Jedro

Za uveljavljanje zahtevka za plačilo razlike plače je dopustno neposredno sodno varstvo po 3. odstavku 204. člena ZDR, saj pogodba o zaposlitvi tožnice določa vse elemente za določitev osnovne plače, ki se določi kot produkt količnika delovnega mesta, količnika po napredovalni lestvici ter izhodiščne plače. Določitev osnovne plače tožnice je zato v obravnavani zadevi odvisna le od pravilne uporabe materialnega prava, torej predpisa, ki določa količnik delovnega mesta (ki se je po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi spreminjal, pri čemer so vsi kasnejši akti določali le višji količnik delovnega mesta tožnice), višino količnika po napredovalni lestvici in višino izhodiščne plače. Torej gre za „čisto“ denarno terjatev, ki jo delavec lahko uveljavlja neposredno pred sodiščem.

Tožena stranka je v Dogovoru (2010), sklenjenem s sindikatom, določila višino izhodiščne plače za določeno obdobje. Od tega dogovora, ki ima naravo podjetniške kolektivne pogodbe, ni odstopila, zato dogovor še vedno velja, zaradi tega pa tožena stranka ni mogla zakonito znižati izhodiščne plače v tem obdobju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana vmesna sodba sodišča prve stopnje (I. točka izreka).

Obrazložitev

Z izpodbijano vmesno sodbo (pravilno: vmesno sodbo in delno sodbo) je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstaja temelj glede naslednjih tožbenih zahtevkov: - za obdobje od vključno februarja 2009 do vključno decembra 2009 tožena stranka dolguje tožnici razliko med prejeto bruto plačo in plačo, ki je produkt količnika delovnega mesta v višini 1,941, napredovalnih količnikov in izhodiščne plače 705,25 EUR bruto, - za obdobje od vključno januarja 2010 do vključno novembra 2010 tožena stranka dolguje tožnici razliko med prejeto bruto plačo in plačo, ki je produkt količnika delovnega mesta v višini 1,941, napredovalnih količnikov in izhodiščne plače 717,94 EUR bruto, - za obdobje od vključno decembra 2010 do vključno aprila 2012 tožena stranka dolguje tožnici razliko med prejeto bruto plačo in plačo, ki je produkt količnika delovnega mesta v višini 1,941, napredovalnih količnikov in izhodiščne plače 615,47 EUR bruto (I. točka izreka).

Zavrnilo je primarni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici: a) za december 2010 obračunati razliko med prejeto bruto plačo in plačo, ki je obračunana na podlagi količnika delovnega mesta v višini 1,941 in napredovalnih količnikov, ter ji ob upoštevanju izhodiščne bruto plače 717,94 EUR obračunati 813,69 EUR bruto plače, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2011 dalje do plačila, od tako dobljenega zneska odvesti davke in prispevke ter ji izplačati neto znesek, b) od vključno januarja 2011 do vključno oktobra 2011 obračunati bruto razlike v plačah in sicer med prejeto plačo in plačo, obračunano na podlagi količnika delovnega mesta 1,765, napredovalnih količnikov in ob upoštevanju izhodiščne plače 769,33 EUR, in tožnici izplačati bruto razlike v plačah: - 646,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2011 dalje do plačila, - 592,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2011 dalje do plačila, - 639,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2011 dalje do plačila, - 650,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2011 dalje do plačila, - 674,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2011 dalje do plačila, - 712,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2011 dalje do plačila, - 806,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2011 dalje do plačila, - 697,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 9. 2011 dalje do plačila, - 641,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2011 dalje do plačila, - 624,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 2011 dalje do plačila, ter od tako dobljenih zneskov poravnati vse zakonsko določene prispevke in davke, neto zneske pa izplačati tožnici (II. točka izreka).

Odločitev o stroških postopka je pridržalo za končno odločbo (III. točka izreka).

