Jedro

Za dohodnino je pomembno, ali so stroški nesporno nastali in tudi bili plačani in kdo plača te stroške. Dohodnina je namreč strogo osebni davek, kar pomeni, da jo plačuje vsak posameznik zase in za plačilo prevzema odgovornost, odvisna je od vsakega posameznika, od višine njegovih dohodkov in drugih okoliščin v zavezančevi sferi. Da se lahko stroški obravnavajo kot priznani stroški pri odmeri davčne osnove za davek od dobička od kapitala, morajo nastati davčnemu zavezancu, ki je kapital odsvojil in kateremu se dohodnina odmerja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava RS (v nadaljevanju tudi davčni organ oz. finančni organ) tožnici odmerila dohodnino od dobička iz kapitala od osvojitve nepremičnin od davčne osnove 55.307,16 EUR po stopnji 25 % v znesku 13.826,79 EUR (točka 1 izreka), z rokom plačila 30 dni od vročitve odločbe po preteku katerega bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (točki 2 in 3 izreka). Posebni stroški niso nastali, pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točki 4 in 5 izreka). Iz obrazložitve je razvidno, da je izpodbijana odločitev izdana v ponovnem postopku, ki ga je davčni organ začel z zapisnikom 3. 12. 2015, s katerim je tožnico pozval k predložitvi dokazil, iz katerih bo razvidno, da je stroške v zvezi z vlaganjem v nepremičnino plačala tožnica sama kot zavezanka oziroma v kakšni višini jih je plačala. S tem je bila tožnici dana možnost sodelovanja v postopku (146. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). V pripombah na zapisnik je tožnica predlagala svoje zaslišanje in zaslišanje svojega brata. Na ustni obravnavi je tožnica povedala, da je bratu A.A. denarna sredstva za plačilo računov izvajalca izročila v gotovini in sicer na podlagi treh izstavljenih računov. Izročeni zneski gotovine niso presegali zneskov opravljenih storitev. Tožnica je investicijo financirala z denarnimi sredstvi, ki jih je prejela od svojih staršev kot darilo in sicer v gotovini. Darilo staršev ni prijavila tujemu finančnemu organu, ravno tako ni napovedala lastništva nepremičnine v Republiko Slovenijo in ne razpolaga z nikakršnimi pisnimi dokazili, da je investicijo plačala sama. Priča A.A. pa je potrdil, da je denarna sredstva prejel v gotovini in sicer v družinski hiši v Italiji. Z gotovino je odšel na banko v RS in plačal račune, naknadno je dostavil tudi bančna dokazila o plačilu izvajalcu B.B. s.p., iz katerih je razvidno, da je račune poravnal A.A. Davčni organ navaja 10. člen ZUP in 77. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki jih citira. Po mnenju davčnega organa tožnica v postopku ni nedvoumno dokazala, da je plačilo stroškov investicij finančno bremenilo tožnico, zato se ji stroški investicij ne priznajo. Kot pravno podlago za odločitev navaja določbe Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) in sicer prvi odstavek 79. člena, 92. člen, 1. točko 93. člena, 98. člen, sedmi odstavek 98. člena in drugi odstavek 98. člena, 132. člen in 98. člen, ki jih citira. Tožnici je davčni organ pri pridobitvi in odsvojitvi kapitala priznal normirane stroške v višini 1 % nabavne vrednosti kapitala, in sicer v višini 508,84 EUR in v višini 1.100,00 EUR in plačan znesek davka na promet nepremičnin v višini 2.200,00 EUR, ki jih tožnica uveljavljala od ugotovljene davčne osnove v višini 55.307,16 EUR.

