Jedro

Obdolženec je bil po 3. tč. 350. čl. ZKP oproščen obtožbe, da naj bi kot odgovorna oseba v tovarni z določeno opustitvijo delovnega procesa povzročil iz malomarnosti nevarnost na delovišču po II. v zvezi s III. odstavkom 245. čl. KZ RS. Na pritožbo javnega tožilca, ki uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, je sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti ugotovilo relativno zastaranje kazenskega pregona, zato je izdalo zavrnilno sodbo po 6. tč. 349. čl. ZKP.

Izrek

Ob reševanju pritožbe javnega tožilca se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti spremeni tako, da se na podlagi 6. tč. 349. čl. ZKP z a v r n e obtožba zoper obd. S.K., ki mu očita, da kot vodja izmene, tedaj kot odgovorna oseba v tovarni iz malomarnosti ni ravnal po tehničnih pravilih o varnostnih ukrepih in tako povzročil nevarnost za premoženje večje vrednost, ker je dne 28.5.1988 ob 7.20 uri, ko je kot vodja izmene v DO, bil zadolžen za vklop kompresorja EKZ 12 v kompresorski postaji, s pritiskom na gumb vklopil kompresor, ne da bi pred tem prebral navodilo, ki je bilo pripeto nad zaganjačem in iz katerega je sledilo, da mora s potegom kovinske palice preveriti nivo olja na agregatu potem pa potegniti zasun za spust komprimiranega zraka v omrežje, šele nato vklopiti elektromotor, potem pa z obračanjem ročice zaganjača iz položaja izklopljeno obračati proti položaju vklopljeno potem pa delovanje kompresorja nadzorovati toliko časa, da se napolni omrežje s komprimiranim zrakom, pač pa je takoj po pritisku na gumb iz prostora odšel, pri tem pa bi se moral in mogel zavedati, da zaradi nepoznavanja navodil lahko povzroči škodo, kar se je tudi zgodilo in je, ker je sklopka zaganjača bila sprijeta, prišlo do trenja v ohišju sklopke in zaganjača, ohišje se je pričelo segrevati, hladilna tekočina v ohišju pa vreti in še močneje segrevati ohišje, ki se je vnelo in je nastal požar, katerega so pogasili gasilci TGB , pri tem pa je povzročil nevarnost za premoženje večje vrednosti, saj bi, če bi požara ne pogasili, zgorela celotna kompresorska postaja, s čemer naj bi storil kaznivo dejanje povzročitve nevarnosti na delovišču po III. v zvezi z II. odst. 245. čl. KZ RS.

Po I. odst. 99. čl. ZKP bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. tč. II. odst. 95. čl. ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada zagovornika proračun.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil S.K. po 3. tč. 350. čl. ZKP oproščen obtožbe, s katero naj bi storil kaznivo dejanje povzročitve nevarnosti na delovišču po II. v zvezi s III. odst. 245. čl. KZ RS.

Zoper oprostilno sodbo se pritožuje javni tožilec iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, predlaga pa razveljavitev sodbe in novo sojenje.

Ob reševanju pritožbe je sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti v mejah uradnega preizkusa sodbe obtožbo zavrnilo, ker je ugotovilo relativno zastaranje kazenskega pregona.

V navedeni kazenski zadevi je preiskovalni sodnik končal preiskovalna dejanja dne 31.3.1989 in predložil spis javnemu tožilstvu, da sprejme svojo odločitev. Javnemu tožilstvu je bil spis posredovan dne 3.4.1989, obtožni predlog pa vložen šele 4. januarja 1993. V tem vmesnem času ni bilo na zadevi storjeno ničesar. Ko je sodišče druge stopnje ob pritožbi javnega tožilca preizkusilo izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti v mejah, določenih v 376. čl. ZKP je ugotovilo, da je nastopilo zastaranje kazenskega pregona v smislu 5. tč. I. odst. 95. čl. KZ SFRJ. Za kaznivo dejanje povzročitve nevarnosti na deloviščih, storjeno iz malomarnosti, je v III. odst. 245. čl. KZ RS po zakonu predpisana kazen zapora do treh let. Po določbi 5. tč. I. odst. 95. čl. KZ SFRJ pa kazenski pregon ni več dopusten, če je preteklo 3 leta od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor nad eno leto, oziroma največ do treh let. Obdolženec naj bi očitano mu kaznivo dejanje storil 28. 5. 1988, preiskovalna dejanja so bila zaključena dne 31.3.1989 in ker je bila vložena obtožba šele 4.1.1993, vmes pa ni bilo nobenih uradnih dejanj, je treba glede na navedene določbe ugotoviti zastaranje kazenskega pregona, v posledici takšne ugotovitve pa na podlagi 6. tč. 349. čl. ZKP obtožbo zavrniti.

Na podlagi I. odst. 99. čl. ZKP je bilo treba še odločiti, da bremenijo vsi stroški tega kazenskega postopka proračun.