Jedro

Stranka, ki v zakonskem roku ni uporabila pravice zahtevati izločitve sodnika prve stopnje, pa zato ni bilo objektivnih ovir, ne more v pritožbi uveljavljati, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev iz 2. odstavka 371. člena ZKP kot posledico kršitve 6. točke 39. člena ZKP, še manj pa v zahtevi za varstvo zakonitosti kot izrednim pravnim sredstvom. To velja tudi za t.i. "okuženost" sodnika po tedaj veljavnih predpisih: ker stranka ni pravočasno zahtevala izločitve sodnika (čeprav bi po sprejetju ustavne odločbe U-I-92/96 z dne 21.3.2002 to možnost imela do konca glavne obravnave),je bila s to zahtevo v nadaljevanju postopka prekludirana.

Ker je smisel objektivne identitete sodbe in obtožbe v tem, da zagotavlja obdolžencu učinkovito obrambo, hkrati pa sodišču preprečuje, da bi to prevzelo vlogo organa pregona, bo sodišče smelo do določen mere spremeniti opis dejanja in to tudi v bistvenih delih, vendar slednje le v primeru, če je to obdolžencu v korist (pri čemer pa seveda ne sme dejanja spremeniti v neko povsem drugo kaznivo dejanje). Sicer pa so dopustne spremembe, ki niso pravno relevantne za kaznivo dejanje in za kazensko odgovornost storilca, torej spremembe, ki so redakcijske, stilistične ali jezikovne narave, oziroma spremembe, ki naredijo opis dejanja natančnejši in jasnejši. Stranka ni dolžna na vsakem naroku ponavljati dokaznih predlogov, temveč zadošča že enkraten predlog, ki ga sodišče ne sme spregledati pri odločanju ne glede na njegovo pravno relevantnost. Če si stranka premisli in pri dokaznem predlogu ne vztraja, mora biti umik takšnega dokaznega predloga nedvoumen oziroma izrečen. Razviden mora biti torej iz podatkov spisa, bodisi iz zapisnikov o glavni obravnavi ali iz pisnega umika predloga stranke vloženega v spis.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega G.P. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po 98.a v zvezi s 1. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati kot stroške odločanja o tem izrednem pravnem sredstvu 150.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Idriji je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo G.P. za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po 3. v zvezi z 2. in 1. odstavkom 317. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen 10 mesecev zapora in preizkusno dobo 3 leta. Pritožbo zagovornice obdolženca je Višje sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložila zagovornica obdolženca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev določb kazenskega postopka in kršitve materialnega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodni odločbi spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe.

