Jedro

Do odškodnine po FIP oziroma UVEG so bile upravičene osebe, ki jim je na ozemlju tedanje Jugoslavije nastala materialna škoda zaradi odvzema, izgube ali uničenja gospodinjske opreme ali predmetov, potrebnih za opravljanje poklica. Zato ni mogoče šteti, da so bile do te odškodnine upravičene tudi osebe, ki take škode niso utrpele, jim je pa bilo podržavljeno premoženje, npr. nepremičnine. Določbe FIP in izvedbenih predpisov take razlage ne omogočajo, saj taka vsebina iz besedila njihovih določb ni razvidna, prav tako to ne izhaja iz predmeta in cilja, kot sta ga opredelili pogodbeni stranki FIP.

Pravice do denacionalizacije nepremičnin ni mogoče odkloniti na podlagi ugotovitve, da bi prejšnji lastnik teh nepremičnin bil upravičen do odškodnine za podržavljene, izgubljene ali uničene gospodinjske predmete ali predmete, potrebne za opravljanje poklica.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Dopolnilna odločba Upravne enote Celje, št. 35101-146/93-214 (13202) z dne 17. 3. 2016 se odpravi ter se zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške upravnega spora v višini 285,00 EUR z DDV, po poteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, do plačila.

Obrazložitev

1. Upravna enota Celje, je z izpodbijano dopolnilno odločbo z dne 17. 3. 2016, v 1. točki izreka odločila, da se zavrne zahtevek A.A. in B.B., za denacionalizacijo nepremičnin parc. št. 586/15, parc. št. 586/38, parc. št. 586/28, parc. št. 586/27, parc. št. 586/26, parc. št. 586/7, parc. št. 586/1, parc. št. 586/13 in parc.št. 586/39, vse vpisane v k.o. ..., ter parc. št. 637/1 in parc. št. 1152/7, obe vpisani v k.o. ... V 2. točki izreka je odločila, da stroški postopka niso bili zaznamovani.

2. Izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvi, da sta predlagatelja postopka, A.A. ter B.B., 25. 5. 1993 vložila zahtevo za denacionalizacijo nepremičnega premoženja v k.o. ..., med drugim tudi zemljišč v k.o. ... Predlagatelja sta pravno nasledstvo po pokojnem C.C. izkazala s prisojilno listino z dne 9. 5. 1993. 3. Premoženje je bilo C.C. podržavljeno na podlagi zaplembene odločbe, št. Zp št. 364/45-7 z dne 25. 3. 1946, na podlagi Odloka Avnoj-a o prehodu sovražnikovega imetja v državno lastnino, navedenega v 20. točki 3. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Z odločbo UE Celje, Oddelka za notranje zadeve, z dne 3. 3. 2005, št. 20100/207/94, je bilo ugotovljeno, da pokojni upravičenec v času podržavljenja ni bil jugoslovanski državljan, zato se je začel postopek ugotavljanja državljanstva za njegove pravne naslednike, v skladu z 12. členom ZDen, in sicer dediče prvega dednega reda, hčerko A.A., hčerko Č.Č. ter sina B.B. 4. Ugotovljeno je bilo, da so bili pravni nasledniki v času podržavljenja premoženja jugoslovanski državljani in sedaj državljani RS. Avstrijsko državljanstvo so pridobili 10. 9. 1948, torej avstrijskega državljanstva niso imeli ne 13. 3. 1938 in ne 28. 4. 1945, zato jim je bilo premoženjem podržavljeno kot jugoslovanskim državljanom in zato niso bili upravičeni do odškodnine po ADP.

