Jedro

Za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe je neupoštevano sklicevanje tožnika na denarni cenzus, ki velja za dodelitev izjemne BPP, saj iz spisov sledi, da tožnik z vlogo, ki je bila predmet izpodbijane odločbe, za izjemno BPP ni zaprosil. Zaprosil je za nujno BPP, za katero pa omenjeni višji denarni cenzus ne velja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Pristojni organ za brezplačno pravno pomoč je z izpodbijano odločbo prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v postopku pred sodiščem v zvezi s pritožbo zoper sklep Upravnega sodišča v Ljubljani št. I U 1249/2013-7K z dne 17. 6. 2014 zavrnil. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je tožnikov stalni skrbnik vložil prošnjo za dodelitev nujne BPP v zvezi s tožbo zoper zgoraj navedeni sklep naslovnega sodišča, ki sicer ni bila vložena na predpisanem obrazcu, je pa bilo iz prošnje mogoče in iz podatkov, s katerimi razpolaga pristojni organ, razbrati vse podatke, ki so bili potrebni za odločanje v zadevi. Tako je organ za BPP v skladu s prvim odstavkom 33. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) iz spisa Bpp 82/2014 pridobil kopijo potrdila Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) o prejemku tožnika za mesec februar 2014 ter se na ta način seznanil s finančnim stanjem tožnika, oziroma s preseganjem cenzusa za dodelitev BPP, saj je bila tožniku prav iz navedenega razloga pred pristojnim organom za BPP naslovnega sodišča že večkrat pravnomočno zavrnjena prošnja za dodelitev BPP, spremenjenih finančnih razmer pa tožnik v prošnji ne zatrjuje. Zato je pristojni organ ugotovil, da bi bila dodelitev nujne BPP v konkretnem primeru brez ustrezne podlage oziroma bi povzročila, da se z njeno dodelitvijo na prosilca prenese tveganje, da bo moral dodeljeno BPP vrniti, če se pri naknadni presoji pogojev po ZBPP izkaže, da je bila dodeljena neutemeljeno (četrti odstavek 36. člena ZBPP), kar bi tožnika le še dodatno finančno obremenilo, in je zato odločal o prošnji tožnika kot o redni BPP.

Pri tem pa je, skladno z določbami ZBPP in Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre), ki se nanašajo na ugotavljanje finančnega položaja prosilca, ugotovil, da mesečni dohodek tožnika (lastni dohodek) presega znesek 530,44 EUR, določen v drugem odstavku 13. člena ZBPP v zvezi s prvim odstavkom 8. člena ZSVarPre in 36. člena ZUPJS-C in da s tem presega mejo za izpolnjevanje finančnega pogoja za dodelitev BPP. Iz potrdila ZPIZ o prejemkih tožnika namreč izhaja, da je le-ta za mesec februar prejel pokojnino v višini 824,65 EUR. V zvezi z višino tožnikovih dohodkov za april, maj in junij 2014 pa ugotavlja še, da je bil zadnji sklep o uskladitvi pokojnin z dne 1. januarja 2013 objavljen v Ur. l. RS, št. 17/2013 z dne 26. 2. 2013 in da se višina pokojnin po tem datumu do izdaje zadevne odločbe ni spreminjala. Zato je pristojni organ na podlagi 2. točke drugega odstavka 37. člena ZBPP, ne da bi ugotavljal obstoj še drugih pogojev za BPP, prošnjo tožnika kot neutemeljeno zavrnil. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga razveljavitev (pravilno: odpravo) izpodbijane odločbe. V tožbi navaja, da je iz številnih tožb zoper odločbe organov za BPP razvidno in zato splošno znano, da je tožnik zaradi nasilja organov in sodišč, in torej ne po svoji krivdi, brez premoženja in brez denarja. Zato izpolnjuje vse pogoje za dodelitev nujne in izjemne BPP. Denarni cenzus za izjemno BPP znaša 1060 EUR, poleg tega pa je bil tožnik upravičen tudi do nujne BPP. Tožnik je zaradi kršitev pravice do enakosti pred zakonom in kratenja pravic iz 22., 23. in 25. člena Ustave in zaradi zlorabe duševnih težav, pred sodišči izgubil vse pošteno zasluženo premoženje, zdravje, družino, obrt in prihodnost. Za to je v prvi vrsti odgovorno naslovno sodišče, ki tožniku kljub takim razmeram že deset let ne prizna nobene BPP in mu s tem krati pravico do pravne in socialne varnosti ter zlasti do življenja.

Tožena stranka je na poziv sodišča posredovala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in predloženih spisov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Pravilni so tudi njeni razlogi, zato jih sodišče ne ponavlja, temveč se na podlagi 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje.

Tožbeni ugovori ne prepričajo o nasprotnem. Ugovori, ki so splošne narave in ki očitajo naslovnemu sodišču nepravilno oziroma nezakonito odločanje o tožnikovih prošnjah za BPP nasploh, so za odločanje o pravilnosti in zakonitosti konkretne - izpodbijane odločitve nepomembni. Nepomembno oziroma neupoštevno za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe pa je tudi sklicevanje tožnika na denarni cenzus, ki velja za dodelitev izjemne BPP, saj iz spisov sledi, da tožnik z vlogo, ki je bila predmet izpodbijane odločbe, za izjemno BPP ni zaprosil. Zaprosil je za nujno BPP, za katero omenjeni višji denarni cenzus ne velja, o neizpolnjevanju pogojev za dodelitev le-te pa se je obširno in po presoji sodišča pravilno, izrekel pristojni organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Iz spisov zadeve namreč dovolj jasno sledi, da tožnikovi dohodki presegajo limit za odobritev BPP, ki ga določa zakon. To pa pomeni, da tožena stranka ni imela podlage za drugačno odločitev, kot je izpodbijana in da zato tožnik tudi s sklicevanjem na svoje siceršnje osebne in premoženjske težave, ki jih nedvomno ima, ne more biti uspešen.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.