2. Pritožbeni organ se z odločitvijo strinja. V postopku odmere davka je v zvezi z uveljavljenimi stroški treba med drugim dokazati, da so davčnemu zavezancu stroški dejansko nastali in da jih je plačal sam. Za dokazovanje nastanka stroškov ne zadostuje zgolj verjetnost investiranja. Treba je izkazati plačilo tega stroška, ki se že po naravi stvari praviloma dokazujejo z listinsko dokumentacijo (računi, bančnimi izpiski, blagajniškimi prejemki in podobno). Možno je dokazovanje z ostalimi sredstvi. V ponovnem postopku je davčni organ dopolnil ugotovitveni postopek, v katerem je imela tožnica možnost zatrjevano dejansko stanje dopolniti s predložitvijo različnih dokaznih sredstev. Dokazno breme glede dejstva, da je plačala investicijo v nepremičnino, za katere je uveljavljala znižanje davčne osnove, je na strani tožnice. Tožnica je dokazala, da so bili računi, ki jih je izstavil izvajalec, pri konkretni investiciji poravnani in da je bil njen brat A.A. pooblaščen za nadzor gradnje v smislu odločanja o vseh vprašanjih v zvezi z gradnjo v imenu in za račun tožnice. Sporna ostaja dokazanost izročitve treh večjih denarnih zneskov za poplačilo bratu po računih z dne 1. 2. 2010 v višini 17.644,78 EUR, 8. 3. 2010 v znesku 28.599,23 EUR in 8. 4. 2010 v znesku 30.117,88 EUR. Tožnica, kot tudi ne njen brat, nista za trditev, da je tožnica te zneske bratu izročila, predložila nobenih dokazil. Tožnica tudi ni uspela dokazati izvora teh sredstev, ki jih ni dvignila iz TRR in tudi ni predložila darilne pogodbe, da bi ji te zneske podarili starši, niti ni prejema teh sredstev napovedala v tujini, ker je živela, niti ni bilo predloženo dokazilo o izročitvi teh sredstva bratu. Zgolj na podlagi navedb, da je do izročitve precej visokih zneskov denarja res prišlo, ker je tako izjavila s tožnico povezana oseba in ker so bili ti zneski izvajalcu storitev s strani tožničinega brata res poravnani, pa ni mogoče sklepati na gotovost zatrjevanega dejstva. Dejstva se v davčnem postopku odmere davka od dobička iz kapitala ugotavljajo po standardu gotovosti. Po mnenju pritožbenega organa v konkretni zadevi ostaja dvom o tem ali je tožnica bratu res izročila sredstva za poravnavo spornih računov ali ne.

3. Tožnica v tožbi izpodbija navedeno odločitev iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Finančni organ je nepravilno ugotovil vrednost nepremičnine ob pridobitvi, ker ni upošteval njene povečane vrednosti zaradi izkazanih investicij po sedmem odstavku 98. člena ZDoh-2 v zvezi s prvim odstavkom tega člena, po katerem je bistveno, da je investicijo dejansko plačala zavezanka, ne pa na koga se glasijo računi. Finančni urad bi moral upoštevati investicije, saj gre po vsebini in dejansko za investicije tožnice, ki jih je plačala. Namesto tega pa je finančni organ zmotno ugotovil, da tožnica ni uspela dokazati, da so stroški bremenili njo kot zavezanko, čeprav sta tožnica in njen brat prepričljivo, verodostojno in resnicoljubno potrdila, da je vse stroške plačala tožnica, ne pa njen brat. Finančni organ tudi ni upošteval enakovrednosti vseh dokazov, saj je izjava stranke in/ali priče enakovredna listinskemu dokazu. Res se praviloma dokazujejo trditve z listinskimi dokazi (77. člen ZDavP-2), vendar pa je že pritožbeni organ z odločbo 29. 9. 2015 podučil prvostopenjski organ, da bo lahko tožnica v ponovnem postopku z drugimi dokazi dokazala, da je račune plačala sama, kljub temu, da se glasijo na brata. Organ prve stopnje je zmotno in pristransko ocenil izpovedi tožnice in njenega brata kot priče. Povsem je zanemaril in ni skrbno presodil pisnega in overjenega pooblastila z dne 11. 12. 2009, kot ključnega dokaza, saj uporabljena dikcija dokazuje, da je šlo za investicijo tožnice na njeni nepremičnini. Na podlagi tega pooblastila je A.A. s sredstvi tožnice naročil davčno upoštevne investicije, saj je šlo za plačilo zavezanke v smislu sedmega odstavka 98. člena ZDoh-2. Finančni organ se do dokazne vrednosti tega pooblastila ni opredelil, čeprav gre za notarsko overjeno pooblastilo. Toženka se po nepotrebnem zapleta s pojmom verjetnosti in gotovosti. Tožnica je z gotovostjo dokazala, da je denar izročila bratu, ki je v skladu s pooblastilom plačal račune. Glede na nesporno pooblastilo in plačilo računov ni nobenega dvoma, da je denar bratu izročila ravno tožnica. Gre za gotovo dejstvo in je nepotrebno dokazovati pravno nepomembno dejstvo, na kakšen način, še posebej ne od koga je tožnica prejela denar. Gre za črkobralsko razlago 98. člena ZDoh-2. Ni sporno, da so bili stroški plačani pred osvojitvijo in da so se nanašali na nepremičnino tožnice. Smisel zakona je, da se upoštevajo stroški, nastali odsvojitelju in ne pridobitelju in ne gre za to, da bi te stroške plačal kupec in da bi se prikazali kot stroški tožnice. Nepomembno je ugotavljanje ali je in koliko je tožnica denarja za plačilo stroškov izročila bratu. Neupoštevanje plačanih stroškov in odmera davka tožnici je nezakonita. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. V odgovoru na tožbo toženka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb ter sodišču predlaga, da tožbo tožnice zavrne kot neutemeljeno.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom, na katerega se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi odločitev utemeljita davčni organ in organ druge stopnje, sodišče se zato nanje sklicuje in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa dodaja:

