Jedro

Pozneje najdeno premoženje ni zgolj premoženje, ki je obstajalo ob začetku stečajnega postopka nad pozneje najdenim premoženjem izbrisane pravne osebe, temveč vse kasneje najdeno premoženje, kot ga ugotovi med stečajnim postopkom stečajni upravitelj.

Drugačna razlaga stečajnega postopka nad kasneje najdenim premoženjem bi pomenila, da stečajni upravitelj poskrbi za unovčenje zgolj tistega premoženja, v zvezi s katerim je začet stečajni postopek in da sme stečajni upravitelj unovčevati zgolj to premoženje in nič več, četudi bi ugotovil, da obstajajo še drugi nedokončani postopki, v katerih je izbrisana pravna oseba nastopala kot tožeča stranka, vendar pa je takšna razlaga v nasprotju z načelom univerzalnosti v stečajnem postopku, ki pomeni, da je celotno premoženje stečajnega dolžnika namenjeno poplačilu upnikom in se prav zaradi tega oblikuje stečajna masa, ki je namenjena za sorazmerno poplačilo upnikov, s čimer je uresničeno drugo načelo stečajnega postopka, načelo enakopravnega obravnavanja upnikov.

Izrek

Pritožbi zoper sklep in zoper sodbo se zavrneta in se potrdita izpodbijani sklep in izpodbijana sodba.

Toženi stranki nosita sami vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom I Pg 605/2011 z dne 7.6.2012 izreklo: Postopek v tej zadevi se z dnem 1.6.2012 nadaljuje.

V obrazložitvi sklepa je zapisalo, da je tekom postopka (22.2.2012) bila tožeča stranka C. d.o.o. na podlagi pravnomočnega sklepa o obstoju izbrisnega razloga Okrožnega sodišča v Celju opr. št. Srg 2012/4953 z dne 31.1.2012 izbrisana iz sodnega registra, zato je sodišče s sklepom z dne 26.3.2012 postopek v tej zadevi prekinilo (tretja točka prvega odstavka 205. člena ZPP). Hkrati je sodišče v skladu s prvim in drugim odstavkom 444. člena ZFPPIPP stečajno pisarno Okrožnega sodišča v Celju obvestilo o najdenem premoženju izbrisane tožeče stranke. Le ta je z dopisom z dne 19.4.2012 sodišče obvestila o začetku stečajnega postopka nad pozneje najdenim premoženjem izbrisane pravne osebe C. d.o.o. in sicer se je stečajni postopek nad C. d.o.o. premoženje izbrisane družbe začel 19.4.2012 s sklepom opr. št. St 544/2012. V skladu z 208. členom ZPP se postopek, prekinjen iz kakšnega razloga, ki je naveden v 1. do 4. točki 205. člena ZPP, nadaljuje, ko ga stečajni upravitelj prevzame ali ko ga sodnik povabi, naj to stori. V vseh primerih se prekinjeni postopek v skladu s tretjim odstavkom 208. člena ZPP nadaljuje na predlog stranke, takoj ko preneha razlog za prekinitev. V konkretnem primeru je bilo treba glede na nadaljevanje prekinjenega postopka upoštevati tudi specialne določbe 444. člena ZFPPIPP, po katerih je nadaljevanje postopka odvisno od tega ali je kateri od upnikov v enem mesecu po objavi poziva upnikom predlagal začetek stečajnega postopka nad najdenim premoženjem izbrisane pravne osebe. Ker je iz podatkov, objavljenih na A.(eObjave) ter iz obvestila sodišča, ki bi bilo pristojno za vodenje stečajnega postopka nad izbrisano pravno osebo (Okrožno sodišče v Celju) razvidno, da je upnica B. C. d.d. predlagala začetek stečajnega postopka nad premoženjem izbrisane tožeče stranke, zaradi česar se je nato s sklepom Okrožnega sodišča v Celju opr. št. St 544/2012 z dne 19.4.2012 nad pozneje najdenim premoženjem izbrisane tožeče stranke tudi začel stečajni postopek, je izpolnjen posebni pogoj za nadaljevanje postopka. Po pozivu stečajnemu upravitelju, da prevzame postopek, je stečajni upravitelj z vlogo z dne 29.5.2012, ki jo je sodišče prejelo 1.6.2012, sodišče obvestil, da prevzema postopek in predlagal njegovo nadaljevanje. Glede na vse navedeno je sodišče sklenilo, kot je zapisano v izreku.

