Jedro

Pri pogodbenem materialnem pravu pa na njegovo pravilno uporabo ni mogoče paziti po uradni dolžnosti, če to pravo v postopku ni bilo jasno in določno opredeljeno. Vsebina posameznih materialnopravnih pogodbenih določb, ki v zapisu pogodbe ni vedno popolno in jasno navedena, je lahko že ob samem sklepanju pogodbe ali tudi kasneje dopolnjena. Ker je zaradi avtonomije pogodbene volje strank vsebina pogodbe lahko od pogodbe do pogodbe različna, različna pa je lahko tudi pri istem pogodbenem razmerju zaradi eventualnih istočasnih ali kasnejših dopolnitev, mora stranka izrecno pojasniti take pogodbene določbe in se nanje sklicevati, če želi doseči določeno razlago pogodbenega materialnega prava in tako njegovo uporabo v sodnem postopku. Stranka mora biti torej aktivnejša kot v primeru, ko gre za uporabo zakonskega materialnega prava.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo skrčenemu tožbenemu zahtevku in po odbitju v pobot ugovarjanega zneska toženi stranki naložilo, da mora plačati tožeči stranki 346.813,00 SIT s pp zaradi z njene strani vloženih sredstev v adaptacijo poslovnega prostora tožene stranke. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obe sodišči sta napačno razlagali določbo 3. člena pogodbe o najemu. Pogodbeni stranki sta se dogovorili, da tožeča stranka po preteku 4 let nima pravice zahtevati odškodnine za vložena sredstva, če pa bo najemno razmerje prenehalo prej, se bosta sporazumno dogovorili o višini odškodnine. Na 3. strani sodbe je napačno ugotovljeno, da naj bi tožena stranka odpovedala najemno razmerje. Tožeča stranka ni redno izpolnjevala pogodbe in je zato kriva, je pa tudi ona zaradi odselitve v lastne prostore odpovedala najemno razmerje. Zato bi morali sodišči tehtati okoliščine na strani obeh pogodbenih strank in po vsebini ter smislu tretjega odstavka 3. člena pogodbe odločiti o temelju in višini odškodnine, pri tem pa upoštevati predvideno dobo najema, krivdo za razdrtje najemnega razmerja, izjavo enostranske volje tožeče stranke itd. Nobeno od sodišč ni navedlo pravnega temelja za svojo odločitev. Tožena stranka meni, da pridejo v poštev določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR) o razdrtju pogodbe in povrnitvi škode zaradi razdrtja. Sodišči se očitno naslanjata na napačen podatek, da naj bi tožena stranka pred potekom 4 let odpovedala pogodbeno najemno razmerje. Pri višini sta se oprli na izvedeniško mnenje izvedenca gradbene stroke o vrednosti vlaganj, ne pa o prometni vrednosti ali vrednosti, ki jo predstavljajo vlaganja za toženo stranko. Sodišči bi morali upoštevati tudi s strani tožeče stranke izrecno priznano terjatev v višini 1.680 DEM.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče ugotovilo, da v postopku ni prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero mora paziti po uradni dolžnosti, revizija sama pa procesnih kršitev ne uveljavlja.

Tožena stranka neutemeljeno očita obema sodiščema, da naj bi izhajali iz nepravilnega izhodišča, da je bila tožena stranka tista, ki je odpovedala najemno razmerje. Pri tem se sklicuje na razloge na 3. strani sodbe (sodišča prve stopnje). Iz teh razlogov pa jasno izhaja, da gre pri zapisu, da je tožena stranka odpovedala najemno pogodbo, za očitno pisno pomoto, saj je v nadaljevanju istega stavka zapisano še, da je zato upravičena do povrnitve vloženih sredstev v adaptirani poslovni prostor, to pa je zahtevala tožeča in ne tožena stranka.

Nekorekten je revizijski očitek, da sodišči nista navedli pravnega temelja za svojo odločitev oziroma da nista uporabili ZOR-a. V obravnavani pravdni zadevi je pravna podlaga za odločitev o utemeljenosti zahtevka za povrnitev v poslovni prostor tožene stranke vloženih sredstev v sami pogodbi in ne v določbah 132. člena ZOR, kot nakazuje revizija.

V obligacijskem pogodbenem pravu velja načelo svobodnega urejanja obligacijskih razmerij (10. člen ZOR), ki je omejeno le z ustavnimi načeli, prisilnimi predpisi in z družbeno moralo. Ker so torej v veliki večini primerov določbe ZOR dispozitivne narave, pogodbene stranke lahko svoja pogodbena razmerja uredijo drugače, kot predvideva navedeni zakon. Eno od temeljnih načel obligacijskega prava je tudi načelo o dolžnosti izpolnitve obveznosti (prvi odstavek 17. člena ZOR), ki pa je konkretizirano v pravnem pravilu iz prvega odstavka 262. člena ZOR, po katerem je upnik v obveznostnem razmerju upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi. Le v tem obsegu bi se lahko sodbi obeh nižjih sodišč sklicevali na ZOR oziroma na zakonsko materialno pravo, sicer pa je pravni temelj za odločitev v tej pravdni zadevi pogodbeno materialno pravo. Prav iz tega razloga tudi niso upoštevne revizijske trditve, da bi bilo potrebno upoštevati eventualno drugačno vrednost vloženih sredstev, saj pridejo v poštev pravna pravila o neupravičeni pridobitvi in s tem tudi o višini okoriščenja ene stranke in osiromašenja druge v primeru, kadar za prehod sredstev ni nobene pravne podlage ali je ta kasneje odpadla. V obravnavani zadevi je pravna podlaga za vrnitev investicij v sami pogodbi prevzeta obveznost tožene stranke. Zato tudi ne gre za odškodnino, kot je dogovorjena pogodbena obveznost pravno napačno označena v sami pogodbi in kot jo povzema revizija, pri čemer ni odveč opozoriti na pravilno ugotovitev sodišča druge stopnje, da iz pogodbe ne izhaja, da bi pogodbeni stranki pravico in dolžnost glede vračila vloženih sredstev vezali na okoliščino, na strani katere od pogodbenih strank je podan razlog za prenehanje pogodbenega razmerja.

Revizija očita obema nižjima sodiščema napačno razlago 3. člena pogodbe o najemu z dne 29.5.1992. V drugem odstavku navedenega člena sta se pogodbeni stranki dogovorili, da najemojemalec po preteku 4 let nima pravice zahtevati, v primeru opustitve dejavnosti oziroma odpovedi, odškodnine za vložena sredstva (v ureditev elektroinstalacije, vodovodne instalacije, v tlake itd.). V tretjem odstavku sta še dodali, da se (v primeru prenehanja pogodbenega razmerja) pred potekom tega roka sporazumno dogovorita o višini odškodnine po prejšnjem odstavku. Pogodbeno razmerje je po skladnih navedbah pravdnih strank prenehalo manj kot 2 leti po sklenitvi pogodbe.

Iz povzetih pogodbenih določb torej res ne izhaja, da bi tožena stranka kot najemodajalec svojo obveznost povrniti vložena sredstva vezala na okoliščino, na čigavi strani bo prišlo do razloga za prenehanje pogodbenega razmerja. Iz njih pa tudi ne izhaja, da naj bi se pogodbeni stranki dogovorili za dodatne kriterije za sporazumno določitev višine oziroma obsega povrnitve vloženih sredstev.

Vprašanje razlage pogodbe in s tem povezane prave pogodbene volje strank je vprašanje ugotavljanja dejanskega stanja. Glede na določbo drugega odstavka 99. člena ZOR je pri razlagi spornih določb pogodbe potrebno upoštevati pomen uporabljenih izrazov, namen pogodbenikov in razlago, ki ustreza načelom pogodbenega prava. Elementi za razlago pogodbe so predvsem v ugotavljanju dejanskega stanja (volja strank), včasih pa te elemente določita tudi sami stranki, ko že v pogodbi podrobneje določita pomen posameznih izrazov, dodatne kriterije in podobno.

Revizijska trditev o napačni razlagi obeh nižjih sodišč 3. člena pogodbe torej lahko pomeni uveljavljanje zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (prava pogodbena volja strank), kar je glede na izrecno določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP nedovoljen revizijski razlog, lahko pa pomeni tudi uveljavljanje dovoljenega revizijskega razloga zmotne uporabe pogodbenega materialnega prava. Pri uveljavljanju tega sicer dovoljenega revizijskega razloga pa je situacija pri pogodbenem materialnem pravu različna od tiste pri zakonskem materialnem pravu. Presoja pravilne uporabe zakonskega materialnega prava ni odvisna od izrecnega pritožbenega uveljavljanja, saj je po določbi drugega odstavka 365. člena ZPP podvržena uradnemu preizkusu pritožbenega sodišča. Podobno tudi revizijsko sodišče na podlagi 386. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo in v mejah v reviziji navedenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi (tudi) na pravilno uporabo materialnega prava. Pri pogodbenem materialnem pravu pa na njegovo pravilno uporabo ni mogoče paziti po uradni dolžnosti, če to pravo v postopku ni bilo jasno in določno opredeljeno. Vsebina posameznih materialnopravnih pogodbenih določb, ki v zapisu pogodbe ni vedno popolno in jasno navedena, je lahko že ob samem sklepanju pogodbe ali tudi kasneje dopolnjena. Ker je zaradi avtonomije pogodbene volje strank vsebina pogodbe lahko od pogodbe do pogodbe različna, različna pa je lahko tudi pri istem pogodbenem razmerju zaradi eventualnih istočasnih ali kasnejših dopolnitev, mora stranka izrecno pojasniti take pogodbene določbe in se nanje sklicevati, če želi doseči določeno razlago pogodbenega materialnega prava in tako njegovo uporabo v sodnem postopku. Stranka mora biti torej aktivnejša kot v primeru, ko gre za uporabo zakonskega materialnega prava.

V obravnavani zadevi tožena stranka z zgolj pavšalnim revizijskim sklicevanjem na drugačno uporabo ali razlago tretjega odstavka 3. člena pogodbe o najemu ne more uspeti. Že v postopku na prvi stopnji bi morala jasno in določno navesti, ali sta se pogodbeni stranki ob sklepanju pogodbe (ali morebiti kasneje) dogovorili kaj več ali drugače, kot izhaja iz samega zapisa tretjega odstavka 3. člena pogodbe.

Tako iz razlogov sodbe sodišča druge stopnje, kot tudi iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje, pa tudi iz samih podatkov spisa jasno izhaja, da je bila s strani tožeče stranke priznana terjatev tožene stranke v tolarski protivrednosti 1.680 DEM, na katero se revizija ponovno sklicuje, upoštevana na ta način, da je tožeča stranka še pred izdajo sodbe sodišča prve stopnje za ustrezen znesek znižala svoj tožbeni zahtevek.

Ker uradno upoštevni in v reviziji uveljavljeni revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno.