Jedro

Napotke sodišča, vključno z napotkom upoštevati razpoložljive podatke tožeče stranke o številu prireditev in povprečni višini zapitka, je prvostopni davčni organ v ponovljenem postopku v celoti upošteval in davčno osnovo ocenil na podlagi 2. odstavka 45. člena ZPD in ne na podlagi 2. odstavka 45. člena ZDoh. Za potek zastaralnih rokov je odločilnega pomena, ali je bila davčnemu zavezancu odmerna odločba izdana znotraj relativnega oziroma absolutnega zastaralnega roka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka delno ugodila pritožbi tožeče stranke zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A., št. ... z dne 19. 1. 2001 tako, da je v točki I. v delu, ki se nanaša na zamudne obresti, izrek v celoti spremenila tako, da se glasi: ter obračunati in plačati zamudne obresti na navedene zneske od dne 26. 2. 2001 do dneva plačila. V ostalem pa je pritožbo zavrnila kot neutemeljeno v delu, s katerim je prvostopni organ tožeči stranki naložil plačilo razlike davka od prometa storitev v višini 1.886,796,00 SIT. Tožena stranka uvodoma ugotavlja, da je prvostopni davčni organ pri tožeči stranki v ponovnem postopku opravil inšpekcijski pregled poslovanja za leto 1994. O ugotovitvah je bil sestavljen zapisnik št. ... z dne 30. 10. 2000, zoper katerega je tožeča stranka v določenem roku vložila pripombe, ki pa niso bile upoštevane, kar je razvidno iz dopolnilnega zapisnika z dne 8. 12. 2000. Na podlagi ugotovljenih nepravilnosti so bile tožeči stranki naložene obveznosti iz naslova plačila davka od prometa storitev skupaj z zamudnimi obrestmi. Kot je razvidno iz pritožbene spisovne dokumentacije, je bil pri tožeči stranki predhodno že opravljen inšpekcijski pregled poslovanja za leto 1994 in opravljena ocena prihodkov in odhodkov na podlagi 45. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93 in 2/94, v nadaljevanju ZDoh). Zaradi dodatno naloženih obveznosti iz naslova prometnega davka v gostinski dejavnosti je bila izdana odločba, zoper katero je tožeča stranka vložila pritožbo in kasneje sprožila še upravni spor, v katerem je sodišče tožbi ugodilo iz razlogov nepopolne obrazložitve davčnih odločb. Sodišče je zaključilo, da zapisnik davčnega organa ne more nadomestiti obrazložitve izpodbijane odločbe in je zadevo vrnilo v ponovni postopek z obrazložitvijo, da bo potrebno upoštevati predpisane metode iz 2. odstavka 45. člena Zakona o prometnem davku (Uradni list RS, št. 4/92, 9/92 - popravek in 71/93, v nadaljevanju ZPD). Tožena stranka ugotavlja, da je v obravnavanem primeru podana podlaga za oceno prihodkov, saj tožeča stranka poslovnih knjig in evidenc v letu 1994 ni vodila pravilno, saj vknjižbe prihodkov temeljijo na prirejenih zbirnikih dnevnega prometa. Ugotovljeno je bilo, da je tožeča stranka za evidentiranje prihodkov uporabljala dva enaka računalniška programa in ni evidentirala vseh prihodkov na registrski blagajni v diskoteki, kar ni sporno. Gostom v diskoteki so bili ob plačilu zapitka izdani računi le na njihovo posebno željo, ker blagajna naj ne bi zagotavljala dovolj hitrega izpisa računov oziroma odrezkov blagajniškega traku. Nadalje je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka v diskoteki poslovala le ob petkih in sobotah, da je v poslovne knjige zajela evidentirane prihodke v letu 1994 samo za 87 dni (čeprav bi morala izkazati prihodke v tem letu vsaj za 104 dni), medtem ko je od teh predložila le 78 zbirnikov dnevnega prometa in za pustni torek ter martinovanje prihodki sploh niso bili izkazani. Nadalje je v obrazložitvi prvostopenjske odločbe (stran 6) prikazano število gostov, ki naj bi po uradnih podatkih tožeče stranke obiskali koncerte (skupine ..., ..., ..., ... itd). Za tako znane skupine je tožeča stranka v svoji diskoteki ob njihovih nastopih evidentirala prihodke oziroma prikazala, da je koncerte obiskalo le med 19 do 31 gostov. Za vse nastope niso bili predloženi vsi zbirniki dnevnega prometa. Nemogoče je, da bi glasbena skupina ali posameznik