5. V zvezi s predmetom tega postopka je prvostopenjski upravni organ ugotovil, da so pravni nasledniki bivšega lastnika, ki imajo v postopku status upravičencev, izpolnjevali pogoje za pridobitev določenih izplačil v smislu Zakona o povrnitvi škode preseljencem in pregnancem (v nadaljevanju UVEG) in Prijavnega zakona, ki sta bila sprejeta za izvedbo Finančne in izravnalne pogodbe. Izhajajoč iz FIP in UVEG ne gre za odškodninska opravičenja, ki bi bila v breme Republike Avstrije dogovorjena z ADP. Iz tega razloga pa ni ključno, ali je upravičenec ob podržavljenju imel avstrijsko državljanstvo, niti ne, ali je šlo za podržavljeno avstrijsko premoženje. Upravni organ pri odločanju ni mogel upoštevati potrdila Zveznega ministrstva za finance z dne 13. 12. 2010, upošteval pa je že izoblikovano in enotno slovensko sodno prakso, da ZDen ni pravni temelj za poravnavo morebitnega neizplačila ali prenizkega izplačila odškodnine, do katere so imeli prejšnji lastniki podržavljenega premoženja pravico po predpisih tuje države (sodba VS RS št. II Up 35/99 z dne 20. 1. 2000, v povezavi s sodbo Upravnega sodišča RS št. U 1846/96 z dne 10. 3. 1999). Upravni organ je zavzel tudi stališče do drugega stavka drugega odstavka 10. člena ZDen ter ugotovil, da pri odločanju ni vezan na pojasnila tujih organov glede tega predhodnega vprašanja. Pojasnjuje tudi, da je po drugem odstavku 10. člena ZDen, kot pogoj za izključitev od denacionalizacije, predvidena že zgolj možnost pridobitve odškodnine in ne njena dejanska pridobitev. Ugotovil je, da je imel C.C. pravico dobiti odškodnino od Republike Avstrije na podlagi FIP, ki je kot pogoj za pridobitev odškodnine zahtevala avstrijsko državljanstvo in stalno prebivališče v Republiki Avstriji na dan 1. 1. 1960. Iz listin v upravnem spisu ni sporno, da je C.C. pridobil avstrijsko državljanstvo 10. 9. 1948 in da je imel vsaj že takrat v Avstriji tudi stalno prebivališče. Glede na navedeno izpolnjuje oba pogoja v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen in zato ni upravičenec v smislu tega zakona, zato posledično tudi njegovi trije otroci, kot subsidiarni upravičenci iz 12. člena ZDen ne morejo pridobiti upravičenja iz naslova denacionalizacije. Svojo odločitev je prvostopenjski upravni organ utemeljil tudi s sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 90/2013. 6. Drugostopenjski organ, Ministrstvo za okolje in prostor, je pritožbo A.A. in B.B. zavrnilo.

7. Tožniki v tožbi odločitvi oporekajo in navajajo, da je v predmetni zadevi bila vložena presoja pri Ustavnem sodišču RS, ki se vodi pod opr. št. Up 567/15-3, o čemer so predlagatelji upravni organ obvestili dne 3. 9. 2015. Do dneva vložitve tožbe Ustavno sodišče stališča do FIP, v povezavi z določbo drugega odstavka 10. člena ZDen, še ni zavzelo. Kljub predlogu tožnikov, da upravni organ z odločitvijo počaka do odločitve Ustavnega sodišča, temu predlogu ni sledil. 8. Pojasnjujejo, da je upravni organ pred izdajo izpodbijane odločbe že izdal tri pozitivne in v celoti realizirane odločbe. Tožbo vlagajo zaradi kršitev določb upravnega postopka, v katerem utemeljujejo trditev, da je bila presoja drugega odstavka 10. člena ZDen, v obrazložitvi izpodbijane odločbe v nasprotju sama s sabo, saj v enem delu upravni organ tolmači določbe UVEG in Prijavnega zakona v nasprotju s tolmačenji R Avstrije iz uradnega potrdila, ki mu upravni organ ne poklanja dokazne vrednosti. V nadaljevanju obrazložitve pa navaja, da za opredelitev statusa upravičenca po odločbi 10. člena ZDen niso pomembni izvedbeni zakoni sprejeti s strani R Avstrije na podlagi FIP, ampak je treba presojati pogodbena določila FIP. Upravni organ si tako glede ključnih razlogov za svojo odločitev prihaja sam s sabo v nasprotje, nenazadnje pa v nasprotje s svojimi odločitvami v isti zadevi.

9. Tožena stranka je zmotno uporabila določila drugega odstavka 10. člena ZDen in pojasnjuje, da upravičenec in njegovi pravni nasledniki v času sprejetja FIP in izvedbenih zakonov niso izpolnjevali pogojev za pridobitev pravice do odškodnine.Točna je sicer ugotovitev upravnega organa, da vsi trije pravni nasledniki denacionalizacijskega upravičenca na dan 13. 3. 1938 in 28. 4. 1945 niso bili državljani R Avstrije in jim je bilo torej premoženje podržavljeno kot jugoslovanskim državljanom in zato tudi niso bili upravičeni do odškodnine po ADP, vendar je isti organ navedeno ugotovitev v delni odločbi z dne 19. 9. 2011 oprl na uradno potrdilo Zveznega ministrstva za finance R Avstrije z dne 28. 12. 2010 in zaključil, da je to potrdilo tuja javna listina, torej da je njena vsebina verodostojna in pravilna in se ujema s stališčem naše sodne prakse. Sedaj je to stališče diametralno nasprotno.

