Jedro

Tožnik ne uveljavlja več zahtevkov temveč en sam zahtevek, ki je pogojen z vrnitvijo nezazidanih stavbnih zemljišč v last in posest, oziroma podrejeno, s plačilom odškodnine. Zahtevani obliki vračanja premoženja, ne predstavljata samostojnih zahtevkov, sta pa bistven in nujni sestavni del odločbe, s katero se odloči o samem denacionalizacijskem zahtevku. Ker v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji za izdajo delne odločbe, bo morala tožena stranka izdati odločbo, s katero bo rešila predmet postopka v celoti.

Odločitev, da se sporno zemljišče ne vrne v naravi, temelji na stališču, da tožnik ni pravočasno do 7.6.1993 (11. člen ZLPP) vložil zahteve za zavarovanje denacionalizacijskega zahtevka. Ker je bilo zemljišče, ki ga v denacionalizacijskem postopku zahteva tožnik, nesporno izločeno iz otvoritvene bilance podjetja (zavezanca za vrnitev), dejansko stanje glede možnosti vrnitve v naravi ni popolno ugotovljeno. Ne glede na to, da izločitev iz otvoritvene bilance temelji na začasni odredbi, ki so jo pravočasno vložili pravni nasledniki D. D. (in se ne nanaša na zemljišče, ki ga zahteva tožnik), tožnikovega primarnega zahtevka (vrnitev stvari v naravi), ob dejstvu, da zemljišče ni bilo olastninjeno, ni mogoče zavrniti s sklicevanjem le na 15. člen ZLPP. Iz podatkov spisa ni razvidno kakšna je bila usoda zemljišča po njegovi izločitvi iz otvoritvene bilance in prenosu na Slovensko razvojno družbo, ta podatek pa je lahko ključen za odločanje o zadevi v nadaljnjem postopku.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odločba tožene stranke odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 419,98 EUR.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper delno odločbo tožene stranke, št. 462-01-7/95 z dne 2. 8. 2004, s katero je bil zavrnjen tožnikov zahtevek za vračilo zemljišča, ob podržavljanju označenega s parc. št. 663/2, 664/4 in 666/3, vse k.o. ..., v last in posest. Navedene nepremičnine so bile nacionalizirane na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč A. A., na podlagi istega zakona pa so bila zemljišča z odločbo št. 466-215/62 z dne 13. 2. 1963 odvzeta iz posesti njegovemu pravnemu nasledniku B. B. Sporne parcele sedaj tvorijo del nepremičnine s parcelno št. 737/1 k.o. ..., iz zemljiškoknjižnega izpiska za vl. št. 568 pa izhaja, da je bila na parc. št. 737/1 vpisana pravica uporabe za podjetje C., lepljene konstrukcije in žaga ... (dalje podjetje C.), ki se je iz družbe z omejeno odgovornostjo preoblikovalo v delniško družbo. V procesu lastninskega preoblikovanja tega podjetja po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij tožnik v roku iz 11. člena ZLPP ni vložil predloga za izdajo začasne odredbe po 10. členu istega zakona. Zaradi pravnih posledic opustitve zavarovanja zahtevka tožnik kot upravičenec ne more več zahtevati vračila podržavljenega premoženja v last in posest, temveč mu gre le pravica do odškodnine. Podjetje c. je sporno parc. št. 737/1 izločila iz lastninskega preoblikovanja na podlagi pravočasno predlagane začasne odredbe, ki jo je v drugem postopku, ki se je nanašal na isti zemljiškoknjižni vložek, vložil g. D. D., tožnik pa predloga za izdajo začasne odredbe ni vložil pravočasno. Tožena stranka je zavrnila tožnikov zahtevek za vračilo predmetnih nepremičnin v last in posest. 2. Prvostopno sodišče v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi tožene stranke. Predlog za izdajo začasne odredbe je tožnik vložil po 7. 6. 1993, kar je v sodbi opr. št. U 709/95-13 z dne 15. 7. 1997 ugotovilo Vrhovno sodišče RS. Zamuda prekluzivnega roka za vložitev začasne odredbe predstavlja izgubo pravice do vračila nepremičnin v naravi, upravičencu pa lahko pripade le odškodnina v obliki obveznic odškodninskega sklada ali delnic v lasti Republike Slovenije. Zaradi vloženega predloga za izdajo začasne odredbe podjetje C. spornih nepremičnin ni mogla vključiti v program lastninskega preoblikovanja, če je ta program hotela zaključiti. Z začasno odredbo, izdano v korist upravičenca D. D., ni bil varovan tožnikov zahtevek oziroma rok za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe. Glede vprašanja, ali je Občina ... na podlagi 5. odstavka 57. člena Zakona o javnih skladih postala lastnik spornih nepremičnin, pa je prvostopno sodišče zavzelo stališče, da je to vprašanje zaradi zamujenega roka iz 1. odstavka 11. člena ZLPP, ki pomeni izgubo pravice upravičenca zahtevati nepremičnino v naravi, irelevantno. Prvostopno sodišče je še pojasnilo, zakaj ni opravilo glavne obravnave oziroma je o zadevi odločilo na seji.

