Jedro

Če sodišče druge stopnje, ko odloča o pritožbi storilca, ne more spremeniti nepravilne pravne opredelitve iz prvostopenjske sodbe v njegovo škodo, tudi ne more spremeniti odločbe o kazenski sankciji tako, da ne izreče predpisane stranske sankcije prepovedi vožnje motornega vozila.

Izrek

Zahtevi vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bila s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 30.1.2008 kršena določba d) točke sedmega odstavka 32. člena ZVCP-1 na način iz 5. točke 156. člena Zakona o prekrških (ZP-1).

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Kočevju je obdolženega G.M. s sodbo z dne 7.12.2007 spoznalo za odgovornega za prekršek po d) točki 7. odstavka 32. člena ZVCP-1 ter mu izreklo globo v višini 600,00 EUR, 17 kazenskih točk ter prepoved vožnje motornega vozila kategorije B za čas 1 meseca, naloženo pa mu je bilo tudi plačilo stroškov postopka – povprečnina v višini 80,00 EUR. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo po uradni dolžnosti spremenilo sodbo Okrajnega sodišča v Kočevju tako, da se stranska sankcija prepovedi vožnje motornega vozila kategorije B v trajanju enega meseca ne izreče, pritožbo obdolženega pa je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Vrhovna državna tožilka N.F. je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb materialnega prava. Vrhovna državna tožilka v zahtevi navaja, da dikcije 6. oziroma 7. odstavka 26. člena Zakona o prekrških (ZP-1) ni mogoče razumeti tako, kot je navedeno v sodbi sodišča druge stopnje, da če sodišče število predpisanih kazenskih točk glede na 8. odstavek 32. člena ZVCP-1 omili, poleg globe ne more izreči tudi prepovedi vožnje motornega vozila. Določilo 7. odstavka 26. člena ZP-1 je potrebno razumeti tako, da lahko sodišče pooblastilo za odpustitev sankcije uporabi fakultativno, in sicer lahko storilcu prekrška globo in druge sankcije odpusti popolnoma ali pa le delno, ko storilcu odpusti le stranske sankcije ali pa le eno od njih. Glede na materialni pomen načela zakonitosti, določen v 1. odstavku 4. člena ZP-1, se mora sankcija, ki je posebej predpisana za prekršek, tudi vedno izreči. Za prekršek, za katerega je bil obdolženi G.M. spoznan za odgovornega, je poleg globe predpisan tudi izrek kazenskih točk in prepoved vožnje motornega vozila. Pravilnost takšnega zaključka izhaja tudi iz dikcije 5. odstavka 23. člena ZP-1, po katerem se ne more izreči stranska sankcija prepovedi vožnje motornega vozila, če je storilcu izrečena stranska sankcija kazenskih točk v cestnem prometu v številu, ki ima za posledico prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, obdolženemu pa je bila izrečena stranska kazen 17 kazenskih točk. Stališče sodišča druge stopnje, češ da v primeru omilitve predpisanih kazenskih točk ni moč izreči tudi stranske sankcije prepovedi vožnje motornega vozila, ni sprejemljivo. Ker je zahteva za varstvo zakonitosti vložena v škodo obdolženca, poseg v pravnomočno sodbo ni dopusten, zato vrhovna državna tožilka Vrhovnemu sodišču predlaga le ugotovitev kršitve materialnega prava, odločitev sodišča pa bo tudi pomembno prispevala k oblikovanju pravne prakse in k enakopravnosti obravnavanja storilcev v postopkih zaradi prekrškov.

3. Zahteva vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z 2. odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) vročena storilcu prekrška, ki nanjo ni odgovoril. B.

