Jedro

Uporaba telefona se lahko odraža tudi kot vpogledovanje na zaslon telefona zaradi branja oziroma preverjanja obvestil aplikacij, stanja naprave, prejetih sporočil in podobno. S tem, ko je prekrškovni organ storilcu očital, da je imel pogled usmerjen v zaslon mobilnega telefona, je ustrezno konkretiziral aktivno uporabo mobilnega telefona, saj logično in izkustveno posameznik na zaslon mobilnega telefona pogleduje oziroma gleda zaradi pridobitve določene informacije, to pa že pomeni uporabo telefona in ob hkratnem vplivu na vidno zaznavanje predstavlja ravnanje, ki se ga je voznik ob upoštevanju prvega odstavka 35. člena ZPrCP dolžan vzdržati.

Izrek

I.Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v višini 135,00 EUR v roku 30 dni po prejemu te sodbe, sicer se izterja prisilno.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo kot neutemeljeno zavrnilo storilčevo zahtevo za sodno varstvo in potrdilo plačilni nalog Policijske postaje Murska Sobota, ki je bil storilcu izdan za prekršek po petem odstavku 35. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) zaradi uporabe mobilnega telefona med vožnjo.

2.Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje storilec po zagovorniku, in sicer zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku in zaradi kršitve materialnega prava. Pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje preseglo okvir izvajanja dokazov s tem, ko je v točki 6 obrazložitve izpodbijane sodbe zapisalo, da sta uporabo telefona videla oba policista, čeprav oba policista nista bila zaslišana in tega torej nista potrdila. Nadalje pritožba opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča RS IV Ips 26/2023, da očitek o držanju telefona še ne pomeni uresničitve zakonskih znakov očitanega prekrška, saj držanja ni mogoče enačiti z njegovo uporabo, in na judikat Višjega sodišča v Mariboru PRp 216/2024, da mora prekrškovni organ v okviru znaka uporabe mobilnega telefona ugotoviti oziroma izkazati (konkretizirati) aktivnost, ki pomeni izkoriščanje ene ali več funkcij te naprave (telefoniranje, pisanje sporočila ali drugega teksta, branje teksta, poslušanje zvočnih datotek, tipkanje, brisanje oziroma skrolanje po telefonu ipd.), nato pa konkretizirati še, na kaj je ugotovljen način uporabe mobilnega telefona v konkretnem primeru vplival, torej za voznikovo slušno zaznavanje, vidno zaznavanje ali na njegovo zmožnost obvladovanja vozila. Po stališču pritožbe se storilcu ne očita uporaba telefona, temveč zgolj usmerjen pogled v telefon, ki naj bi ga storilec držal v višini volana, pogled pa naj bi imel usmerjen navzdol v zaslon mobilnega telefona, kar ne predstavlja uporabe telefona. Prekrškovni organ bi moral konkretizirati aktivnosti storilca, česar ni storil ne v plačilnem nalogu, ne v opisu dejanja in ne v okviru zaslišanja priče. Storilcu tako tudi ni mogoče očitati, da je bilo zmanjšano njegovo vidno zaznavanje, ko naj bi telefon držal v višini volana. Pritožba ob zavedanju, da zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni dovoljen pritožbeni razlog, navaja, da je priča opazila storilca na razdalji 50-60 metrov in ga imela v vidnem polju okoli 3 sekunde, ogled je bil v pravem kotu na avtomobil, storilec pa ima na avtomobilu zatemnjena stekla, kar poraja dvom v zaključek sodišča, da je bila dokazana uporaba telefona. Pritožba predlaga, da se postopek zoper storilca ustavi.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je v obravnavani zadevi vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, in tega ne more vsebinsko presojati, niti v to posegati. Po pregledu spisovnega gradiva in razlogov izpodbijane sodbe (predvsem točke 6 obrazložitve) pritobeno sodi111 ugotavlja, da ima sodba ustrezne in razumljive razloge o odločilnih dejstvih in da je dokazna ocena sodi111 prve stopnje ustrezno obrazložena; izven tega okvira pa pritobeno sodi111 v zaključek sodi111 prve stopnje, da je bila storilcu dokazana uporaba mobilnega telefona med vožnjo, ne more dvomiti.