10. Upravni organ svoje stališče, da v okviru postopka denacionalizacije, kot predhodno vprašanje ugotavlja, ali je denacionalizacijski upravičenec imel pravico do odškodnine, ali jo je celo dobil od tuje države, brez dokazovanja tujega prava in brez postopka priznavanja tujih sodnih odločb. Opira se na dosedanjo sodno prakso, ki je povsem jasno zakonsko določbo drugega odstavka 10. člena ZDen napačno interpretirala. Kot nepravilno upravni organ šteje pravno naziranje, da je FIP dal tujim državljanom pravico do odškodnine, čeprav te pravice avstrijski državljani zaradi izvedbenih predpisov sprejetih na podlagi FIP niso mogli črpati in tudi dejansko jim odškodnina ni bila dana.

11. V nadaljevanju tožbe tožniki pojasnjujejo pomen pravnih mnenj vloženih v upravni spis in pomen v spis vloženega potrdila, stališča R Avstrije iz Aide Memorie (gre za uradno stališče R Avstrije v skladu s predpisi o mednarodnem javnem pravu) ter s strani SDH angažiranih pravnih strokovnjakov glede tolmačenja Avstrijskih predpisov. Sodišču predlagajo, da se tožbi ugodi in izpodbijana odločba odpravi ter zadeva vrne upravnemu organu v nov postopek. Predlagajo tudi povrnitev stroškov postopka.

12. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni posredovala.

13. Tožniki so v pripravljalni vlogi z dne 21. 11. 2016 pojasnili stališča do pravilne uporabe materialnega prava, določbe drugega odstavka 10. člena ZDen, v povezavi s FIP in izvedbenimi zakoni R Avstrije. Po obširni razlagi FIP in izvedbenih predpisov ter povzetkih v upravni spis predloženih strokovnih mnenj, kot pravilni zaključek štejejo, da pravica posameznika v konkretnem do odškodnine ni obstajala. Prav tako pravica do odškodnine ni obstajala na podlagi izvedbenih predpisov, ki jih je sprejela Avstrija. Pojasnjujejo, da se je dosedanja sodna praksa VS RS oblikovala v povsem napačno smer in sodišču predlagajo, da ponovno presodi vsa sporna vprašanja.

14. Tožba je utemeljena.

K I. točki izreka:

15. Predmet spora v obravnavani zadevi je presoja sodišča, ali je na podlagi FIP in na njeni podlagi sprejetih predpisov, podana podlaga za uporabo drugega odstavka 10. člena ZDen. Ta določa, da niso upravičenci v smislu tega zakona tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov.

16. V konkretni zadevi se sodišče sklicuje na stališča Ustavnega sodišča iz odločbe št. Up 282/2015 z dne 5. 10. 2017 in na njegovi podlagi sprejeto stališče Vrhovnega sodišča v sodbi X Ips 106/2016 z dne 6. 12. 2017. Navedlo je, da se FIP in na njeni podlagi izdani izvedbeni predpisi (KVSG, UVEG in Zakon o prijavi škode) vsekakor nanašajo na odškodovanje premoženjske škode, ki je nastala pregnanim ali priseljenim osebam iz FLRJ. To izrecno izhaja iz prvega odstavka točke c 6. Priloge 1 k FIP, ki določa, da odškodnine po KVSG prejmejo avstrijski državljani, pregnani ali preseljeni iz območja FLRJ. Iz besedila določb FIP pa ne izhaja, da je bil namen pogodbenih strank odškodovanje za vse vrste škode, ki so osebam nemške narodnosti nastale v zvezi z dogodki v drugi svetovni vojni. Odvzem premoženja po Odloku AVNOJ je glede na omenjene določbe FIP mogoče šteti med relevantne dogodke v drugi svetovni vojni, vendar je pomembna tudi opredelitev obsega oziroma predmeta odškodovanja. FIP se v 2. členu glede pravic oškodovancev sklicuje na pravice, priznane z razširitvijo vsebine že obstoječega KVSG. KVSG pa je v paragrafu 1 določal, da se vrača materialna škoda zaradi odvzema, izgube ali uničenja predmetov gospodinjske opreme ali premičnih predmetov, potrebnih za opravljanje poklica. Vendar se ta zakon nanaša le na povračilo škode, ki je nastala na avstrijskem ozemlju. Zato se upravičenja do odškodnine po njem ne morejo nanašati na premoženje, podržavljeno v takratni Jugoslaviji. Pač pa je bil za izvedbo FIP sprejet še UVEG, s katerim je Republika Avstrija uredila še plačilo odškodnine za materialno škodo, ki je v zvezi z drugo svetovno vojno nastala pregnancem in priseljencem iz območja izven Republike Avstrije.

17. Namen UVEG, kot je opredeljen v paragrafu 1, je zagotavljanje pravic za dejanske škode v smislu paragrafa 2 Zakona o prijavi škode; in sicer prav tako kot odškodnina za gospodinjske predmete, odškodnina za premičnine, ki so potrebne za opravljanje poklica in kot pravica do izravnave krivic, to je do dodatne pomoči oškodovancem, ki so se zaradi izgube predmetov, potrebnih za opravljanje poklica, znašli v socialni stiski. Po navedenem tako iz paragrafa 1 KVSG in pa paragrafa I (2) UVEG izhaja enak obseg odškodovanja.