4. Sodišče prve stopnje je G.M. spoznalo za odgovornega za prekršek po d) točki 7. odstavka 32. člena ZVCP-1, ker je v naselju, kjer je hitrost vožnje omejena na 50 km/h, vozil s hitrostjo 108 km/h, kar ob upoštevanju varnostne razlike merilnika hitrosti pomeni, da je obdolženi prekoračil dovoljeno hitrost za 51 km/h. Sodišče prve stopnje je obdolžencu za omenjeni prekršek izreklo globo v višini 600,00 EUR, 17 kazenskih točk ter prepoved vožnje motornega vozila kategorije B za čas enega meseca.

5. Prekršek po določbi d) točke 7. odstavka 32. člena ZVCP-1 stori voznik, ki v naselju, kjer je hitrost omejena na 50 km/h, prekorači dovoljeno hitrost za več kot 30 km/h. Iz dejanskega stanu, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je razvidno, da je storilec v naselju, kjer je bila hitrost vožnje omejena na 50 km/h, vozil 51 km/h prehitro. Glede na takšen dejanski stan Vrhovno sodišče ugotavlja, da bi sodišče prve stopnje prekršek G.M. moralo pravno opredeliti po 8. odstavku 32. člena ZVCP-1. Ta prekršek namreč stori voznik, ki v naselju, kjer je hitrost vožnje omejena na 50 km/h, prekorači dovoljeno hitrost za več kot 50 km/h. V primerjavi s prekrškom po d) točki 7. odstavka 32. člena ZVCP-1 gre pri prekršku po določbi 8. odstavka tega člena za kvalificirano obliko prekrška.

6. Za prekršek po d) točki 7. odstavka 32. člena ZVCP-1 je bila v času njegove storitve (27. 8. 2006) predpisana sankcija najmanj 120.000 tolarjev, najmanj 5 kazenskih točk in prepoved vožnje motornega vozila. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje je razvidno, da je sodišče štelo, da je za omenjeni prekršek predpisana globa najmanj 120.000 tolarjev oziroma 500,75 eurov in 18 kazenskih točk, katerih posledica je prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Sodišče je storilcu izreklo globo v višini 600,00 EUR, na podlagi ugotovitve olajševalnih okoliščin (nekaznovanost za cestnoprometne prekrške v zadnjih dveh letih, minimalna prekoračitev hitrosti glede na milejši prekršek po istem odstavku 32. člena ZVCP-1) je sodišče presodilo, da storilcu ne bo izreklo 18 kazenskih točk, ampak mu bo to sankcijo ob uporabi določbe 6. odstavka 26. člena ZP-1 omililo na 17 kazenskih točk, nato pa mu je izreklo še stransko sankcijo prepovedi vožnje motornega vozila kategorije B za čas enega meseca.

