Jedro

Mnenje o izpolnjevanju meril in o upravičenosti za sprejem v državljanstvo RS oblikuje vladna služba, pristojna za sodelovanje s Slovenci v zamejstvu in po svetu. Za oblikovanje mnenja predhodno pridobi preko ministrstva, pristojnega za zunanje zadeve, priporočilo pristojnega diplomatsko-konzularnega predstavništva.

Iz upravnega spisa izhaja, da je Urad oblikoval mnenje, preden je sploh dobil mnenje veleposlaništva z dne 9. 6. 2010, saj je mnenje Urada Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu datirano z dne 25. 2. 2010. Urad torej novega mnenja pri oblikovanju svojega mnenja sploh ni mogel upoštevati.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 213-573/2008/27 (133-05) z dne 15. 11. 2010 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

2. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 350,00 EUR, povečane za 20% DDV, v roku 15 dni, po poteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka v ponovljenem postopku zavrnila prošnjo tožnice za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnica zaprosila za sprejem v državljanstvo na podlagi 13. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS št. 24/2007 – UPB, v nadaljevanju: ZDRS). Ta člen med drugim določa, da lahko pridobi državljanstvo Republike Slovenije polnoletna oseba, če je to v korist države zaradi znanstvenih, gospodarskih, kulturnih, nacionalnih ali podobnih razlogov. Obstoj teh razlogov na podlagi mnenja pristojnega resornega organa predhodno ugotovi Vlada Republike Slovenije. V tej zadevi je tožena stranka enkrat že zavrnila prošnjo tožnice za sprejem v državljanstvo, vendar je tožnica sprožila upravni spor, v katerem je upravno sodišče tožbi ugodilo ter izpodbijano odločbo odpravilo. V ponovljenem postopku je tožena stranka zaprosila Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu (v nadaljevanju Urad) za mnenje o obstoju razlogov na nacionalnem področju, ki bi utemeljevali državni interes v primeru naturalizacije tožnice. Urad je oblikoval svoje mnenje na podlagi meril, opredeljenih v 2. in 3. členu Uredbe o merilih za ugotavljanje nacionalnega interesa pri sprejemu v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 13. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS št. 41/07 in nadaljnji, v nadaljevanju Uredba). Nadalje tožena stranka v obrazložitvi odločbe tudi navaja, da poda mnenje o izpolnjevanju meril pristojno diplomatsko-konzularno predstavništvo Republike Slovenije. Urad je z dopisom z dne 25. 2. 2010 sporočil, da daje ponovno negativno mnenje k vlogi za pridobitev slovenskega državljanstva po 13. členu ZDRS. Meni namreč, da niso izkazani nacionalni razlogi, ki bi utemeljevali državni interes v primeru izredne naturalizacije. V nadaljevanju tožena stranka podrobno citira vsebino mnenja Urada. Nadalje tožena stranka navaja, da je Vlada Republike Slovenije v skladu s 13. členom ZDRS dne 19. 4. 2010 obravnavala prošnje za sprejem v državljanstvo in ugotovila, da za tožnico ne obstaja interes Republike Slovenije za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Pooblaščenec tožnice je bil seznanjen z ugotovitvami Urada in vlade. Seznanjen je bil z možnostjo umika vloge, pri čemer na navedeni dopis ni bilo odgovora.