Vrhovni državni tožilec - svetnik M.V. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. V zahtevi uveljavljena kršitev "okuženosti" sodnika, ker naj bi se ta seznanil z zapisniki oziroma obvestili iz 83. člena ZKP, Vrhovno sodišče ne more upoštevati, saj zagovornica v zahtevi ne navaja, kaj je bila vsebina zapisnikov oziroma obvestil in na kakšen način so tam zapisane okoliščine vplivale na odločitev sodnika, oziroma ali je sploh prišlo do takšnega vpliva. Sodišče prve stopnje tudi ni prekoračilo obtožbe, saj je le prilagodilo opis dejansko ugotovljenim okoliščinam v takšni obliki, ki nikakor ni bila v škodo obdolžencu. S tem ko je sodišče zavrnilo določene dokazne predloge, ni kršilo obdolžencu pravice do obrambe, ker je zavrnitev dokaznih predlogov zakonita pravica sodišča, pri čemer opozarja tudi na dejstvo, da je obramba s svojo dejavnostjo v postopku opustila vztrajanje pri dokaznem predlogu, za katerega sedaj očita sodišču, da ga niti ni zavrnilo, niti izvedlo. Glede očitane kršitve zakona pa vrhovni državni tožilec meni, da je obsojenec s svojim ravnanjem izpolnil vse zakonite znake kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po 3., 2. in 1. odstavku 317. člena KZ. Kaznivo dejanje je namreč bilo storjeno z njegovim aktivnim ravnanjem, ko je povzročil konkretno nevarnost za zavarovano dobrino, saj je z balkona vrgel eksplozivno telo, ki ni eksplodiralo, v okoliščinah in v času, ko so bili v bližini otroci, s katerimi je bil prej prav glede teh aktivnosti v stiku in povzročil stanje, ki je pomenilo konkretno nevarnost za življenje in zdravje teh otrok. Takoj ko je odvrgel eksplozivno telo in je vedel, da ni eksplodiralo, v takšnih okoliščinah ni reagiral, čeprav bi lahko poskrbel, da neeksplodiranega pirotehničnega sredstva ne bi dobili v roke otroci. Tako ni mogoče pritrditi zahtevi za varstvo zakonitosti, da se obdolžencu očita samo pasivnost oziroma opustitev in tudi ne, da za opustitev odgovarjajo samo osebe, ki imajo poklicno dolžnost nekaj storiti, saj gre za dejanje, ki ga stori lahko kdorkoli in ne le specialni subjekt. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Navedbe v zahtevah, ki se nanašajo na kršitve procesnega in materialnega zakona je mogoče strniti v naslednje očitke: A. Kršitev določb ZKP 1. Kršitev 2. odstavka 371. člena ZKP kot posledica dejstva, da je v zadevi pred sodiščem prve stopnje odločal sodnik, ki je bil seznanjen z vsebino uradnega zaznamka. Obvestilo iz 83. člena ZKP je namreč izločil iz spisa šele na zahtevo zagovornice obsojenca na glavni obravnavi dne 26.9.2001. 2. Sodišče je prekoračilo obtožbo (očitek bistvene kršitve določb ZKP iz 9. točke 1. odstavka 371. člena) s tem, da je nadomestilo besedilo v obtožnem predlogu a) "dve močnejši pirotehnični sredstvi" z besedilom "močno pirotehnično sredstvo narejeno tako, da je bila močna eksplozivna snov dana v papirnato škatlico, pritrjena vžigalna vrvica in ovita s selotejpom".

b) "vrgel proti skupini otrok" z besedilom "da je dopustil, da so pirotehnično sredstvo dobili v roke otroci, ki so se nahajali v bližini", 3. Kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP Ker sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o zavrnitvi dokaznega predloga zagovornice o opravi ogleda kraja obravnavanega kaznivega dejanja.

B) Kršitev materialnega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP Obsojencu se v izreku očita le opustitev kot način izvršitve kaznivega dejanja po členu 317. KZ, vendar pa lahko z opustitvijo uresniči znake kaznivega dejanja le tista oseba, ki bi morala zagotoviti splošno varnost ljudi in premoženja po službeni dolžnosti.

Ad A/1 Ustavno sodišče je z odločbo U-I-92/96 z dne 21.3.2002 res ugotovilo, da je ZKP v neskladju z Ustavo RS, ker ne določa učinkovitega načina, s katerim bi preprečil, da bi se sodnik, ki je odločal o glavni stvari, seznanil z obvestili, pridobljenimi v predkazenskem postopku. Od tedaj dalje sodišče v zvezi s to problematiko niso bila več vezana na določbe ZKP, temveč so uporabljala Ustavo neposredno oziroma so bila dolžna organizirati sojenje tako, da v posameznih primerih ne bi prišlo do kršitve pravice iz 1. odstavka 23. člena Ustave, torej vsakomur zagotoviti, da o njegovih pravicah odloča nepristransko sodišče. Šele Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 56/2003), ki je začel veljati dne 13.7.2003, je uvedel nov izločitveni razlog, ko je v 4.a točki 39. člena določil, da ne more v isti zadevi odločati o obtožbi oziroma o pritožbi ali izrednem pravnem sredstvu zoper odločbo, s katero je bilo odločeno o obtožbi, sodnik, ki se je v postopku pri odločanju o kateremkoli vprašanju seznanil z dokazom, ki se mora po določbah 83. člena ZKP izločiti, vendar samo v primeru, če je vsebina dokaza takšna, da bi lahko vplivala na njegovo odločitev.

Vsa procesna dejanja v obravnavani zadevi so bila opravljena pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah ZKP (z začetkom veljave dne 13.7.2003), nekatera pa tudi pred navedeno ustavno odločbo.

Možnost seznaniti se s procesnopravnim dejstvom, da se nahaja uradni zaznamek o razgovoru policistov z njim (osumljencem) v spisu do konca dokaznega postopka, sta imela tako obdolženec kakor zagovornik, prav tako pa sta imela možnost uveljavljati izločitveni razlog iz 6. točke 39. člena ZKP, vendar pa te možnosti nista izkoristila.