7. Vrhovno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni ravnalo v skladu z določbami ZVCP-1 in ZP-1. Po prehodni določbi 2. odstavka 59. člena ZP-1C (Ur. l. RS, št. 40/2006 z dne 14. 4. 2006), ki se je pričel uporabljati 29. 5. 2006, se do uskladitve predpisov, ki urejajo varnost cestnega prometa, s tem zakonom stranske sankcije kazenskih točk v cestnem prometu izrečejo v številu, v katerem so predpisane, če pa so predpisane v razponu, se izreče najnižje število predpisanih kazenskih točk. Glede števila kazenskih točk, do katerega se kazenske točke izrečejo v hitrem postopku, ne velja omejitev iz prvega odstavka 235. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 97/05 – uradno prečiščeno besedilo, 67/05 – odločba US in 108/05), če s tem zakonom ni določeno drugače. Ob povedanem bi sodišče ob odločitvi, da bo storilcu prekrška omililo izrečeno sankcijo kazenskih točk, lahko to storilo le tako, da bi mu ob ugotovitvi posebnih (in ne zgolj splošnih) olajševalnih okoliščin, torej okoliščin, ki imajo lahko izključno samo olajševalen pomen, so pa hkrati po svoji tehtnosti tudi enakovredne okoliščinam, ki po zakonu dovoljujejo milejše sankcioniranje1, omililo predpisano sankcijo 5 in ne 18 kazenskih točk. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje je razvidno, da je sodišče menilo, da lahko storilcu za prekršek po d) točki 7. odstavka 32. člena ZVCP-1 izreče globo in 18 kazenskih točk. Z uporabo določbe 6. odstavka 26. člena ZP-1 je sodišče storilcu sankcijo 18 kazenskih točk omililo tako, da mu je izreklo 17 kazenskih točk ter stransko sankcijo prepovedi vožnje motornega vozila kategorije B, s čimer je prekršilo načelo zakonitosti v kazenskem pravu (nulla poena sine lege). Sodišče lahko izreče le tisto sankcijo, ki je za prekršek predpisana. Kljub temu, da je sodišče prekršek G.M. pravno opredelilo po d) točki 7. odstavka 32. člena ZVCP-1, je iz obrazložitve sodišča glede izbire sankcije in odmere njene višine moč utemeljeno sklepati, da je sodišče imelo v mislih, da je v obravnavanem primeru šlo za prekršek po 8. odstavku 32. člena ZVCP-1, ki pa ga je, kot že rečeno, pravno opredelilo po d) točki 7. odstavka 32. člena ZVCP-1. Za omenjeni prekršek sta bili predpisani sankciji najmanj 120.000 tolarjev in 18 kazenskih točk. Če se sodišče ob pravni opredelitvi prekrška po 8. odstavku 32. člena ZVCP-1 odloči za omilitev sankcije 18 kazenskih točk, lahko to stori le tako, da storilcu po določbi 6. odstavka 26. člena ZP-1 število predpisanih kazenskih točk omili toliko, da storilec ne doseže števila kazenskih točk, za katere se izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Nikakor pa sodišče v takšni situaciji ne more izreči še stranske sankcije prepovedi vožnje motornega vozila, saj bi s tem kršilo načelo zakonitosti iz določbe 4. odstavka 4. člena ZP-1, po kateri se prepoved vožnje motornega vozila izreče ob pogojih, določenih s tem zakonom, če je z zakonom za posamezni prekršek predpisana. Ta sankcija za prekršek po 8. odstavku 32. člena ZVCP-1 ni predpisana, zaradi česar je sodišče tudi ne more izreči, pa čeprav se odloči, da bo storilcu tega prekrška omililo predpisano sankcijo. Da sodišče storilcu prekrška ne more izreči sankcije, ki zanj ni predpisana, je Vrhovno sodišče v podobnem primeru obrazložilo že v odločbi z dne 15. 4. 2008, opr. št. 23/2008. Predpisovanje in izrekanje sankcije prepovedi vožnje motornega vozila ob sankciji 18 kazenskih točk tudi ne bi bilo smiselno, ker prepovedi vožnje motornega vozila ob izrečenih 18 kazenskih točkah, katerih posledica je prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, sploh ne bi bilo mogoče izvršiti (4. odstavek 23. člena ZP-1).

8. Zahtevi gre pritrditi v delu, ko zatrjuje, da sodišče druge stopnje ni ravnalo pravilno, ko je sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremenilo tako, da storilcu ni izreklo stranske sankcije prepovedi vožnje motornega vozila. Sodišče prve stopnje je prekršek G.M. pravno opredelilo po d) točki 7. odstavka 32. člena ZVCP-1, za katerega so predpisane sankcije globa, kazenske točke in prepoved vožnje motornega vozila. Ker je pritožbo vložil le storilec, sodišče druge stopnje ni moglo v škodo storilca spremeniti pravne kvalifikacije prekrška (10. odstavek 163. člena ZP-1). Kot je bilo že omenjeno, bi prekršek G.M. glede na ugotovljeni dejanski stan moral biti pravno opredeljen po 8. odstavku 32. člena ZVCP-1, za katerega sankcija prepovedi vožnje motornega vozila ni predpisana, zato bi bila v takem primeru odločitev sodišča druge stopnje pravilna. Kljub nepravilni pravni opredelitvi prekrška sodišče druge stopnje ni imelo pravne podlage za to, da storilcu ni izreklo tudi predpisane stranske sankcije prepovedi vožnje motornega vozila. Po določbi 1. odstavka 4. člena ZP-1 sodišče izreče oziroma mora izreči za prekršek tisto sankcijo, ki je zanj predpisana, za to, da bi lahko sodišče druge stopnje storilcu odpustilo sankcijo prepovedi vožnje motornega vozila, pa tudi ni imelo pravne podlage v 7. odstavku 26. člena ZP-1, po katerem lahko sodišče storilcu odpusti globo ali drugo sankcijo le, če je z zakonom tako predpisano.

