Jedro

SPZ je opustil konstrukcijo posesti pravice in na tej podlagi varstvo služnosti ni več mogoče. Prav tako ni mogoče posestno varstvo negativne služnosti na podlagi splošnih pravil o posestnem varstvu. Posestno varstvo temelji na posesti kot dejanski oblasti nad stvarjo. Ker je izvrševanje lastninske oblasti izraz svobode lastnika, iz opustitve določenih ravnanj ni mogoče z dovolj veliko stopnjo verjetnosti sklepati, ali je takšna opustitev izraz načina izvrševanja lastninske pravice po volji lastnika ali je lastnik takšnemu izvrševanju zavezan na podlagi negativne služnosti. Negativne služnosti služnostni upravičenec ne izvršuje, v njej ni nobenega aktivnega ravnanja in ni prisotnih objektivnih zaznavnih znakov, na podlagi katerih bi lahko sklepali o njenem obstoju. Zato ta položaj ne ustreza splošni koncepciji posestnega varstva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožena stranka motila tožečo stranko v posesti solastnih nepremičnin vl. št. 776 k.o. V. s tem, da je v mesecu marcu zamenjala obstoječe vzidane steklene zidake z zasteklenim oknom, poleg tega pa je vzidala še dodatno okno, vse to na stanovanjski hiši parc. št. 191 k.o. V. vl. št. 693; vzpostavitev prejšnjega stanja in prepoved bodočega motenja. Odločilo je, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti 144.400,00 SIT pravdnih stroškov.

Proti sklepu se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka, ki predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, in sicer pred drugim sodnikom. Navaja, da se dejanska oblast izvršuje tudi v posestni pravici akumulirane pravice oziroma možnosti postavitve "prislonjenega sorodnega" objekta ob objektu, ki je v lasti toženke. Ta pravica je bila ustanovljena na prošnjo lastninskega prednika toženke, pogojevana pa s prepovedjo postavitve kakršnihkoli odprtin v mejni steni toženkinega objekta. V to pravico se sodišče ne sme vmešavati. Lastninska pravica se mora izvrševati tako, da se lastniki med seboj ne vznemirjajo. S postavitvijo obeh oken je motena zadnja mirna posest parcele v solasti obeh tožnikov. Zaključek sodišča prve stopnje, da je bila tožba vložena prepozno, je napačen.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sklep sodišča prve stopnje. Meni, da je tožeča stranka za vzidavo oken izvedela najkasneje 15.3.2005. Toženka z vgraditvijo oken v steno svoje stanovanjske hiše ni posegla v posest tožeče stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Čeprav je sodišče prve stopnje sicer zavzelo stališče, da je bila tožba v tej motenjski pravdi vložena prepozno (kar bi narekovalo njeno zavrženje), jo je obravnavalo po vsebini in presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka. Tožeča stranka zato nima pravnega interesa za tisti del pritožbe, v katerem utemeljuje, da je bila tožba zaradi motenja posesti vložena v roku iz 32. člena Stvarnopravnega zakonika (Ur.l. RS, št. 87/02, v nadaljevanju SPZ).

Med pravdnima strankama je nesporno, da je tožena stranka na svoji stanovanjski hiši O. 46 zamenjala obstoječe vzidane steklene zidake z zasteklenim oknom in vzidala še dodatno okno. Tožeča stranka ne trdi, da bi pri vzidavi oken prišlo do fizičnega poseganja v njeno sosednjo nepremičnino, ampak meni, da je bila z vzidavo kršena njena pravica po opuščanju določenih ravnanj s strani tožene stranke. Uveljavlja torej posestno varstvo negativne služnosti v korist svoje nepremičnine kot služeče stvari.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da po SPZ ni več mogoče zahtevati varstva negativne služnosti v posestni pravdi. Po ureditvi Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur.l. SFRJ, št. 6/80 - Ur.l. RS, št. 50/02, v nadaljevanju ZTLR) je posestno varstvo služnosti temeljilo na posesti pravice, določeni s 3. odstavkom 70. člena ZTLR. SPZ je opustil konstrukcijo posesti pravice in na tej podlagi varstvo služnosti ni več mogoče. Prav tako ni mogoče posestno varstvo negativne služnosti na podlagi splošnih pravil o posestnem varstvu. Posestno varstvo temelji na posesti kot dejanski oblasti nad stvarjo. Ker je izvrševanje lastninske oblasti izraz svobode lastnika, iz opustitve določenih ravnanj ni mogoče z dovolj veliko stopnjo verjetnosti sklepati, ali je takšna opustitev izraz načina izvrševanja lastninske pravice po volji lastnika ali je lastnik takšnemu izvrševanju zavezan na podlagi negativne služnosti. Negativne služnosti služnostni upravičenec ne izvršuje, v njej ni nobenega aktivnega ravnanja in ni prisotnih objektivnih zaznavnih znakov, na podlagi katerih bi lahko sklepali o njenem obstoju. Zato ta položaj ne ustreza splošni koncepciji posestnega varstva. Posestno varstvo je lahko priznano samo tistemu, ki izvršuje dejansko oblast nad stvarjo (enako Juhart, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV, Ljubljana, 2004, stran 877).

Ker je sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, zagrešilo pa ni nobene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je to pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo, glede na njegovo vsebino, ni v ničemer prispeval k lažji rešitvi pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP).