Jedro

Če gre za individualno odpoved PZ iz poslovnega razloga, mora delodajalec postopati po 3. odstavku 88. člena ZDR (če obstaja možnost delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih, ali pa prekvalifikacijo oz.

dokvalifikacijo delavca). ZDR ne zahteva, da bi delodajalec s pomočjo kriterijev opravil izbiro med delavci, ki jim bo to možnost ponudil, razen če gre za večje število delavcev.

Po uveljavitvi novega ZDR, se glede na razlago komisije za razlago KP za cestno gospodarstvo ne uporablja več določba 2. odstavka 16. člena KP za cestno gospodarstvo, ki je delavcem zagotavljala širše varstvo pred prenehanjem delovnega razmerja kot ZDR/90 in določala, da delavcu, starešemu od 50 let (oz.

delavki starejši od 45 let), ki ima najmanj 15 let delovne dobe pri delodajalcu oz. 25 let skupne delovne dobe, delono razmerje lahko preneha kot trajno presežnemu delavcu samo z njegovim soglasjem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev odločbe o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 30.1.2003 (pravilno redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov) in za razveljavitev obvestila o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 22.1.2003. Zavrnilo je tudi tožnikov zahtevek za ugotovitev, da je tožnik na podlagi že sklenjene pogodbe o zaposlitvi še naprej v delovnem razmerju pri toženi stranki, da mu to razmerje ne bo prenehalo po poteku odpovednega roka v trajanju 75 dni. Prav tako je zavrnilo tožnikov zahtevek, da ga je tožena stranka v primeru, če bi mu prenehalo delovno razmerje, dolžna pozvati nazaj na delo, ga razporediti na delovno mesto, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi, znanju in zmožnostim, mu obračunati in izplačati vsa morebitna prikrajšanja pri plači, regresu za dopust, mu povrniti stroške za malico in prevozne stroške, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, po predhodnem odvodu vseh davkov in prispevkov od bruto zneskov ter mu vpisati vso manjkajočo delovno dobo v delovno knjižico. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka.

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi manjšemu številu delavcev ne pridejo v poštev kriteriji, ki jih opredeljuje 100. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 42/02), 17. čl. Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd - Ur. l. RS št. 40/97 - 38/03) in 16. čl. Kolektivne pogodbe za cestno gospodarstvo (Ur. l. RS št. 21/98 - 71/03, v nadaljevanju panožna kolektivna pogodba). Tožena stranka bi tožnika pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi po navedenih kriterijih morala primerjati z delavci na primerljivih delovnih mestih vodje projekta, vodje vgrajevanja asfalta, vodje gradbišča I, vodje AB in PGM, tehnologa komercialista, direktorja komercialnega področja, vodje službe kalkulacij in vodje službe nabave materialov in storitev. Tožena stranka je imela možnost, da tožniku ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, saj je

1.2.2003 bilo prosto delovno mesto vodje projekta, za katera se zahteva VII. stopnja strokovne izobrazbe. Na to delovno mesto je bil pozneje razporejen A. V., univ. dipl. inž. gradb.. Razen tega so pri toženi stranki delovna mesta vodje projekta, vodje gradbišča in vodje vgrajevanja asfalta, za katera se zahteva VII.

stopnja strokovne izobrazbe, zasedali delavci, ki nimajo ustrezne izobrazbe, kakor je to razvidno iz tožnikove priloge "uradne listine, dokument št. 29". Tožena stranka bi zato tožniku skupaj z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi lahko ponudila novo pogodbo o zaposlitvi, če bi upoštevala v prvem odstavku 20. čl. ZDR določene pogoje za opravljanje dela. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da se zaradi sodne odločbe I Kd 277/98 ne uporablja več določilo drugega odstavka 16. čl. panožne kolektivne pogodbe, saj ta določba ni identična drugemu odstavku 17. čl. SKPGD, na katerega se nanaša sodna odločba. Navedeno pomeni, da še vedno velja določba drugega odstavka 16. čl. panožne kolektivne pogodbe o varstvu starejših delavcev. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je tožniku pogodbo zaposlitvi odpovedala v skladu z veljavno delovnopravno zakonodajo in da je tudi preverila, ali obstojijo možnosti iz tretjega odstavka 88. čl. ZDR, vendar te možnosti niso obstajale.

Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razloga, ki je naveden v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11.,

12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Zmotno je stališče tožnika, da bi tožena stranka pri izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov morala uporabiti v 100. čl. ZDR določene kriterije za določitev presežnih delavcev. Določba 100. čl. ZDR je umeščena v poglavje, ki ureja odpoved iz poslovnih razlogov večjemu številu delavcev.

Iz pripravljalne vloge tožene stranke z dne 2.10.2003 je razvidno, da je na podlagi sprejete nove organizacije delovno razmerje ob tožniku prenehalo še 12 delavcem, iz pripravljalne vloge tožene stranke z dne 16.10.2003 pa, da je pri toženi stranki zaposlenih 477 delavcev. Navedenima podatkoma tožnik ni ugovarjal, oba skupaj pa pomenita, da pri toženi stranki ni šlo za odpoved večjemu številu delavcev. V skladu s prvim odstavkom

96. čl. ZDR se šteje, da gre za odpoved večjemu številu delavcev, kadar delodajalec, ki zaposluje 300 ali več delavcev, ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju 30 dni postalo nepotrebno delo najmanj 30 delavcev. Tak delodajalec je dolžan izdelati program razreševanja presežnih delavcev in pri tem uporabiti kriterije za določitev presežnih delavcev. Ker pri toženi stranki ni šlo za odpoved večjemu številu delavcev, tožena stranka ni bila dolžna uporabiti kriterijev za določitev presežnih delavcev.

