Jedro

Za izračun se kot vrednost spornega predmeta vzame seštevek zavrnjenega dela s tožbo zahtevanih bodočih terjatev za dobo prvih petih let, k temu pa je treba prišteti še zavrnjeni del zahtevanih, do vložitve tožbe že zapadlih terjatev.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku na roke zakonite zastopnice za obdobje od 1. 10. 1995 do 31. 3. 2005 znesek 23.940,00 EUR s pripadki; da je dolžna plačati na roke zakonite zastopnice za obdobje od 1. 4. 2005 do 30. 4. 2010 mesečne zneske po 210,00 EUR, skupaj znesek 12.810,00 EUR s pripadki; da je dolžna plačevati tožeči stranki za obdobje od 1. 5. 2010 dalje rento v mesečnih zneskih 210,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od vsakega mesečnega zneska 210,00 EUR od vsakega prvega dne v mesecu za tekoči mesec do plačila. Odločilo je še o povrnitvi stroškov pravdnega postopka. Presodilo je, da smrt pokojnega M. B., očeta tožnika, ni bila posledica škodnega dogodka iz leta 1974, zaradi česar je zavzelo stališče, da vzročna zveza med škodnim dogodkom iz leta 1974 in škodo, ki jo trpi tožnik od leta 1995 dalje, ni podana.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Navedbe revidenta

3. Tožnik je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na njegove pritožbene očitke, ki jih konkretizira, predvsem pa se ni opredelilo do vprašanja, ali je v konkretnem primeru podana vzročna zveza. Argumentira, zakaj je njegova pravica do povračila škode njegova osebna pravica in ni odvisna od razloga smrti njegovega očeta. Sodišče druge stopnje je tudi zmotno uporabilo določbe 194. in 195. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ni pa uporabilo določb 185.-197. člena istega zakona, pa bi jih moralo, kar dodatno pojasni. Prav tako obrazloži, zakaj meni, da je zmotno naziranje pritožbenega sodišča, da je tožba nesklepčna in v zvezi s tem uveljavlja procesno kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Če bi bila tožba nesklepčna, bi moralo sodišče postopati po 108. ali 285. členu ZPP. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi.

4. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev; stroškov revizijskega postopka v odgovoru ni priglasila.

5. Revizija ni dovoljena.

6. ZPP v 40. členu določa, da se v primeru, ko se zahtevek nanaša na bodoče terjatve, ki se ponavljajo, vzame kot vrednost spornega predmeta seštevek dajatev, toda največ znesek, ki ustreza seštevku dajatev za dobo petih let. Vrednost spornega predmeta pa se določi po stanju ob vložitvi tožbe, zato je ta trenutek odločilen tudi za presojo, katere od zahtevanih periodičnih terjatev so bodoče. Ta pravila veljajo tudi za ugotavljanje dovoljenosti revizije, le da se upošteva vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe (367. člen ZPP). Za izračun se kot vrednost spornega predmeta vzame seštevek zavrnjenega dela s tožbo zahtevanih bodočih dajatev za dobo prvih petih let, k temu pa je treba prišteti še zavrnjeni del zahtevanih, do vložitve tožbe že zapadlih dajatev(1).

7. Ob vložitvi tožbe so že zapadli zneski rente znašali 23.940 EUR. K temu je treba prišteti še znesek s tožbo zahtevanih bodočih dajatev za dobo prvih petih let, kar znaša 12.600,00 EUR, skupaj torej 36.540,00 EUR. To pomeni, da ni dovoljena direktna revizija (mejni znesek za njeno dovoljenost iz določbe drugega odstavka 367. člena ZPP je 40.000 EUR), predlog za dopustitev revizije pa ni bil podan; zato je Vrhovno sodišče na podlagi 377. člena v zvezi s 374. členom ZPP odločilo kot izhaja iz izreka odločbe.

Op. št. (1): Glej sklep Vrhovnega sodišča II DoR 162/2012 z dne 27. 9. 2012.