18. Če bi se torej zahteva za denacionalizacijo nanašala na te (premične) stvari, bi bilo ob predpostavki, da so izpolnjeni še drugi pogoji (npr. dohodkovni cenzus) mogoče šteti, da je oseba imela pravico dobiti odškodnino za to vrsto podržavljenega premoženja od Republike Avstrije. Pri tem ne bi bilo pomembno, kakšna je bila višina te odškodnine za to vrsto premoženja, saj ne gre za odločanje o konkretni pravici do odškodnine na podlagi FIP. Ni pa mogoče šteti, da so imeli prejšnji lastniki na tej podlagi možnost dobiti odškodnino za podržavljene nepremičnine.

19. To pomeni, da so bile do odškodnine po FIP oziroma UVEG upravičene osebe, ki jim je na ozemlju tedanje Jugoslavije nastala materialna škoda zaradi odvzema, izgube ali uničenja gospodinjske opreme ali predmetov, potrebnih za opravljanje poklica. Zato ni mogoče šteti, da so bile do te odškodnine upravičene tudi osebe, ki take škode niso utrpele, jim je pa bilo podržavljeno premoženje, npr. nepremičnine. Določbe FIP in izvedbenih predpisov take razlage ne omogočajo, saj taka vsebina iz besedila njihovih določb ni razvidna, prav tako to ne izhaja iz predmeta in cilja, kot sta ga opredelili pogodbeni stranki FIP. Da namen FIP in njegovih izvedbenih predpisov ni bil tak, izhaja tudi iz dejstva, da je bila Republika Avstrija zavezana za plačilo odškodnin za v takratni Jugoslaviji podržavljeno premoženje avstrijskim državljanom tudi na podlagi drugih mednarodnih pogodb (npr. na podlagi drugega odstavka 27. člena Avstrijske državne pogodbe in kasneje še na podlagi Pogodbe o priznanju odškodnin za nacionalizacijo zasebnih gospodarskih podjetij iz leta 1980).

20. Po povedanem bi torej stališče, po katerem bi že možnost uveljavljanja odškodnine, npr. za gospodinjske predmete, pomenila izključitveni razlog za uveljavljanje denacionalizacije podržavljenih nepremičnin, pomenilo tudi različno obravnavanje prejšnjih lastnikov podržavljenih nepremičnin glede na to, ali so jim bili podržavljeni gospodinjski predmeti ali ne. To pa ni namen obravnavanega izključitvenega razloga iz drugega odstavka 10. člena ZDen (preprečiti dvakratno odškodovanje za odvzeto premoženje). Zato po presoji sodišča pravice do denacionalizacije nepremičnin ni mogoče odkloniti na podlagi ugotovitve, da bi prejšnji lastnik teh nepremičnin bil upravičen do odškodnine za podržavljene, izgubljene ali uničene gospodinjske predmete ali predmete, potrebne za opravljanje poklica.

21. Pravica do odškodnine kot je opredeljena v FIP in na njeni podlagi v UVEG torej ni nujno pravica do odškodnine v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen v vsakem primeru odločanja o denacionalizaciji podržavljenega premoženja. Zato je stališče na katerem temelji izpodbijana odločba napačno, zaradi napačne uporabe materialnega prava, pa že upravni organ, ki je sledil dotedanji sodni praksi, ni ugotavljal vseh, za odločitev o zahtevi za denacionalizacijo odločilnih dejstev.

22. Zato je sodišče na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo v skladu s tretjim odstavkom istega člena vrnilo upravnemu organu v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo moral upoštevati stališča sodišča, na katerih temelji ta sodba. Sodišče pripominja še, da morebitna ugotovitev, da prejšnji lastnik oziroma pravni nasledniki prejšnjega lastnika na podlagi FIP in predpisov, izdanih na njeni podlagi, niso dobili ali imeli pravico dobiti odškodnino za premoženje, ki je predmet v tem postopku obravnavane zahteve za denacionalizacijo, ne pomeni, da te odškodnine niso dobili oziroma je niso imeli pravico dobiti na kakšni drugi podlagi. V ponovnem postopku bo treba dopolniti ugotovitveni postopek, razjasniti dejansko stanje glede vrste in obsega v tem postopku nepremičnin ter upoštevajoč zgoraj navedeno ponovno odločiti o zadevi.

K II. točki izreka:

23. Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča se navedeni znesek, ker je tožečo zastopal odvetnik davčni zavezanec, poviša še za 22% DDV. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).