Jedro

Tožnica ne more s sklicevanjem na aktivno sodelovanje svojega moža s partizani dokazati svojo lojalnost slovenskemu narodu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 20.3.2001, s katero je ta zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Oddelka za matične zadeve Upravne enote Ljubljana z dne 24.3.2000. Organ prve stopnje je v ponovljenem postopku v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 20.3.1997, odločil (tako kot v prvotnem postopku Mestni sekretariat za notranje zadeve mesta Ljubljana z odločbo z dne 6.4.1994), da tožnica, rojena 28.2.1912 v kraju Graz v Avstriji, ni državljanka Republike Slovenije in da se tudi od 28.8.1945 do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije ni štela za jugoslovansko državljanko.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navaja, da gre v obravnavanem primeru za ugotavljanje državljanstva tožnice H.H. kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije na podlagi 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Poleg navedenega člena ZDen sodišče prve stopnje še citira 39. člen Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS) in 35. člen Zakona o državljanstvu DFJ oziroma Zakona o državljanstvu FLRJ (ZDrž). Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka pravilno uporabila navedeno materialno pravo, pa tudi dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovila. Sodišče prve stopnje ne dvomi v pravilnost ugotovitve tožene stranke, da je H.H. bila nemške narodnosti in da se je že med 2. svetovno vojno preselila v Avstrijo, kjer se je 1.11.1943 zaposlila kot učiteljica in nato 2.6.1946 pridobila tudi avstrijsko državljanstvo. Na koncu izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi tožničin ugovor glede domneve lojalnosti interesom slovenskega naroda, saj se ta lojalnost ne ugotavlja po njenem pokojnem možu M. H., ki je bil zaradi sodelovanja s partizani pregnan v konfinacijo, pač pa je tožničina lojalnost odvisna od konkretnih okoliščin in njenega ravnanja, vendar tožnica v postopku ni predložila dokazov, ki bi izkazovali njeno lojalnost interesom slovenskega naroda.

