Jedro

Sodišču v razlogih sklepa o podaljšanju pripora ni treba konkretizirati, na kakšen način naj bi obdolženec ponovno izvršil katero izmed očitanih kaznivih dejanj, saj to niti ni mogoče.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je ob vloženi obtožbi zaradi kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po prvem odstavku 307. člena KZ-1 obdolženemu I. R. podaljšal pripor iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Zoper sklep o podaljšanju pripora so obdolženčevi zagovorniki vložili pritožbo, ki jo je Višje sodišče v Ljubljani zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zagovorniki vlagajo zoper pravnomočni sklep zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Navajajo, da sodišči prve in druge stopnje napačno menita, da je podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Zaključki sodišča, da naj bi se obdolženi intenzivno ukvarjal s preprodajo ter, da je puška namenjena ubijanju, nimajo podlage v spisu in so protispisni. Okoliščine in način izvršitve obdolženemu očitanih dejanj v ničemer ne izstopajo in jih ne moremo šteti med okoliščine, ki so podlaga za odrejanje pripora. V prvostopenjskem sklepu ni obrazloženo, v čem naj bi se kazala obdolženčeva vztrajnost in odločnost. Ker sodišče brez dokazne podlage sklepa, da bo obdolženi ponovil kaznivo dejanje, pri čemer ne artikulira, na kakšen način bo ponovno izvršil katero od očitanih dejanj, je podaljšanje pripora neobrazloženo. Evropska konvencija o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) kot razloga, zaradi katerega je mogoče odvzeti prostost, nikjer ne navaja ponovitvene nevarnosti, zato je podana kršitev 5. člena EKČP. V izpodbijanem sklepu ni razlogov, zakaj konkretno hišni pripor ob prepovedi komunikacij z drugimi osebami za obdolženca ne bi bil zadosten in primeren, zaradi česar je sodišče kršilo določbo drugega odstavka 192. člena ZKP in pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave Republike Slovenije. Vložniki Vrhovnemu sodišču predlagajo, da izpodbijana sklepa razveljavi ter pripor odpravi oziroma ga nadomesti s hišnim priporom s prepovedjo stikov z osebami, ki z njim ne bivajo.

3. Vrhovna državna tožilka, ki je odgovorila na zahtevo za varstvo zakonitosti, meni, da le-ta ni utemeljena. Zagovorniki podajajo lastno oceno dejstev, pomembnih za odločitev o podaljšanju pripora, in uveljavljajo razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana, saj imata oba izpodbijana sklepa vse potrebne razloge o obstoju ponovitvene nevarnosti. Sodišči sta tudi ocenili, da z milejšim ukrepom ni mogoče preprečiti nevarnosti ponovitve kaznivih dejanj.

4. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen osumljencu in zagovornikom, ki se o njem niso izjavili.

B.

5. Sodišče je v razlogih pravnomočnega sklepa glede obstoja pripornega razloga navedlo, da so pri obdolžencu podane tako objektivne kot subjektivne okoliščine, ki kažejo na obstoj ponovitvene nevarnosti, in sta jih izpostavili že sodišči v sklepih o odreditvi in podaljšanju pripora, na katere se sodišče prve stopnje tudi sklicuje. Med objektivnimi okoliščinami sodišče v izpodbijanem sklepu posebej izpostavlja obdolženčevo vlogo pri nedovoljeni trgovini s prepovedanim orožjem ter veliko količino prepovedanih drog, ki naj bi jo prodal S. Č. Med okoliščinami subjektivne narave je sodišče upoštevalo dejstvo, da je očitano kriminalno dejavnost obdolženi izvajal kljub svoji redni zaposlitvi, ker mu dohodek, ki ga prejema, očitno ne zadošča, ter njegovo vztrajnost in odločenost za izvrševanje kaznivih dejanj. Sodišče je nadalje presodilo, da je pripor še vedno neogiben in sorazmeren ukrep, glede na subjektivne in objektivne okoliščine pa ni videti načina, kako obdolžencu drugače preprečiti, da ne bi nadalje izvrševal kaznivih dejanj.

6. Iz razlogov izpodbijanega pravnomočnega sklepa je razvidno, da je sodišče ob podaljšanju pripora ponovno preizkusilo obstoj vseh zakonskih pogojev in presodilo, da se relevantne okoliščine od odreditve pripora do sedaj niso spremenile. Upoštevaje, da so bili razlogi za odreditev in podaljšanje pripora zoper obdolženega R. v konkretnem postopku že večkrat pojasnjeni in preizkušeni, med drugim tudi z izrednimi pravnimi sredstvi, so razlogi konkretnega sklepa upravičeno nekoliko ožji, kljub temu pa dovolj jasni in popolni. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča okoliščine, ki jih ugotavljata sodišči prve in druge stopnje, kažejo na nevarnost, da bi obdolženi na prostosti nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj. Navedbe vložnikov, da niso izkazane okoliščine, ki bi utemeljevale pripor, da pripor ni nujen in sorazmeren ukrep, ter da razlogi in zaključki sodišča nimajo podlage v dokazih in podatkih spisa oziroma so protispisni, ne utemeljujejo zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka, temveč izražajo nestrinjanje vložnikov z dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje, kar ne more biti predmet preizkusa s tem izrednim pravnim sredstvom (drugi odstavek 420. člena ZKP).

7. Navedba izpodbijanega sklepa, da je puška namenjena ubijanju ljudi, ne more biti v nasprotju s podatki spisa, saj je to splošno znano (notorno) dejstvo, s tem pa sodišče ni očitalo obdolžencu, da je orožje hranil z namenom, da bi z njo ubijal ljudi, temveč je v zvezi s težo obdolžencu očitanega kaznivega dejanja zgolj odgovorilo na pritožbene navedbe, da naj bi se obdolžencu očitalo le nekajdnevno hranjenje enega starega kosa orožja. Kot izhaja iz pravnomočnih sklepov o odreditvi in podaljšanju pripora je sodišče o obdolženčevi vztrajnosti in odločnosti sklepalo iz tega, da je bil obdolženec za povrnitev dolga od prepovedane droge pripravljen storiti še druga kazniva dejanja. Zato ni utemeljena trditev vložnikov, da ta subjektivna okoliščina ni izkazana. Sodišču v razlogih sklepa o podaljšanju pripora ni treba konkretizirati, na kakšen način naj bi obdolženec ponovno izvršil katero izmed očitanih kaznivih dejanj, saj to niti ni mogoče. Vložniki nimajo prav, da pripor zaradi ponovitvene nevarnosti po EKČP ni dopusten, saj ta priporni razlog izhaja iz 3. točke prvega odstavka 5. člena EKČP, ki jo vložniki v zahtevi za varstvo zakonitosti citirajo.

8. Glede na naravo očitanih kaznivih dejanj in omejitve, ki veljajo pri izvrševanju in nadzoru hišnega pripora ter nadzoru komunikacij, je pravilen tudi zaključek sodišča, da je pripor v konkretnem primeru sorazmeren in edini učinkoviti ukrep za preprečitev nadaljnje kriminalne dejavnosti, saj z ukrepi, ki jih predlagajo vložniki, tega namena ne bi bilo mogoče doseči. C.

9. Ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornikov obdolženega I. R. zavrnilo (425. člen ZKP).

10. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.