Sodišče prve stopnje pa je z izpodbijano zamudno sodbo I Pg 605/2011 z dne 18.6.2012 izreklo: “Toženi stranki sta solidarno dolžni plačati tožeči stranki znesek 163.006,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: - od zneska 2.691,55 EUR od 11.12.2006 dalje do plačila, - od zneska 2.258,43 EUR od 11.12.2006 dalje do plačila, - od zneska 2.747,61 EUR od 19.12.2006 dalje do plačila, - od zneska 1.451,10 EUR od 28.12.2006 dalje do plačila ,- od zneska 911,70 EUR od 15.1.2007 dalje do plačila, - od zneska 2.166,13 EUR od 15.1.2007 dalje do plačila, - od zneska 2.618,19 EUR od 13.2.2007 dalje do plačila, - od zneska 4.013,70 EUR od 27.2.2007 dalje do plačila, - od zneska 3.689,21 EUR od 14.3.2007 dalje do plačila; - od zneska 1.836,66 EUR od 14.3.2007 dalje do plačila, - od zneska 2.705,37 EUR od 23.3.2007 dalje do plačila, - od zneska 3.945,76 EUR od 3.4.2007 dalje do plačila, - od zneska 2.320,08 EUR od 3.4.2007 dalje do plačila, - od zneska 1.982,62 EUR od 16.4.2007 dalje do plačila, - od zneska 3.286,57 EUR od 16.4.2007 dalje do plačila, - od zneska 2.004,88 EUR od 16.4.2007 dalje do plačila, - od zneska 1.873,62 EUR 7.5.2007 dalje do plačila, - od zneska 1.044,33 EUR od 21.5.2007 dalje do plačila, - od zneska 4.731,74 EUR od 21.5.2007 dalje do plačila, - od zneska 4.293,74 EUR od 11.6.2007 dalje do plačila, - od zneska 4.485,84 EUR od 18.7.2007 dalje do plačila - od zneska 4.650,94 EUR od 26.6.2007 dalje do plačila, -od zneska 3.743,89 EUR od 9.7.2007 dalje do plačila,- od zneska 4.507,59 EUR od 20.7.2007 dalje do plačila, - od zneska 2.480,59 EUR od 20.7.2007 dalje do plačila, - od zneska 5.512,24 EUR od 20.7.2007 dalje do plačila, - od zneska 639,23 EUR od 20.7.2007 dalje dalje do plačila, - od zneska 1.210,04 EUR od 20.7.2007 dalje do plačila, - od zneska 7.513, 51 EUR od 31.7.2007 dalje do plačila, od zneska 6.091,75 EUR od 31.7.2007 dalje do plačila, - od zneska 2.860,32 EUR od 14.8.2007 dalje do plačila, - od zneska 4.420,17 EUR od 14.8.2007 dalje do plačila, - od zneska 1.778,59 EUR od 28.8.2007 dalje do plačila, - od zneska 4.386,23 EUR od 28.8.2007 dalje do plačila, - od zneska 3.085,92 EUR od 5.9.2007 dalje do plačila, - od zneska 6.879,66 EUR od 14.9.2007 dalje do plačila, - od zneska 3.364,40 EUR od 18.9.2007 dalje do plačila, - od zneska 6.305,68 EUR od 25.9.2007 dalje do plačila, - od zneska 4.914,66 EUR od 8.10.2007 dalje do plačila, - od zneska 2.868,23 EUR od 8.10.2007 dalje do plačila, - od zneska 3.521,38 EUR od 16.10.2007 dalje do plačila, - od zneska 3.887,28 EUR od 23.10.2007 dalje do plačila, - od zneska 1.170,40 EUR od 23.10.2007 dalje do plačila, - od zneska 4.013,00 EUR od 5.11.2007 dalje do plačila, - od zneska 4.294,90 EUR od 5.11.2007 dalje do plačila, - od zneska 5.410,96 EUR od 12.11.2007 dalje do plačila, - od zneska 6.436,34 EUR od 19.11.2007 dalje do plačila, vse v roku 15 dni od prejema te sodne odločbe, pod izvršbo.

Zoper navedeni sklep in zoper navedeno zamudno sodbo sta po svoji pooblaščenki vložili pravočasno pritožbo obe toženi stranki. Sklep izpodbijata iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da odloči, da se postopek ne nadaljuje in da tožbo zavrže, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške dosedanjega in pritožbenega postopka. Zamudno sodbo pa izpodbijata iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter predlagata pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano zamudno sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Pritožbene navedbe bodo povzete, ko bo pritožbeno sodišče nanje odgovarjalo.

Toženi stranka sta priglasili stroške pritožbenega postopka tako v zvezi s pritožbo zoper sklep kot v zvezi s pritožbo zoper zamudno sodbo.

Tožeča stranka na pritožbi ni odgovorila.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbi zoper sklep.