7. Med stroške, ki povečujejo vrednost kapitala ob pridobitvi, se skladno z 98. členom ZDoh-2 upošteva tudi vrednost na nepremičnini opravljenih investicij in stroškov vzdrževanja, ki povečuje uporabno vrednost nepremičnine, če jih je plačal zavezanec (prva točka sedmega odstavka 98. člena ZDoh-2). Ob upoštevanju 76. člena ZDav-2, ki določa, da mora zavezanec za davek dokazati svoje trditve, na podlagi katerih se davčna obveznost zmanjša, če ZDav-2 ali zakon o obdavčenju ne določata drugače, mora davčni zavezanec, če želi uveljavljati znižane davčne osnove za stroške na nepremičnini opravljenih investicij in vzdrževanja, dokazati, da gre za vrsto vlaganja, ki jo je mogoče priznati, da so mu s tem nastali stroški in da je te stroške plačal zavezanec.

8. Načeloma ima prav tožnica, ko navaja, da je pravno odločilno dejstvo, da je investicije dejansko plačala tožnica, ne pa zgolj na koga se glasijo računi. V konkretnem primeru se je to dejstvo tudi ugotavljalo, ko je v ponovljenem postopku davčni organ opravil tudi ustno obravnavo, na katero je vabil tožnico in pričo, tožničinega brata. Sicer se po presoji sodišča običajno stroški, ki nastanejo s konkretno nepremičnino, in glede dejstva, koga so bremenili, običajno dokazujejo z računi, ki se glasijo na ime zavezanca. V obravnavanem primeru temu ni bilo tako (računi se namreč glasijo na brata tožnice) in se je zato pravilno pristopilo k dokazovanju relevantne okoliščine, kdo je dejansko plačal račune oz. koga so računi finančno bremenili, na drugačen način in sicer z izvedbo dokaza z izjavo stranke in zaslišanjem brata tožnice kot priče. Slednje dokaze je tožnica predlagala, in naj bi potrdili, da je šlo za investicijo tožnice, ki naj bi tudi plačala predložene račune, ki so se glasili na ime A.A., brata tožnice.

9. V obravnavani zadevi iz izjave tožnice izhaja, da je denarna sredstva bratu izročila v gotovini, da je gotovino bratu izstavila trikrat, na podlagi predloženih računov, ter da ne razpolaga z dokazilom. Sredstva tudi ni dvignila s tekočega računa. Investicijo je financirala z denarnimi sredstvi, ki jih je prejela od staršev kot darilo v gotovini. Darilo ni prijavila finančnemu organu v Italiji, prav tako ni napovedala lastništva nepremičnine v Republiki Sloveniji. Iz izjave brata tožnice ravno tako izhaja, da je prejel denarna sredstva v gotovini, nekaj v stanovanju tožnice, nekaj pri starših, na istem naslovu v družinski hiši, in da je običajno z gotovino odšel na banko in z nakazilom plačal račune izvajalcev. V zadevi tožnica ne razpolaga z nikakršnimi pisnimi dokazili, da je investicijo plačala sama, čeprav je njen brat A.A. potrdil, da je denarna sredstva prejel v gotovini. Sporno v zadevi tudi ni, da je brat A.A. račune izvajalcu plačal, saj je finančnemu organu dostavil dokazila.

10. Tako iz ugotovitev davčnega organa izhaja, da je tožnica z zadostno gotovostjo dokazala, da so bili računi, ki jih je izstavil izvajalec gradbenih storitev pri konkretni investiciji, poravnani, in da je bil tožničin brat A.A. pooblaščen za nadzor gradnje predmetne nepremičnine. Gre za gradnjo v imenu in za račun tožnice, do česar sta se opredelila oba davčna organa, zato je stališče tožbe, da se glede pooblastila, ki ga je tožnica napisala pred notarjem, s katerimi je pooblastila brata za gradnjo svoje hiše, nista opredelila, napačno in v nasprotju z obrazložitvijo obeh davčnih organov.

11. Iz dejanskega stanja tako izhaja, da sta tožnica in njen brat v postopku izpovedala, da je tožnica zneske po računih z dne 1. 2. 2010 v višini 17.644,78 EUR, z dne 8. 3. 2010 v znesku 28.599,23 EUR in z dne 8. 4. 2010 v znesku 30.117,88 EUR bratu izročila, za kar pa ne tožnica ne priča nista predložila nikakršnih dokazil. Tožnica ni imela nikakršnih izpiskov o dvigih s tekočega računa, glede na izjavo, da je dobila denar kot darilo od staršev, tudi ni predložila darilne pogodbe, prav tako navedenih zneskov ni napovedala v tujini, kjer je živela (to je v Italiji) niti ni predložila dokazila o izročitvi teh sredstev bratu. Davčni organ je po izvedenem ugotovitvenem postopku izvedel dokazno oceno predlaganih in izvedenih dokazov ter zaključil, da tožnica v postopku ni nedvoumno dokazala, da je stroške investicij poravnala sama, s čimer se strinja tudi sodišče. 12. Glede na, po presoji sodišča, pravilno dokazno oceno, so bile pravilno ugotovljene vse relevantne okoliščine, iz katerih tudi po presoji sodišča izhaja, da toženka ni izkazala, da je zaračunane zneske dejansko sama plačala. Slednje bi po presoji sodišča tožnica lahko izkazala z izpiski iz transakcijskega računa ali potrdili o gotovinskih pologih itd., vendar pa v davčnem postopku drugih dokazov, iz katerih bi izhajalo, da je stroške plačala sama, kar zatrjuje in dokazuje s pričo, tožnica niti ni predložila. Zato tudi po presoji sodišča relevantno dejstvo, da je tožnica sama plačala stroške v obravnavani zadevi, ni izkazano s stopnjo gotovosti.

13. Tudi po presoji sodišča ni mogoče sklepati na gotovost zatrjevanega dejstva, da je tožnica res sama plačala investicije, ki sloni zgolj na izjavi povezane osebe, v odsotnosti kakršnega koli pisnega dokazila, ki bi podkrepil navedene izjave. Tako tudi po presoji sodišča obstaja dvom o tem ali je tožnica bratu res izročila sredstva za poravnavo računov ali ne, kot navaja tožnica, kar pa glede na standard gotovosti, ki se uporablja v davčnem postopku odmere davka od dobička iz kapitala, ne zadošča. Sodišče se z dokazno oceno obeh davčnih organov, da tožnica v postopku ni predložila verodostojnih dokazil in da ni nedvoumno dokazala, da je stroške investicij poravnala sama, strinja. Izjava stranke ima po presoji sodišča v upravnem postopku zgolj podrejen položaj, saj se uporabi le, če za ugotavljanje nekega dejstva ni dovolj drugih dokazov, kot v obravnavanem primeru. Vendar pa za nedvoumno ugotovitev dejstva, da je stroške investicij plačala tožnica, po presoji sodišča zgolj izjava stranke, ob pomanjkanju pisnih dokazil, tudi sodišče ne prepriča, kljub temu, da je priča, brat tožnice, izjavil isto.

14. Za dohodnino je namreč pomembno, ali so stroški nesporno nastali in tudi bili plačani in kdo plača te stroške. Prvi dve okoliščini po povedanem v zadevi nista sporni. Sporno v obravnavani zadevi ostaja vprašanje ali je tožnica dokazala, da so bili zaračunani zneski investicije res strošek tožnice, torej strošek, ki je bremenil tožnico. Gre torej za pomembno vprašanje, kdo je plačal stroške. Dohodnina je namreč strogo osebni davek, kar pomeni, da jo plačuje vsak posameznik zase in za plačilo prevzema odgovornost, odvisna je od vsakega posameznika, od višine njegovih dohodkov in drugih okoliščin v zavezančevi sferi. Da se lahko stroški obravnavajo kot priznani stroški pri odmeri davčne osnove za davek od dobička od kapitala, morajo nastati davčnemu zavezancu, ki je kapital odsvojil in kateremu se dohodnina odmerja.1

15. Po presoji sodišča je bil ugotovitveni postopek izveden pravilno. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča ustrezno obrazložena, tako v dejanskem kot tudi v pravnem pogledu. Tožbeni očitek, da preizkus pravilnosti odločitve ni mogoč, ne drži. Pravilno je bila izvedena dokazana ocena odločilnih dejstev. Po presoji sodišča davčnemu organu ni mogoče očitati, da ni po vestni in skrbni presoji pred izdajo odmerne odločbe ocenil vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka ugotovil vsa dejstva in okoliščine, ki imajo pomen za odmerno odločbo. Hkrati je tožnici bilo omogočeno, da zavaruje in uveljavlja svoje pravice in interese, zato sodišče kršitev pravil postopka ne vidi. Tudi ne gre za to, da davčni organ ne bi upošteval enakovrednosti vseh dokazov, tako npr. izjavo stranke ali priče, ki naj bi bil enakovreden dokaz listinskemu dokazu. O tem, katera dejstva je šteti za dokazana, pa presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi celotnega uspeha postopka (10. člen ZUP). Res je pomanjkanje listin načeloma mogoče nadomestiti z drugimi dokaznimi sredstvi, oziroma je možnost dokazovanja z drugimi dokaznimi sredstvi predvidena ravno za primere, ko listinskih dokazov, kot primarnega dokaznega sredstva ni. Zato je tudi davčni organ pristopil k drugim dokazom z zaslišanjem priče in izjavo stranke, katere je po presoji sodišča tudi pravilno dokazno ocenil. Gre za načelo proste presoje dokazov (73. člen ZDavP-2, 10. člen ZUP), ki organ zavezuje tudi v obravnavanem postopku odmere davka od dobička iz kapitala. Vendar pa prosta dokazna ocena ne izključuje možnosti, da ostane določena trditev nedokazana, kot takšna pa, ko gre za dokazovanje po tretjem odstavku 76. člena ZDavP-2, ostaja tudi trditev, ki je le verjetno izkazana. Skladno s pravilom o dokaznem bremenu je tveganje nedokazanosti zatrjevanih dejstev na davčnem zavezancu. Tudi po presoji sodišča po izvedbi teh dokazov ne izhaja, da je tožnica sama plačala stroške, ne glede na pooblastilo, ki ga je dala svojemu bratu, s katerim ga je pooblastila, da v njenem imenu in za njen račun gradi njeno hišo. 16. Po povedanem ne gre za to, da je podana različna teža dokazovanja z izjavami prič in z izjavo stranke v postopku, kot meni tožnica. V postopku je bil izveden dokazni predlog tožnice glede materialno pravno relevantnega vprašanja ali je tožnica stroške sama plačala, ki ga je davčni organ pravilno dokazno ocenil. Gotovost zatrjevanega dejstva tudi po presoji sodišča ni izkazana, saj tožnica tudi z izvedenima dokazoma ni nedvomno in brez vsakega dvoma dokazala, da jo bremenijo stroški investicije v obravnavani zadevi. Dokazovanje izročitve denarja za namen konkretnega davčnega postopka zgolj z izjavo stranke in povezane priče je po presoji sodišča neprimerno oziroma nezadostno za ugotovitev zatrjevanih dejstev. Predvsem pa pomanjkanje konkretnih podatkov tudi sodišču vzbuja dvom v resničnost tožbenih navedb glede plačila gotovine. To pa pomeni, da tožnica ni uspela s stopnjo prepričanja dokazati, da je plačala sama stroške v zneskih, kot jih zatrjuje v tožbi, zato jih po presoji sodišča davčni organ ni mogel upoštevati. Kot rečeno, tožnica nima nobenih bančnih izpiskov, potrdil o dvigu, darilne pogodbe, potrdil o izročitvi denarja oz. potrdil o prejemu denarja, itd. Izpodbijana odločitev pa ne sloni na tem, da tožnica ni dokazala, kako je ona pridobila denar, ki ga je izročila bratu, kot meni tožnica, temveč na tem, da tožnica ni z gotovostjo dokazala, da je bratu res izročila denar. Navedeni standard „gotovosti“ po presoji sodišča v obravnavani zadevi ni izpolnjen, kot pravilno navaja tudi toženka. Stališče tožnice, da je nesporno pooblastilo in plačilo računov dokaz, da ni nobenega dvoma, da je denar bratu izročila ravno tožnica in da je to dejstvo dokazano, po presoji sodišča ni pravilno.

