Jedro

Opis kaznivega dejanja torej vsebuje vse abstraktne zakonske znake kaznivega dejanja poslovne goljufije iz prvega odstavka 228. člena KZ-1, zatem pa njihovo konkretizacijo, tudi zakonskega znaka preslepitve, iz katerega je sklepati, da je šlo pri obdolžencu za vedenje oziroma zavest o preslepitvi, ko je prikazoval, da bodo obveznosti izpolnjene, pri tem pa prikrival, da obveznosti ne bodo mogle biti izpolnjene, kar je razvidno iz navedbe, da je to storil, čeprav je vedel, da gospodarska družba A.U., d.o.o. ne razpolaga z zadostnimi finančnimi sredstvi in računov za najem prostorov in parkirišč ne bo mogla poravnati ter je tako U.P. preslepil in je z njim podpisal navedeni pogodbi.

Obdolženčeva predkaznovanost za istovrstna kazniva dejanja in teža obravnavanega kaznivega dejanja, ob tem ko olajševalnih okoliščin utemeljeno ni ugotovilo, sta sodišču prve stopnje utemeljeno narekovali zaključek, da je edino primerna zaporna kazen v višini, kot jo je izreklo, in ki je po oceni pritožbenega sodišča povsem ustrezno odmerjena. Dejstvo, da je bilo kaznivo dejanje storjeno pred šestimi leti, pa ni takšna tehtna okoliščina, ki bi lahko vplivala na vrsto in višino kazenske sankcije, kot je bila izrečena.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega M.K. se kot neutemeljena zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obdolženec se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo I K 50611/2014 z dne 1. 2. 2018 obdolženega M.K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po navedenem zakonskem določilu izreklo kazen 7 mesecev zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, in sicer nagrado in potrebne izdatke pooblaščenca oškodovanca odvetnika P.H. iz Maribora, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, ko bodo znani, po četrtem odstavku 95. člena istega zakona pa ga je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je odločilo, da je obdolženec dolžan oškodovanki D.S.U., d.o.o., Ljubljana plačati znesek 1.449,60 EUR, s presežkom v znesku 439,57 EUR pa je oškodovanca napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolženca zaradi kršitve kazenskega zakona, kot navaja uvodoma v pritožbi, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da napadeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred spremenjeni sodni senat. V dopolnitvi pritožbe je še zahteval, da se obdolženca obvesti o seji pritožbenega senata.

3. Seje pritožbenega senata so se udeležili vsi, ki so bili o njej obveščeni, razen obdolženčevega zagovornika odvetnika S.D.. Namesto njega se je seje udeležil odvetnik R.P., a ker je obdolženec izjavil, da želi biti prisoten na seji brez zagovornika, jo je pritožbeno sodišče opravilo v skladu s četrtim odstavkom 378. člena ZKP v odsotnosti slednjega.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP pritožba uveljavlja z navedbo, da je izrek sodbe pomanjkljiv, ker ne vsebuje potrebnega zakonskega znaka preslepitve po določilu 228. člena KZ-1. V opisu kaznivega dejanja niso navedena nikakršna dejstva in okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče zanesljivo sklepati, da je obdolženec s tem, ko se je dogovoril za obliko in pogoje poslovnega sodelovanja in obljubljal redno plačilo, preslepil predstavnike oškodovane družbe, kot tudi ne, da je pri tem ravnal s preslepitvenim namenom, zaradi česar opisano dejanje ni kaznivo, kar potrjuje tudi sodna praksa. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2010 in poudarja, da je s to sodbo Vrhovno sodišče odstopilo od svoje prakse, po kateri je za uresničitev zakonskih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije v določenih primerih zadoščalo že, če je opis dejanja (v povezavi z abstraktnim delom) vseboval navedbo, da se je dolžnik zavezal, da bo obveznosti izpolnil in (ali) obljubljal plačilo, pa do izpolnitve ob dospelosti ni prišlo. Konkretizacija preslepitve sodi v tenor obtožnega akta oziroma izrek sodbe, vedenje oziroma zavest storilca, da kljub danim pogodbenim zavezam in obljubam do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo, pa v opisu kaznivega dejanja nista konkretizirana.

6. Pritožba nima prav. Pri dejanju, opisanem v krivdnem izreku, so konkretizirani vsi zakonski znaki obdolžencu očitanega kaznivega dejanja poslovne goljufije po 228. členu KZ-1. Opis vsebuje abstraktne zakonske znake kaznivega dejanja, ko je navedeno, da je obdolženec pri opravljanju gospodarske dejavnosti družbe A.U., d.o.o. (preimenovane v M. sistemi, d.o.o.) preslepil druge s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene in prikrivanjem, da obveznosti ne bodo mogle biti izpolnjene, pa je zaradi celotne neizpolnitve obveznosti nastala za stranko premoženjska škoda, kar je v nadaljevanju konkretizirano z opisom, da je obdolženec na podlagi pooblastila direktorja gospodarske družbe A.U., d.o.o., M.a Ž.a, v imenu in za račun družbe A.U., d.o.o., pri sklepanju Pogodbe o najemanju poslovnih prostorov št. 9/2012 in Pogodbe o najemu parkirnih prostorov št. 10P/2012, lažno prikazoval U.P., zaposlenem v družbi Indoma, d.o.o., ki je v imenu in za račun družbe D.S.U. sklepala pravne posle, da bodo obveznosti po sklenjenih pogodbah izpolnjene, čeprav je vedel, da gospodarska družba A.U., d.o.o. ne razpolaga z zadostnimi finančnimi sredstvi in računov za najem prostorov in parkirišč ne bo mogla poravnati, na ta način pa je P. preslepil, da je K. podpisal navedeni pogodbi, vendar pa družba A.U., d.o.o. računov za najem poslovnih prostorov, ki so v opisu navedeni, ni plačala ter je tako družbi D.S.U., d.o.o. nastala premoženjska škoda v višini 1.449,60 EUR.

7. Opis kaznivega dejanja torej vsebuje vse abstraktne zakonske znake kaznivega dejanja poslovne goljufije iz prvega odstavka 228. člena KZ-1, zatem pa njihovo konkretizacijo, tudi zakonskega znaka preslepitve, iz katerega je sklepati, da je šlo pri obdolžencu za vedenje oziroma zavest o preslepitvi, ko je prikazoval, da bodo obveznosti izpolnjene, pri tem pa prikrival, da obveznosti ne bodo mogle biti izpolnjene, kar je razvidno iz navedbe, da je to storil, čeprav je vedel, da gospodarska družba A.U., d.o.o. ne razpolaga z zadostnimi finančnimi sredstvi in računov za najem prostorov in parkirišč ne bo mogla poravnati ter je tako U.P. preslepil in je z njim podpisal navedeni pogodbi. Način preslepitve in preslepitveni namen sta v izreku napadene sodbe s tem določno konkretizirana in opisa zato ni mogoče enačiti z opisom kaznivega dejanja poslovne goljufije v zadevi I Ips 93283/2010, ki jo navaja pritožba. V obravnavanem primeru ne gre le za navedbo v opisu, da se je obdolženec zavezal, da bo obveznosti izpolnil in obljubljal plačilo, pa do izpolnitve obveznosti ob dospelosti računov ni prišlo, temveč je konkretizirana tudi preslepitev kot zakonski znak kaznivega dejanja, ki pa v navedeni sodbi Vrhovnega sodišča ni bila konkretizirana. Z opisom, da je obdolženec podpisal navedeni pogodbi z U.P. in jamčil, da bodo obveznosti po sklenjenih pogodbah izpolnjene, čeprav je vedel, da gospodarska družba, ki je bila s tem zavezana k plačilu, ne razpolaga z zadostnimi finančnimi sredstvi in računov za najem prostorov in parkirišč ne bo mogla poravnati, predstavlja konkretizacijo, iz katere je mogoče jasno in nedvoumno razbrati, da so bile obdolženčeve izjave in obljube prazne in neresnične ter da je vedel, da kljub danim pogodbenim zavezam in obljubam ne bo prišlo do izpolnitve obveznosti. Kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP tako ni podana.