Zoper ugodilni del sodbe, to je zoper I. točko izreka, se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter napačne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbo tožnice zavrže, podrejeno pa, da sodbo spremeni in razsodi, da temelj tožbenih zahtevkov za obdobje od februarja 2009 do aprila 2012 ne obstaja. Navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno zaključilo, da je tožnica upravičeno vložila tožbo neposredno pred sodiščem, saj bo sodišče ugotavljalo tako višino tožnici pripadajočega količnika kot tudi vrednost izhodiščne plače. Sodišče prve stopnje je presojalo veljavnost posameznih aktov tožene stranke v zvezi z določitvijo višine izhodiščne plače ter veljavnost dogovorov, sklenjenih med toženo stranko in sindikati (sklep z dne 13. 4. 2010 in veljavnost dogovora z dne 6. 9. 2004, 24. 12. 2010, 5. 2. 2009), saj je tožnica zahtevala priznanje višje izhodiščne plače za določena obdobja, ki iz aktov tožene stranke ne izhaja, oziroma vtoževana višina ni bila določena s strani tožene stranke oziroma v dogovoru s sindikati. Gre za obdobje od 1. 12. 2010 dalje in za čas od 1. 4. 2010 do 30. 9. 2010. Sodišče je tožnici tudi za čas od 1. 4. 2010 do 30. 9. 2010 priznalo drugo višino izhodiščne plače, kot je veljala za zaposlene pri toženi stranki. Tudi za čas od 1. 2. 2009 do 31. 12. 2009 je treba višino izhodiščne plače šele ugotoviti, saj je v Dogovoru o znižanju izhodiščne plače ter sodelovanja pri dokapitalizaciji družbe A. d.d. izrecno navedeno, da v kolikor se ta dogovor o znižanju plače po formuli 3 % + 2 % sprejme, potem znaša dejansko znižanje plače vrednostno 2 %. Navedeno pomeni, da je potrebno vrednost izhodiščne plače, ki predstavlja podlago za izračun tožničine razlike v plači, šele ugotoviti. Količnik za izračun tožničine plače iz pogodbe o zaposlitvi ni razviden in se pogodba le na splošno sklicuje na količnik delovnega mesta in napredovalne količnike. Tožnici pripadajoče količnike je, glede na navedeno, treba šele ugotoviti, saj so med strankama sporni. Zato neposredno uveljavljanje denarnega zahtevka ni mogoče. Glede Aneksa h kolektivni pogodbi o plačah in pogojih dela STW/D v A. d.d. z dne 24. 6. 2008 navaja, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožena stranka pravice delavcev, kot izhajajo iz Aneksa h kolektivni pogodbi o plačah in pogojih dela STW/D v A. d.d., dolžna spoštovati in uravnavati višino količnika delovnega mesta, kot izhaja iz aneksa. Sodišče prve stopnje je v zvezi z usklajevanjem količnika za delovna mesta člana kabinskega osebja in vodje posadke napačno ugotovilo dejansko stanje, saj, kot je izpovedal tudi takratni izvršni direktor A.A., količnikov ni bilo mogoče dvigovati, ker se je plača znižala za vse zaposlene. Dogovor in namen dogovora s sindikati je bilo enotno znižanje plač za vse zaposlene. Sodišče prve stopnje v zvezi z veljavnostjo aneksa ter namenom dogovorov s sindikati ni zaslišalo