Pritožba očita, da je izpodbijani sklep nezakonit, ker temelji na sklepu St 544/2012 z dne 19.4.2012, s katerim je začet stečajni postopek nad pozneje najdenim premoženjem pravne osebe, ki je bila izbrisana iz sodnega registra brez likvidacije po 440. členu ZFPPIPP. Ta sklep pa premoženja, ki je predmet spornega postopka ne zajema, saj je iz obrazložitve sklepa o začetku stečajnega postopka povzeti, da je pozneje najdeno premoženje terjatev v znesku 11.362,00 EUR, ki jo je izbrisana tožeča stranka uveljavljala v postopku pred naslovnim sodiščem v zadevi I Pg 313/2010 in da so to še nepremičnine z ID znaki 962-605/7-0, 962-605/6-0, 962-605/5-0 in 962-605/4-0 in ko je temu tako, potem je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da so izpolnjeni pogoji za nadaljevanje postopka, ker v sklepu o začetku stečajnega postopka nad pozneje najdenim premoženjem ni kot najdeno premoženje navedena terjatev v višini 163.006,73 EUR s pripadki, ki jo je tožeča stranka uveljavljala v postopku pod opr. št. I Pg 605/2011, tako da stečajni postopek v zvezi s to terjatvijo sploh ni začet. Pritožbeni očitek je po stališču pritožbenega sodišča neutemeljen, saj ni mogoče pritrditi takšni razlagi, kot jo poskuša uveljaviti pritožba glede pozneje najdenega premoženjem, nad katerim je začet stečajni postopek, ko pritožba poskuša zamejiti kasneje najdeno premoženje le na tisto premoženje, ki je navedeno v razlogih sklepa o začetku stečajnega postopka, povsem pa želi spregledati izrek tega istega sklepa.

Tudi v postopkih zaradi insolventnosti se skladno z 121. členom Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) smiselno uporabljajo pravila zakona, ki urejajo pravdni postopek in navedeno pomeni, da je tudi v postopkih zaradi insolventnosti potrebno paziti na to, če je o zadevi že bilo pravnomočno odločeno, kot to ureja drugi odstavek 319. člena ZPP.

Ni pritožbeno sporno, da sklep St 544/2012 z dne 19.4.2012 ne bi bil pravnomočen in če je pravnomočen, potem je potrebno upoštevati procesna načela o tem, kateri deli sodne odločbe postanejo pravnomočni.

Ker sodišče odloči o tožbenem zahtevku v izreku sodbe, zato postane pravnomočen izrek in se pravnomočnost ne nanaša na ugotovitve o pravno relevantnih dejstvih in na stališča sodišča o pravnih vprašanjih, ki so v obrazložitvi sodbe(1).

Ob že navedeni smiselni uporabi določb ZPP tudi v postopkih zaradi insolventnosti je torej sklep St 544/2012 z dne 19.4.2012 postal pravnomočen tako kot glasi v izreku in izrek tega sklepa glasi: “1. Začne se stečajni postopek nad pozneje najdenim premoženjem pravne osebe, ki je bila izbrisana iz sodnega registra brez likvidacije po 440. členu ZFPPIPP, in je bila pred izbrisom vpisana v sodni register s temi podatki: firma: C., transport, trženje in storitve d.o.o. Sedež: G. p. n.: G. ..., ... Š. o. P. matična številka: ... davčna številka: ... 2. Za upravitelja se imenuje D. B. 3. Ugotovi se, da upravitelj opravlja naloge in pristojnosti upravitelja v postopku prek pravnoorganizacijske oblike, ki je v poslovni register vpisana s temi podatki: N. svetovanje d.o.o. matična številka: … S sklepom o začetku stečajnega postopka je tako bil začet stečajni postopek nad pozneje najdenim premoženjem izbrisane pravne osebe, ki pa ni zamejeno le s premoženjem, ki je navedeno v obrazložitvi tega sklepa, kot zmotno meni pritožba, ki upošteva le določbo 444. člena ZFPPIPP, ki ureja postopek za uveljavitev pravic izbrisane pravne osebe.

Določba 444. člena ZFPPIPP glasi: „(1) Če ob izbrisu pravne osebe iz sodnega registra po 440. členu tega zakona teče sodni ali drug postopek, v katerem je izbrisana pravna oseba uveljavljala svojo terjatev ali drugo premoženjsko pravico, mora sodišče ali drug pristojni organ, ki vodi ta postopek, o tem obvestiti sodišče, ki bi bilo pristojno za stečajni postopek nad izbrisano pravno osebo.(2) Obvestilo iz prvega odstavka tega člena mora vključevati:1. podatke o sodišču ali drugem organu, ki vodi postopek, ter o opravilni številki zadeve, 2. znesek terjatve ali vsebino in vrednost druge premoženjske pravice, ki se uveljavlja v postopku. (3) Sodišče, ki bi bilo pristojno za stečajni postopek nad izbrisano pravno osebo, mora v osmih dneh po prejemu obvestila iz prvega odstavka tega člena, objaviti poziv, ki mora vključevati: 1. identifikacijske podatke o izbrisani pravni osebi, 2. podatke iz drugega odstavka tega člena, poziv upnikom, da v enem mesecu po objavi poziva predlagajo začetek stečajnega postopka nad najdenim premoženjem izbrisane pravne osebe, ki ga predstavlja terjatev ali druga premoženjska pravica, ki se uveljavlja v postopku, in 4. pouk o pravnih posledicah iz četrtega in petega odstavka tega člena.(4) Če nihče od upnikov v enem mesecu po objavi poziva iz tretjega odstavka tega člena ne predlaga začetka stečajnega postopka nad najdenim premoženjem izbrisane pravne osebe, sodišče, ki bi bilo pristojno za stečajni postopek nad izbrisano pravno osebo, o tem obvesti sodišče ali drug pristojni organ, ki vodi postopek iz prvega odstavka tega člena.(5) Sodišče ali drug pristojni organ, ki vodi postopek iz prvega odstavka tega člena, na podlagi obvestila iz četrtega odstavka tega člena, zavrže tožbo ali predlog izbrisane pravne osebe in ustavi postopek.„ Ob zgolj ozki razlagi tega določila, bi moralo sodišče, ki je pristojno za stečajni postopek, za vsako najdeno premoženje, ki ga predstavlja terjatev, za katero je ob izbrisu pravne osebe tekel sodni postopek, v katerem je izbrisana pravna oseba uveljavljala to terjatev, po obvestilu sodišča objaviti poziv upnikom, da v enem mesecu predlagajo začetek postopka nad najdenim premoženjem izbrisane družbe in v primeru pravočasnega predloga začeti stečajni postopek nad najdenim premoženjem izbrisane pravne osebe, pri čemer bi moralo stečajno sodišče v izreku sklepa izrecno opredeliti, za katero najdeno premoženje gre in zgolj v zvezi s tem najdenim premoženjem bi lahko tekel stečajni postopek.

Toda takšno ozko razlago je potrebno soočiti z ureditvijo iz prvega in drugega odstavka 443. člena ZFPPIPP, ki določata : (1) Če se premoženje najde, potem ko te okoliščine ni več mogoče uveljavljati v postopku izbrisa, se nad njim opravi stečajni postopek (v nadaljnjem besedilu: stečajni postopek nad premoženjem izbrisane pravne osebe). (2) Za stečajni postopek nad premoženjem izbrisane pravne osebe se smiselno uporabljajo pravila tega zakona o stečajnem postopku nad pravno osebo, če ni v tretjem ali četrtem odstavku tega člena drugače določeno.„ Ureditev iz drugega odstavka 443. člena ZFPPIPP se namreč uporablja tudi v stečajnih postopkih nad kasneje najdenim premoženjem, ki ga predstavlja vtoževana terjatev, kar pomeni, da mora biti objavljen oklic o začetku stečajnega postopka skladno z 243. členom ZFPPIPP s pozivom upnikom, da v roku treh mesecev po objavi oklica prijavijo svoje terjatve in ločitvene ter izločitvene pravice, z začetkom stečajnega postopka pa pridobi upravitelj pooblastilo za zastopanje stečajnega dolžnika in vodenje njegovih poslov (245. člen ZFPPIPP), naloga upravitelja je v okviru vodenja poslov unovčenje stečajne mase, kar pa po 320. členu ZFPPIPP pomeni: „(1) Unovčenje stečajne mase je: 1. prodaja premoženja stečajnega dolžnika, 2. izterjava njegovih terjatev in3. vsak drug pravni posel za uresničitev njegovih premoženjskih pravic.(2) Upravitelj mora začeti opravljati dejanja za unovčenje stečajne mase takoj po pripravi svojega otvoritvenega poročila in jih opravljati v rokih, določenih v načrtu poteka stečajnega postopka ;“ Stečajni upravitelj mora torej tudi v stečajnem postopku nad pozneje najdenim premoženjem skrbeti za stečajno maso, kar pomeni, da mora izterjati tudi vse terjatve, ki še niso izterjane in ko je temu tako, potem ima stečajni upravitelj pravico in dolžnost, da prevzame vse postopke, ki so sicer prekinjeni ob izbrisu pravne osebe iz sodnega registra in je ta s tem prenehala (3. točka 205. člena ZPP), če se je začel stečajni postopek nad pozneje najdenim premoženjem izbrisane pravne osebe, četudi glede konkretne terjatve ni bil objavljen poseben poziv upnikom po 440. členu ZFPPIPP, edini pogoj pa je, da je takšen poziv bil objavljen, četudi v zvezi z drugo terjatvijo, v zvezi s katero je izbrisana pravna oseba vodila postopek kot tožeča stranka in da je vsaj eden od upnikom predlagal začetek stečajnega postopka nad tem premoženjem, nato pa se uveljavijo vse posledice začetka stečajnega postopka, predvsem pa dolžnost ugotavljanja stečajne mase in njeno unovčenje.

Ugotavljanje obsega stečajne mase in unovčenje stečajne mase pa pomeni tudi izterjavo vseh še odprtih terjatev in pozneje najdeno premoženje ni zgolj premoženje, ki je obstajalo ob začetku stečajnega postopka nad pozneje najdenim premoženjem izbrisane pravne osebe, temveč vse kasneje najdeno premoženje, kot ga ugotovi med stečajnim postopkom stečajni upravitelj.