5.Dejstveno izhodišče, ki ga je pritobeno sodi111 dolžno upoštevati, je torej ugotovitev sodi111 prve stopnje, da je storilec med vožnjo v desni roki držal mobilni telefon v sredini višine volana in gledal vanj, zaradi takšne uporabe pa je bilo zmanjšano njegovo vidno zaznavanje (točka 6 obrazložitve izpodbijane sodbe). Navedeno ravnanje tudi po presoji pritobenega sodi111 izpolnjuje zakonske znake storilcu očitanega prekrška, saj je z zatrjevanjem dejstva, da je storilec gledal v telefon oziroma imel pogled usmerjen v zaslon mobilnega telefona, dovolj konkretizirana aktivnost, ki pomeni izkoriščanje vsaj ene funkcije te naprave in s tem uporabo te naprave. Pritobeno stališče, da bi moral prekrškovni organ konkretizirati, kaj točno je storilec v trenutku zaznave prekrška gledal na telefonu oziroma počel s telefonom, je po stališču pritobenega sodi111 ob upoštevanju možnosti dokazovanja oziroma (z)možnosti osebne zaznave kršitve neživljenjsko. Aktivnosti, ki pomenijo uporabo telefona, so namreč zelo raznolike. Medtem ko je denimo pri telefoniranju način uporabe mobilnega telefona navzven očitno razviden, je dejanska vrsta aktivnosti, ki je navzven zaznavna kot gledanje v zaslon mobilnega telefona, logično praviloma znana samo osebi, ki telefon v tistem trenutku uporablja, zato bi bila zahteva, da mora prekrškovni organ specificirati, kaj točno je posameznik na telefonu gledal, pretirana. Uporaba telefona se lahko odraža tudi kot vpogledovanje na zaslon telefona zaradi branja oziroma preverjanja obvestil aplikacij, stanja naprave, prejetih sporočil in podobno. S tem, ko je prekrškovni organ storilcu očital, da je imel pogled usmerjen v zaslon mobilnega telefona, je torej ustrezno konkretiziral aktivno uporabo mobilnega telefona, saj logično in izkustveno posameznik na zaslon mobilnega telefona pogleduje oziroma gleda zaradi pridobitve določene informacije, to pa že pomeni uporabo telefona in ob hkratnem vplivu na vidno zaznavanje predstavlja ravnanje, ki se ga je voznik ob upoštevanju prvega odstavka 35. člena ZPrCP dolžan vzdržati. Upoštevajoč navedeno pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odsotnost zadostne konkretizacije uporabe mobilnega telefona, niso utemeljene.

6.Prav tako sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča ni preseglo okvira izvajanja dokazov s tem, ko je v točki 6 obrazložitve izpodbijane sodbe zapisalo, da sta uporabo telefona videla oba policista, čeprav oba policista nista bila zaslišana in tega torej nista potrdila. Iz opisa dejanja in dokazov namreč izrecno izhaja, da sta kršitev (uporabo mobilnega telefona) zaznala oba policista, kar pomeni, da gre za okoliščino, ki jo je zatrjeval že prekrškovni organ. Sodišče prve stopnje je zaslišalo policista, ki je vodil postopek in izdal plačilni nalog, smiselno problematiziranje opustitve zaslišanja drugega policista pa dejansko pomeni zatrjevanje nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki je v obravnavani zadevi izven pritožbenega preizkusa.

7.Ker so se pritožbene navedbe izkazale kot neutemeljene in ker tudi ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje v okviru 159. člena ZP-1 ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče odločilo tako, kot izhaja iz prve točke izreka te sodbe.

8.Ker pritožba ni bila uspešna, je storilec na podlagi prvega odstavka 143. člena ZP-1 in prvega odstavka 144. člena ZP-1 dolžan plačati sodno takso, ki jo je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 odmerilo po taksni tarifi 8132 veljavnega Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v znesku, kot izhaja iz druge točke izreka te sodbe.

-------------------------------

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o pravilih cestnega prometa (2010) - ZPrCP - člen 35, 35/1, 35/5 Zakon o prekrških (2003) - ZP-1 - člen 66, 66/2, 159

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.