prič, zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Dejstvo je, da je bil namen dogovora enotno znižanje vseh plač zaposlenih. V konkretnem primeru je prišlo do znižanja vrednosti izhodiščne plače zaradi zagotavljanja likvidnosti in obstoja družbe, zato delavci tožene stranke ne morejo biti neenako obravnavani, saj za navedeno ne obstaja objektivni razlog niti to ni bil namen strank, ki so sklepale dogovor. Tožena stranka poudarja, da sodišče tožnici ne more priznavati plače na podlagi višine izhodiščne plače, ki pri toženi stranki v obdobju od 1. 4. 2010 do 30. 9. 2010 ni bila uveljavljena, saj ustrezno predhodno varstvo ni bilo sproženo, niti sklep z dne 13. 4. 2010 ni bil razveljavljen. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni mogla enostransko spreminjati plače s sklepom z dne 13. 4. 2010, saj gre za materialnopravno zmoten zaključek. Meni, da se sodišče ne more sklicevati na Dogovor o postopni uveljavitvi novega plačnega sistema za kabinsko osebje z dne 6. 9. 2004. Sodišče namreč zaključuje, da v času sprejema sklepa z dne 13. 4. 2010 ni več veljal, saj je bil sklenjen le za obdobje 2004 do 2007. To ne drži, kar dokazuje njegova vsebina, ki je povzeta v pogodbi o zaposlitvi in dejstvo, da se združenje kabinskega osebja in tožena stranka tudi v Aneksu h kolektivni pogodbi z dne 24. 6. 2008 sklicujeta nanj in sta tako obe stranki kolektivne pogodbe šteli, da dogovor velja. Iz dogovora izhaja, da je postal del kolektivne pogodbe, zato so ostali veljavni tako dodatki k plači kot tudi višina plače in možnost znižanja plače. Če je tožena stranka višino izhodiščne plače določala v dogovorih s sindikati, to ne pomeni, da se je odpovedala enostranskemu urejanju plač, kar izhaja tudi iz sprejetih sklepov, na primer z dne 11. 2. 2008. Tožena stranka je torej lahko tudi v letu 2010 utemeljeno znižala višino izhodiščne plače, saj ta možnost ni bila nikoli izključena. Tožena stranka se je v podjetniški kolektivni pogodbi, ki je veljala v spornem obdobju, zavezala, da bo vrednost izhodiščne plače prve tarifne skupine 4,5 % nad izhodiščno plačo za prvo tarifno skupino po Splošni kolektivni pogodbi za gospodarske dejavnosti, to pa je tožena stranka pri določanju vrednosti izhodiščne plače spoštovala. Podjetniška kolektivna pogodba je v spornem obdobju vsebovala tudi določbo, da se bo izhodiščna plača usklajevala v skladu z določili splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo oziroma v skladu z veljavnim Dogovorom o politiki plač, kar pomeni, da je bila določitev vezana na splošno usklajevanje plač in ne na dogovor s sindikati. Ker usklajevanje plač še vedno poteka, ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo ne velja več in da tudi se plača ne bi mogla več enostransko urejati. Plače po kolektivnih pogodbah so znane in prenehanje veljavnosti splošne kolektivne pogodbe ni prav v ničemer vplivalo na možnost usklajevanja plač.