Sicer pa je bila tožniku pogodba o zaposlitvi odpovedana, ker je z novo organizacijo dela bilo ukinjeno delovno mesto, na katerega je bil razporejen kot edini izvajalec.

Neutemeljena je tudi pritožbena domneva, da bi tožena stranka tožniku morala ponuditi sklenitev nove pogodbe za eno delovnih mest, ki jih zasedajo delavci z neustrezno izobrazbo. V skladu s tretjim odstavkom 88. čl. ZDR je delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga sicer dolžan preveriti, ali je možno delavca zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oz. ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oz. prekvalificirati za drugo delo. Če taka možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Vendar pa ta dolžnost ne pomeni, da bi delodajalec moral odpovedati pogodbo o zaposlitvi delavcu, ki ga sicer potrebuje, ki pa nima ustrezne izobrazbe za delo, ki ga opravlja ter nato tako izpraznjeno delovno mesto ponuditi delavcu, pri katerem je prišlo do prenehanja potreb po opravljanju njegovega dela.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da tožnik na podlagi drugega odstavka 16. čl. panožne kolektivne pogodbe uživa posebno varstvo pred odpovedjo. V skladu s citirano določbo, ki je umeščena v poglavje o določanju in reševanju presežnih delavcev, poleg primerov, ki jih določa zakon, delovno razmerje brez soglasja ne more prenehati tudi delavcu, ki je starejši od 50 let oz.

delavki, ki je starejša od 45 let in ima najmanj 15 let delovne dobe pri delodajalcu oz. 25 let skupne delovne dobe. Komisija za razlago panožne kolektivne pogodbe je 10.6.2003 sprejela Razlago kolektivne pogodbe za cestno gospodarstvo (Ur. l. RS 71/03), s katero se je opredelila, da se po uveljavitvi novega ZDR 16. čl. panožne kolektivne pogodbe še uporablja, razen drugega odstavka, ki se ne uporablja. Navedeno pomeni, da razlog za neuporabo citirane določbe panožne kolektivne pogodbe ni sodna odločba ali pa tolmačenje komisije za razlago SKPgd, kakor zmotno domneva pritožba, temveč razlaga komisije za razlago panožne kolektivne pogodbe.

Izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi ni nezakonita zaradi tega, ker je tožena stranka na nezasedeno delovno mesto vodje projekta, za katero se zahteva VII. stopnja strokovne izobrazbe, razporedila A. V., ki je bil zaposlen na ukinjenem delovnem mestu vodje gradbišča in ki, kakor je razvidno iz tožnikovih navedb v pritožbi, izpolnjuje pogoje za zasedbo tega delovnega mesta. Pritožbene navedbe o razporeditvi A. V. sicer pomenijo pritožbeno novoto, glede katere tožnik niti ne zatrjuje, da je brez svoje krivde ni mogel navesti že prej, vendar to za odločitev tudi ni bistveno. Tožnik je namreč že v pripravljalni vlogi z dne 20.8.2003, ki jo je sodišče prejelo 25.8.2003, navajal, da so bila ob njegovem delovnem mestu ukinjena tudi delovna mesta direktorja tehnično razvojnega področja, direktorja PC gradnje, direktorja PC vzdrževanje in vodje gradbišča I koordinatorja za asfalterska dela, da so vsa ta delovna mesta bila zasedena in da so bili ti delavci brez kakršnihkoli kriterijev razporejeni na druga delovna mesta. V skladu s tretjim odstavkom 88. čl. ZDR mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga presežnemu delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe, če obstaja možnost, da se ga zaposli pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oz. če ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oz. prekvalificirati za drugo delo. Pri tem zakon ne zahteva, da bi delodajalec s pomočjo kriterijev opravil izbiro med delavci, ki jim bo takšno možnost ponudil, razen če gre za večje število delavcev. Ker v konkretnem primeru ne gre za večje število delavcev, je tožena stranka na prosto delovno mesto vodje projekta lahko razporedila A. V., katerega delovno mesto je tudi bilo ukinjeno oziroma je lahko nove pogodbe o zaposlitvi ponudila ostalim delavcem, katerih delovna mesta so bila ukinjena. ZDR ne določa, kateremu delavcu mora v takšnem primeru delodajalec ponuditi novo pogodbo o zaposlitvi, zato tudi ni moglo priti do kršitve zakona, ker je tožena stranka nove pogodbe ponudila drugim delavcem, pri katerih je tudi prišlo do prenehanja potrebe po opravljanju njihovega dela pod pogoji sklenjenih pogodb o zaposlitvi.

Ob ugotovitvi, da je bil podan poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, saj je bilo njegovo delovno mesto ukinjeno in ob ugotovitvi, da tožena stranka ni ravnala v nasprotju z določbo tretjega odstavka 88. čl. ZDR, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi in posledično tudi reintegracijski ter reparacijski del tožbenega zahtevka.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. čl. ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.