Jedro

Preuranjen je zaključek sodišča prve stopnje, da dejanje tožene stranke, ki je tožeči stranki prekinila dobavo vode do stanovanja, ne predstavlja protipravnega dejanja. Prekinitev dobave vode v prostore, ki jih posameznik uporablja kot stanovanje, zagotovo predstavlja poseg v ustavno pravico do zasebne lastnine. V obravnavanem primeru sorazmernosti ukrepa tožene stranke s težo posega v ustavno pravico do zasebne lastnine tožeče stranke, sodišče prve stopnje ni presojalo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep se v točki 2 in 4 izreka r a z v e l j a v i in zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v točki 1 izreka vzelo na znanje umik tožbe v delu, ki se nanaša na ugotovitev motenja posesti in na vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja in je postopek v tem delu ustavilo; v točki 2 izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki glasi: "Toženi stranki R. d.o.o., se v bodoče prepoveduje kakršnokoli motenje posesti tožeči stranki L.M., s prekinitvijo dobave vode preko vodovodnega števca na odjemnem mestu št. ali s kakršnokoli druga označbo mesta na naslovu S. do stanovanja tožeče stranke, kot je to naredila dne 8.12.2005 ob 12.30 uri z odstranitvijo vodovodnega števca in prekinila dobavo vode do stanovanja tožeče stranke v stanovanjski hiši S., da ne bo izvršbe.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini, kot jih bo odmerilo sodišče z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.".

V točki 3 izreka sklepa je zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo regulacijske začasne odredbe. V točki 4 izreka sklepa je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 95.950,00 SIT v 15 dneh od prejema sklepa, sicer z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila, pod izvršbo.

Glede odločitve pod točko 2 in 4 izreka izpodbijanega sklepa se pritožuje tožeča stranka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu do 341. člena ZPP. Navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker odločilnih dejstev ni pravilno ugotovilo in ker je podana nasprotje med tem kar se navaja v razlogih sodbe in vsebino listin ter zapisnikov o izpovedbah strank v postopku. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbe materialnega prava, na katerega se sklicuje in sicer Zakon o gospodarskih javnih službah in na njegovi podlagi sprejet Odlok o oskrbi s pitno vodo, v okviru ustavnih določb Ustave Republike Slovenije, ki se nanašajo na varstvo človekovih pravic in svoboščin in njihovo uresničevanje in omejevanje, določenih v 3. odstavku 15. člena, v 33. členu, 67. členu kot tudi kršitve 22. člena Ustave RS, ki se nanašajo na enako varstvo pravic glede na to, da izpodbijani sklep ni mogoče preizkusiti, saj se sodišče prve stopnje do navedb tožeče stranke in predlaganih dokazov sploh ni opredelilo, niti obrazložilo razloge. Po oceni pritožnice je sodišče prve stopnje tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker kljub dokaznim predlogom, da se zasliši priče M.F., S.V., A.D., I.N., S.Đ., ki bi potrdili, da je stanovanjska hiša, v kateri je stanovala tožeča stranka z njenima mladoletnima otroka, večstanovanjski objekt, sodišče prve stopnje zaslišanja teh ni opravilo, razlogov za zavrnitev pa v izpodbijani sodbi ni obrazložilo, zato je po mnenju pritožnice kršena določba 7., 8. in 213. člena ZPP in podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, saj zaradi neizvedbe tega dokaza, dejansko stanje ni bilo popolnoma ugotovljeno, sodišče pa tudi ni obrazložilo razlogov za neizvedbo tega dokaza oz. zavrnitev tega dokaza, kar je po mnenju pritožnice kršitev po 22. členu Ustave RS, v okviru katere določbe je tudi pravica, da se sodišč do dokazov opredeli in obrazloži, kar pa sodišče prve stopnje ni naredilo. Pritožnica očita sodišču prve stopnje tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. dostavka 339. člena v zvezi s 331. členom ZPP, ker se do prošnje za oprostitev plačila sodnih taks pravdnih strank z dne 4.11.2005 sodišče prve stopnje ni opredelilo, niti razlogov za zavrnitev ali ugoditev prošnje ni obrazložilo. V nadaljevanju pritožbe pritožnica pojasnjuje, da je v tožbi dokazovala, da stanuje v več stanovanjskem objektu in je v ta namen tudi predlagala izvedbo z zaslišanjem prič, ki naj bi njene navedbe potrdile, vključno s poizvedbami na Policijski postaji P., ki je