Jedro

Ponovna prošnja za azil, ki jo prosilec za priznanje azila vloži potem, ko je bila njegova prejšnja prošnja že pravnomočno zavrnjena, je najprej predmet predhodne obravnave o tem, ali so izpolnjeni pogoji za uvedbo ponovnega azilnega postopka, to je, da so se okoliščine za prosilca bistveno spremenile. Dokaze o bistveno spremenjenih okoliščinah mora predložiti prosilec sam.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. odstavka 39. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 51/06 - UPB in št. 134-06, odločba Ustavnega sodišča RS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 19.9.2007. Z navedenim sklepom je tožena stranka na podlagi 1. odstavka 41. člena ZAzil zavrgla ponovno prošnjo tožnika za priznanje azila v Republiki Sloveniji, vloženo dne 9.8.2007. Tožena stranka je prošnjo zavrgla, ker je presodila, da tožnik ni izkazal, da so se zanj v izvorni državi bistveno spremenile okoliščine. Tožnik je v ponovni prošnji navajal, da so k njemu prišli telesni stražarji župana Občine V. in mu povedali, da mora k županu na razgovor, in če ne bo odšel prostovoljno, ga bodo tja odpeljali prisilno. Eden je poskušal vstopiti, a ga je tožnik obvladal, drugi pa je potegnil pištolo in v zaprta vrata izstrelil dva naboja, nato so odšli. Odšel je na policijsko postajo in prijavil poskus umora, a so se mu smejali. Nato je pobral stvari in pobegnil iz države. Za svoje navedbe naj bi tožnik v 14 dneh preložil dokaze, česar pa ni storil. Po presoji tožene stranke te tožnikove navedbe ne dokazujejo bistveno spremenjenih okoliščin, ker zanje ni predložil nobenih dokazov, pa tudi sicer ne gre za bistveno spremenjene okoliščine. Spore z županom je namreč tožnik navajal že v prejšnjih prošnjah za priznanje azila.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe soglaša z odločitvijo tožene stranke ter z razlogi za odločitev, ki jih, ker jim je v celoti sledilo, ne navaja ponovno. Tožbene navedbe, da tožnika intenzivno iščejo pripadniki Srbske radikalne stranke ter, da je za njim razpisana tiralica, sodišče zavrača kot tožbeno novoto. Prav tako sodišče ni upoštevalo navedb glede njegovega brata, ki ga tožnik omenja kot možno žrtev likvidacije, saj je tožnik v prošnji za azil z dne 9.8.2007 v rubriki "člani družine" sam navedel, da njegov brat dvojček M.M. od avgusta 2005 prebiva na Hrvaškem, kjer ima delovno dovoljenje in bivalno vizo. Sodišče prve stopnje ni sledilo zahtevi tožnika, da opravi glavno obravnavo, ker tožnik ni navedel, v čem naj bi se njegovo zaslišanje na obravnavi razlikovalo od njegove izjave v ponovni prošnji za azil, in kako naj bi njegovo zaslišanje vplivalo na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 75. člena ZUS-1. Dejstva, ki jih navaja tožena stranka v izpodbijanem sklepu, niso točna. Navaja, da je bil v matični državi sistematično in dolgotrajno preganjan, in da so se po izdaji odločbe, s katero je bila zavrnjena njegova prošnja za priznanje azila v Republiki Sloveniji, okoliščine zanj še poslabšale, saj so ga poskušali umoriti, vendar tega glede na njegovo politično pripadnost in politično pripadnost naročnikov umora, ne more dokazati. Sodišče bi tožnika moralo zaslišati in se tako prepričati, da ne zlorablja azilnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Razlogi, ki jih navaja sodišče, so pravilni in imajo podlago v podatkih spisa ter v določbi 41. člena ZAZil. V obravnavani zadevi iz podatkov spisa izhaja in tudi ni sporno, da je tožnik prošnjo za azil, ki je predmet tega upravnega spora, vložil po pravnomočno končanem azilnem postopku, v katerem je bila njegova prošnja za priznanje azila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena (sodba Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 1189/2006). Zato je tožena stranka ravnala pravilno, ko je njegovo prošnjo za azil obravnavala kot ponovno prošnjo za azil na podlagi določbe 41. člena ZAzil. Ob upoštevanju navedene določbe je za pravilno odločitev v tej zadevi bistveno, ali je tožnik predložil relevantne dokaze, da so se zanj bistveno spremenile okoliščine, kajti v nasprotnem primeru se ponovni postopek ne uvede in se prošnja s sklepom zavrže. Pravilno je stališče tožene stranke in sodišča prve stopnje, da mora tožnik o bistveno spremenjenih okoliščinah predložiti dokaze. Tožena stranka namreč, če gre, tako kot v primeru, za odločanje o ponovni prošnji za azil v smislu določbe 41. člena ZAzil, ni dolžna po uradni dolžnosti ugotoviti resničnega stanja stvari in v ta namen preskrbeti vseh dejstev, ki so pomembna za odločitev, ampak je vezana na dokaze, ki jih mora predložiti prosilec za azil. Ker tožena stranka ugotavlja, to pa izhaja tudi iz podatkov spisa, da tožnik za svoje navedbe, da so se zanj razmere v izvorni državi poslabšale, ni predložil nobenih dokazov, to pa potrjujejo tudi navedbe tožnika, ki v pritožbi sam navaja, da dokazov za zatrjevane okoliščine nima, je tožena stranka tudi po presoji pritožbenega sodišča s tem, ko je njegovo prošnjo zavrgla, pravilno uporabila določbo 41. člena ZAzil. Samo zatrjevanje okoliščin, ki kažejo na to, da so se razmere v izvorni državi za tožnika poslabšale do te mere, da je moral zapustiti izvorno državo glede na navedeno določbo ZAzil in ob upoštevanju Direktive Sveta Evrope 2005/85/ES z dne 1.12.2005 o minimalnih standardih glede postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca v državah članicah, namreč ne zadošča za ponovno meritorno odločanje o prošnji tožnika za priznanje azila, vloženi potem, ko je bila njegova prejšnja prošnja že pravnomočno zavrnjena. Taka prošnja je namreč, skladno z določbami ZAzil in navedene direktive, najprej predmet predhodne obravnave o tem, ali so izpolnjeni pogoji za uvedbo ponovnega azilnega postopka.

Glede na navedeno uveljavljana pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava nista podana.

Prav tako sodišče s tem, ko ni opravilo glavne obravnave, ni bistveno kršilo določb postopka v upravnem sporu, saj to ni vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Namen glavne obravnave je izvajanje dokazov o odločilnih dejstvih. Ker pa je tožena stranka sprejela procesno odločitev in ker tožnik sam navaja, da o zatrjevanih dejstvih nima nobenih dokazov, odločitev tudi po opravljeni glavni obravnavi ne bi mogla biti drugačna.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.