Drugačna razlaga stečajnega postopka nad kasneje najdenim premoženjem bi pomenila, da stečajni upravitelj poskrbi za unovčenje zgolj tistega premoženja, v zvezi s katerim je začet stečajni postopek in da sme stečajni upravitelj unovčevati zgolj to premoženje in nič več, četudi bi ugotovil, da obstajajo še drugi nedokončani postopki, v katerih je izbrisana pravna oseba nastopala kot tožeča stranka, vendar pa je takšna razlaga v nasprotju z načelom univerzalnosti v stečajnem postopku, ki pomeni, da je celotno premoženje stečajnega dolžnika namenjeno poplačilu upnikom in se prav zaradi tega oblikuje stečajna masa, ki je namenjena za sorazmerno poplačilo upnikov, s čimer je uresničeno drugo načelo stečajnega postopka, načelo enakopravnega obravnavanja upnikov.

Tako je ob pravnomočnem sklepu St 544/2012 z dne 19.4.2012, ki je v svojem izreku jasen in se na podlagi njega začne stečajni postopek nad pozneje najdenim premoženjem izbrisane pravne osebe, in ga je razumeti le na način, da zajema stečajni postopek nad vsem kasneje najdenim premoženjem , tudi tistim, ki ga v okviru svojih nalog najde stečajni upravitelj, sodišče prve stopnje povsem pravilno uporabilo materialno pravo, ko je po pravnomočnosti sklepa o začetku stečajnega postopka pozvalo stečajnega upravitelja, da prevzame prekinjeni postopek in nato po prevzemu postopka izdalo izpodbijani sklep skladno s prvim odstavkom 208. člena ZPP.

Kolikor pritožba navaja, da sicer sploh ni jasno, katera družba s firmo C. d.o.o je vložila tožbo, če je v tožbi označena s sedežem L. ..., Š. o. P., v sklepu o začetku stečajnega postopka pa s sedežem G. ..., Š. o. P., pa bi pritožnika k pritožbi, da bi morebiti lahko bila uspešna, morala predložiti izpisek iz sodnega registra za izbrisano pravno osebo, ki bi dokazoval, da še vedno obstaja družba s firmo C. d.o.o s sedežem v L., česar pa nista storila in je zato pritožba v tem delu neutemeljena.

Pritožba tudi zmotno meni, da je tožba vložena potem, ko je tožeča stranka že izbrisana iz sodnega registra, ker je tožba vložena 22.4.2011, vendar pravna oseba preneha obstajati šele z izbrisom iz sodnega registra, to pa je bilo 22.2.2102 kot izhaja iz sodnega registra, kot javno dostopne knjige in iz katerega je tudi razvidno, da je tožeča stranka do tedaj spremenila tudi sedež in ga prenesla na G. ..., Š. o. P. Po določbi 441. člena ZFPPIPP z izbrisom iz sodnega registra po 440. členu ZFPPIPP pravna oseba preneha. Tako je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP).

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi toženih strank zoper sklep zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP).

Ker toženi stranki s pritožbo nista uspeli morata sami nositi svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP).

Pritožbi zoper zamudno sodbo.

Pritožba očita sodišču prve stopnje, da je izpodbijano zamudno sodbo izdalo v nasprotju z drugim odstavkom 207. člena ZPP, ki določa, da dokler traja prekinitev postopka, sodišče ne more opravljati nobenih pravdnih dejanj in je s tem storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, še posebej, ker je tožena stranka vložila pritožbo zoper sklep I Pg 605/2011 z dne 7.6.2012 o nadaljevanju postopka in je zato postopek še vedno prekinjen, toda ta pritožbeni očitek je povsem zmoten.

Izpodbijana zamudna sodba je izdana 18.6.2012, sklep o nadaljevanju prekinjenega postopka pa 7.6.2012, ko je pred tem stečajni upravitelj z vlogo z dne 1.6.2012 sporočil, da prevzema postopek in predlagal nadaljevanje postopka in ko je stečajni upravitelj podal izjavo o prevzemu pravde, je sodišče izdalo zgolj deklaratorni sklep o nadaljevanju prekinjenega postopka, saj je izjava o prevzemu postopka konstitutivnega značaja, sodišče pa izda le deklaratorni sklep, s katerim zgolj ugotovi, da se postopek nadaljuje z dnem, ko je izjava o prevzemu prispela na sodišče in ko je temu tako, tudi morebitna pritožba zoper deklaratorni sklep o nadaljevanju postopka ne more zadržati izvršitve sklepa.

Tako je sodišče prve stopnje lahko izdalo sedaj izpodbijano zamudno sodbo in s tem ni kršilo določb pravdnega postopka.

Tožena stranka E. d.o.o. meni, da ni podan že prvi pogoj po 318. členu ZPP za izdajo zamudne sodbe, ker ji tožba ni bila pravilno vročena, saj trdi, da ne ve, čigav podpis je na vročilnici-povratnici pripeti k listni številki 26 spisa, zagotovo pa ne gre za podpis kogarkoli, ki bi bil pristojen za sprejem pošte pri toženi stranki, vendar pa so te pritožbene navedbe le gola trditev, ki ni dokazno podprta.

Vročilnica, ki izkazuje vročitev sodne pošiljke, je skladno z 224. členom ZPP javna listina in kot taka dokazuje resničnost tistega, kar se z njo potrjuje ali določa. Toda tisti, ki ima interes, lahko dokazuje, da so v javni listini navedena dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena.