Tožnica v tožbi navaja, da tožena stranka ni upoštevala prejšnje sodbe upravnega sodišča in napotkov v njej. Ponovno je odločala na podlagi mnenja Urada, ne pa na podlagi mnenja Veleposlaništva RS v Argentini, ki se nahaja v upravnem spisu. Tožena stranka je tako ravnala kljub jasnemu navodilu, da je pristojni organ, ki poda mnenje, Veleposlaništvo RS v Argentini, katerega mnenje je, da se podpira prošnja tožnice za sprejem v državljanstvo. Vlada se do tega mnenja ni z ničemer opredelila. Se je pa do tega mnenja opredeljeval navedeni Urad. Njegove opredelitve je tožena stranka povzela v izpodbijani odločbi kot razlog za neupoštevanje mnenja veleposlaništva. Urad v postopku izredne naturalizacije iz nacionalnih razlogov nima nikakršnih pristojnosti, zato so njegove opredelitve neupoštevne, izpodbijana odločba, ki temelji na njih, pa nezakonita iz enakih razlogov, kot je bila že v prvem postopku. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je celo razvidno, da je bil očitno le Urad tisti, ki je dejansko odločal, ne pa tožena stranka ali Vlada, saj si drugače navedbe Urada, ko se opredeljuje do mnenja veleposlaništva, tožena stranka pa je opredelitve Urada le prenesla v izpodbijano odločbo, ne da bi se sama opredelila do njih, ni mogoče razlagati. Po mnenju tožnice si je Urad mnenje veleposlaništva razlagal tako, kot mu je ustrezalo, razen tega Urad ni pristojen, da ocenjuje vsebino mnenja veleposlaništva, temveč bi morala vlada veleposlaništvo zaprositi za dopolnitev mnenja, tega pa ni storila. Urad je neutemeljeno presodil, da tožnica ni slovenskega porekla, kar v odločbi sploh ni podrobneje opredeljeno. Urad se je postavil v vlogo razsodnika ustreznosti podanega mnenja, za to pa nima pravne podlage in je njegovo mnenje neupoštevno. Tožnica tudi meni, da so v vsebinskem smislu navedbe Urada neutemeljene. Neutemeljene so njegove ugotovitve, da gre pri tožnici za osebo, ki ni slovenske narodnosti, da ni razvidno njeno slovensko poreklo, ampak da gre za nemško poreklo družine in da gre za t.i. „folksdojčerje“. Nadalje tožnica podrobneje izpodbija ugotovitve Urada. Tožnica meni, da je bilo dejansko stanje v zvezi z izpolnjevanjem temeljnega pogoja za izredno naturalizacijo, to je, ali gre za osebo slovenske narodnosti, napačno ugotovljeno, napačne so ugotovite Urada in več kot očitno je bilo to mnenje Urada podlaga vladi za ugotovitev, da ne obstaja interes za sprejem tožnice v državljanstvo Republike Slovenije. Vladi pa bi moralo kot podlaga služiti mnenje veleposlaništva. Tožnica sicer ve, da ima vlada diskrecijsko pravico glede ugotavljanja nacionalnega interesa, vendar pa je potrebno tudi pri taki podlagi izhajati iz pravilnih predpostavk oziroma pravilno ugotovljenega dejanskega stanja, v konkretnem primeru pa je odločanje vlade in tožene stranke temeljilo na dejanskem stanju, kot ga je ugotovil Urad, ta pa ga je ugotovil napačno. Zaradi tega sta bila napačno uporabljena ZDRS ter Uredba. V obravnavanem primeru gre za potomko slovenskega izseljenca do četrtega kolena v ravni vrsti, ki je z dokazili izkazala aktivno vez z Republiko Slovenijo oziroma večletno delovanje v slovenski organizaciji v Braziliji. Tožnica predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje, razen tega pa še predlaga, naj sodišče toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča do plačila v roku 15 dni.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izdani odločbi in ocenjuje, da je le-ta pravilna in zakonita glede na dejansko stanje, ki je razvidno iz dokumentacije v upravnem spisu. Glede na navedeno predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki 1 izreka: Tožba je utemeljena.