17. Tudi okoliščina, da ni sporno, da so bili stroški plačani pred odsvojitvijo in da so se nanašali na nepremičnino tožnice, kar naj bi bilo po mnenju tožnice dovolj, da se všteje v nabavno vrednost nepremičnine oz. da očitno ne gre za to, da bi stroške plačal kupec, ne kaže, da je izpolnjen zakonski pogoj, da je stroške plačala tožnica, kot to zmotno meni tožnica. Stališče tožnice, da je nepomembno ugotavljanje, ali je izročila bratu denar, pa ni pravilno. Glede na ustaljeno sodno prakso mora tožnica med drugimi izkazati tudi, da gre za strošek, ki ga je sama plačala, zato je okoliščina, da je strošek plačala sama tožnica, relevantna, glede na to, da gre za dohodnino, ki je strogo osebni davek. To pomeni, da jo plačuje vsak posameznik zase in za plačilo prevzema odgovornost in mora zato nastati davčnemu zavezancu, ki je kapital odsvojil in kateremu se dohodnina odmerja.2

18. Glede na navedeno je pravilna odločitev davčnih organov, da se zatrjevani strošek investicije v nepremičnini tožnici na podlagi 98. člena ZDoh-2 ne prizna, saj tožnica tudi po presoji sodišča ni uspela z gotovostjo dokazati, da gre za strošek, ki ga je plačala sama. Zakon namreč lahko za priznavanje stroškov predpiše omejitve, če so te razumne. V obravnavanem primeru takšno razumno omejitev, ob upoštevanju tretjega odstavka 76. člen ZDavP-2, predstavlja zahteva, da davčni zavezanec nastanek stroškov, ki jih uveljavlja kot odbitno postavko, tudi dokaže. Strošek v smislu ZDoh-2 je namreč le nekaj, kar davčni zavezanec plača sam.3

19. Tudi ne gre za to, da stroški niso priznani, ker se računi glasijo na tožničinega brata, kot meni tožnica, temveč gre za to, da tožnica ni z gotovostjo izkazala, da je investicijo plačala sama. Tudi stališče tožnice, da bi finančni organ moral upoštevati investicije v tožničino hišo, ni pravilno, saj zgolj dokazilo o investiciji še ne pomeni, da je to investicijo tudi plačala tožnica. Stališče tožnice, da sta tožnica in njen brat prepričljivo, verodostojno in resnicoljubno potrdila, da je vse stroške plačala tožnica, ne pa njen brat, ob dokazni oceni, ki jo je opravil davčni organ, ne potrjuje, da je stroške nedvoumno tudi plačala tožnica. Na strani uradne osebe je, da opravi prosto presojo dokazov, ki pa jo mora obrazložiti, kar je davčni organ tudi storil. Tudi stališče, da že sama dikcija pooblastila, ki jo je tožnica napisala pred notarjem, dokazuje, da je šlo za investicijo tožnice na njeni nepremičnini, na drugačno odločitev ne more vplivati. V zadevi niti ni sporno, da je tožnica pred notarjem pooblastila svojega brata, da v njenem imenu in za njen račun gradi njeno hišo, kar pa ne dokazuje, kdo je bil dejanski plačnik računov. Tudi ne držijo očitki, da se finančni organ do dokazne vrednosti tega pooblastila ni opredelil, čeprav gre za notarsko overjeno pooblastilo, saj v zadevi ni sporno, da je brat tožnice delal v njenem imenu in za njen račun, sporno je le, da tožnica ni izkazala, da je investicija finančno tudi v resnici bremenila tožnico.

20. Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

21. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. 22. Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker so bili dokazi v davčnem postopku izvedeni in pravilno presojeni (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).

1 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 20/2013, točka 18. 2 Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 20/2013, X Ips 1132/2016, X Ips 1132/2016. 3 Primerjaj sodbo Upravnega sodišča RS I U 1102/2014, točka 10.