Po navedenem procesnem določilu je torej potrebno dokazati neresničnost dejstev, ki izhajajo iz javne listine, ne pa zgolj zatrjevati njene neresničnosti, samo slednje pa izhaja iz pritožbe, pritožba pa ne poda dokaznega predloga, da bi s njene trditve o neresničnosti javne listine oziroma o tem, da na povratnici ni podpisa pooblaščene osebe tožene stranke E. lahko preizkusile. Tako je, kot navedeno, trditev o tem, da povratnica ne izkazuje pravilne vročitve tožbe toženi stranki E. res zgolj golo zatrjevanje in nič več, pritožba pa je zato v tem delu neutemeljena, saj povratnica izkazuje vročitev tožbe toženi stranki.

Pritožnika nadalje trdita,da izpodbijana zamudna sodba ne bi smela biti izdana, ker niso izpolnjeni nadaljnji pogoji za izdajo zamudne sodbe po 318. členu ZPP in sicer uveljavljata, da utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi in da so ta dejstva v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka.

Po stališču pritožbenega sodišča je tudi ta pritožbeni očitek neutemeljen.

Tožeča stranka je v tožbi zatrjevala, da je prvotožena stranka E. d.o.o. poslovno sodelovala z avstrijsko družbo E., ki se ukvarja z logistiko in organizacijo transportov po Evropi na način, da je iskala prevoznike za potrebe avstrijske družbe in za to prejemala provizijo in med takimi prevozniki je bila tudi tožeča stranka, ki je stroške prevoza prejela plačane direktno od avstrijske družbe. Takšen način poslovanja je potekal celotno leto 2006, nato pa je konec leta 2006 in v začetku 2007 prišlo do zapletov pri plačilu prevozov. Tožeča stranka je od konca leta 2006 pa v letu 2007 izdala avstrijski družbi 52 računov v skupni vrednosti 172.136,28 EUR in od tega prejela plačilo le za pet računov, neplačanih pa je ostalo 47 računov v skupnem znesku 163.006,73 EUR. Tožeča stranka je prišla v spor z avstrijsko družbo in sprožila celo kazenski postopek, vendar pa se je izkazalo, da je avstrijska družba vse sporne račune plačala s čeki in sicer prvotoženi stranki, ki je na hrbtni strani izdanih čekov avstrijski družbi s potrdilom z dne 19.2.2008, izkazovala, da je ves denar bil nakazan tožeči stranki tako, da ga je za tožečo stranko prevzel zastopnik tožeče stranke F. A. Hkrati je avstrijska družba še pojasnila, da so plačila podizvajalcem izvedli preko prvotožene stranke tako, da so izročali čeke drugotoženi stranki P. G. Tožeča stranka ni nikoli prejela denarja za opravljene prevoze s strani prvotožene stranke in potrdilo z dne 19.2.2008 je v celoti ponarejeno, F. A. pa, kot izhaja iz priloženega izpiska iz sodnega registra za tožečo stranko, ni bil nikoli njen družbenik niti zakoniti zastopnik, prav tako ni imel pooblastila, da bi za tožečo stranko prejemal kakšen denar, pri tožeči stranki je bil le zaposlen in izvajal prevoze. Tožeča stranka je od avstrijske družbe prejela kopijo čeka, iz katerega izhaja,da naj bi tožeča stranka prejemala denar iz teh čekov, pri čemer gre za ročno izpisane podatke o višini prejetih zneskov, ob katerih je štampiljka tožeče stranke in je to potrdilo avstrijski družbi poslala prvo tožena stranka in tudi to potrdilo je v celoti ponarejeno in tudi štampiljka tožeče stranke ni prava, saj takšne štampiljke tožeča stranka ni nikoli uporabljala niti posedovala, ker je tožeča stranka uporabljala štampiljko, na kateri je izpisan naslov L. ..., Š. o. P. ter ID št. za DDV, odtis štampiljke na teh potrdilih pa teh podatkov ne vsebuje. Drugo tožena stranka kot predstavnik prvo tožene stranke je dvigovala čeke za plačilo prevozov tožeče stranke in se s tem denarjem, ki bi moral biti izročen tožeči stranki, neupravičeno okoristila. Tožeča stranka uveljavlja vrnitev denarja od obeh toženih strank iz naslova neupravičene pridobitve po določbah 190. člena do 198. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), saj mora tisti, ki je bil neupravičeno obogaten brez pravnega temelja na škodo drugega, prejeto vrniti. Prvo tožena stranka je prejela od avstrijske družbe plačilo v obliki čekov, namenjeno tožeči stranki, ta pa čekov ni izročila tožeči stranki, drugo tožena stranka pa je čeke dejansko prevzemala za prvo toženo stranko in tudi ponarejala dokumente in lažno prikazovala, da je denar izročen tožeči stranki. Obe toženi stranki sta solidarno odgovorni za celotno obveznost, obe sta bili obogateni na račun tožeče stranke, ki plačila ni nikoli prejela, dolžni pa sta plačati tudi zakonske zamudne obresti od dneva, ko sta čeke pridobili.