nastopila ob tako majhnem obisku, ki je bil celo manjši kot običajni. Hkrati pa je prvostopni organ ugotovil, kolikšni so stroški samo v zvezi z nastopom tovrstnih popularnih glasbenikov, kar je tudi obrazloženo v prvostopni odločbi. Vse navedeno daje zadostno podlago za cenitev davčne osnove v letu 1994. Tožeča stranka z načinom cenitve davčne osnove ni soglašala, ker je vztrajala, da bi jo bilo potrebno primerjati z ostalimi primerljivimi zavezanci in ne po notranji metodi. Prvostopni organ je v obrazložitvi svoje odločbe pojasnil razloge, zaradi katerih ni mogel primerjati podatkov z drugimi zavezanci in je opravil cenitev davčne osnove v skladu z 2. odstavkom 45. člena ZPD (kot ga je na to pred tem napotilo sodišče), saj je pri oceni izhajal izključno iz razpoložljivih podatkov tožeče stranke. Izračunal je celotni evidentirani promet od nastopov glasbenih skupin in posameznikov v primerjavi s stroški, ki jih je imel s plačilom teh nastopajočih skupin. Tako so bili stroški zmeraj bistveno višji od evidentiranih prihodkov, kar tudi po presoji tožene stranke ni realno. Hkrati so bili primerjani ustvarjeni prihodki pri izvedbi mehanske disko glasbe skupaj s pobrano vstopnino; na tak način je prvostopni organ izračunal povprečni zapitek po obračunski kartici, ustvarjen pri nastopih glasbenih skupin oziroma posameznikov in pri izvajanju disko glasbe. Med postopkom inšpiciranja je prvostopni organ po naključju pri tožeči stranki našel dejansko ustvarjeni promet na dan 1. 3. 1996, po katerem je primerjal prihodke z letom 1994. To pa ni bila ocena prihodkov samo na podlagi tega dne, kot to očita tožeča stranka, temveč je to bil edini resničen pridobljen podatek o njenem poslovanju, glede na to, da je imela dvojno evidentiranje prihodkov. Za ta dan je bilo iz podatkov tožeče stranke ugotovljeno, da je imela diskoteka 879 obdelanih kartic, torej več kot 450 gostov. Prihodek z dne 1. 3. 1996 je služil prvostopnemu organu samo kot podlaga za izračun, za koliko nižji promet je izkazala tožeča stranka v letu 1994 v svojih poslovnih knjigah. Pri oceni davčne osnove je izhajal zgolj iz podatkov iz leta 1994 in upošteval, da je bilo na vsaki prireditvi, ne glede na izvedbo glasbe, povprečno 300 gostov in za izračun prihodkov upošteval le 37 nastopov glasbenikov in 50 izvedb disko glasbe, skupaj torej le 87 prireditev, kot jih je tudi tožeča stranka tudi izkazovala v svojih poslovnih knjigah, ne glede na to, da moralo biti glede na delovne dni tožeče stranke najmanj 104 prireditev. Navedena ocena je pojasnjena v prvostopni odločbi in se da preizkusiti, posledično pa je bila pravilno ugotovljena davčna osnova za obračun davka od prometa storitev po 20. in 22. členu ZPD. Gre za rezultat, za katerega je mogoče reči, da je najverjetneje pravilen in pri tem je kot je že navedeno, izhajal izključno iz podatkov tožeče stranke, ki k tej oceni ni predložila nobenih podatkov, ki bi kazali na drugačen izračun davčne osnove. Zgolj pavšalne navedbe pri tem niso dovolj. Breme dokazovanja poslovnega dogodka je tako na strani tožeče stranke, ki mora po 15. členu Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 91/98, 108/99 in 97/01, v nadaljevanju ZDavP) za svoje trditev v davčnem postopku predložiti ustrezne (listinske) dokaze, ki skupaj s pomanjkljivo knjigovodsko listino predstavljajo ustrezno podlago za knjiženje. Tožena stranka ob preizkusu zakonitosti izpodbijane odločbe po uradni dolžnosti še ugotavlja, da so bile v obravnavanem primeru obračunane zamudne obresti v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-356/02-14, zato je pritožbi delno ugodila in spremenila izrek prvostopne odločbe v delu, ki se nanaša na tek zamudnih obresti, ki tečejo z dnevom izvršljivosti odločbe o odmeri davka. V konkretnem primeru je prvostopna odločba postala izvršljiva dne 26. 2. 2001, s tem dnem so začele teči zamudne obrestmi. V preostalem delu je odločitev prvostopnega organa pravilna in je tožena stranka pritožbo zavrnila kot neutemeljeno.