9. Zahteva opozarja na različno prakso sodišč druge stopnje, pri čemer se zaradi podobnosti pravnih situacij sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 1.9.2006, v kateri sodišče druge stopnje ni zavzelo enakega stališča kot v izpodbijani sodbi. V citirani zadevi je bil storilec, ki je imel v organizmu 1,28 (sodba, stran 3) oziroma 1,18 (sodba, stran 4) miligramov alkohola v litru izdihanega zraka, pravnomočno spoznan za odgovornega za prekršek po d) točki 4. odstavka 130. člena ZVCP-1, za katerega mu je bila izrečena globa v višini 120.000 tolarjev, 16 kazenskih točk in prepoved vožnje motornega vozila kategorije B za čas dveh mesecev, naloženo pa mu je bilo tudi plačilo stroškov postopka.

10. Zakonodajalec je v primeru d) točke 4. odstavka 130. člena in 5. odstavka 130. člena ZVCP-1 uporabil enako tehniko predpisovanja prekrškov kot v obravnavanem primeru. Vrhovno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje tako kot v obravnavani zadevi prekrška ni pravilno pravno opredelilo, saj bi ga glede na to, da je imel storilec v organizmu več kot 1,28 oziroma 1,18 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, moralo opredeliti po 5. odstavku 130. člena ZVCP-1. Prekršek po tej določbi stori voznik, ki ima več kot 0,71 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, predpisani sankciji za ta prekršek pa sta globa in 18 kazenskih točk. Kolikor bi bila uporabljena pravilna pravna opredelitev prekrška po 5. odstavku 130. člena ZVCP-1, pa storilcu tega prekrška v nobenem primeru, tudi ob uporabi določbe 6. odstavka 26. člena ZP-1, ni mogoče izreči sankcije prepovedi vožnje motornega vozila, ker takšna sankcija za ta prekršek ni predpisana. Ker sodišče druge stopnje zaradi prepovedi iz določbe 10. odstavka 163. člena ZP-1 pravne opredelitve prekrška ni smelo spremeniti v škodo storilca, je ravnalo pravilno, ko sodbe sodišča prve stopnje v odločbi o sankciji kljub nepravilni pravni opredelitvi ni spremenilo, saj so za prekršek po d) točki 4. odstavka 130. člena ZVCP-1 predpisane sankcije globa, kazenske točke in prepoved vožnje motornega vozila.

11. Sklepno Vrhovno sodišče ugotavlja, kolikor bi bila v obravnavanem primeru uporabljena pravilna pravna opredelitev prekrška (8. odstavek 32. člena ZVCP-1), bi bilo stališče sodišča druge stopnje, da se storilcu prekrška ne izreče sankcija prepovedi vožnje motornega vozila, pravilno. Ker pa sodišče druge stopnje storilcu prekrška po d) točki 7. odstavka 32. člena ZVCP-1 ni izreklo sankcije prepovedi vožnje motornega vozila kategorije, ki je za ta prekršek predpisana, je bilo potrebno zahtevi za varstvo zakonitosti ugoditi.

op. št. 1: Bele I., Jenull H., Maček Guštin Š., Tratar B., Zakon o prekrških s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2005, str. 132.