Zamudna sodba temelji na absolutni domnevi, da tožena stranka s svojo pasivnostjo prizna tožnikove dejanske navedbe, na katerih gradi svoj tožbeni zahtevek, zato zaradi te domneve sodišče v postopku ne izvaja dokazov in ne preizkuša resničnosti tožnikovih navedb in zato zamudne sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj se dejansko stanje ne ugotavlja.(2) Pritožba sicer soglaša s tem, da se sodišče v položaju zamudne sodbe ne sme spuščati v vprašanje resničnosti tožbenih trditev, vendar meni, da pa mora preveriti njihovo sklepčnost z vidika ustrezne pravne norme ter očita sodišču prve stopnje, da slednjega ni naredilo, vendar je pritožbeni očitek neutemeljen.

Pritožba sama pove, da je eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe ta, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi in zgolj na ta dejstva je sodišče prve stopnje vezano, ker se štejejo za resnična in se zgolj glede na njih presoja utemeljenost tožbenega zahtevka, zato so pritožbene navedbe o tem, da bi moralo sodišče prve stopnje navedbe presojati po določbah OZ o posredniški pogodbi zmotne in odvečna vsa pritožbena navajanja o položaju pogodbenih strank pri posredniški pogodbi in pooblastilih obeh toženih strank v zvezi z izpolnitvijo obveznosti avstrijske družbe kot naročnika do tožeče stranke, saj pritožba s tem podaja navedbe, s katerimi izpodbija dejansko stanje, ki pa ni dovoljen pritožbeni razlog.

Tako so pritožbene navedbe, s katerimi se izpodbija dejansko stanje navedbe: da ni podana pasivna legitimacija toženih strank, ker niti tožena stranka E. d.o.o. niti tožena stranka P. G. nista imela posebnega pisnega pooblastila v smislu prvega odstavka 839. člena OZ za sprejem izpolnitev obveznosti iz pogodb sklenjenih med tožečo stranko in avstrijsko družbo s posredovanjem prvo tožene stranke in da tožba v zvezi s tem trditev nima in da je zato jasno, da toženi stranki nista imeli pravice sprejeti za tožečo stranko izpolnitve obveznosti iz pogodb med tožečo stranko in avstrijsko družbo, sklenjenih s posredovanjem prvo tožene stranke; - da zato med pravdnima strankama ni nikoli nastalo nobeno pravno razmerje in nista v nobeni zavezi za plačilo tožeči stranki, četudi bi dejansko prejeli sporno plačilo in ga zadržali zase; - da sme tožeča stranka vtoževati plačilo po računih le od avstrijske družbe, ker od nje ni prejela plačil; - da bi bila aktivno legitimirana za vložitev tožbe avstrijska družba, če bi dejansko plačilo izvedla tako, da je plačala toženima strankama te pa potem nista poplačali tožeče stranke; - ni jasno, kako lahko iz dokumentacije izhaja, da sta vtoževani znesek prejeli toženi stranki; - da iz sodbe ne izhaja, zakaj bi toženi stranki, v kolikor sta vtoževani znesek res prejeli in v kolikor sta zanj res neupravičeno obogateni, bili zavezani te zneske izročiti tožeči stranki, saj je prikrajšanje nastopilo pri avstrijski družbi in ne pri tožeči stranki; S temi pritožbenimi navedbami pritožba ne more biti uspešna, ker niso dovoljene, hkrati pa povsem zmotno trdi, katera dejstva bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, ko bi presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka, saj je sodišče vezano na dejstva v tožbi in povsem pravilno je sodišče prve stopnje presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka zgolj na teh dejstvih in kot jih je pritožbeno sodišče v tej obrazložitvi v celoti povzelo.

Iz dejstev, ki jih navaja tožeča stranka pa izhaja, da sta toženi stranki prejeli plačilo s strani avstrijske družbe za tožečo stranko in da bi morali nato plačilo sami izvršiti tožeči stranki in sicer z izročitvijo čekov, česar pa nista storili in plačilo zadržali zase in s tem na račun tožeče stranke neupravičeno obogateli.

Iz teh dejstev pa nedvomno izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka na plačilo tistega, kar sta toženi stranki neupravičeno zadržali na račun tožeče stranke.

Pritožba tudi nima prav, da so dejstva, na katere se opira zahtevek v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka, saj dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka potrjujejo, da je plačilo potekalo tako, da je ček prevzel za prvo toženo stranko P. G. in da naj bi plačilo potem tudi bilo izvršeno tožeči stranki s strani prvotožene stranke, toda tožeča stranka je tem dokazom odvzela dokazno moč, ko je trdila, da so potrdila o prejemu čeka in plačil ponarejena in s tem dejstva, ki jih je zatrjevala tožeča stranka niso več v nasprotju z dokazi.