Tožeča stranka tožbo vlaga zaradi delne odprave izpodbijane odločbe v zavrnilnem delu zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Po njenem mnenju je prvostopni organ oceno davčne osnove opravil na podlagi določb 45. člena ZDoh in ne na podlagi določb 45. člena ZPD. Kljub bistveno drugačnim določbam v obeh zakonih je namreč ugotovil enak prihodek tako za obračun prometnega davka kot za ugotovitev dobička. Z opisanim ravnanjem je napačno uporabil materialni predpis, tožena stranka pa je tako ravnanje ocenila za pravilno in zakonito. Posledica zmotne uporabe materialnega prava je napačna ocena prometa kot davčne osnove za obračun prometnega davka. Prvostopni organ bi moral v celoti ravnati po določbah 45. člena ZPD, ki se je uporabljal do začetka uporabe ZDavP kot specialni predpis. Določba 2. odstavka 45. člena ZPD je jasna in davčnemu organu dopušča samo možnost, da uporabi razpoložljive podatke o opravljenem prometu ali pa uporabi načelo primerjanja z drugimi zavezanci z enako ali podobno dejavnostjo. Davčni organ ni uporabil razpoložljivih podatkov v opravljenem prometu za leto 1994, ker je ugotovil, da so ti podatki neverodostojni. Tožena stranka v obrazložitvi odločbe sama navaja, da je prvostopni organ izhajal iz ocene, da je bilo na vsaki prireditvi ne glede na izvedbo glasbe 300 gostov, pri čemer z ničemer ne obrazloži, zakaj naj bi bila pravilna odločitev prvostopnega organa, da kot povprečni zapitek na gosta uporabi znesek 1.800,00 SIT brez vstopnine. Tožeča stranka je na nepravilno ugotovljen znesek zapitka na gosta opozorila že v pritožbi in razloge utemeljila s številkami. Po njenem mnenju ne vzdrži ugotovitev o povprečnem zapitku 1.800,00 SIT na gosta v letu 1994, če je po podatkih, ki jim prvostopni organ ne odreka verodostojnosti, v letu 1996 zapitek na gosta brez vstopnine znašal 853,04 SIT. Če tožena stranka sama navaja, da je bilo ugotovljeno, da so bili računi gostom izdani le na posebno željo gostov, ker blagajna ni zagotavljala dovolj hitrega izpisa računov oziroma odrezkov blagajniškega traku, potem je nerazumljivo, kako lahko šteje, da je izračun povprečnega zapitka na gosta verodostojen podatek. Prvostopni organ je promet tožeče stranke ugotovil na podlagi ocen prometa in ne na podlagi razpoložljivih podatkov v opravljenem prometu. Po določbah 45. člena ZPD je dopustna ocena prihodka samo na podlagi primerjave z drugimi zavezanci z enako ali podobno dejavnostjo in ne dopušča kalkulacij, ki so bile sicer za oceno prihodka dopustne po 45. členu ZDoh. Davčni organ je k oceni prihodkov pristopil, ker je ugotovil, da podatki tožeče stranke niso verodostojni: pri tem se je postavil na stališče, da podatki o številu gostov niso verodostojni, da pa so verodostojni podatki o povprečni višini zapitka brez vstopnin, ne da bi tako stališče utemeljil. Pri oceni števila gostov se prvostopni organ sklicuje tudi na podatek o številu gostov na prireditvi dne 1. 3. 1996. Podatke o številu gostov in višini zapitka na gosta na ta dan je štel davčni organ za verodostojne. Tožeča stranka meni, da je treba oceno davčne osnove izdelati tako, da se čim bolj približa možnemu prihodku zavezanca. Ocena prihodka ne sme biti sankcija za nepravilno vodenje poslovnih knjig. S kalkulacijo na podlagi napačno izkazanega povprečnega dnevnega zapitka po gostu tožena stranka ne more trditi, da je rezultat ocene najverjetneje pravilen. Da rezultat ni pravilen, izhaja tudi iz podatkov o prihodku drugih zavezancev, ki jih je zbral prvostopni organ, pa jih ni uporabil. Tudi pri oceni prometa davčni organ ne more brez argumentov del podatkov šteti za verodostojen, del podatkov pa ne. Očitno je, da v evidencah ni pravilno prikazano niti število gostov niti povprečni zapitek na gosta. Pri oceni se praviloma ne morejo uporabiti podatki iz evidenc zavezanca, ker je prav ugotovitev o neverodostojnosti teh evidenc razlog za oceno. Zato je po njenem mnenju napačno stališče tožene stranke, da bi morala tožeča stranka izpodbijati oceno davčnega organa samo na podlagi listinskih podatkov. Tožeča stranka glede na vse navedeno sklepno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov, razvidnih iz izpodbijane odločbe.