Tožnica v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje uveljavlja pritožbena razloga iz 1. in 2. točke 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in odpravi v tem upravnem sporu izpodbijano odločbo, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v nov postopek. Meni, da prvostopno sodišče v obravnavani zadevi ni uporabilo relevantnega predpisa in je zato zmotno uporabilo materialno pravo ter napravilo napačen sklep o dejanskem stanju. Nesporno je, da je tožnica s poroko dne 7.4.1935 z M.H. pridobila državljanstvo Kraljevine Jugoslavije in tudi domovinsko pravico v Mestni občini Ljubljana ter da je bil njen mož koncem leta 1941 oziroma začetka 1942 konfiniran v Italijo, in sicer v G., nato pa v P. ter se po razpadu Italije vrnil domov, kjer so ga takoj zaprli Nemci in vojne ni preživel. V ugotovitvenem postopku je bilo s pričo J.S. ugotovljeno, da je v začetku vojne M.H. sodeloval s partizani in to z vednostjo žene, ki je bila z možem solastnica podjetja v Ljubljani. Dal jim je pisalni stroj, ki je bil tedaj velika redkost. Stroja ne bi dal, če ne bi imel podpore svoje žene. Zato obstaja okoliščina, ki prepričljivo nasprotuje domnevi nelojalnosti. Poleg tega je treba še upoštevati, da se je tožnica odselila k materi v Avstrijo konec septembra 1943 izključno zaradi tega, ker ni imela sredstev za preživljanje, v Avstriji pa se je lahko tudi zaposlila. V Avstrijo ni odšla zaradi bega pred partizani, saj je z njimi simpatizirala. Zato v nasprotju z mnenjem sodišča meni, da ji je uspelo izpodbiti domnevo nelojalnosti. Nadalje tožnica meni, da je obstajala med njim in možem nerazdružna skupnost iz 44. paragrafa Občnega državljanskega zakonika (ODZ), zato je tudi sledila pravni usodi moža. Če je bil soprog tožnice preganjan s strani obeh okupacijskih sil in ni preživel vojne, se ne more le zanj uporabljati domneva lojalnosti, za njegovo ženo pa domneva nelojalnosti. Zato je treba upoštevati tudi posredne dokaze, ki izpodbijajo domnevo nelojalnosti, če že ne dokazujejo aktivnega sodelovanja z osvobodilnimi silami. Izpodbijana sodba krši tudi 15. člen Splošne deklaracije OZN o človekovih pravicah, po kateri ima vsakdo pravico do državljanstva, in ki se v skladu z 8. členom Ustave Republike Slovenije pri nas neposredno uporablja. Odvzem državljanstva je bil torej arbitraren. Zato bi moralo sodišče uporabiti 15. člen Splošne deklaracije o človekovih pravicah in potegniti posledice iz nasprotja med nacionalnim zakonom in neposredno uporabo mednarodnega prava.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo z razlogi, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Kot pravilno navaja sodišče prve stopnje, je v obravnavani zadevi ugotavljanje državljanstva tožnice H.H. predhodno vprašanje v postopku denacionalizacije v skladu z določbo 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), ker tožnica kot zatrjevana upravičenka po ZDen ni bila vpisana v evidenco jugoslovanskega državljanstva. Državljanstvo se v smislu 3. odstavka 63. člena ZDen ugotavlja po Zakonu o državljanstvu FLRJ (ZDrž), in sicer po določbah 1. in 2. odstavka 35. člena ZDrž. Po določbi 2. odstavka 35. člena ZDrž, ki je bila uveljavljena z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o državljanstvu FLRJ (Novela ZDrž, Uradni list FLRJ, št. 105/48), se za jugoslovanskega državljana, kot je to pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, niso štele osebe nemške narodnosti, ki so živele v tujini in ki so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča pravilno presodilo, da sta upravna organa štela tožnico za osebo nemške narodnosti, kar tožnica ne prereka. Nadalje med strankama tudi ni sporno, da je tožnica dne 28.8.1945 (ob uveljavitvi ZDrž), in tudi kasneje, živela v tujini. Z izpolnitvijo teh dveh pogojev za nepriznanje državljanstva po 2. odstavku 35. člena ZDrž pa je podana tudi zakonska domneva o nelojalnosti tožnice H.H. do slovenskega naroda. Tožnici je bila dana možnost v upravnem postopku, da z vsemi sredstvi izpodbija to zakonsko domnevo. Tega tožnica ne zanika in v pritožbi tudi potrjuje, da lahko preko dokazanega ravnanja njenega pokojnega moža M.H. dokazuje tudi svojo lojalnost do slovenskega naroda, oziroma da je s tem izpodbila domnevo njene nelojalnosti do slovenskega naroda. Ker tožnica, na kateri je bilo dokazno breme za dokazovanje lojalnosti, s katerim bi lahko izpodbila domnevo svoje nelojalnosti, ni dokazovala lojalnosti s svojim aktivnim ravnanjem proti okupatorjem, pač pa takim moževim delovanjem, domneva nelojalnosti v obravnavanem postopku tudi po presoji pritožbenega sodišča ni bila izpodbita. Zato tudi sklicevanje na izpoved priče J.S. ne more vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Ker obstojijo vsi trije zakonski razlogi iz 2. odstavka 35. člena ZDrž, na podlagi katerih se tožnica ni štela za jugoslovansko državljanko, je bila odločitev sodišča prve stopnje in pred to odločitvijo tudi odločitev upravnih organov, pravilna in zakonita.

Pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbeni ugovor neskladja nacionalne zakonodaje z mednarodno zakonodajo, saj je Ustavno sodišče RS presojalo skladnost določbe 3. odstavka 63. člena ZDen z Ustavo RS. Z odločbo, št. U-I-23/97, je med drugim tudi ugotovilo, da uporaba določbe 2. odstavka 35. člena ZDrž v postopkih ugotavljanja državljanstva ni v neskladju z ustavo, in torej tudi ne z njenim 8. členom, po kateri morajo biti zakoni skladni z ratificiranimi mednarodnimi pogodbami in konvencijami. Zato tudi te tožničine pritožbene navedbe ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Pritožbeno sodišče je tožničino pritožbo zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.