Nadalje navaja, da je sodišče neutemeljeno ugotovilo obstoj temelja za tožničin zahtevek glede višine izhodiščne plače za čas od 1. 2. 2009 do 31. 12. 2009, saj iz dogovora s sindikati jasno izhaja, da znižanje plač v primeru realizacije dogovora glede dokapitalizacije družbe, kar je bilo nesporno izvedeno, ni znašalo 5 %, temveč 2 %. Glede navedenega obdobja tako ni sporna le višina zahtevka, temveč tudi sama višina izhodiščne plače. Višina izhodiščne plače v znesku 705,25 EUR je v nasprotju z dogovorom o znižanju izhodiščne plače ter sodelovanju pri dokapitalizaciji družbe A. d.d. z dne 5. 2. 2009. Glede na zgoraj navedeno višina izhodiščne plače ni pravilno ugotovljena. To velja tako za čas za obdobje od februarja 2009 do 31. 12. 2009 in za čas od 1. 4. 2010 do 30. 9. 2010. Višine izhodiščne plače, ki je veljala pri toženi stranki do 31. 12. 2010, sploh ni mogoče upoštevati za izračun razlike v plači tožnici, saj ga je v primeru, da sodišče zaključi, da je aneks h kolektivni pogodbi o plačah in pogojih dela STW/D v A. d.d. veljaven, treba upoštevati v celoti, tako kot se glasi in upoštevati določilo 5. odstavka 32.a člena, ki določa, da spremenjena količnika iz prejšnjega odstavka velja dokler znaša izhodiščna plača v A. d.d. 742,37 EUR. V primeru znižanja te izhodiščne plače pa se osnovna plača za delovni mesti stevardesa/stevard in vodja kabinskega osebja v posadki določi v skladu s 1., 2. in 3. odstavkom tega člena. Tretji odstavek 32.a člena pa določa način izračuna osnovne plače za delovno mesto vodja kabinskega osebja v posadki in za delovno mesto stevardesa in sicer kot produkt izhodiščnega količnika delovnega mesta povečanega v skladu z 32.b členom te kolektivne pogodbe iz naslova napredovanja in izhodiščne plače v A. d.d., ki po dogovoru o postopni uveljavitvi plačnega sistema za kabinsko osebje z dne 6. 9. 2004 znaša 647,88 EUR. Če bi torej zaključili, da je bila z aneksom z dne 24. 6. 2008 določena drugačna osnova za obračunavanje osnovne plače v kabinskem osebju in s tem tudi tožnici, potem je treba upoštevati tudi, kako se skladno z aneksom ta plača izračuna in sicer v primeru znižanja se izhodiščna plača znaša 647,88 EUR. Če je namreč za tožnico in kabinsko osebje določen drugačen sistem, je treba tega upoštevati v celoti kot je določen, torej neupoštevaje vsakokratno višino izhodiščne plače pri toženi stranki. Če je bila volja strank, da se upošteva vsakokrat veljavna višina izhodiščne plače, potem bi to navedli in ne bi navedli nič, ne pa da jasno navedeta, da se v primeru znižanja plač upošteva točno določena vrednost izhodiščne plače po točno določenem dogovoru. Sodišče glede na navedeno nima podlage, da za obdobje od februarja 2009 do decembra 2010 tožnici za izračun razlike v plači na podlagi aneksa h Kolektivni pogodbi o plačah in pogojih dela STW/D v A. d.d. z dne 24. 6. 2008 upošteva vsakokrat veljavno vrednost izhodiščne plače, saj višino izrecno določata citirani aneks.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. Prerekala je navedbe tožene stranke ter predlagala potrditev sodbe oziroma zavrnitev pritožbe tožene stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (vmesno sodbo) v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje z odločitvijo v točki II izreka, ko je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici za december 2010 obračunati razliko med prejeto bruto plačo in plačo, ki je obračunana na podlagi količnika delovnega mesta v višini 1,941 in napredovalnih količnikov, ter ji ob upoštevanju izhodiščne bruto plače 717,94 EUR obračunati ... EUR bruto plače, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2011 dalje do plačila, ter od vključno januarja 2011 do vključno oktobra 2011 obračunati bruto razlike v plačah in sicer med prejeto plačo in plačo, obračunano na podlagi količnika delovnega mesta 1,765, napredovalnih količnikov in ob upoštevanju izhodiščne plače 769,33 EUR, in tožnici izplačati bruto razlike v plačah, dejansko zavrnilo le tisti del tožbenega zahtevka, ki presega zahtevek, kateremu je sodišče prve stopnje ugodilo v točki I izreka sodbe. Tako postavljena „primarni“ in „podredni“ zahtevek nista „tipična“, ko bi sodišče o podrednem odločilo v primeru, če bi zavrnilo primarni zahtevek. V tej zadevi sta primarni in podredni zahtevek postavljena na različnih pravnih podlagah, zato je „podredni“ tožbeni zahtevek postavljen za primer, če bi sodišče ugotovilo, da pravna podlaga iz „primarnega“ tožbenega zahtevka ni pravilna in bi sodišče „primarni“ tožbeni zahtevek zavrnilo, tako da bi v takem primeru lahko odločalo o „podrednem“ tožbenem zahtevku. Ker sodišče skladno s 3. odstavkom 180. člena ZPP ni vezano na pravno podlago tožbenega zahtevka, „podredni“ zahtevek ni bil pravilno postavljen, na kar bi moralo paziti sodišče prve stopnje, tako da bi tožeča stranka ustrezno oblikovala svoj zahtevek.