Tožeča stranka v dopolnitvi tožbe z dne 23. 4. 2007 navaja, da je pravica do odmere prometnega davka po njenem mnenju absolutno zastarala. Od 1. 1. 2005 dalje se za odmero prometnega davka uporabljajo določbe 58. in 59. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 54/04, v nadaljevanju ZDavP-1), po katerem pravica do odmere davka v nobenem primeru ni več mogoče uveljavljati, ko preteče 10 let od trenutka, ko je začelo prvič teči. V obravnavanem primeru je zastaranje prvič začelo teči 1. 3. 1995, absolutni zastaralni rok pa je potekel 28. 2. 2005, ker je moral davčni zavezanec do 28. 2. 1995 predložiti končni obračun prometnega davka za leto 1994. Tožena stranka je izpodbijano odločbo izdala dne 19. 10. 2005, potem ko je pravica do odmere davka že zastarala, saj mora biti o odmeri davka pravnomočno odločeno znotraj zastaralnega roka. Glede na navedeno predlaga odpravo izpodbijane odločbe in ustavitev postopka.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo svoje udeležbe v tem upravnem sporu.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je bil tožeči stranki za leto 1994 pravilno odmerjen davek od prometa gostinskih storitev, ki jih je tožeča stranka v tem letu kot samostojni podjetnik v okviru svoje dejavnosti opravljala v okrepčevalnici in nočnem baru "B.".

Sodišče se strinja z razlogi prvostopne in izpodbijane odločbe tožene stranke, ki je v celoti odgovorila na relevantne pritožbene ugovore, ki jih tožeča stranka kot tožbene ugovore sedaj ponavlja v tožbi, in se v izogib ponavljanju nanje v celoti sklicuje (2. odstavek 71. člena v zvezi s 104. in 105. členom Zakona o upravnem sporu - Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US, v nadaljevanju ZUS-1). V tožbi tožeča stranka ugovor nepravilne uporabe materialnega prava gradi na mnenju, da ocena davčne osnove za plačilo prometnega davka temelji na 2. odstavku 45. člena ZDoh, namesto na 2. odstavku 45. člena ZPD, ki določa, da v primeru, če davčni zavezanec predpisanih knjig in evidenc ni vodil ali jih ni vodil redno, davčni organ obračuna prometni davek na podlagi razpoložljivih podatkov o opravljenem prometu ali po načelu primerjanja z drugim zavezancem z enako ali podobno dejavnostjo. Upravno sodišče je že v sodbi št. U 2997/97 z dne 1. 6. 1999 davčnemu organu za ponovni postopek podalo jasne napotke za ugotovitev davčne osnove za odmero prometnega davka za leto 1994 ob upoštevanju 2. odstavka 45. člena ZPD; pri ugotovitvi davčne osnove so za ugotovitev davčne osnove za davek od prometa storitev relevantni tako razpoložljivi podatki o številu prireditev in povprečni višini zneska zapitka na gosta, razvidni iz dokumentacije tožeče stranke, kakor tudi v ugotovitvenem postopku pridobljeni podatki o povprečnem številu obiskovalcev na posamezni prireditvi, podkrepljeni z razpoložljivimi podatki tožene stranke o številu obiskovalcev v primerljivih diskotekah v državi. Te napotke (vključno z napotkom upoštevati razpoložljive podatke tožeče stranke o številu prireditev in povprečni višini zapitka) je prvostopni davčni organ v ponovljenem postopku v celoti upošteval in davčno osnovo ocenil na podlagi 2. odstavka 45. člena ZPD in ne na podlagi 2. odstavka 45. člena ZDoh. Res je, da je bila istočasno narejena tudi ocena prihodkov in odhodkov iz 2. odstavka 45. člena ZDoh in izdana odločba o odmeri davka iz dohodkov iz dejavnosti, vendar je to logična posledica dejstva, da gre pri oceni davčne osnove za prometni davek in oceni prihodkov za davek od dohodka iz dejavnosti za isto dejansko stanje - poslovanje tožeče stranke v letu 1994, ki nedvomno ni bilo v skladu z davčnimi predpisi, kar je potrjeno tudi s pravnomočno zavrnilno sodbo št. U 108/2005 z dne 16. 