Jedro

Iz tožničinega trditvenega gradiva niso razvidni določni razlogi, s katerimi nasprotuje presoji tožene stranke v izpodbijani odločbi in bi bilo mogoče nanje odgovoriti v upravnem sporu; zato sodišče v tem delu ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje s tem povezanega in za odločitev v zadevi pomembnega dejanskega stanja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino prošnjo za dodelitev izredne brezplačne pravne pomoči (BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za sestavo in vložitev tožbe zoper odločbo Upravne enote Radovljica št. 210-55/2020-51 z dne 19. 5. 2021 v zvezi z odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 210-162/2020/11 z dne 18. 10. 2021

2. Iz obrazložitve je uvodoma razvidno, da je tožena stranka prošnjo obravnavala kot prošnjo za odobritev izredne BPP, saj je tožnica navedla, da je prejemnica denarne socialne pomoči. Zato tožena stranka skladno z drugim odstavkom 12. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) ni ugotavljala tožničinega finančnega položaja.

3. V nadaljevanju je tožena stranka v skladu s 24. členom ZBPP presojala, ali je zadeva očitno nerazumna oziroma ali ima zadeva verjeten izgled za uspeh ter jo je razumno sprožati. Ugotovila je, da je organ prve stopnje postopek ugotavljanja stalnega prebivališča tožnice začel po uradni dolžnosti, ker po deložaciji z naslova A., ni prijavila svojega stalnega prebivališča na naslovu, kjer dejansko prebiva. V ugotovitvenem postopku je lastnica nepremičnine na navedenem naslovu potrdila, da je bila tožnica dne 10. 7. 2020 deložirana in od tedaj dalje tam ne prebiva več. Dejansko tožničino bivanje na naslovu B. po ugotovitvah organa izhaja iz izpovedbe tožničine najemodajalke in njene sosede ter pridobljenih pisnih izjav dveh prič. S tem v zvezi je tožnica v okviru pravice do izjave pojasnila, da so jo res deložirali z naslova A., vendar želi za zaščito svojih pravic obdržati prijavo stalnega prebivališča na navedenem naslovu. Hkrati je predlagala prekinitev postopka do zaključka sodnih postopkov v zvezi z deložacijo, česar pa organ prve stopnje postopka ni storil in pojasnil, da zgolj tožničina želja po vrnitvi nepremičnine ne zadošča za ohranitev stalnega prebivališča, saj je za to potrebno dejansko stalno prebivanje na določenem naslovu. Zato je v skladu z 21. členom Zakona o prijavi prebivališča (v nadaljevanju ZPPreb-1) odločil, kot izhaja iz 7. točke obrazložitve odločbe.

4. V nadaljevanju je tožena stranka povzela ugotovitve drugostopenjskega organa, ki je zavrnil tožničino pritožbo. Glede na izjave prič in dejstvo, da je bila tožnica deložirana z naslova stalnega prebivališča, je ugotovil, da tožnica tam brez dvoma dejansko ne prebiva več. S tem naslovom pa tožnica tudi nima več tesnih in trajnih vezi, saj je nepremičnina v lasti druge osebe. Da na tem naslovu dejansko prebiva, pa ne zatrjuje niti sama tožnica, temveč le izraža nestrinjanje s situacijo, da je morala zapustiti svoj prejšnji dom. S tem v zvezi organ druge stopnje pojasnjuje, da je za ohranitev stalnega prebivališča pomemben objektivni pogoj dejanskega bivanja in ne subjektivni namen, ki ga zakonodajalec ni vključil v definicijo stalnega prebivališča. Po presoji organa druge stopnje v postopku ugotavljanja stalnega prebivališča tudi ni prišlo do očitanih bistvenih kršitev pravil postopka. V skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) lahko namreč uradna oseba ves čas postopka ugotavlja dejansko stanje in izvaja dokaze o vseh dejstvih, pomembnih za odločitev, med drugim lahko na podlagi 70. člena ZUP s pisnim vabilom povabi tistega, čigar navzočnost je v postopku potrebna. V zvezi z navedbami tožnice, da ena izmed prič ne govori dobro slovensko, pa organ druge stopnje ugotavlja, da so v zapisniku upravnega spisa izjave priče dobesedno citirane, iz njih pa ne izhaja nikakršen dvom, da (priča) ne bi razumela zastavljenih vprašanj. Organ druge stopnje še pojasnjuje, da je prijava prebivališča po ZPPreb-1 namenjena izključno registraciji posameznika na naslovu, kjer dejansko živi, kar mu omogoča uveljavljanje nekaterih pravic, ki so vezane na prebivališče. S tem pa se ne posega v druga razmerja, zato tožnici ni bila kršena pravica do prostega gibanja in izbire prebivališča oziroma druge pravice, katerih kršitev zatrjuje.

5. Po presoji tožene stranke je organ prve stopnje pravilno postopal, ko je zoper tožnico začel postopek ugotavljanja stalnega prebivališča na podlagi prejetega zapisnika o izpraznitvi nepremičnine in deložaciji prosilke. V skladu z 18. členom ZPPreb-1 namreč lahko organ po uradni dolžnosti uvede postopek ugotavljanja stalnega prebivališča, če posameznik ne izpolni obveznosti prijave ali če dvomi, da posameznik kljub njegovi izjavi na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča stalno prebiva. Ker se v postopku ugotavljanja stalnega prebivališča uporablja ZUP, ki določa, da se lahko kot dokaz uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja zadeve in kar ustreza posameznemu primeru, med drugim zlasti priče in izjave strank (164. člen ZUP), so po oceni tožene stranke neutemeljeni očitki tožnice v zvezi z izbiro in zasliševanjem prič. S tem v zvezi pa so neutemeljene tudi tožničine navedbe, da ni dopustno pošiljanje vabil pričam. ZUP v 70. členu namreč izrecno določa, da ima organ, ki vodi postopek, pravico povabiti tistega, čigar navzočnost je v postopku potrebna, takega posameznika pa se povabi s pisnim vabilom, če ni s posebnim predpisom določeno drugače. 6. V nadaljevanju je tožena stranka pojasnila, da ZPPreb-1 definira stalno prebivališče kot naslov v Republiki Sloveniji, na katerem posameznik stalno prebiva, in je ta naslov središče njegovih življenjskih interesov, kar se presoja na podlagi njegovih družinskih, partnerskih, delovnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in naslovom, kjer živi, obstajajo tesne in trajne povezave (3. točka 2. člena). Ocenila je, da je bilo v postopku ugotavljanja stalnega prebivališča brez dvoma ugotovljeno, da tožnica dejansko stalno ne prebiva na naslovu stalnega prebivališča, temveč na naslovu začasnega prebivališča. Prav tako z naslovom stalnega prebivališča nima več tesne in trajne povezave, saj je bila od tam deložirana, nepremičnina pa prodana in je sedaj v lasti druge osebe. Poudarila je, da prebivanja na naslovu dotedanjega stalnega prebivališča ne zatrjuje niti tožnica. Kadar se v postopku ugotavljanja stalnega prebivališča ugotovi, da posameznik stalno prebiva na naslovu, ki ni naslov njegovega stalnega prebivališča, se mu v skladu s prvim odstavkom 21. člena ZPPreb-1 prijavi stalno prebivališče na naslovu, kjer dejansko prebiva. Zato je po presoji tožene stranke izpodbijana odločba pravilna, navedbe prosilke o kršitvi pravic pa neutemeljene.

7. Glede na navedeno je tožena stranka menila, da je bilo v obravnavani zadevi materialno pravo pravilno uporabljeno ter da v postopku izdaje izpodbijanega akta ni bilo kršitev pravil postopka, ki bi narekovale njegovo odpravo, prav tako pa tožnica v prošnji ni navedla kršitev, ki bi kazale na na nepravilno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Zato je ugotovila, da tožnica z morebitno tožbo nima verjetnega izgleda za uspeh; ker s tem ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev BPP, jo je na skladno s prvim odstavkom 24. člena v zvezi z drugim odstavka 37. člena ZBPP zavrnila.

8. Zoper izpodbijano odločbo je tožnica vložila tožbo, v kateri je navedla, da ji je bila zoper odločbo Upravne enote Radovljica št. 210-55/2020-51 z dne 19. 5. 2021 nedopustno omejena pravica do pritožbe. V bistvenem se ne strinja z zavrnitvijo svoje prošnje. Meni, da bi morala tožena stranka ugotavljati tožničin finančni položaj. Navaja, da je pristojni organ v 8. točki izpodbijane odločbe nedopustno navedel, da je organ v ugotovitvenem postopku pridobil izjavo lastnice nepremičnine na navedenem naslovu. Trdi, da jo je C. C., ki je na dogovorjeni dražbi lahko kupila tožničin izjemni dom, prijavila že v času, ko je bila tožnica prisilno hospitalizirana po blejskih policajih. Poudarja, da njeno stanje še vedno ustreza zakonski opredelitvi stalnega prebivališča, saj gre za središče njenih življenjskih interesov.

9. Tožena stranka je poslala spis, ki se nanaša na zadevo, na tožbo pa ni odgovorila.

10. Tožba ni utemeljena.

11. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za dodelitev BPP. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

12. V obravnavani zadevi je tožena stranka presodila, da tožnica v zadevi očitno nima verjetnih izgledov za uspeh s pritožbo. Njegovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči je torej zavrnila zaradi neizpolnitve pogoja iz prve alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP. Skladno z navedeno določbo se pri presoji namreč upošteva tudi, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati.1

13. To presojo organ za BPP (tožena stranka) opravi na podlagi prosilčevih navedb v prošnji ter podatkov oziroma listin zadeve, za katero se uveljavlja dodelitev brezplačne pravne pomoči. Od prosilca, ker je to praviloma prava neuka stranka, ki za sam postopek brezplačne pravne pomoči ne more pridobiti te pomoči, namreč ni mogoče pričakovati, da bi v celoti utemeljil razloge za uspeh (z rednimi pravnimi sredstvi zoper sodbo); ni pa neutemeljeno pričakovati, da sicer laično, vendar dovolj konkretno vsaj nakaže okoliščine oziroma kršitve, ki bi lahko kazale na uspeh. S tem v zvezi pa iz tožničinega trditvenega gradiva niso razvidni določni razlogi, s katerimi nasprotuje presoji tožene stranke v izpodbijani odločbi in bi bilo mogoče nanje odgovoriti v upravnem sporu; zato sodišče v tem delu ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje s tem povezanega in za odločitev v zadevi pomembnega dejanskega stanja. V skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 namreč preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Sodišče še pojasnjuje, da tožnica ne more uspeti s posplošenimi ugovori v zvezi z ravnanjem C. C., bivšega moža in policije, saj iz njenega trditvenega gradiva ni jasno in določno razvidna povezava med opisanimi dogodki in izpodbijanim upravnim aktom.

14. Glede na navedeno je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

15. V obravnavani zadevi je sodišče odločilo brez glavne obravnave, ker med strankama ni sporno relevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), zgolj posplošeno nasprotovanje izpodbijani odločbi pa za drugačno presojo ne zadošča. 1 Iz sodne prakse Evropskega sodišče za človekove pravice je razvidno, da je treba v sistemu brezplačne pravne pomoči paziti, da odločanje v njem ne bo arbitrarno (Sialkowska proti Poljski, 8932/05, 22. 3. 2007). Pri tem pa ni nedopustno, če sodišče predlogu ugodi le, če presodi, da ima zadeva razumne možnosti za uspeh, odločitev o tem pa ne sme biti arbitrarna (Herma proti Nemciji, 54193/07, sklep 8. 12. 2009).