Jedro

Glede na to, da so bili kriteriji našteti taksativno, ni bilo dopustno uvajati novih kriterijev, ni pa tudi bila dopustna njihova kumulacija.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ugodilo tožničinemu zahtevku za razveljavitev sklepov z dne 12.9.1994 in 17.11.1994, s katerimi je tožnici prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki kot trajno presežni delavki ter tožnici priznalo neprekinjene pravice iz delovnega razmerja od 20.6.1995 dalje skupaj s pravico do vrnitve na delo.

Drugostopenjsko sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo je tožena stranka vložila pravočasno revizijo zaradi revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je v izpodbijani sodbi ostalo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in med listinami v spisu, ker pritožbeno sodišče ni preizkusilo pritožbenih navedb. Dalje je navajala, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da psihološki test ni zakonit kriterij pri določanju trajno presežnih delavcev. Direktor je imel pooblastilo splošnega akta za določitev tega kriterija, zato je bil postopek izpeljan v skladu z veljavnimi predpisi. Predlagala je, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa se upoštevajo samo, če so z revizijo izrecno uveljavljene. Revizija sicer navaja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, vendar revizijsko sodišče ugotavlja, da zatrjevane kršitve ni mogoče ugotoviti.

V izpodbijano sodbi ni nasprotja med razlogi sodbe in listinami v spisu. Sodišče je odločilo samo o tem, da je tožena stranka pri določanju trajno presežnih delavcev uporabila kriterij (psihološki test), ki z zakonitimi predpisi ni predviden in da je zato odločitev o tem, da je tožnica trajno presežna delavka, nezakonit. Ker iz listin v spisu izhaja dejstvo, da je bilo vrednotenje psiholoških testov vključeno v točkovanje, ki je bilo osnova za določitev trajno presežnih delavcev, in ker niti zakon niti kolektivna pogodba (splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo - Uradni list RS, št. 39/93) takega kriterija ne vsebujeta, zatrjevanih nasprotij ni možno ugotoviti, to pa pomeni, da tudi ni ugotoviti očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP.

Toženka je v reviziji uveljavljala tudi revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, na kar pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Revizijsko sodišče ugotavlja, da ta revizijski razlog ni podan. Na podlagi dejanskega stanja, ki sta ga ugotovili nižji sodišči, je pravilen zaključek, da tožena stranka postopka ugotavljanja trajno presežnih delavcev ni izpeljala v skladu s predpisi. V postopku, ki naj bi bil voden v skladu z zahtevami Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in 5/91), splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo in akta o določitvi kriterijev (meril) za ugotavljanje trajnih presežnih delavcev v družbi (z dne 29.7.1994), sta bili storjeni dve bistveni napaki. Po takrat veljavni kolektivni pogodbi, ki je kriterije taksativno naštela (ne pa tudi zakon), je bilo treba upoštevati, da je šlo za izločilne kriterije, tako da se je lahko naslednji kriterij uporabil samo, če je bilo po prejšnjem kriteriju več delavcev enako ocenjenih. To pomeni, da glede na to, da so bili kriteriji našteti taksativno, ni bilo dopustno uvajati novih kriterijev, ni pa tudi bila dopustna njihova kumulacija. S panožno ali podjetniško kolektivno pogodbo so se lahko samo podrobneje določila merila za uporabo posameznega kriterija, vendar to ni pomenilo možnosti določitve novega kriterija, kar kriterij psihološkega ocenjevanja nedvomno je.

Poleg tega pa je direktor tožene stranke z določitvijo dodatnih kriterijev pri ugotavljanju trajnih presežnih delavcev presegel pooblastila upravnega odbora. Ta mu ni dovolil uvajanja povsem novih kriterijev in to celo takih, ki so lahko bistveno spremenili vrstni red možnih trajno presežnih delavcev. Odobril mu je samo možnost intervencijskega ukrepanja z dodatnimi, ne novimi ukrepi, če bi prišlo do večjih odstopanj ali nesorazmerij. Uvedbe novega kriterija ni mogoče šteti kot ukrepa za odpravo ugotovljenega odstopanja ali nesorazmerja, ampak za poseg v bistvene sestavine akta tožene stranke, kar pa ni bil namen pooblastila četrtega odstavka IV. točke akta o določitvi kriterijev za ugotavljanje trajno presežnih delavcev. Zato tudi v primeru, če bi bilo to s predpisi dopustno, ne bi bilo podlage za določitev dodatnih kriterijev ob tistih, določenih v kolektivni pogodbi s strani direktorja, kot to zmotno navaja revidentka.

Revizijsko sodišče soglaša z zaključkom obeh sodišč, da materialno pravo s strani tožene stranke ni bilo pravilno uporabljeno.

Ocenjevanje tožnice in uporaba kriterijev za ugotavljanje trajno presežnih delavcev na način, kot ga je uporabila tožena stranka, ni bilo zakonito, prav tako pa tudi ne prenehanje delovnega razmerja tožnice zaradi razloga trajno presežnih delavcev. Zato revizijski očitki tožene stranke glede zmotne uporabe materialnega prava pri odločitvah nižjih sodišč, s katerimi je bilo ugodeno zahtevku tožeče stranke, niso sprejemljivi.

Ob upoštevanju povedanega reviziji tožene ni možno ugoditi in jo je zato revizijsko sodišče zavrnilo kot neutemeljeno v skladu z določbo 393. člena ZPP.

Določbe ZPP je sodišče uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).