, kaj izhaja iz dokaza, in tem, kaj je o tem dokazu v izpodbijanem sklepu navedeno, pri katerem se sodišče vrednostno ne opredeljuje. Takšne napake pa toženci niti ne zatrjujejo, temveč s protispisnostjo sodišču prve stopnje pravzaprav očitajo napačne materialnopravne zaključke.

9.Svoj zaključek, da je med tožnico in pokojnim A. A. obstajala zunajzakonska skupnost, je prvostopenjsko sodišče oprlo na naslednje ugotovitve:

-da sta več kot 15 let živela v skupnosti, ki se je odražala s preživljanjem skupnih vikendov na domu zapustnika ter bivanjem zapustnika na domu tožnice v obdobjih, ko se je njene vnuke vozilo v vrtec in šolo;

-da je tožnica v tem obdobju zanj opravljala gospodinjska dela ter popolnoma skrbela zanj, ko se je vrnil iz bolnice;

-da sta si izkazovala medsebojno naklonjenost in ljubezen, skupaj sta hodila na izlete, morje, se udeleževala različnih praznovanj;

-okolica ju je zaznavala kot zakonca;

-skupnega premoženja sicer nista ustvarila, vendar sta svoja denarna sredstva namenjala zadovoljevanju skupnih potreb, kot so običajni stroški živil ter izredni stroški potovanj in izletov.

10.Pri svoji oceni ni le nekritično sledilo pričam, predlaganih s strani tožnice, kot to očita pritožba drugo toženca. Zakaj s strani tožnice predlagane priče, ki vse niti niso z njo sorodstveno povezane, ne bi bile verodostojne oziroma prepričljive, ker imajo interes za izid postopka, pritožba nima konkretnejših navedb. Zgolj dejstvo, da so vedele povedati, kdaj približno sta se tožnica in zapustnik spoznala, pa tudi ne kaže na to, da so pričala po izključnih navodilih tožnice. Njihove izpovedbe so bile sicer v bistvenih okoliščinah skladne, a ne tako povsem identične, da bi se sodišču vzbudil sum v njihovo prirejenost. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je večina zaslišanih prič, tudi priči tožencev, B. B., mali bratranec tožencev in C. C., prijatelj zapustnika, v njihovem zaslišanju potrdilo, da so medsebojno navezanost tožnice in zapustnika šteli za partnerski odnos. Pri kritiki te dokazne ocene pritožba spregleda, da obe navedeni priči o naravi odnosa med tožnico in zapustnikom nista vedeli povedati veliko, saj se s pokojnim A. A. o tem nista pogovarjala, priča C. C. je celo izpovedal, da ne ve, ali sta bila s tožnico poročena ali ne. Več prič je tudi potrdilo, da sta tožnica in zapustnik skupaj hodila v trgovino, pri čemer izpovedi priče D. D., da sta si vse stroške delila, ni mogoče razumeti tako, da sta v trgovini krila le vsak svoje stroške hrane in drugih potrebščin, kot to želi prikazati pritožba prvo toženke in tretje toženca. Tudi njena izpovedba, da je v tožničini hiši skozi odprta vrata spalnice videla dve postelji, ne pomeni nujno v pritožbi izpostavljenega dejstva, da sta očitno tožnica in zapustnik imela vsak svojo posteljo in ne ene skupne postelje, kot bi jo imela, če bi bila resnično zunajzakonska partnerja. Izraz dve postelji lahko povsem življenjsko pomeni tudi, da sta bili v spalnici dve ležišči (ki sta lahko tudi drug ob drugem) in ne zgolj eno ležišče za eno osebo. Navedene izjave pritožba selektivno izvzame iz celotnega konteksta izpovedi priče, ki je povedala, da ju je dojemala kot zakonca in ne le kot prijatelja in da sta tako doma kot na letovanjih spala skupaj v isti sobi.

11.Konstitutivni elementi zunajzakonske skupnosti so skupno življenje, ekonomska skupnost in dejstvo, da osebi v očeh okolice veljata za zunajzakonska partnerja (t. i. notornost skupnosti). A kot nista skupno prebivanje in skupno premoženje že sama po sebi dovolj za zaključek o obstoju zunajzakonske skupnosti, tudi njuno pomanjkanje samo po sebi še ne pomeni nujno, da med partnerjema ni zunajzakonske skupnosti. Zunajzakonska skupnost mora temeljiti na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, razumevanju, zaupanju in nudenju medsebojne pomoči. Skupno življenje presega pojem skupnega bivanja in ni omejeno le na skupno bivališče, ampak zajema tudi druge zgoraj povzete vidike, zaradi katerih se moški in ženska svobodno odločita, da bosta živela skupaj v partnerskem odnosu z enako vsebino, kot jo ima zakonska zveza, le da zaradi določenih svojih prepričanj ali okoliščin takšne zveze ne formalizirata.