Ugovor, da poimensko določeni sodnik prve stopnje ali sodnik porotnik v določeni zadevi ne sme opravljati svoje dolžnosti, ker je glede njega podan kateri od izločitvenih razlogov, lahko stranka uveljavlja le v okviru zakonskih rokov. Izločitev sodnika prve stopnje lahko zahteva brž, ko izve za razlog izločitve, vendar najpozneje po tedaj veljavnem zakonu do začetka glavne obravnave. Po odločbi Ustavnega sodišča pa velja tudi glede izločitvenega razloga iz 6. točke 39. člena ZKP enak rok kot za izločitvene razloge, to je do konca glavne obravnave. Če stranka v tem roku ne zahteva izločitve, pa bi to lahko storila, je prekludirana, oziroma v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje ne more uveljavljati kršitev določb iz 2. točke 371. člena ZKP, še toliko manj pa sme to uveljavljati prvič šele z zahtevo za varstvo zakonitosti. Zakonski pogoj, da sme pritožnik v pritožbi uveljaviti to procesno kršitev je, da na kršitev ni mogel opozoriti med glavno obravnavo ali da je nanjo opozoril, pa je sodišče prve stopnje ni upoštevalo (člen 384. ZKP). Ob enakih zakonskih pogojih se sme pritožnik v pritožbi sklicevati tudi na okoliščine iz 6. točke 39. člena, torej le, če je pravočasno zahteval izločitev, pa je bila zahteva za izločitev zavrnjena.

S prekluzijo v pritožbi (384. člen ZKP), kot posledico neaktivnosti oziroma nepravočasne aktivnosti stranke, ZKP ob tem, ko stranki zagotavlja učinkovito uveljavljanje ustavne pravice do nepristranskega sodnika, zagotavlja tudi učinkovito izvedbo kazenskega postopka. To pomeni, da ni mogoče stranki, ki v zakonskih rokih ni uveljavljala procesne kršitve, dopustiti uveljavljanja te kršitve v kasnejših fazah postopka. Takšno ravnanje bi namreč bilo v nasprotju s splošnim ustavnim načelom prepovedi uporabe pravice na način, ki pomeni njeno zlorabo, saj ne bi pomenilo zasledovanja cilja (zagotovitev nepristranskega sodnika), zaradi katerega je bila pravica stranke do izločitve sodnika uzakonjena, ampak poskus zavlačevanja postopka, ki lahko v določenih primerih privede tudi do nedopustnosti kazenskega pregona zaradi poteka časa. Zlorabe pravic, ki jih imajo udeleženci v postopku, je sodišče dolžno preprečiti (15. člen ZKP).

Logično je torej, da stranki, ki v zakonskem roku ni uporabila pravice zahtevati izločitev sodnika prve stopnje, pa zato ni bilo objektivnih ovir, ni dovoljeno uveljaviti, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev iz 2. odstavka 371. člena istega zakona kot posledico kršitve 6. točke 39. člena v pritožbi, še toliko manj, kot je bilo že povedano, v zahtevi za varstvo zakonitosti kot izrednim pravnim sredstvom.

V času, ko je sodnik v obravnavani kazenski zadevi začel soditi, je tedaj veljavni ZKP (Uradni list RS, št. 63-2168/94 z dne 13.10.1994 s spremembami in dopolnitvami z dne 23.10.1998 (Uradni list RS, št. 72 - 36622/98) v 3. odstavku 286. člena nalagal predsedniku senata, da takoj, ko ugotovi, da so v spisih zapisniki ali obvestila iz 83. člena tega zakona, izda sklep o njihovi izločitvi. Če tega predsednik senata ali pred njim že preiskovalni sodnik ni storil, je zakon predvideval še možnost izločitve uradnih zaznamkov na koncu izvedenega dokaznega postopka na glavni obravnavi (3. odstavek 340. člena ZKP). 5. točka 377. člena tega zakona pa je v primerih spregleda v prejšnjih fazah zavezovala sodnika (poročevalca) višjega sodišča, kateremu je bil spis dodeljen v zvezi s pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje, da je pred sejo na drugi stopnji zaradi izločitve teh obvestil poslal spis predsedniku senata sodišča prve stopnje.