4. 2007 zaradi davka od dohodkov iz dejavnosti za navedeno leto. Nobenega dvoma namreč ni, da so bile poslovne knjige in poslovna dokumentacija tožeče stranke vsebinsko napačne. Tožeča stranka poslovnih knjig in evidenc v letu 1994 ni vodila pravilno glede na to, da je imela dvojno evidentiranje prihodkov in v posledici vknjižbe prihodkov temeljijo na prirejenih zbirnikih dnevnega prometa, kar je v direktnem nasprotju z določili 7., 8., 9., 10. in 12. člena Pravilnika o vodenju poslovnih knjig in sestavljanju letnega poročila za samostojnega podjetnika posameznika (Uradni list RS, št. 71/93 in 20/94), ki je veljal v letu 1994 in ki je bil sprejet na podlagi Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93) in ne na podlagi ZDoh. Pri oceni davčne osnove je davčni organ izhajal zgolj iz razpoložljivih podatkov tožeče stranke za leto 1994, pri čemer je upošteval le 87 prireditev, ki jih je tožeča stranka tudi izkazovala v svojih poslovnih knjigah (čeprav bi morala izkazati prihodke v tem letu vsaj za 104 prireditev glede na njene delovne dni), in da je bilo na vsaki prireditvi povprečno 300 gostov. Ocena davčne osnove za prometni davek je natančno pojasnjena v prvostopni odločbi in se da preizkusiti, prav tako so opisani razlogi, zakaj ni bilo mogoče uporabiti metode primerjanja z drugimi zavezanci s enako ali podobno dejavnostjo in jih sodišče na tem mestu ne ponavlja. Namen cenitvenega postopka davčne osnove je ugotovitev vseh dejstev in okoliščin, ki so pomembni za pravilno in zakonito odločitev. Pri izvedbi cenitve mora davčni organ upoštevati posebne poslovne pogoje davčnega zavezanca in si prizadevati, da se s pomočjo natančnih analiz in ugotovljenih dejstev čim bolj približa verjetnemu rezultatu poslovanja davčnega zavezanca, na kar opozarja tudi tožeča stranka. To je storil davčni organ na način, da je pri oceni davčne osnove upošteval podatke, ki jih je lahko opredelil kot verodostojne (razpoložljivi podatki o številu prireditev in povprečni višini zapitka na gosta) in ocenil povprečno število obiskovalcev ne glede na vrsto prireditve (mehanska glasba ali glasba z nastopi glasbenikov). Nedvomno je pri določitvi davčne osnove pomembno tako število gostov na posamezno prireditev kot tudi kot tudi višina zapitka na posameznega gosta. Ker tožeča stranka ni vodila evidenc o nabavi in porabi pijač in živil (ki jo je bila dolžna voditi v skladu z 39. členom ZDoh in 7. členom Odredbe o poslovnih knjigah in drugih davčnih evidencah, Uradni list RS, št. 72/93), je dejanski podatek o povprečnem zapitku po gostu v letu 1994 edini podatek, ki ob odsotnosti teh evidenc verodostojno pokaže posamično povprečno vrednost opravljene gostinske storitve. Ob pomanjkanju dejanskih podatkov in nezakonitem evidentiranju prihodkov na podlagi prirejenih zbirnikov dnevnega prometa je davčni organ upošteval 300 gostov na posamezno prireditev in je to oceno ustrezno obrazložil. Podatek o številu gostov na dan 1. 3. 1996 (ko je davčni organ med inšpekcijskem postopkom po naključju našel dejanske podatke o dnevnem prometu, ki predstavlja edini resničen podatek o poslovanju tožeče stranke) je naveden le primerjalno in na njem cenitev ne sloni. Tožeča stranka v inšpekcijskem postopku ni predložila nobenih podatkov oziroma dokazov, ki bi kazali na drugačen izračun davčne osnove, ki je v osnovi narejena izključno iz podatkov tožeče stranke in v tem smislu je bilo dokazno breme na tožeči stranki, ki bi edina lahko davčnemu organu predložila verodostojne podatke o svojem poslovanju.