3. Tožnik s pritožbo izpodbija sodbo prvostopnega sodišča zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zaradi nepravilne uporabe določb Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij. Navaja, da podjetje C. spornih zemljišč ni vključilo v program lastninskega preoblikovanja podjetja, kar dokazuje potrdilo Agencije RS za prestrukturiranje in privatizacijo. Ob upoštevanju tega dejstva ni bilo potrebe, da bi tožeča stranka predlagala izdajo začasne odredbe, tega pa tudi ne bi spremenil pravočasno vloženi predlog za izdajo začasne odredbe. Ker spornih zemljišč podjetje C. ni vključilo v program lastninskega preoblikovanja, se je tem zemljiščem odpovedalo in so zato postala last Sklada RS za razvoj, z dnem uveljavitve Zakona o javnih skladih pa last Občine ... .

4. Tožena stranka in prizadeta stranka na pritožbo nista odgovorili.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Po presoji pritožbenega sodišča so bile v upravnem postopku kršene določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Ta zakon v 1. odstavku 215. člena določa, da takrat, kadar se odloča o kakšni stvari v več točkah, pa so samo nekatere od njih zrele za odločitev in kadar se pokaže za primerno, da se v teh točkah odloči s posebno odločbo, lahko pristojni organ izda odločbo samo o teh točkah (delna odločba). To odločbo lahko izda upravni organ samo takrat, kadar stranka uveljavlja v enem samem postopku več različnih zahtevkov, ki se opirajo na isto ali podobno dejansko stanje in na isto ali podobno pravno podlago. V konkretnem primeru tožnik ne uveljavlja več zahtevkov temveč en sam zahtevek, ki je pogojen z vrnitvijo nezazidanih stavbnih zemljišč v last in posest, oziroma podrejeno, s plačilom odškodnine. Zahtevani obliki vračanja premoženja, ne predstavljata samostojnih zahtevkov, sta pa bistven in nujni sestavni del odločbe, s katero se odloči o samem denacionalizacijskem zahtevku. Ker v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji za izdajo delne odločbe, bo morala tožena stranka izdati odločbo, s katero bo rešila predmet postopka v celoti, kot to določa 1. odstavek 208. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. Iz navedenega razloga sta tako odločba tožene stranke kot prvostopna sodba nezakoniti.

7. Odločitev tožene stranke in prvostopnega sodišča, da se sporno zemljišče ne vrne v naravi, temelji na stališču, da tožnik ni pravočasno do 7.6.1993 (11. člen ZLPP) vložil zahteve za zavarovanje denacionalizacijskega zahtevka. Ker je bilo zemljišče, ki ga v denacionalizacijskem postopku zahteva tožnik, nesporno izločeno iz otvoritvene bilance podjetja C. (kot zavezanca za vrnitev), dejansko stanje glede možnosti vrnitve v naravi ni popolno ugotovljeno. Ne glede na to, da izločitev iz otvoritvene bilance temelji na začasni odredbi, ki so jo pravočasno vložili pravni nasledniki D. D. (in se ne nanaša na zemljišče, ki ga zahteva tožnik), tožnikovega primarnega zahtevka (vrnitev stvari v naravi), ob dejstvu, da zemljišče ni bilo olastninjeno, ni mogoče zavrniti s sklicevanjem le na 15. člen ZLPP. Iz podatkov spisa ni razvidno kakšna je bila usoda zemljišča po njegovi izločitvi iz otvoritvene bilance in prenosu na Slovensko razvojno družbo, ta podatek pa je lahko ključen za odločanje o zadevi v nadaljnjem postopku.

8. Ker so bila kršena pravila postopka, dejansko stanje pa ni bilo popolno ugotovljeno, je Vrhovno sodišče na podlagi 2. odstavka 79. člena ZUS-1 razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in odpravilo izpodbijani upravni akt ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje.

9. Tožnik je s pritožbo uspel, zato mu je pritožbeno sodišče priznalo naslednje potrebne stroške: 750 točk za pritožbo (4. točka tarife št. 30 OT) v znesku 344,26 EUR, 20 % DDV v znesku 68,84 EUR in 2 % administrativnih stroškov v znesku 6,88 EUR, kar znese 419,98 EUR.