V konkretni kazenski zadevi je sodnik izločil uradne zaznamke na predlog zagovornice pred začetkom glavne obravnave dne 26.9.2001, oziroma je postopal v skladu s tedaj veljavnimi procesnimi predpisi. Kot izhaja iz obrazložitve sodbe, se ta ne opira na uradni zaznamek. Nobena izmed strank v času sojenja pred izdajo sodbe sodišča prve stopnje izločitve razpravljajočega sodnika iz razloga po 6. točki 39. člena ZKP (kar bi takoimenovana "okuženost" sodnika po tedaj veljavnih predpisih edino lahko predstavljala) ni zahtevala (čeprav bi po sprejetju ustavne odločbe to možnost imela do konca glavne obravnave), temveč je zagovornik zahteval izločitev razpravljajočega sodnika šele v zahtevi za varstvo zakonitosti. S tem pa je bil obsojenec, kot je bilo že povedano, prekludiran uveljaviti to kršitev določb ZKP, zaradi česar Vrhovno sodišče vsebinsko zatrjevane procesne kršitve ni obravnavalo.

Ad 2. Po določilu 1. odstavka 354. člena ZKP se sme sodba nanašati samo na osebo, ki je obtožena in na dejanje, ki je predmet obtožbe, obsežene v vloženi oziroma spremenjeni ali razširjeni obtožnici. S tem je v zakonu zagotovljena subjektivna in objektivna identiteta med obtožbo in sodbo (ne pa pravna - 2. odstavek istega člena).

Sodišče je torej vezano na opis dejanja v obtožbi, vendar pa sodna praksa pri razlagi objektivne identitete (oziroma pri razlagi zakonskega besedila "sodba se lahko nanaša le na dejanje, ki je predmet obtožbe") ni sprejela absolutne vezanosti med obema aktoma, temveč je dopustila določene manjše posege v opis dejanja, še posebej, če gre za posege v korist obdolžencu. Pri takšnih spremembah pa je zmeraj potrebno izhajati iz smisla in pomena objektivne identitete sodbe in obtožbe, ki je v tem, da zagotavlja obdolžencu učinkovito obrambo, hkrati pa sodišču preprečuje, da bi to prevzelo vlogo organa pregona. Sodišče bo tako smelo do določen mere spremeniti opis dejanja in to tudi v bistvenih delih, vendar slednje le v primeru, če je to obdolžencu v korist (pri čemer pa seveda ne sme dejanja spremeniti v neko povsem drugo kaznivo dejanje). Sicer pa so dopustne spremembe, ki niso pravno relevantne za kaznivo dejanje in za kazensko odgovornost storilca, torej spremembe, ki so redakcijske, stilistične ali jezikovne narave, oziroma spremembe, ki naredijo opis dejanja natančnejši in jasnejši (tako je npr. dopustno iz opisa izpustiti odvečne podrobnosti, ki niso zakonski znaki kaznivega dejanja). Ali gre za prekoračitev obtožbe ali ne, je glede na navedeno potrebno presojati le na podlagi konkretnih okoliščin vsakega primera posebej.

Vrhovno sodišče v konkretni kazenski zadevi ugotavlja, da spremembe opisa obtožbe, kot je to storilo sodišče, teže dejanja, ki se očita obdolžencu, ne povečujejo, temveč pomenijo le nekoliko podrobnejši opis, bodisi pirotehničnega sredstva oziroma eksplozivne snovi, bodisi kraja, kamor je bilo sredstvo odvrženo, ali pa gre za podrobnejši opis sicer že iz očitka v obtožnem aktu razvidnega poteka dogodkov (da so morali otroci pirotehnično sredstvo najprej najti, da so ga zatem lahko aktivirali). Ravnanje, ki se očita obsojencu v obtožnem aktu in ravnanje, ki izhaja iz izreka pravnomočne sodbe, je torej ves čas enako oziroma ne gre za poseg, ki bi spreminjal težo ali naravo kaznivega dejanja, zaradi česar o prekoračitvi obtožbe ni mogoče govoriti. Sicer pa ima prepričljive razloge v zvezi z navedenim očitkom kršitve določb ZKP že odločba pritožbenega sodišča, navedbe zagovornice v zahtevi pa teh zaključkov, kot je bilo že obrazloženo, v ničemer ne omajajo.