večkrat v tem objektu legitimirala stanovalce, katere je naselil formalni lastnik objekta Z.P., ki je ta objekti s hipotekarnim kreditom kupil od H.P.. H.P. proti toženi stranki vodijo več pravd, v zvezi z izselitvijo in sklenitvijo najemne pogodbe. Po nakupu več stanovanjskega objekta od H.P. je novi lastnik Z.P. te zadeve urejal po svoje, tako da preprosto ni plačeval elektrike, vode, ni dovolil montiranja odštevalnih števcev ali lastnih vodomerjev za stanovalce in tudi tožnici oz. to celo preprečeval z grožnjo, da jo bo tožil, če bo posegala v njegovo posest in last, glede neplačevanja vode pa je zadevo prepustil ukrepanju R., ki je kljub temu, da je tožeča stranka v okviru svojih finančnih zmožnosti plačala za porabo vode, kolikor je bilo to v njeni zmožnosti in glede na količino običajno porabljene in dobavljene vode, preprosto prekinil dobavo vode do stanovanja tožnice tako, da je demontiral vodovodni števec. Po izdani začasni odredbi v zadevi P je R. ponovno montiral vodovodni števec in pričel dobavljati vodo tožnici do njenega stanovanja, preko na novo montiranega vodovodnega števca, kar izjaja tudi iz začasne odredbe opr. št. P Okrajnega sodišča v Piranu, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Kopru, opr. št. II Cp, po katerem je tožena stranka dolžna zagotavljati neprekinjeno dobavo vode še 30 dni po pravnomočnosti odločbe v tem pravdnem postopku opr. št. P. Tožeča stranka je sodišču predložila potrdilo o vplačilu za vodarino št. z dne, iz katerega izhaja, da je samo tožnica takrat še s priimkom F., sedaj M. plačala kar 137.824,00 SIT za vodo. Ravnala je torej več kot korektno, medtem ko tožena stranka zoper dejanskega lastnika ni sprožila niti enega sodnega postopka, oz. ni vložila predloga za izvršbo, s katerim bi dosegla, da bi plačal neplačano vodo in nato uredil glede plačila do njega stanovalci. Tožena stranka se je poslužila tako imenovanega "uzakonjenega" stanja izvršenega dejstva in kolektivne odgovornosti, pri tem je bila dobava vode prekinjena, ne da bi bil prej ustvarjen položaj, ki bi omogočal, da bi bilo sankcionirano le ravnanje neplačnikov (kot izhaja iz Ustavne odločbe Up 156/98 z dne 11.2.1999). Tožena stranka je namreč šele na opozorilo na naroku za izdajo začasne odredbe zaradi prekinitve dobave vode opr. št. Z z dne 12.11.2004 in P z dne 8.6.2005, ki se nanaša na pravdi št. P1 in P2, sprožila zoper Z.P. sodne postopke za dosego plačila in sicer vložila predlog za izvršbo. Izvršilni postopek se je končal tako rekoč v nekaj dneh, saj je Z.P. nemudoma poravnal vse dajatve oz. dolgove za neplačano vodo. To je odklop po načelu uzakonjenega stanja izvršenega dejstva in kolektivne odgovornosti bil s strani tožene stranke popolnoma neutemeljen in iz tega stališča tudi upoštevajoč Ustavo RS in njena načela, zlasti pa načelo pravne in socialne države iz 2. člena, nesorazmeren ne glede na to, da se sodišče prve stopnje sklicuje na odlok, s katerim naj bi bila dovoljena prekinitev dobave vode v primeru neplačila. Po oceni pritožnice je odločitev sodišča prve stopnje nerazumna, življenjsko nelogična in v nasprotju z ustavno odločbo opr. št. Up 156/98, ko je takšnemu pasivnemu ravnanju tožene stranke pritrdila z zavrnitvijo tožbenega zahtevka tožnice. Sodišče prve stopnje je po mnenju tožeče stranke odločilo v korist tožene stranke tako, da je kršilo določbe 3. odstavka 15. člena, 33. člena in 67. člena Ustave RS. Sodišče prve stopnje se sklicuje v izpodbijanem sklepu na Zakon o gospodarskih javnih službah in odlok o oskrbi s pitno vodo v občinah P., K. in I. ter na Pravilnik o pogojih za dobavo in odjem vode iz sistema R., z dne 3.11.1992 in s tem na svoj sklep, da je v konkretnem primeru bilo ravnanje tožene stranke skladno s predpisi in zato zaključuje, da ravnanje tožene stranke ni bilo protipravno v smislu 3. odstavka 33. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Sodišče prve stopnje zaključuje, da je v tej pravdni zadevi bistveno, da toženi stranki poraba vode ni bila plačana 4.11.2004 in da je prekinitev dobave vode tega dne bila skladna s predpisi. Predložena dokazila - plačani računi za vodo po pritožnici z dne 20.5.2004 in 3.6.2004 za sodišče prve stopnje v smislu obrazložitve v izpodbijanem sklepu niso zadostni, kar pa po mnenju tožeče stranke in po presoji Ustavnega sodišča RS ni nepomembno. V primeru, ko gre za več stanovanjske objekte mora sodišče ugotavljati individualno odgovornost za neplačano vodo. V konkretnem primeru sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je prav tožeča stranka individualno odgovorna za neplačilo vode in da prav tožnica v več stanovanjskem objektu ni plačala dobave vode, kar je v nasprotju z predloženimi dokazili o plačilu in kar sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni obrazložilo, zaradi česar se v tem delu izpodbijanega sklepa ne more preizkusiti. Po mnenju pritožnice je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru uveljavilo načelo kolektivne odgovornosti, kar je v nasprotju s pravnim redom Republike Slovenije. Sodišče prve stopnje meni, da ima pritožnica obligacijske zahteve proti lastniku Z.P., kakor tudi, da bi morala tožnica doseči proti njemu, da bi ta uredil individualno odmero vode za tožečo stranko v izogib nadaljnjim podobnim situacijam. Tega, kolikor bi bil Z.P. zaslišan, bi sodišče prve stopnje dobilo odgovor tudi na to vprašanje in sicer, da je navedeni fizično preprečil kakršnokoli postavljanje odštevalnih ali lastnih števcev, saj je njegov cilj, da se tožnica in drugi stanovalci iz več stanovanjske hiše izselijo in da tako izpraznjeni objekt lahko proda naprej po boljši ceni. Razlogovanje sodišča prve stopnje je v nasprotju z namenom in smislom posestnega varstva in z dejanskim stanjem v konkretnem primeru. Razlogovanje tudi ni življenjsko logično, niti skladno z Ustavo RS. Z.P., katerega zaslišanje je predlagala tožena stranka, na zaslišanje sploh ni prišel oz. ni bil niti vabljen. Z.P. je na večkratne prošnje tožeče stranke, da vendarle uredi ustrezne odštevalne števce, ali kako drugače v tej stanovanjski hiši zagotovi dobavo vode in ločeno plačevanje vode po porabnikih, vsak dialog v tej smeri zavrnil, ker njegov cilj ni bil, da bi se voda plačevala, temveč preprosto, da preko R. doseže prekinitev dobave vode in posledično izselitev tožnice in njenih mladoletnih otrok. To je sicer lahko predmet druge pravde, ne more pa biti predmet posestne pravde in posestnega varstva, še posebej, ker tožena stranka ni ničesar naredila zoper Z.P., dokler jo ni na to opozorila tožeča stranka, v zvezi s plačevanjem vode. Samo razlogovanje sodišča prve stopnje v utemeljevanje zavrnitve posestnega varstva tožnici glede nemotene dobave vode, je po mnenju tožeče stranke nesorazmerno v nasprotju z določbo ustave, ki ureja lastninsko pravico, saj je ukrep tožene stranke s prekinitvijo dobave vode po odločitvi Ustavnega sodišča že bil opredeljen kot nesorazmeren ukrep s težo posega v pravico do zasebne lastnine. Tožeča stranka se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na obrazložitev ustavne odločbe opr. št. Up 156/98, ki se prav tako nanaša na prekinitev dobave vode v več stanovanjski hiši, v kateri stanovanjske enote nimajo razumnih možnosti za ureditev individualizirane porabljene vode. Ustavno sodišče je v evidenčnem stavku med drugim ugotovilo tudi "dokler neposredni uporabniki posameznih stanovanjskih enot nimajo razumnih možnosti za ureditev individualizirane odmere porabljene vode, je prekinitev dobave vode zgolj zaradi tega, da bi dobavitelj lažje prišel do poplačila zapadlih terjatev, prekomeren ukrep in zato v nasprotju z Ustavo", pri čemer Ustavno sodišče kot pravno podlago navaja 3. odstavek 15. člena, 33. in 37. člen Ustave RS, Zakon o gospodarskih javnih službah, Zakon o varstvu okolja, ZPP in Zakon o ustavnem sodišču. V konkretnem primeru pa je še posebej treba poudariti, da je tožena stranka prišla do poplačila zapadlih terjatev za neplačano vodo takoj, ko je vložila predlog za izvršbo zoper Z.P.. Torej se je izkazala tožba zaradi motenja posesti nujno potrebna, kakor tudi predlog za izdajo začasne odredbe, da je tožena stranka sploh kaj naredila v smeri poplačila. Tudi Ustavno sodišče je, kot zgoraj navedeno, ugotovilo, da mora dobavitelj vode upoštevati pred prekinitvijo dobave vode vse okoliščine primera, kadar gre za več stanovanjski objekt in kadar ni razumnih možnosti za ureditev individualizirane odmere. Tako se izkaže, da je sklicevanje sodišča prve stopnje zgolj na citirane zakonske določbe in določbe odloka, v nasprotju z Ustavo RS in njenimi določbami, kot so bile opredeljene, pri čemer je potrebno v konkretnem primeru dodati, da je z ravnanje tožene stranke bilo kršeno več določb Ustave, kot so že bile navedene in tudi kršena pravica otrokom tožeče stranke, saj sodišče prve stopnje pri odločanju ni upoštevalo, da bi ga moralo voditi pri odločanju otrokove največje koristi v smislu 56. člena Ustave RS. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi ali podrejeno zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti glede na določbo 2. odstavka 350. člena ZPP. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je zaključek sodišča prve stopnje, da dejanje tožene stranke, ki je tožeči stranki prekinila dobavo vode do stanovanja, ne predstavlja protipravnega dejanja, preuranjen. Protipravnost je v sporih zaradi motenja posesti odločilnega pomena, saj se posest lahko moti le z takimi dejanji in ravnanji, ki nasprotujejo pozitivnim predpisom, pravnemu redu oz. z dejanji in ravnanji, za katera pravni subjekt nima pooblastila, temelječega na ustrezni pravni podlagi (3. odstavek 33. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ). Tožena stranka je prekinila dobavo vode uporabnikom stanovanjske stavbe - S., v kateri prebiva tudi tožnica, skladno z Odlokom o oskrbi s pitno vodo v O. P., K. in I., ker porabljena voda ni bila tekoče plačevana. Sodišče prve stopnje ima sicer prav, da podzakonski akt načeloma izključuje protipravnost ravnanja tožene stranke, vendar je sodišče pri svojem odločanju o konkretnih zadevah vezano na zakon in predvsem na Ustavo (1. odstavek 3. člena Zakona o sodiščih). Sodišče ne more mimo določbe 33. člena Ustave Republike Slovenije, ki vsakomur zagotavlja pravico do zasebne lastnine. Prekinitev dobave vode v prostore, ki jih posameznik uporablja kot stanovanje, zagotovo predstavlja poseg v ustavno pravico do zasebne lastnine. Podobno kot lastnik je pred takim posegom varovana tudi oseba, ki v dogovoru z lastnikom, tako kot tožeča stranka, uporablja stanovanje, saj stanovanje predstavlja temelj njene eksistence. Tožeča stranka v tožbi navaja, da so zaradi prekinitve dobave vode razmere v stanovanju postale neprimerne za bivanje oz. nemogoče. Ustavno sodišče Republike Slovenije, kot pravilno opozarja pritožnica, se je že ukvarjalo z vprašanjem protipravnosti ravnanja javnega podjetja v podobnem primeru, kot je obravnavani in se je postavilo na stališče, da prekinitev dobave vode uporabnikom ne omejuje njihove pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS le tedaj, če je tak ukrep potreben in nujen zaradi varstva drugih ustavnih pravic oz. drugih ustavnih dobrin ali vrednot (odločba Ustavnega sodišča RS št.Up 156/98 z dne 11.2.1999). Gre za načelo sorazmernosti, izpeljano iz določbe 3. odstavka 15. člena Ustave RS. V obravnavanem primeru sorazmernosti ukrepa tožene stranke s težo posega v ustavno pravico do zasebne lastnine tožeče stranke, sodišče prve stopnje ni presojalo. Postavilo se je na stališče, da ne gre za povsem enak primer, ko ga je v odločbi št. Up 156/98 z dne 11.2.1999 obravnavalo Ustavno sodišče RS, ker tožnika nista porabljene vode plačevala toženi stranki, temveč sta porabo plačevala tožniku. Taka ugotovitev sodišča prve stopnje pa je protispisna, saj je tožena stranka sama priznala, da ji je tožnica delno poravnala obveznosti za dobavljeno vodo, to pa izhaja tudi iz potrdila o plačilu. Po oceni pritožbenega sodišča je tudi sicer obravnavani primer podoben primeru, ki ga je Ustavno sodišče RS obravnavalo v odločbi št. Up 156/98 z dne 11.2.1999, zato bi moralo sodišče prve stopnje v skladu s to odločbo, v okviru presoje, ali gre za protipravno dejanje tožene stranke ali ne, tehtati sorazmernost ukrepa tožene stranke s težo posega v ustavno pravico do zasebne lastnine tožeče stranke. Ker, kot že rečeno, sodišče prve stopnje tega ni storilo, izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih in je obremenjen z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in se ga iz tega razloga ne da preizkusiti, dejansko stanje pa je v tem pogledu ostalo nepopolno ugotovljeno. Glede na navedeno je treba izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. odstavek 365. člena ZPP). V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno presoditi, ali je dejanje tožene stranke protipravno ali ne ter pri tem v smislu odločbe Ustavnega sodišča RS št. Up 156/98 z dne 11.2.1999, tehtati sorazmernost ukrepa tožene stranke s težo posega v ustavno pravico do zasebne lastnine tožeče stranke.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.