Ni utemeljena pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbo zavreči, ker tožnica ni predhodno, pred vložitvijo tožbe, uveljavljala varstva pravic pri toženi stranki v skladu z določbo 1. in 2. odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 s spremembami; ZDR). V konkretnem primeru je dopustno neposredno sodno varstvo po 3. odstavku 204. člena ZDR, saj pogodba o zaposlitvi tožnice z dne 3. 11. 2004 za delovno mesto „5058/5058 Vodja kabinskega osebja v posadki – Sektor letalska operativa“ (priloga A2) določa v VI. točki vse elemente za določitev osnovne plače, ki se določi kot produkt količnika delovnega mesta, količnika po napredovalni lestvici ter izhodiščne plače v A. d.d.. Določitev osnovne plače tožnice je zato v obravnavani zadevi odvisna le od pravilne uporabe materialnega prava, torej predpisa, ki določa količnik delovnega mesta (ki se je po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi spreminjal, pri čemer so vsi kasnejši akti določali le višji količnik delovnega mesta tožnice), višino količnika po napredovalni lestvici in višino izhodiščne plače. Torej gre za „čisto“ denarno terjatev, ki jo lahko uveljavlja neposredno pred sodiščem.

Tožena stranka je v letu 1997 sklenila podjetniško kolektivno pogodbo; KP A. d.d.), v letu 1999 pa je bila sklenjena Kolektivna pogodba o plačah in pogojih dela STW/D v A. d.d. – v nadaljevanju: KP o plačah in pogojih dela STW/D. Za odločitev o pritožbi je bistven Dogovor o postopni uveljavitvi plačnega sistema za kabinsko osebje za obdobje od 2004 do 2007 z dne 6. 9. 2004 – v nadaljevanju Dogovor (2004), v katerem je bil določen količnik osnovne plače za delovno mesto vodje kabinskega osebja v posadki 1,755 in stevardese/stevarda 1,543. Določeno je bilo, da se vrednost izhodišča povečuje skladno z eskalacijo iz socialnega sporazuma v RS oziroma drugega predpisa, ki bi urejal eskalacijo po Splošni kolektivni pogodbi za gospodarske dejavnosti. V tem dogovoru je bila v 2. členu določena vrednost izhodiščne plače v bruto znesku 161.728,00 SIT oziroma sedaj 674,87 EUR. Ta dogovor je v 7. odstavku 3. člena določal, da sindikat Stw/d soglaša, da v primeru negativnega čistega poslovnega izida izrednega poslovanja brez izrednih prihodkov in odhodkov, ugotovljenega na podlagi revidiranega izkaza poslovnega izida za preteklo leto, uprava družbe sprejme sklepe za sanacijo razmer, med katerimi določi tudi znižanje izhodiščne plače za tekoče leto. Nadalje je pomembna tudi določba v dogovoru, da se uveljavi s 1. 7. 2004, podpisnika pa se obvežeta, da bosta najkasneje v 90 dneh po podpisu tega dogovora pripravila in podpisala novo tarifno prilogo kolektivni pogodbi o plačah in pogojih dela in aneks k citirani kolektivni pogodbi, ki se nanaša na realizacijo tega dogovora. Če do tega podpisa ne pride, ta dogovor postane aneks h kolektivni pogodbi o plačah in pogojih dela v A. d.d..