Ad A/3 Kot je razvidno iz podatkov v spisu, je ogled kraja kaznivega dejanja najprej predlagala zagovornica tedaj soobdolženega J.J. in sicer na glavni obravnavi opravljeni dne 26.9.2001, zagovornica obdolženega G.P. (obsojenca) pa se je temu dokaznemu predlogu pridružila (stran 123 spisa). Zatem je zagovornica obsojenca vztrajala na dokaznem predlogu še na glavnih obravnavah dne 7.11.2001 (stran 140) ter dne 20.5.2002, ko je sodišče sprejelo sklep, da se bo o tem dokaznem predlogu odločilo na prihodnji glavni obravnavi (stran 185 spisa). Na glavni obravnavi opravljeni dne 4.9.2002 pa o dokaznem predlogu ni odločalo, temveč je potem, ko je zagovornica izjavila, da nima dokaznih predlogov, dokazovanje zaključilo in izreklo sodbo. Sodba sodišče prve stopnje o tem dokaznem predlogu nima razlogov. Višje sodišče je na zagovorničine očitke o neobrazloženosti sodbe sodišča prve stopnje zaključilo, da se neobrazložitev ne nanaša na bistvene okoliščine, ki bi imele za posledico kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Sicer pa je bilo na zadnji glavni obravnavi, ko je obdolženčeva zagovornica izjavila, da nima dokaznih predlogov, razumeti, da tudi ni vztrajala pri ogledu kraja dejanja, kot je to predlagala na prejšnjem naroku. Zagovornica pa v pritožbi tudi ne zatrjuje, da je opustitev ogleda kraja dejanja imela za posledico zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje (1. odstavek na 3. strani sodbe pritožbenega sodišča).

Vrhovno sodišče glede na podatke v spisu ugotavlja, da je zagovornica v postopku dokazni predlog za opravo ogleda kraja dejanja podala in na izvedbi dokaza ves čas postopka vztrajala. Stranka namreč ni dolžna na vsakem naroku ponavljati dokaznih predlogov, temveč zadošča že enkraten predlog, katerega je sodišče dolžno "vzeti na znanje", oziroma ga ne sme spregledati pri odločanju, ne glede na njegovo pravno relevantnost. Če si stranka premisli in pri dokaznem predlogu ne vztraja, mora biti umik takšnega dokaznega predloga nedvoumen oziroma izrečen. Razviden mora biti torej iz podatkov spisa, bodisi iz zapisnikov o glavni obravnavi ali iz pisnega umika predloga stranke vloženega v spis. Seveda pa sodišče ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza, temveč bo izvedlo le tiste, ki so pravno relevantni.

Praviloma bo sicer sodišče kršilo 11. točko 1. odstavka 371. člena ZKP, če sodba ne bo imela razlogov o tem, zakaj je sodišče zavrnilo dokazni predlog, razen če je očitno, da gre za povsem pravno nerelevantne, očitno nesubstancirane ipd. dokaze. V konkretni kazenski zadevi pa ne gre za takšno procesno situacijo, temveč sodišče v tem postopku o dokaznem predlogu, za katerega je očitno zmotno menilo, da ga je zagovornica umaknila, sploh ni odločalo. V takšnem primeru pa ni podana uveljavljena kršitev določb postopka, temveč bi sodišče kršilo lahko določbo 2. odstavka 371. člena ZKP, če bi bila podana vzročna zveza med kršitvijo in pravilnostjo sodbe. V konkretni kazenski zadevi bi bila ta kršitev podana, če bi bil izkazan razumen dvom v ugotovljeno dejansko stanje (glede na to, da je zagovornica uveljavljala kršitev že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje). V primeru relativne bistvene kršitve določb postopka bo zahteva torej uspešna, če bo obrazložena oziroma konkretizirana očitana kršitev določb postopka, obrazložen pa bi moral biti tudi vpliv te kršitve na zakonitost oziroma pravilno sodne odločbe. Tega pa zagovornica ni storila ne v zahtevi in tudi ne v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, zaradi česar se tem očitkom ni mogla uspeti. Vrhovno sodišče je namreč v skladu z določilom 1. odstavka 424. člena ZKP strogo vezano na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, pri čemer pa morajo biti kršitve, kot je bilo že povedano, obrazložene.