Pritožba v zvezi z načinom plačevanja navaja še vrsto dejstev, kar pa vse pomeni navedbe v zvezi z dejanskim stanjem, to pa, kot je že pojasnjeno, ni dovoljeno v zvezi z izpodbijanjem zamudne sodbe in gre za nedovoljen očitek, ki je izključno dejanske narave, da se sodišče prve stopnje ni izjasnilo o tem, da iz zapisnika o zaslišanju priče V. W. z dne 16.9.2010 izhaja, da je tožena stranka E. d.o.o. posrednik nalogov družbe E. GmbH in posreduje prevoze svojim podprevoznikom, kateri potem storitve zaračunajo direktno družbi E. GmbH in da za posredovanje pri teh prevozih nato tožena stranka E. d.o.o. od E. GmbH zahteva plačilo provizije in da iz dokumentacije, ki jo je priča predložil na zaslišanju izhaja, da so bili vsi transporti tožeči stranki s strani E. GmbH plačani preko družbe E. d.o.o. in da iz potrdil izhaja, da je prvo tožena stranka te transporte tožeči stranki plačala oziroma da ji je izplačala gotovino, ki jo je prejela na podlagi čekov, ki jih je vnovčila in da je plačilo potekalo na različne načine, tudi preko čekov na način, da je E. GmbH za vse firme, ki so plačila prejemala preko čekov, plačila združila v skupni znesek na en sam ček, ki ga je potem prevzel bodisi P. G. bodisi oseba, za katero je poklical in povedal, da bo prišla in prevzela ček, potrdilo o tem, da so firme denar prejele, pa je E. GmbH prejel nekaj dni kasneje.

Pritožbeno sodišče se je že izjasnilo, da je tožeča stranka trdila, da so vsa potrdila o prevzemu denarja ponarejena in so s tem ta potrdila glede na to, da se štejejo trditve za resnične, izgubile dokazno moč, ki bi jo sicer imele in dejstva niso v nasprotju z njimi, s tem pa ne obstaja zadržek za izdajo zamudne sodbe, ki je v tem, da dejstva, na katera se opira zahtevek, ne smejo biti v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka.

Na dejansko stanje, ki ga predstavljajo trditve tožeče stranke, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da sta toženi stranki neupravičeno obogateni na škodo tožeče stranke brez pravnega temelja in sta skladno s prvim odstavkom 190. člena OZ dolžni tožeči stranki plačati, kar ji doslej nista.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema kot pravilno materialno pravno opredelitev, da je drugotožena stranka kot zakoniti zastopnik prvotožene stranke skupaj s prvotoženo stranko skladno s 395. členom solidarno odgovorna za oškodovanje tožeče stranke, saj po 32. členu Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) zakoniti zastopniki opravljajo vsa pravna dejanja, ki spadajo v pravno sposobnost družbe in drugo toženi je tisti, ki je kot zakoniti zastopnik prevzemal čeke v imenu prvo tožene stranke.

Pritožba ni utemeljena niti kolikor očita, da sodišče ni podalo razlogov o odločilnih dejstvih, vendar temu ni tako, saj je sodišče v primeru pogojev za izdaje zamudne sodbe vezano na dejstva, kot izhajajo iz tožbe in štejejo za resnična in že njihovo povzemanje pomeni, da je zamudna sodba dovolj obrazložena, vendar pa je sodišče prve stopnje v 4. točki obrazložitve izpodbijane zamudne sodbe podalo tudi razloge o tem, da iz teh dejstev, ki jih je povzelo, nedvomno izhaja zatrjevano okoriščenje obeh toženih strank na račun tožeče stranke in se tako sodišču prve stopnje ni pripetila očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je v okviru tožbenega zahtevka, ki mu je v celoti ugodilo, pravilno prisodilo tudi zakonske zamudne obresti, za katere je tožeča stranka navedla, da jih zahteva od dneva, ko je prišlo do obogatitve na njen račun, to pa je od dneva, ko je avstrijska družba izročila čeke svojemu posredniku za namene poplačilo tožeče stranke, toženi stranki pa tega nista storili in pritožba zmotno trdi, da tožeča stranka zapadlosti posameznih glavničnih zneskov ni opredelila.

Tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane zamudne sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v celoti ravnalo zakonito, ko je štelo, da so izpolnjeni vsi pogoji po 318. členu ZPP za izdajo zamudne sodbe.

Pritožba izrecno ne uveljavlja drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po drugem odstavku 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe pretežno pazi po uradni dolžnosti (morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 11., 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP, vendar pa preizkus po uradni dolžnosti pokaže, da se takšne kršitve sodišču prve stopnje niso pripetile.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo toženih strank zavrnilo in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo (353. člen ZPP).

Ker toženi stranki s pritožbo nista uspeli, morata sami nositi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj D. Wedam Lukič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem , 3.knjiga, GV Založba, 2009, stran 156. Op. št. (2): Primerjaj Jan Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, 2009, stran 121 in sodba VS RS II Ips 673/2006 z dne 22.1.2009 in sodba ter sklep VS RS II Ips 613/2007 z dne 10.9.2008.