Jedro

ZIZ sicer loči denarne kazni glede na njihovo funkcijo, in sicer na tiste, katerih namen je, da se z njimi izsili določeno dejanje, dopustitev ali opustitev dolžnika, ki hrati pomeni tudi realizacijo izvršbe (226. in 227. čl. ZIZ), in denarno kazen določeno v določilih, katere namen je preprečevanje in sankcioniranje frauduloznega ravnanja dolžnika v primeru, ko ta krši prepoved, ki mu jo je z začasno odredbo naložilo sodišče.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (v II. točki izreka) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom delno ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe in odločilo, da se prvo in drugotoženima strankama prepoveduje odsvojitev in obremenitev nepremičnin, vpisanih v z.k. vložek št. 186 k.o. D... v korist tožeče stranke in zaradi zavarovanja njene denarne terjatve v znesku 1,644.445,80 SIT s pripadki in nedenarne terjatve na vpis lastninske pravice na prvo in drugo toženo stranko. Hkrati je zavrnilo predlog tožeče stranke, da naj se v primeru kršitve navedene prepovedi prvo in drugotoženi stranki naloži v plačilo denarno kazen v znesku 1,000.000,00 SIT z njeno izvršitvijo z rubežem, cenitvijo in prodajo premičnih stvari ali z rubežem osebnega dohodka. Tožeča stranka je zoper zavrnilni del odločitve sodišča prve stopnje vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep tako, da v celoti ugodi njenemu predlogu, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je nepravilno stališče sodišča prve stopnje o nesmiselnosti denarne kazni v primeru, da bi prvo in drugotožena stranka kljub začasni odredbi prodali nepremičnino. Prav tako se ne strinja s stališčem, da ZIZ predvideva denarno kazen zgolj v tistih primerih, kjer je možno kršitve ponavljati. Podlaga njenega predloga je v 3. točki 1. odst. 273. čl. ZIZ, pri tem pa zakon ne razlikuje med tistimi kršitvami začasnih odredb, ki bi jih bilo možno ponavljati in tistimi, ki jih je možno storiti le kot enkratno dejanje. Tožeča stranka je v konkretnem primeru predlagala denarno kazen skupaj z izdajo začasne odredbe iz razloga, ker začasne odredbe ni možno zaznamovati v zemljiški knjigi. V takšni situaciji je denarna kazen edino sredstvo, ki zadržuje toženi stranki, da ne bi kršili izdane začasne odredbe. Pritožba je utemeljena. Materialnopravno izhodišče za odločanje o izpodbijanem delu odločitve sodišča prve stopnje je določilo četrte alinee 1. odstavka 33. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. list RS, št. 51/98, v nadaljevanju ZIZ), po katerem lahko sodišče izreče dolžniku denarno kazen, če je ravnal v nasprotju s sklepom o zavarovanju, in določilo 2. odst. 273. čl. ZIZ, ki določa obveznost sodišča, da v primeru izdaje začasne odredbe, s katero se dolžniku prepoveduje, da ne stori ničesar, kar bi lahko povzročilo škodo upniku ali ki mu prepoveduje, da ne sme nič spremeniti na stvareh, na katere meri terjatev, denarno kazen za primer kršitve prepovedi in sicer v skladu z 2. odst. 226. čl. ZIZ. Slednje navedeno določilo predvideva kazen za fizično osebo do enega milijona tolarjev. Pritrditi je treba pritožbenim trditvam, da je stališče sodišča prve stopnje, po katerem naj bi ZIZ predvideval denarno kazen le v tistih primerih, ko je možno kršitve ponavljati, brez pravne podlage. ZIZ sicer loči denarne kazni glede na njihovo funkcijo, in sicer na tiste, katerih namen je, da se z njimi izsili določeno dejanje, dopustitev ali opustitev dolžnika, ki hrati pomeni tudi realizacijo izvršbe (226. in 227. čl. ZIZ), in denarno kazen določeno v zgoraj navedenih določilih, katere namen je preprečevanje in sankcioniranje frauduloznega ravnanja dolžnika v primeru, ko ta krši prepoved, ki mu jo je z začasno odredbo naložilo sodišče. Kot izhaja iz zakonodajalčevega namena (predlog Zakona o izvršbi in zavarovanju - druga obravnava, Poročevalec št. 45, stran 43), gre za čisti kazenski ukrep, enak tistemu v civilnem pravdnem postopku, ki se izreče zaradi kršitve reda na glavni obravnavi ali zaradi žalitve v vlogi in s katerim se želi preprečiti dolžnikovo nediscipliniranost. Glede na navedeno bi sodišče prve stopnje moralo postopati po 2. odst. 273. čl. ZIZ in dolžniku določiti kazen v primeru kršive prepovedi odtujitve in odsvojitve. Glede na navedeno je bilo treba pritožbi tožeče stranke ugoditi in v tem obsegu razveljaviti zavrnilni del odločitve sodišča prve stopnje in vrniti zadevo v nov postopek (3. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ). Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odst. 165. čl. ZPP.