Ad B) V zahtevi uveljavljena kršitev kazenskega zakona ni podana.

Kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti je ogroževalni delikt, kar pomeni, da je posledica povzročitev neposredne ali konkretne nevarnosti, to se pravi nevarnosti, ki neposredno grozi, da se bo sprevrgla v poškodovanje zavarovane dobrine, to je ogrozila življenje ljudi ali premoženje večje vrednosti. Dejanje je mogoče storiti tako s storitvijo kakor tudi z opustitvijo in sicer s splošno nevarnim dejanjem ali sredstvom. Zakonsko besedilo kot splošno nevarno dejanje predvideva izzvanje požara, povodnji, eksplozije, uporabe strupa ali strupenih plinov, ionizirajoče sevanje, uporabo motorne sile, električne ali kakšne druge energije. Gre torej za takšna nevarna dejanja, s katerimi storilec sprosti sile, ki jih ne more več obdržati pod svojim nadzorom, oziroma jih ne more več obvladovati. Za opustitveno obliko tega kaznivega dejanja pa lahko odgovarja le oseba, glede katere je obstajala dolžnost sodelovati na določen način za preprečitev posledice, pri čemer je potrebno v tem primeru ugotoviti še, ali je bilo to mogoče in ali bi izpolnjena obveznost glede na dane okoliščine posledico v resnici lahko preprečila. Za storitev kaznivega dejanja torej zadošča bodisi povzročitev splošne nevarnosti ali opustitev določenega ravnanja.

V konkretnem primeru iz izreka obsodilne sodbe izhajajo naslednji očitki obsojencu:

1. da je vrgel dva pirotehnična predmeta, pri čemer je en predmet eksplodiral z močnim pokom ... , drugi pa ne in nato dopustil, da so neeksplodirano pirotehnično sredstvo dobili v roke otroci, ki so se nahajali v bližini, 2. da bi lahko poskrbel, da se to ne bi zgodilo in 3. da je ena oseba zaradi tega utrpela hudo telesno poškodbo.

Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da tak opis vsebuje vse elemente kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po členu 317. KZ in sicer: - splošno nevarno dejanje, ki ga ni mogel več nadzorovati - odvrženje dveh močnih pirotehničnih sredstev v bližini otrok, - posledico kaznivega dejanja - povzročitev konkretne nevarnosti za otroke, ki so se nahajali v bližini in hudo telesno poškodbo kot kvalifikatoren element oblika tega kaznivega dejanja.

Res je sicer, da izpodbijana sodba ugotavlja še dolžnostno ravnanje obdolženca, to je, da bi lahko poskrbel zato, da otroci neeksplodiranega pirotehničnega sredstva ne bi dobili v roke, vendar pa, kot je bilo že pojasnjeno, je storitev očitanega kaznivega dejanja dokončana že s tem, ko je odvrgel dva pirotehnična predmeta v bližino otrok, kar je imelo za posledico povzročitev splošne nevarnosti. Sodišče pa tudi ugotavlja, da je podana vzročna zveza med ravnanjem obsojenca in prepovedano posledico. Ker je bil torej spoznan za krivega, da je s svojim aktivnim ravnanjem povzročil konkretno nevarnost za zavarovano dobrino, njegovo nadaljnje ravnanje za pravno presojo obravnavanega kaznivega dejanja ni pomembno.

Z navedbami, da ni podana vzročna zveza med obsojenčevim ravnanjem in nastalo posledico, češ da gre le za splet nesrečnih naključij, da sodišče ni upoštevalo dejstva, da je obsojenec vrgel petardo na privatno zemljišče, torej vrt, ki se je nahajal pod balkonom ter z oceno verodostojnosti zaslišanih prič pa zagovornica ne uveljavlja kršitve zakona, temveč le zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče je glede na vse navedeno ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnica v svoji zahtevi, zaradi česar je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi določila člena 425. ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju v tem postopku, temelji na v izreku odločbe citiranih določilih ZKP, pri čemer je pri določitvi višine povprečnine Vrhovno sodišče upoštevalo zapletenost obravnavane kazenske zadeve ter obsojenčeve premoženjske razmere, razvidne iz podatkov v spisu.