8. Pritožbi ni mogoče pritrditi niti, ko v nadaljevanju pojasnjuje svojo dokazno oceno obravnavane zadeve in graja na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, pravilno je ocenilo zagovor obdolženca in izvedene dokaze ter utemeljeno zaključilo, da je obdolžencu storitev očitanega kaznivega dejanja dokazana. V obrazložitvi sodbe je za svojo odločitev navedlo tehtne in prepričljive razloge, ki jim pritožbeno sodišče pritrjuje ter jih povzema kot pravilne, glede pritožbenih navedb pa še dodaja:

9. Izpovedba priče U.P. po oceni pritožbe ne potrjuje zaključka, da bi obdolženec na kakršenkoli dejanski način preslepil pooblaščenca podjetja D.S.U., slednji pa je preveril poslovanje podjetja A.U., d.o.o. in se pri tem zagotovo seznanil s tem, da gre za novoustanovljeno podjetje. Ne držijo navedbe iz izreka sodbe, da podjetje A.U., d.o.o. ni razpolagalo z zadostnimi finančnimi sredstvi in ne bi moglo poravnati računov za najem parkirišč, kar je razvidno iz izpovedbe priče D.V., pri čemer se tudi sodišče v sodbi sklicuje na ugotovitev Tržnega inšpektorata iz odločbe Območne enote Dravograd, iz katere je razvidno, da je D.V. opravljala dejavnost na črno, in sicer v imenu in na račun podjetja A.U., d.o.o., B. Ž. pa je izjavil, da ga je obdolženec zaposlil zaradi prevoza D.V. zaradi prodaje izdelkov. Zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolženec posloval preko podjetja A.U., d.o.o. za svoj račun, saj denar od prodaje navedenih izdelkov, pri katerih naj bi sodeloval, nikoli ni bil nakazan na račun tega podjetja, je v nasprotju z izrekom sodbe, kjer se mu v opisu kaznivega dejanja očita, da je vedel, da A.U., d.o.o. ne razpolaga z zadostnimi finančnimi sredstvi in računov za najem prostorov in parkirišč ne bo mogoče poravnati. Sodišče prve stopnje pri tem ni vsebinsko raziskalo, koliko denarja je podjetje s prodajo izdelkov zaslužilo in ali je morebiti zadoščalo za poplačilo najemnine, kar je okoliščina, ki bi podala odgovor na vprašanje, ali je imel obdolženec preslepitveni namen ali pa je šlo zgolj za neuspešen podjetniški podvig obdolženca z upanjem, da bo lahko obveznosti iz naslova najemnine izpolnil. Nepotrebno obširen dokazni postopek glede najema kredita oškodovanca pri neki banki in ugotavljanje dejanskega stanja postopka, ki je bil pravnomočno ustavljen, je imel le namen obdolženca prikazati v negativni podobi in pred temi očitki se obdolženec, ker niso bili pod obtožbo, ni mogel uspešno braniti, saj se na obravnave ni mogel pripraviti. Pritožba še navaja, da je skrajno neprepričljivo, da bi obdolženec najel poslovne prostore zase, saj za to ni imel nikakršnega motiva, še manj pa koristi, in da je neprepričljiv zaključek, da M. Ž. kot odrasla zaposlena in sposobna oseba ni vedel prav ničesar o poslovanju podjetja A.U., d.o.o. Opozarja tudi na okoliščino, da je priča H. Ž. obdolžencu zagrozil, da bo uredil, da prejme dolgo zaporno kazen, ker je bil sodnik porotnik.