Nadalje je bil dne 24. 6. 2008 sklenjen Aneks h kolektivni pogodbi o plačah in pogojih dela STW-D v A. d.d. – v nadaljevanju: Aneks (2008). Aneks (2008) ugotavlja, da je na podlagi sklepa uprave družbe z dne 11. 2. 2008 znašala izhodiščna plača 742,37 EUR. Aneks (2008) je uvodoma določil, da znaša izhodiščni količnik za določitev osnovne plače za delovno mesto stevardese/stevarda brez napredovanja za polni delovni čas 1,707, izhodiščni količnik za določitev osnovne plače za delovno mesto vodja kabinskega osebja v posadki brez napredovanja in za polni delovni čas pa 1,941. To pomeni zvišanje v primerjavi z Dogovorom (2004), kjer je imela vodja kabinskega osebja določen izhodiščni količnik delovnega mesta 1,755 in stevardesa/stevard 1,543. Aneks (2008) je nadalje določal, da je osnovna plača za delovno mesto vodje kabinskega osebja in za delovno mesto stevardesa določena kot produkt izhodiščnega količnika delovnega mesta, povečanega v skladu z 32.b členom te kolektivne pogodbe iz naslova napredovanja in izhodiščne plače v A. d.d., ki je po dogovoru o postopni uveljavitvi z dne 6. 9. 2004 znašala 647,88 EUR. Zaradi ugotovljenega dviga izhodiščne plače za 10 %, je Aneks (2008) nadalje določal, da se izhodiščni količnik spremeni tako, da za stevarda/stevardeso znaša 1,552, za vodjo kabinskega pa 1,765, s pogojem, da spremenjena količnika veljata dokler znaša izhodiščna plača v A. d.d. 742,37 EUR. V primeru znižanja te izhodiščne plače pa se osnovna plača za delovni mesti stevarda in stevardese in vodje kabinskega osebja določi v skladu s prvim, drugim in tretjim odstavkom tega člena, torej da se nazaj upošteva količnik 1,941 za vodjo kabinskega osebja, osnovna plača pa se določi kot produkt izhodiščnega količnika, povečanega v skladu z 32.b členom iz naslova napredovanja in izhodiščne plače. Napredovanje je bilo v Aneksu (2008) določeno tako, da se na delovnem mestu stevarda/stevardese linearno povečuje za 2,5 procenta na leto in sicer od prvega leta do vključno 24. leta na enem ali drugem zgoraj navedenem delovnem mestu, od 25. leta pa se ne povečuje več. Aneks (2008) je v 2. členu določal, da je sklenjen za nedoločen čas in velja od podpisa strank dalje, pod pogoji, ki jih določa 3. člen KP o plačah in pogojih dela STW-D v A. d.d.. Uporabljal se je od 1. 2. 2008 dalje.

Bistvo spora se nanaša na vprašanje kasnejšega znižanja oziroma dogovorov o znižanju izhodiščne plače pri toženi stranki.

Dogovor o znižanju izhodiščne plače ter sodelovanju pri dokapitalizaciji družbe A. d.d. z dne 5. 9. 2009 – v nadaljevanju: Dogovor (2009), je predvideval znižanje izhodiščne plače za 5 %, tako da znaša 705,25 EUR bruto do 31. 12. 2009. Znižanje plače je vrednostno 2 %, ostali 3 % pa se vknjižijo v lastništvo družbe zaposlenih. Tožeča stranka je zaradi ugotovitve, da je izhodiščna plača znižana, zahtevala obračun osnovne plače tako, da se upošteva znižani znesek izhodiščne plače 705,25 EUR in višji količnik 1,941 po Aneksu (2008), ne pa količnik 1,765, ki velja za izhodiščno plačo 742,37 EUR. Tožena stranka je temu nasprotovala, saj je štela, da je znižanje linearno za vse zaposlene in da ni mogoče zaradi tega povečati količnika kabinskemu osebju. Predlagala je tudi, da sodišče zasliši priče, ki bi povedale, da je bilo tako dogovorjeno ob znižanju in da velja znižanje za vse zaposlene enako. Smiselno enak ugovor tožene stranke velja tudi za dogovor, ki so ga socialni partnerji oziroma tožena stranka in sindikat sklenili v letu 2010 za znižanje izhodiščne plače, ki bi znašala v tem obdobju 717,94 EUR – v nadaljevanju: Dogovor (2010), ter dogovor o višini izhodiščne plače z dne 24. 12. 2010, ki je predvideval znižanje na znesek 615,47 EUR za čas od decembra 2010 do 31. 12. 2011 – v nadaljevanju: Dogovor (2011) in za Tarifno prilogo h Podjetniški kolektivni pogodbi A. d.d. z dne 30. 9. 2011 – v nadaljevanju Tarifna priloga (2011), ki enako kot Dogovor (2011) določa izhodiščno plačo v višini 615,47 EUR.