V zvezi z ugovorom zastaranja sodišče tožeči stranki pojasnjuje, da v obravnavnem primeru pravica do odmere prometnega davka ni zastarala. Zastaranje prometnega davka v obravnavanem primeru ureja ZPD in ne ZDavP-1, ki imata sicer primerljive določbe glede teka relativnega in absolutnega zastaranja. Pravica do določitve davčne obveznosti in do izterjave prometnega davka, obresti in stroškov prisilne izterjave zastara v petih letih po preteku leta, v katerem je nastala davčna obveznost, pravice do odmere davka pa v nobenem primeru ni več mogoče uveljavljati, ko preteče 10 let od dneva, ko je zastaranje prvič začelo prvič teči (60. in 62. člen ZPD). Za potek zastaralnih rokov je odločilnega pomena, ali je bila davčnemu zavezancu odmerna odločba izdana znotraj relativnega oziroma absolutnega zastaralnega roka (primerjaj s sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 765/2004 z dne 26. 10. 2004). V obravnavani zadevi (ko je bil relativen rok od prvega inšpekcijskega pregleda do izdaje prvostopne odločbe v ponovljenem postopku večkrat pretrgan) je sporen potek absolutnega desetletnega roka, ki po presoji sodišča ni potekel. Davčna obveznost, ki je za tožečo stranko nastala v letu 1994, je bila tožeči stranki v ponovnem postopku naložena s prvostopno odločbo z dne 19. 1. 2001, ki ji je bila vročena dne 25. 1. 2001, torej znotraj absolutnega roka in kot zakonita potrjena s strani tožene stranke v delu, ki se nanaša na glavnico prometnega davka. Ker je upravno sodna praksa že večkrat potrdila, da je za pravočasno odmero davčne obveznosti pomembna izdaja odmerne (praviloma prvostopne) odločbe, pravica do odmere ni zastarala v pritožbenem postopku, čeprav je tožena stranka odločala po preteku predpisanega absolutnega roka.

Glede na to, da tožeča stranka na eni strani tožbo izrecno vlaga zoper zavrnilni del izpodbijane odločbe, na drugi strani pa predlaga odpravo celotne izpodbijane odločbe, sodišče v zvezi z odmero zamudnih obresti še pripominja, da odločitev tožene stranke v ugodilnem delu, ki se nanaša na zamudne obresti, temelji na odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-356/02-14 z dne 23. 9. 2004 (Uradni list RS, št. 109/04) ki je ugotovilo, da je bil ZDavP v neskladju z Ustavo in določilo način izvršitve tako, da v zadevah iz 406. člena ZDavP-1 zamudne obresti tečejo z dnem izvršljivosti davčne odločbe. Ustavno sodišče je v svoji odločbi pojasnilo, da je treba odpraviti posledice neustavne določbe ZDavP v postopkih, ki še niso bili pravnomočno končani, saj se te zadeve na podlagi 406. člena ZDavP-1 končajo po določbah ZDavP. V takšnih primerih davčnega zavezanca ne bremenijo posledice zamude v obliki zamudnih obresti za tisti čas, ko njegova davčna obveznost sploh še ni bila ugotovljena, temveč ga bodo bremenile šele z dnem izvršljivosti odločbe o odmeri davka, to je po izteku z zakonom določenega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti (4. odstavek 15.a člena ZDavP). Tožena stranka je glede zamudnih obresti kot datum izvršljivosti določila 26. 2. 2001, po katerem pa zamudne obresti dejansko niso začele teči, saj je tožeča stranka pred izdajo prvostopne odločbe (oziroma celo pred izdajo zapisnika o ponovno opravljenem inšpekcijskem pregledu) dne 26. 1. 2000 plačala 2.000.000,00 SIT, kar pomeni, da je plačala več, kot je bila dolžna plačati glavnice po obravnavani prvostopni odločbi o naložitvi plačila razlike prometnega davka za leto 1994. Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1. Čeprav tožeča stranka pavšalno izpodbija tudi dejansko stanje, gre v obravnavni zadevi za rešitev pravnega vprašanja in relevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama ni sporno.

Uporaba ZUS-1 temelji na podlagi prehodne določbe 104. in 2. odstavka 105. člena istega zakona.

Pravni pouk temelji na določbi 73. člena ZUS-1 v povezavi s 1. odstavkom 107. člena istega zakona.