Jedro

Poseg v prostor se lahko opravi na podlagi dovoljenja pristojnega organa. Kakšno dovoljenje je potrebno za posamezno vrsto posega je odvisno od vrste objekta, ki se namerava graditi in ne od velikosti kraja, v katerem se gradi. Ker sta tožnika obstoječo staro stanovanjsko hišo podrla do kletnega dela in jo nato na novo pozidala, je pravilna ugotovitev, da gre za takšno gradnjo, za katero je potrebno lokacijsko dovoljenje ne glede na to, da je tloris ostal nespremenjen, saj gre v bistvu za nov objekt na starih temeljih.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov proti odločbi Urbanistične inšpekcije sekretariata za upravne in gospodarske zadeve z dne 19.6.1992, s katero je tožnikoma naloženo, da takoj po prejemu odločbe ustavita gradnjo stanovanjske hiše in saniranje kletnega dela na zemljišču parc. št. 105/1, dokler si ne pridobita lokacijskega dovoljenja. Obenem jima je naloženo, da v roku enega meseca po prejemu odločbe zaprosita za lokacijsko dovoljenje. V obrazložitvi navaja, da je na obravnavanem območju graditev oziroma rekonstrukcija stanovanjske hiše možna, vendar je za tak poseg potrebno lokacijsko dovoljenje (50. člen zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, Uradni list RS, št. 18/84, 37/85, 29/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90 - ZUN). Ker sta tožnika z deli začela, ne da bi si pridobila lokacijsko dovoljenje, je izrečeni ukrep pravilen in v skladu z določbo 74. člena citiranega zakona.

Tožnika v tožbi navajata, da sta kot solastnika začela obnavljati 200 let staro razpadajočo stanovanjsko hišo iz objektivnih razlogov in tudi zaradi pritiska sveta krajevne skupnosti. Tožnika sta vzdrževalno obnovitvena dela priglasila pri organu prve stopnje. Stari stanovanjski objekt sta podrla do takoimenovane "kletne glihe" in nato objekt nadzidala do prejšnje višine in zamenjala stara okna ter vrata v istem slogu kot so bila obstoječa, kar velja tudi za kritino. V starem objektu je že bila vodovodna in električna napeljava. Glede na takšno stanje tožnika menita, da lokacijsko dovoljenje ni potrebno, saj je majhen kraj, kjer ni treba za vsako "figo" zaprositi za dovoljenje. Obnovitvena dela so končana in je nesmiselna ustavitev del. Tožnika nista ravnala samovoljno, saj sta pravočasno priglasila obnovitvena dela. Predlagata, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo ter ugotovi, da za obnovitvena dela na hiši št. 37 ne potrebujeta lokacijskega dovoljenja.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise. Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za inšpekcijski ukrep po določbi 1. in 2. odstavka 74. člena že navedenega zakona o urejanju naselij, po kateri organ urbanistične inšpekcije gradnjo ustavi, dokler si investitor ne pridobi lokacijskega dovoljenja oziroma odločbe o dovolitvi priglašenih del. Sporno ni, da sta tožnika porušila obstoječi stanovanjski objekt do kletnega dela, kletni del sanirala in objekt na novo pozidala do kolenčnega zidu za ostrešje vse to do izdaje odločbe prve stopnje, ne da bi imela za ta dela lokacijsko dovoljenje ali odločbo o dovolitvi priglašenih del. Zmotno je stališče tožnikov, da za takšna dela ni potrebno lokacijsko dovoljenje, ker gre za obnovo objekta v majhnem kraju in ker nista spreminjala tlorisa, gabaritov niti zunanjega izgleda starega dotrajanega objekta. Po citiranem zakonu je uveljavljeno načelo, da je lokacijsko dovoljenje potrebno za vsako graditev objektov ali naprav, razen izjem, ki jih določa zakon (50. člen). Izjeme določene v 51. členu se nanašajo na tekoča vzdrževalna dela, adaptacije, s katerimi se bistveno ne spreminja zunanjost, zmogljivost in se ne posega v konstrukcijske elemente objekta, postavitev začasnih objektov in spominskih plošč. Vendar tudi teh del investitor ne sme opravljati, dokler si ne pridobi odločbe o dovolitvi priglašenih del (62. člen). Kakšno dovoljenje je potrebno za posamezno vrsto posega v prostor, je torej odvisno od vrste gradnje in ne od tega, ali gre za gradnjo v majhnem ali večjem kraju. Glede na to, da ni sporno, da sta tožnika obstoječo staro stanovanjsko hišo podrla do kletnega dela in jo nato na novo pozidala, je tudi po oceni sodišča pravilna ugotovitev, da gre za takšno gradnjo, za katero je potrebno lokacijsko dovoljenje ne glede na to, da je tloris ostal nespremenjen, saj gre v bistvu za nov objekt na starih temeljih. Ker sta tožnika začela z deli, ne da bi sploh zaprosila za lokacijsko dovoljenje in dela ob izdaji odločbe I. stopnje še niso bila končana, je izrečeni inšpekcijski ukrep v skladu z določbo 1. in 2. odstavka 74. člena navedenega zakona. Na odločitev tudi ne more vplivati ugovor, da sta opravljena dela priglasila pristojnemu upravnemu organu. Zgolj priglasitev del namreč ne zadostuje, tožnika pa niti ne zatrjujeta, da bi si pridobila odločbo o dovolitvi priglašenih del. Iz navedenega je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je na podlagi določbe 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.