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da Aneks (2008) velja in da je bil sklenjen za nedoločen čas ter da je treba upoštevati višji količnik zaradi zniževanja izhodiščne plače. Zato je utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje prič, ki naj bi po navedbah tožene stranke pojasnile, kakšne je bil namen strank ob sklenitvi Dogovora (2009) oziroma kakšna je bila vsebina kasnejših dogovorov, po katerih naj bi znižanje izhodiščne plače veljalo za vse zaposlene pri toženi stranki. Tožena stranka je s tem v zvezi neutemeljeno navajala, da je potrebno upoštevati celoten Aneks (2008) oziroma, da je treba v primeru, ko bi se štelo, da se upošteva višji količnik, upoštevati nižjo osnovo, oziroma tudi upoštevati določilo v Dogovoru (2004), da lahko uprava enostransko znižuje oziroma odloča o plačah in da je treba sicer dosledno upoštevati vse določbe iz Aneksa (2008) in Dogovora (2004).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je Dogovor (2004) na podlagi 7. člena postal del KP o plačah in pogojih dela STW/D, Aneks (2008) pa je kasnejši predpis, ki določa tako nov znesek izhodiščne plače kot tudi novo višino količnika delovnega mesta. Količnik spreminja (v primerjavi z Dogovorom 2004) v primeru, ko izhodiščna plača znaša 742,37 EUR ali več, ter tudi v primeru znižanja izhodiščne plače pod ta znesek, kot je to primer v celotnem obravnavanem obdobju od februarja 2009 do aprila 2012. Aneks (2008) je bil sklenjen za nedoločen čas – veljati je prenehal šele 1. 5. 2012, ko je pričela veljati nova KP o plačah in pogojih dela STW/D, Dogovor (2009), Dogovor (2010), Dogovor (2011) ter Tarifna priloga (2011) pa ne vplivajo na njegovo veljavnost niti ne določajo, da se kakšna izmed določb Aneksa (2008) ne uporablja. Vsako znižanje izhodiščne plače pod znesek 742,37 EUR pomeni pravni položaj, ko se upošteva višji količnik – 1,941 za vodjo kabinskega osebja.

Tožena stranka glede višine izhodiščne plače navaja, da bi moralo sodišče v primeru, ko bi upoštevalo Aneks (2008), kot izhodiščno plačo upoštevati znesek 647,88 EUR iz Dogovora (2004). Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je bil Dogovor (2004) sprejet za časovno obdobje od leta 2004 do 2007 zaradi usklajevanja plač v tem obdobju ter je postal v letu 2008 absoleten in najkasneje od uveljavitve Aneksa (2008) ne velja več. Zato je tudi logično, da je po preteku tega obdobja uprava tožene stranke v februarju 2008 določila nov znesek izhodiščne plače, Aneks (2008) pa je to višino povzel. Zato vrnitev na stanje ob sprejemu Dogovora (2004) ni utemeljena. Tudi sicer je že Dogovor (2004) predvideval eskalacijo izhodiščne plače v vmesnem obdobju od 2004 do 2007, zato upoštevanje sklepa uprave tožene stranke z dne 11. 2. 2008 ni mogoče razumeti kot nedosledno upoštevanje vseh predpisov, ki urejajo plače pri toženi stranki. Pri tem je treba pojasniti, da se sodišče prve stopnje pravilno ni ukvarjalo z vprašanjem, kako se je znesek izhodiščne plače iz Dogovora (2004) kasneje sploh usklajeval do 11. 2. 2008, čeprav je to Dogovor (2004) predvideval. Na drugačno stališče ne more vplivati določba 3. člena Aneksa (2008), ki le povzema metodologijo določitve osnovne plače delavca iz Dogovora (2004). Zaradi tega ni mogoče šteti, da Dogovor (2004) še velja. Kot že rečeno, sta v Aneksu (2008) obe stranki sporazumno določili novo višino izhodiščne plače, na to pa je sodišče pri svojem odločanju vezano.

Načeloma bi bilo mogoče zagovarjati stališče, da tožena stranka lahko enostransko zniža izhodiščno plačo ob uporabi 1. odstavka 8. člena ZDR (obveščanje sindikata). Ker pa Dogovor (2004) ne velja več, ni mogoče enostranskega znižanja znižanja plač s sklepom uprave tožene stranke utemeljiti na že zgoraj citirani določbi 7. odstavka 3. člena Dogovora (2004). V konkretnem primeru je treba tudi upoštevati, da se je tožena stranka v Dogovoru (2010) strinjala, da znaša višina izhodiščne plače 717,94 EUR do 31. 12. 2010. Od dogovora, ki ima naravo podjetniške kolektivne pogodbe, ni odstopila, torej dogovor še vedno velja, zaradi tega pa tožena stranka ni mogla zakonito znižati izhodiščne plače v tem obdobju. Tako sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo znižanja izhodiščne plače s sklepom uprave tožene stranke z dne 13. 4. 2010 za čas od 1. 4. 2010 do 30. 9. 2010 z zneska 717,94 EUR na znesek 646,15 EUR.