10. S povzetimi navedbami pritožba ne more omajati pravilnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Neutemeljeno navaja, da iz pričanja U. P. ni razvidno, da bi obdolženec preslepil pooblaščenca podjetja D.S.U. tako, da bi mu kaj lažno prikazoval, saj je slednji pogodbi z obdolžencem v imenu in za račun družbe D.S.U. sklenil in je povedal, da se sklepanje pogodb ni razlikovalo od drugih tovrstnih poslov. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe pravilno pojasnilo, da izvedeni dokazi nedvomno potrjujejo, da je imel obdolženec preslepitveni namen v času sklepanja najemnih pogodb in da ne drži njegov zagovor, da je pogodbi sklenil po naročilu M.a Ž.a, temveč da je zlorabil izdano pooblastilo za zastopanje družbe za poslovanje preko družbe brez vednosti direktorja M.a Ž.a, pri čemer denarja, pridobljenega s posli, nikoli ni nakazoval na transakcijski račun podjetja A.U., d.o.o. ter da je pogodbe o najemu poslovnih prostorov in parkirišč sklenil z namenom, da se s temi prostori okoristi sam. Lastnika družbe namreč o tem ni obvestil, prav tako ni imel nikoli namena poravnati izdanih računov za najema, saj je vedel, da bodo naslovljeni na družbo A.U., d.o.o., ki še ni poslovala in na transakcijskem računu ni imela nobenih sredstev. O navedenem je utemeljeno sklepalo tudi iz okoliščin, da je obdolženec M.a Ž.a seznanil z I. K., ki mu je družbo prodal in pravilno zaključilo, da je zato nedvomno vedel za finančno stanje družbe; da so bila po prodaji družbe z njenega računa dvignjena skoraj vsa sredstva, ki so bila vrnjena njenemu prvotnemu ustanovitelju in da so bili v najetih prostorih predmeti, ki so bili last obdolženca, kar tudi po oceni pritožbenega sodišča kaže na dejstvo, da je navedene prostore uporabljal obdolženec. O sredstvih družbe A.U., d.o.o. sodišče prve stopnje v sodbi ni sprejelo zmotnih zaključkov in ti z izrekom sodbe tudi niso v nasprotju. Ugotovitev, da je obdolženec posloval preko podjetja A.U., d.o.o. za svoj račun, ni v nasprotju z ugotovitvijo, da navedena družba ni imela sredstev, s katerimi bi lahko najemne prostore plačala, pri čemer direktorju navedene družbe poslovanje obdolženca ni bilo znano. Sodišče prve stopnje je na podlagi vseh izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da družba ni imela zadostnih sredstev za plačilo najemnin in za razjasnitev dejanskega stanja kaznivega dejanja ni bilo potrebno ugotavljati, koliko denarja naj bi družba zaslužila s prodajo izdelkov, kot navaja pritožba, ker je D.V. nekaj mesecev prodajala v imenu in na račun podjetja družbe magnetne blazine. Denar, pridobljen iz poslovanja v imenu družbe A.U., d.o.o. očitno družbi ni bil namenjen, saj ni bil nakazan na njen transakcijski račun, kot je razvidno iz izpovedbe priče D.V. in listinske dokumentacije Tržnega inšpektorata Republike Slovenije, Območne enote Dravograd - Maribor, pregled bančnega poslovanja pa je pokazal, da družba na svojem transakcijskem računu ni imela nobenega prometa in navedba sodišča, da je prodaja izdelkov po podatkih Inšpektorata preko podjetja A.U., d.o.o. potekala še v mesecu aprilu 2013 (ko je M. Ž. zaradi zlorabe imena ime družbe spremenil v M. sistemi, d.o.o.) s tem ni v nasprotju in tudi ne z ugotovitvijo, da družba A.U., d.o.o. ni imela finančnih sredstev za plačilo najemnin. Dejansko stanje obravnavane zadeve je sodišče ugotovilo pravilno, na pravilnost zaključkov pa ne more vplivati niti okoliščina, ki jo navaja pritožba glede izjave H.a Ž.a, ki bi jo naj izrekel obdolžencu, za katero pa je H. Ž. na glavni obravnavi povedal, da ne drži, da bi mu grozil, da bo dobil zaporno kazen. Enako velja za trditev pritožbe, da obdolženec ni imel nobenega motiva in koristi za najem prostorov, ob tem, da je pogodbi v imenu družbe A.U., d.o.o. podpisal brez vednosti njenega direktorja in da je v najetih prostorih imel svoje stvari.

11. Po obrazloženem, in ker tudi v ostalem ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko povzročilo dvom v pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja obravnavanega kaznivega dejanja, je pritožba zoper prvostopenjski krivdni izrek neutemeljena.

12. Pritožba graja še odločbo o kazenski sankciji. Navaja, da je izrečena kazen previsoka, kljub obteževalnim okoliščinam, da je bila na predobravnavnem naroku predlagana kazen 4 mesece zapora in da sodišče prve stopnje ni upoštevalo časovne oddaljenosti kaznivega dejanja kot olajševalne okoliščine. Tudi v tem ji ni mogoče pritrditi. Obdolženčeva predkaznovanost za istovrstna kazniva dejanja in teža obravnavanega kaznivega dejanja, ob tem ko olajševalnih okoliščin utemeljeno ni ugotovilo, sta sodišču prve stopnje utemeljeno narekovali zaključek, da je edino primerna zaporna kazen v višini, kot jo je izreklo, in ki je po oceni pritožbenega sodišča povsem ustrezno odmerjena. Dejstvo, da je bilo kaznivo dejanje storjeno pred šestimi leti, pa ni takšna tehtna okoliščina, ki bi lahko vplivala na vrsto in višino kazenske sankcije, kot je bila izrečena. Zato ni prav nobenih razlogov za njeno spremembo v obdolženčevo korist. 13. Iz navedenih razlogov, in ker pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornika odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe 391. člen ZKP).

14. Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).