Odločilna je torej notranja komponenta, kako partnerja dojemata svoj odnos drug do drugega. Odnos med partnerjema je treba presojati kot celoto, življenje je namreč pestro in ponuja številne primere, ki se med seboj razlikujejo. Prav imajo sicer pritožniki, da se zunajzakonske skupnosti ne sme mešati s prijateljstvom oziroma dalj časa trajajočim razmerjem intimne narave in da je predvsem pri starejših osebah, ki imajo družine že od prej, potrebna pri tem določena zadržanost, vendar pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je dokazni postopek pokazal, da je med tožnico in zapustnikom obstajala volja in želja za trajno vzajemno zadovoljevanje tako čustvenih kot socialnih in ekonomskih potreb.

Večino časa (med vikendi ter občasno tudi med tednom) sta skupaj živela drug pri drugem (ali pri tožnici ali pri zapustniku), zadnji čas pred smrtjo tudi stalno pri tožnici, skupaj sta hodila na dopust, v trgovino, vozila v vrtec in šolo vnuke tožnice, se skupaj udeleževala družinskih praznovanj.

Tožnica je zanj skrbela vse do smrti in nato tudi poskrbela za njegov pogreb. Kljub temu, da nista ustvarila nekega skupnega premoženja (kar je glede na njuno starost in dejstvo, da sta vsak že imela svojo nepremičnino, v neki meri tudi logično in pričakovano), pa je do določenega prelivanja premoženja med njima le prišlo. Svoja denarna sredstva sta namenjala plačilu skupnih potreb, kot so običajni stroški živil ter izredni stroški potovanj, izletov in dopustov. In ravno skupno pridobivanje navedenih materialnih dobrin je ena od okoliščin, ki ločuje partnerja kot družinskega člana od zgolj prijatelja. Da pa je določen del financ ločen in namenjen le potrebam enega partnerja, pa je povsem običajno tudi pri zakoncih.

12.Navedene presoje o zunajzakonskem partnerstvu ne more omajati niti dejstvo, da se v drugih sodnih postopkih nista medsebojno nazivala kot partnerja ali kot zakonca, temveč kot prijatelja. Tudi te navedbe je treba upoštevati glede na vse okoliščine primera, ko laične stranke na sodišču ne uporabljajo pravnih izrazov, temveč pogovorni jezik, kjer se pogosto o partnerju govori le, če je sklenjena formalna zveza.

13.Po povedanem je izpodbijana odločitev o glavni stvari (I. točka izreka) pravilna, v skladu s sprejeto in citirano sodno prakso, pritožbi pa v tem delu neutemeljeni. Utemeljeno pa toženci opozarjajo na napačno odmerjeno višino pravdnih stroškov. 6. člen Odvetniške tarife (OT) določa, da gre odvetniku za porabljen čas med zastopanjem na narokih poleg plačila za zastopanje, določenega v tarifnih številkah posebnega dela, za vsake začete nadaljnje pol ure nad eno uro tudi urnina v višini 50 točk, vendar za vsakokratno zastopanje največ do višine postavke, ki je v tarifnih številkah posebnega dela določena za prvo tovrstno zastopanje. Za zastopanje na narokih dne 29. 9. 2022 in 12. 12. 2023 je sodišče prve stopnje tožnici glede na trajanje priznalo 550 točk oziroma 300 točk urnine, pri čemer ni upoštevalo zgornje omejitve iz citiranega člena OT na višino osnove postavke, ki je za zastopanje na konkretnih narokih 200 točk. Pritožbeno sodišče je zato pritožbama v tem delu ugodilo in odločitev v II. točki izreka sodbe ob pravilni uporabi OT spremenilo tako, da je odmerjene stroške, ki so naloženi v plačilo tožencem, znižalo za 186,66 EUR (358. člen ZPP). Tožnici je tako za ta dva naroka priznalo urnino v višini 200 točk, vse skupaj za stroške torej 3.300 točk, povečane za 2 % materialne stroške in 22 % DDV ter plačano sodno takso. V preostalem delu pa je pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče, skladno z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

14.Toženci so s pritožbama uspeli le v minimalnem delu glede stroškov postopka, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da krijejo svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena istega zakona). Tudi glede stroškov drugo toženca za odgovor na pritožbo prvo toženke in tretje toženca je pritožbeno sodišče odločilo, da jih krije sam, ker so bili ti za postopek nepotrebni (155. člen ZPP). V odgovoru je zgolj pritrdil pritožbi ostalih dveh tožencev in vztrajal pri svoji pritožbi in z njim ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča.

-------------------------------