Glede tožbenega zahtevka za priznanje razlike v plači za obdobje od vključno februarja 2009 do 31. 12. 2009 je Dogovor (2009) predvideval znižanje za 2 % + 3 % sodelovanje pri dokapitalizaciji. V dogovoru je jasno zapisano, da izhodiščna plača predstavlja osnovo za izračun osnovnih plač. Zato je, ne glede na to, ali so delavci sodelovali pri dokapitalizaciji z bruto ali neto plačo 3 %, v vsakem primeru šlo za znižanje plače pod nivo iz Aneksa (2008), saj je izhodiščna plača padla pod 742,37 EUR. V tem delu je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica upravičena do višjega količnika, torej do količnika 1,941, prav tako je upoštevalo za izračun plače tudi dogovor, ki določa izhodiščno plačo v višini 705,25 EUR, torej pri upoštevanem 5 % znižanju. To je dejansko v korist tožene stranke, saj je določena nižja izhodiščna plača, ne glede na to, ali so se delavci odločili za dokapitalizacijo v višini 3 % izhodiščne plače. Glede vtoževane razlike v plači za leto 2010, oziroma od 1. 1. 2010 do 30. 11. 2010, je, kot je že zgoraj pojasnjeno, pomemben Dogovor (2010) o znižanju izhodiščne plače za obdobje od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2010, ki določa ponovno znižanje izhodiščne plače za znesek 5 %, enako kot v letu 2009 in tako izhodiščna plača za celotno leto 2010 znaša po dogovoru 717,94 EUR bruto. Tudi v tem delu je šlo za pravni položaj, ko je bila izhodiščna plača nižja od tiste, določene v Aneksu (2008) v višini 742,37 EUR. Torej je tudi v tem delu sodišče prve stopnje utemeljeno za obdobje od 1. 1. 2010 do 30. 11. 2010 tožnici prisodilo višji količnik, torej 1,941, ob upoštevanju tako določene izhodiščne plače v znesku 717,94 EUR bruto, pri čemer, ni upoštevalo znižanja s sklepom uprave tožene stranke z dne 13. 4. 2010 za čas od 1. 4. 2010 do 30. 9. 2010 z zneska 717,94 EUR na znesek 646,15 EUR.

Enaka argumentacija glede utemeljenosti tožbenega zahtevka velja tudi za čas od decembra 2010 do vključno aprila 2012, saj je s 1. 5. 2012 pričela pri toženi stranki veljati nova Kolektivna pogodba o plačah in pogojih dela STW/D v A. d.d.. Za to obdobje je najprej Dogovor (2011) določal, da se, zaradi preprečitve uvedbe stečajnega postopka družbe v sklopu vseh kriznih ukrepov, s 1. 12. 2010 do izboljšanja poslovnih razmer vrednost izhodiščne plače, ki predstavlja osnovo za izračun osnovnih plač delavcev, zniža na bruto znesek 615,47 EUR. Ta dogovor je določal možnost podaljšanja po 31. 12. 2011 s soglasjem, že v vmesnem času pa je bila sklenjena Tarifna priloga (2011), ki je določila enako višino izhodiščne plače tudi za čas od 1. 11. 2011 dalje ter je veljala do uveljavitve nove Kolektivne pogodbe za osebje STW/D, torej do vključno aprila 2012. Tudi Dogovor (2011) in Tarifna priloga (2011) torej plačo določata v nižjem znesku od tiste določene v Aneksu (2008), zato tudi za to obdobje velja, da je tožnica upravičena do izplačila plače po višjem količniku iz 2. odstavka Aneksa (2008) v višini 1,941, seveda ob znižani izhodiščni plači, kot jo določa Dogovor (2011) oziroma Tarifna priloga (2011).

Ker niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).