Trinajsti člen ZDRS med drugim določa, da obstoj znanstvenih, gospodarskih, kulturnih, nacionalnih ali drugih razlogov na podlagi mnenja pristojnega resornega organa predhodno ugotovi Vlada Republike Slovenije (3. odstavek 13. člena). Vlada Republike Slovenije je izdala Uredbo, katere 3. člen je bil z Uredbo o spremembah in dopolnitvah Uredbe o merilih za ugotavljanje nacionalnega interesa pri sprejemu v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 13. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS št. 45/2010) spremenjen. Sprememba Uredbe je stopila v veljavo pred izdajo izpodbijane odločbe. Spremenjeni 3. člen v 2. odstavku določa, da je izredna naturalizacija iz nacionalnih razlogov mogoča, če prosilec izkazuje aktivno vez z Republiko Slovenijo ali izkazuje večletno aktivno delovanje v slovenskih društvih, šolah slovenskega jezika ali slovenskih izseljenskih, zdomskih ali manjšinskih organizacijah ali je bil odpuščen iz slovenskega državljanstva zaradi opravičljivih razlogov in ponovno prosi za sprejem vanj. Četrti odstavek navedenega člena odloča, da mnenje o izpolnjevanju meril in o upravičenosti za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije oblikuje vladna služba, pristojna za sodelovanje s Slovenci v zamejstvu in po svetu. Za oblikovanje mnenja pridobi preko ministrstva, pristojnega za zunanje zadeve, priporočilo pristojnega diplomatsko-konzularnega predstavništva Republike Slovenije. Iz navedenega izhaja, da je glede na citirano določilo Uredbe pristojni resorni organ iz 3. odstavka 13. člena ZDRS sedaj sicer res Urad, ki pa mora predhodno pridobiti priporočilo pristojnega diplomatsko-konzularnega predstavništva Republike Slovenije.

Iz upravnega spisa je razvidno, da je tožena stranka dne 29. 10. 2009 zaprosila Urad, naj posreduje novo mnenje v zvezi s prošnjo za sprejem v državljanstvo. Približno štiri mesece pozneje, to je dne 25. 2. 2010, je tožena stranka tudi Konzularni sektor pri Ministrstvu za zunanje zadeve zaprosila, naj pridobi mnenje pristojnega diplomatsko-konzularnega predstavništva Republike Slovenije in ga posreduje toženi stranki ter v vednost Uradu. Nadalje se v upravnem spisu nahaja mnenje Urada, ki ga je tožena stranka prejela dne 5. 3. 2010. V spisu pa se nadalje nahaja tudi sklep Vlade Republike Slovenije, datiran z dne 19. 4. 2010, iz katerega je razvidno, da ne obstaja interes Republike Slovenije za sprejem v državljanstvo tožnice. Nadalje pa se v upravnem spisu nahaja tudi mnenje Veleposlaništva Republike Slovenije v Buenos Aiersu, datirano z dne 9. 6. 2010, katerega je tožena stranka prejela dne 6. 7. 2010. Iz teh dejstev izhaja, da je Urad oblikoval mnenje, preden je sploh dobil mnenje veleposlaništva z dne 9. 6. 2010, saj je mnenje Urada datirano z dne 25. 2. 2010. Sodišče potemtakem sklepa, da Urad v svojem mnenju izpodbija prejšnje mnenje veleposlaništva še iz prejšnjega postopka. Urad torej novega mnenja pri oblikovanju svojega mnenja sploh ni mogel upoštevati. Glede na navedeno je bil torej postopek izpeljan v nasprotju z 4. odstavkom 3. člena Uredbe. Po mnenju sodišča pa gre v tem primeru za tako procesno kršitev, da bi lahko vplivala na končno odločitev o stvari, saj bi lahko Urad na podlagi novega mnenja diplomatsko-konzularnega predstavništva oblikoval drugačno mnenje, kar bi lahko posledično vplivalo tudi na drugačno odločitev vlade in posledično tožene stranke.

Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo iz razlogov po 3. točki 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 105/06 in nadaljnji, dalje ZUS-1). V ponovljenem postopku bo potrebno pri oblikovanju mnenja Urada upoštevati novo mnenje diplomatsko-konzularnega predstavništva Republike Slovenije in na podlagi tako oblikovanega mnenja bo morala vlada ponovno ugotoviti, ali je podan obstoj nacionalnih razlogov za sprejem tožnice v državljanstvo Republike Slovenije. Ker je sodišče odločbo odpravilo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, se do ostalih tožbenih navedb ni opredeljevalo.

K točki 2 izreka: Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, pripada tožeči stranki skladno s 3. odstavkom 25. člena ZUS-1 pavšalni znesek povračila stroškov upravnega spora v skladu z 2. odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, ki določa, da če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350,00 EUR. Sodišče med stroške postopka ni vštelo stroškov sodne takse, saj sodišče odredi skladno s 37. členom Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS št. 37/08 in nadaljnji) vrnitev takse po uradni dolžnosti.