Jedro

Medsebojne obveznosti tožnika in tožene stranke se niso pobotale na zakonit način. Določbe Sporazuma, ki sta ga sklenili pravdni stranki, da bo tožnik regres za letni dopust (v naslednjih letih) prejel v obliki plačila najemnine in stroškov bivanja, namreč niso upoštevne, ker sporazum ni mogel predstavljati soglasja oziroma izjave o pobotu, ker tožnikove terjatve iz naslova regresa za letni dopust za sporna leta na dan podpisa tega sporazuma sploh še niso zapadle, medtem ko je ob upoštevanju datuma začetka zaposlitve tožnika zapadla največ enomesečna najemnina in stroški bivanja, ki jih je tožnik dolgoval toženi stranki.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da mora tožena stranka tožniku obračunati regres za letni dopust za leto 2007 v višini 667,67 EUR, za leto 2008 v višini 750,00 EUR bruto in za leto 2009 v višini 800,00 EUR bruto, plačati davek in tožniku izplačati neto zneske regresa za letni dopust za leta 2007, 2008 in 2009, ki tečejo od posameznega neto zneska regresa od 1. 7. v posameznem letu do plačila, vse v 8 dneh, pod izvršbo (I. točka izreka). Odločilo je, da mora tožena stranka tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 262,50 EUR v 8 dneh, da ne bo izvršbe, po poteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (II. točka izreka).

Zoper odločitev sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in prvostopenjsko sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče prve stopnje ni odločilo o dokaznem predlogu tožene stranke in ni obrazložilo, zakaj ta dokaz ni bil izveden. Stranki postopka sta se pisno in ustno dogovorili, da bo tožena stranka kot delodajalec tožniku namesto regresa za letni dopust plačevala najemnino in stroške za stanovanje, v katerem je tožnik bival. To izhaja iz izpovedbe tožnika, priče A.A. ter listinskega dokaza. Tožnik je regres za letni dopust prejel v obliki plačila najemnine in stroškov bivanja, kar je skladno z določili Obligacijskega zakonika, in s čimer so se medsebojne obveznosti strank pobotale na zakonit način. Zato je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Nerazumljivo je naziranje sodišča prve stopnje, da je po mednarodni konvenciji pisni dogovor o načinu izpolnjevanja medsebojnih obveznosti pravno neupošteven. Mednarodne listine ne morejo derogirati Zakona o delovnih razmerjih in Obligacijskega zakonika, pa tudi niso neposredni pravni vir. Sodišče prve stopnje je sodilo mimo postavljenega tožbenega zahtevka, ko je navedlo, da je tak dogovor ničen. Tožnik namreč ni tožil na ugotovitev ničnosti sporazuma, temveč se je skliceval na način izpolnitve tega dogovora.

Tožnik v odgovoru na pritožbo izpostavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, enako stališče pa izhaja tudi iz sodbe v zadevi opr. št. Pdp 943/2008 z dne 25. 2. 2009. Tožnik sporazuma ni podpisal. Tožena stranka se ob inšpekcijskem nadzorstvu dne 9. 4. 2010 zaradi neplačila regresa za leto 2010 ni sklicevala na sporazum, temveč le na nelikvidnost in zamudo lastnih dolžnikov. Pobota med terjatvijo regresa in najemnino pa ni moglo biti, ker niso izpolnjeni pogoji za pobot po Obligacijskem zakoniku. Pobotna izjava datira z dnem 16. 5. 2007, terjatve tožnika iz naslova regresa za letni dopust pa so zapadle 1. 7. 2007, 1. 7. 2008 in 1. 7. 2009 in enako tudi morebitne terjatve iz naslova najemnine. Kasnejše pobotne izjave toženec ni podal, prav tako pa ni specificiral svoje terjatve iz naslova najemnine po višini, zato ta ni določljiva in se ne more pobotati s tožnikovo terjatvijo.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba.

Prvostopenjsko sodišče ni kršilo načela kontradiktornosti s tem, ko ni izvedlo dokaza s pridobitvijo sklepov DURS za rubež terjatve dolžnikov tožene stranke. Po določbi 2. odstavka 213. člena ZPP o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče. Skladno z 2. odstavkom 287. člena ZPP senat zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil. Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu s citiranimi določbami, saj je v dokaznem sklepu z dne 27. 9. 2012 navedlo listine, ki so se prebrale kot dokaz o trditvah strank glede utemeljenosti tožbenega zahtevka po temelju in višini. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo predlagani dokaz s pridobitvijo sklepov DURS za rubež terjatve dolžnikov tožene stranke B. d.o.o., C. d.o.o. in D. d.o.o., saj posamezen sklep za rubež terjatve ne dokazuje nelikvidnostni tožene stranke, zato ta dokaz pri razsojanju o utemeljenosti tožnikovega zahtevka na izplačilo regresa za letni dopust za leta 2007, 2008 in 2009 ni relevanten.

Sodišče tudi ni odločalo mimo zahtevka, ko je ugotovilo, da določbe sporazuma z dne 16. 5. 2007 niso veljavne in so v konkretnem sporu neupoštevne. Tožena stranka v bistvu uveljavlja navedeno bistveno kršitev postopka zaradi nestrinjanja z materialnopravno presojo sodišča prve stopnje, kar pa v nobenem primeru ni absolutna bistvena kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja, ali je tožnik upravičen do regresa za letni dopust za leta 2007, 2008 in 2009 v višini, kot ga zahteva, oziroma ali je Sporazum o načinu izplačila regresa za letni dopust z dne 16. 5. 2007 (v nadaljevanju: Sporazum) predstavljal pobot terjatev med strankama, kot to uveljavlja tožena stranka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so določbe Sporazuma neveljavne in v konkretnem sporu neupoštevne, zato je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku in tožniku priznalo regres za letni dopust za leto 2007, 2008 in 2009 z zapadlostjo 1. 7. za posamezno leto.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z odločitvijo, dokaznimi zaključki in obrazložitvijo sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Tožena stranka trdi, da so se medsebojne obveznosti tožnika in tožene stranke pobotale na zakonit način, saj je tožnik regres prejel v obliki plačila najemnine in stroškov bivanja, kot je bilo to dogovorjeno v Sporazumu. Pogoji za pobot so določeni v 311. členu Obligacijskega zakonika, po katerem lahko dolžnik pobota terjatev, ki jo ima nasproti upniku, s tistim, kar ta terja od njega, če se obe terjatvi glasita na denar ali na druge nadomestne stvari iste vrste in iste kakovosti in če sta obe zapadli. V 312. členu je določeno, da pobot ne nastane takoj, ko stečejo pogoji zanj, temveč mora to ena stranka drugi izjaviti. Skladno z določbo 2. in 3. odstavka 136. člena ZDR pa delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja pobotati s svojo obveznostjo plačila, pri čemer delavec ne more dati soglasja pred nastankom delodajalčeve terjatve. Glede na navedeno Sporazum ni mogel predstavljati soglasja oziroma izjave o pobotu, saj tožnikove terjatve iz naslova regresa za letni dopust 2007, 2008 in 2009 na dan podpisa tega sporazuma sploh še niso zapadle, medtem ko je ob upoštevanju datuma začetka zaposlitve tožnika (10. 4. 2007) do 16. 5. 2007 zapadla največ enomesečna najemnina in stroški bivanja, ki jih je tožnik dolgoval toženi stranki. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da določbe Sporazuma v konkretnem primeru niso upoštevne, zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da v kolikor Sporazum predstavlja aneks k pogodbi o zaposlitvi, ni veljaven, saj na podlagi Konvencije Mednarodne organizacije dela št. 95 in Evropske socialne listine niso dopustni odtegljaji od delavcu pripadajočih plačil iz delovnega razmerja na podlagi soglasja delavca. Regres pa je tako plačilo, ki delavcu pripada na podlagi delovnega razmerja. Konvencije Mednarodne organizacije dela predstavljajo minimalno dogovorjene mednarodne standarde pravic in obveznosti za tiste subjekte, ki jih konvencija zavezuje, zato jih je sodišče prve stopnje utemeljeno uporabilo pri svoji odločitvi.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP). Tožnik pa sam krije stroške odgovora na pritožbo, ker ni bistveno pripomogel k reševanju pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP).