21. 6. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. z Ž. pri Ž. na seji senata 5. junija 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 800/2005 z dne 23. 11. 2006 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 1617/2001 z dne 18. 9. 2002 in z delno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II P 213/97 z dne 15. 5. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Ob četrtem sojenju je sodišče prve stopnje potem, ko je bilo že pravnomočno ugotovljeno, da je tožena stranka v letu 1988 z dvakratnim predvajanjem pritožnikovega filma "En dan v Milanu", za katerega ni imela njegovega soglasja, kršila pritožnikove materialne avtorske pravice, delno ugodilo še dajatvenemu delu tožbenega zahtevka. Toženi stranki je naložilo plačilo odmene za javno predvajanje filma v znesku 293.228 SIT (oziroma 1.223,62 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2000 dalje do plačila. Od tega je bil pritožniku znesek 73. 364 SIT (oziroma 306,14 EUR) priznan kot odškodnina, katere višino je sodišče določilo ob upoštevanju podatkov o tem, koliko je za enakovrstne avtorske stvaritve tožena stranka v času spornega predvajanja plačevala drugim avtorjem. Preostali del zneska je bil pritožniku priznan kot civilna kazen. Višje sodišče je pritožnikovo pritožbo zavrnilo, medtem ko je pritožbi tožene stranke ugodilo ter izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zahtevek za plačilo civilne kazni, ki je v času kršitve veljavni Zakon o avtorski pravici (Uradni list SFRJ, št. 19/78 in nasl.) ni urejal, zavrnilo. Pritožnik je zoper odločitev Višjega sodišča glede "odškodninskega zahtevka" vložil revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče zavrnilo. Pritrdilo je načinu odmere odmene za kršitev materialnih avtorskih pravic, kot ga je opravilo sodišče prve stopnje. Zavzelo je stališče, da zahtevano plačilo za nedovoljeno izkoriščanje pritožnikovih materialnih avtorskih pravic ne pomeni denarne odškodnine v kontekstu določb odškodninskega prava, temveč zahtevo za nadomestitev koristi po 219. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. – ZOR).

2.Pritožnik v ustavni pritožbi uveljavlja kršitev 22. člena Ustave. Meni, da je pravno stališče Vrhovnega sodišča, po katerem je odmena za deliktno kršenje izključne avtorske pravice zgolj in samo denarno nadomestilo v višini, kot bi ga upravičenec prejel za dovoljeno uporabo varovanega dela, samovoljno in arbitrarno. Takšno naj bi bilo tudi stališče sodišč, da je treba višino "odškodnine" ugotoviti na podlagi internih aktov tožene stranke. Vztraja pri stališču, da je upravičen do plačila pravične odškodnine iz naslova enovite avtorske pravice, ki vključuje moralno in materialno komponento. Po njegovem mnenju pomeni dejansko korist tožene stranke višina vseh produkcijskih stroškov, ki bi jih tožena stranka imela s produkcijo takšne oddaje, ker ji on za takšno plačilo objave ne bi dovolil.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja ter pri uporabi prava. Prav to pa pritožnik sodiščem očita z navedbami, kako bi bilo treba po njegovem mnenju odmeriti odmeno zaradi kršitve materialnih avtorskih pravic. Zato teh navedb Ustavno sodišče ni presojalo. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče namreč preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Pritožnikovi očitki o arbitrarnem in samovoljnem stališču Vrhovnega sodišča bi sicer lahko bili pomembni z vidika pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. V okviru te pravice Ustavno sodišče namreč lahko preizkusi, ali je morda odločitev sodišča tako očitno napačna ali brez razumne pravne obrazložitve, da bi jo bilo mogoče označiti za arbitrarno. Vendar tudi ti očitki niso utemeljeni. Vrhovno sodišče je namreč razumno obrazložilo ter s pravnimi argumenti utemeljilo svoje stališče, zakaj je v konkretnem primeru zahtevek pritožnika obravnavalo kot obogatitveni in ne odškodninski. Ali je takšno stališče tudi materialnopravno pravilno, pa (kot že pojasnjeno v prejšnji točki obrazložitve) Ustavno sodišče ne preizkuša. Prav tako očitno neutemeljeni so pritožnikovi očitki, da je odločitev sodišč arbitrarna tudi zato, ker so "odškodnino" odmerila na podlagi internega akta tožene stranke, ki v času spornih kršitev še niti ni bil v veljavi. Kot že pojasnjeno, sodi vprašanje načina odmere odmene zaradi kršitve materialne avtorske pravice v sfero pravilne uporabe materialnega prva. Ker so bili interni akti tožene stranke uporabljeni le kot merilo vrednosti pri določanju obsega odmene, pritožnik arbitrarnosti odločitve tudi z navedbami o začetku veljavnosti teh internih aktov ne more utemeljiti. Prav tako pritožnik kršitve 22. člena Ustave ne more utemeljiti z očitki, da je treba poleg materialne upoštevati tudi moralno komponento avtorske pravice, ko pa je v pravdi zahteval le plačilo odmene zaradi kršitve materialnih avtorskih pravic.

5.Ker očitno ne gre za kršitev človekove pravice, kot jo zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana dr. Franc Grad in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger