Jedro

Status denacionalizacijskega upravičenca je zagotovljen državljanom držav, v katerih je slovenskim državljanom priznan tak status, zato bi moral tožnik izkazati vzajemnost pri priznavanju pravice do denacionalizacije med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote A., Izpostava B. z dne 25. 1. 2002, s katero je prvostopni organ zavrnil tožnikovo zahtevo za vrnitev podržavljenih nepremičnin parc. št. 377 vl. št. 550 k.o. ..., parc. št. 6/1 in 6/2 vl. št. 35 k.o. ... in parc. št. 308 in 309 vl. št. 129 k.o. ...

Tožena stranka je svojo odločitev utemeljila na tretjem odstavku 9. člena zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen). Iz upravnih spisov je povzela, da je bila lastnica podržavljenega premoženja hrvaška državljanka, kar izhaja iz potrdila v spisih in iz izpiska iz matične knjige umrlih. Zavrnila je ugovore, da bi prvostopni organ moral upoštevati določbe ZDen, ki so veljale v času vložitve zahteve za denacionalizacijo v letu 1993, in da je vprašanje vzajemnosti predhodno vprašanje, zaradi katerega bi bilo treba postopek prekiniti. Ocenila je, da je pravilno ugotovljen neobstoj vzajemnosti med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško, saj (pri)tožnik ni dokazal, da bi v času odločanja Republika Hrvaška že spremenila svoj zakon. Ugotovila pa tudi ni zatrjevanih kršitev pravil postopka.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da vzajemnost ni obstajala v času odločanja prvostopnega organa, podana pa je bila ob odločanju o pritožbi. Dne 8. 7. 2002 je namreč Republika Hrvaška sprejela spremembe svojega zakona, po katerih imajo tudi slovenski razlaščenci pravico do vložitve denacionalizacijskega zahtevka in je s tem izpolnjen pogoj vzajemnosti. Po določilih ZUP mora upravni organ praviloma upoštevati tiste predpise, ki veljajo v času odločanja. Zaradi prekluzivnih rokov po ZDen ne more sprožiti novega denacionalizacijskega postopka, pač pa bi morala tožena stranka upoštevati spremenjen predpis. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi iz razlogov, ki so razvidni iz obrazložitve te odločbe in predlaga, da se tožba zavrne.

Zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v postopku.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča sta prvostopni organ in tožena stranka pravilno uporabila določbe ZDen-B (Uradni list RS, št. 65/98), ki veljajo za vse postopke denacionalizacije, kateri do uveljavitve tega zakona še niso bili pravnomočno končani (27. člen ZDen-B). Ker med strankama ni sporno, da je bila A. A., kateri naj bi bile nepremičnine podržavljene (akta o podržavljenju v predloženih spisih ni) hrvaška državljanka (to izhaja tudi iz potrdila Gradskega sekretariata za upravo i pravosuđu E. z dne 30. 8. 1993 in izpiska iz matične knjige umrlih mesta E. z dne 14. 5. 1993), bi glede na določbo 1. člena ZDen-B, po katerem je status denacionalizacijskega upravičenca zagotovljen državljanom držav, v katerih je slovenskim državljanom priznan tak status, tožnik moral izkazati vzajemnost pri priznavanju pravice do denacionalizacije med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško. Republika Hrvaška je z Zakonom o naknadi za imovinu oduzetu za vrijeme jugoslovanske komunistične vladavine (Narodne novine, št. 92/96) uredila vračanje po drugi svetovni vojni podržavljenega premoženja, vendar po osnovnem zakonskem besedilu do vračila niso bile upravičene tuje fizične in pravne osebe. Z odločbo Ustavnega sodišča Republike Hrvaške, št. U-I-673/96 z dne 21. 5. 1999, so bile določbe, ki so se nanašale na tuje fizične osebe, razveljavljene, razveljavitev pa naj bi začela učinkovati s sprejemom zakonskih sprememb oziroma najkasneje s potekom enega leta od objave odločbe. Rok za prenehanje veljavnosti je bil večkrat podaljšan (Narodne novine, št. 43/00, 131/00, 27/01, 65/01, 118/01), julija 2002 pa je Republika Hrvaška sprejela novelo svojega zakona (Narodne novine, št. 80/02, 81/02-popr), po kateri so tuje fizične in pravne osebe upravičene do denacionalizacije, če je tako dogovorjeno z mednarodnim sporazumom (drugi odstavek 2. člena). Da bi bil tak sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško sklenjen, pa tožnik ni dokazal. Zato v tožbi zmotno meni, da je bila v času, ko je v zadevi odločala tožena stranka, vzajemnost glede denacionalizacije podana. V zadevi s podobnim dejanskim stanjem je identično stališče že zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije (sodba, opr. št. I Up 398/2002-2 z dne 13. 11. 2002).

Ker je sodišče presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, pravilna in na zakonu utemeljena pa je tudi izpodbijana odločba, je na podlagi prvega odstavka 59. člena zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.