Jedro

S pravnomočnostjo sodne odločbe o terjatvi upnika do glavnega dolžnika ni pravnomočno odločeno tudi o upnikovi terjatvi zoper solidarnega poroka, zato upnikova terjatev zoper solidarnega poroka ne dobi značaja judikatne terjatve. Upnik na podlagi sodne odločbe o njegovi terjatvi do glavnega dolžnika ne more začeti izvršilnega postopka zoper solidarnega poroka, ampak mora pred tem vložiti tožbo zoper solidarnega poroka. Zato se 10-letni zastaralni rok za judikatne terjatve, ki se nanaša na možnost izvršitve odločitve pristojnega organa, ne nanaša tudi na terjatev do solidarnega poroka.

Prijava terjatve v postopek prisilne poravnave je pretrgala zastaranje kljub temu, da je upravitelj terjatev prerekal.

Specifične okoliščine obravnavanega primera zapolnjujejo pojem nepremagljivih ovir, zato v času do poteka v pravnomočno potrjeni prisilni poravnavi določenega novega roka zapadlosti zastaranje tožničine terjatve do tožene stranke ni teklo.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka spremeni tako, da se glasi:

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe plačati 219.311,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 2. 2020 solidarno z obveznostjo družbe A., d. o. o. - V STEČAJU, iz pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Kranju I Pg 896/2011 z dne 15. 1. 2014.

Kar zahteva tožeča stranka drugače (brez upoštevanja solidarne odgovornosti tožene stranke in glavne dolžnice), se zavrne.

V preostalem delu se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 1.578,38 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku petnajst dni po vročitvi te sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku tega roka dalje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe plačati 219.311,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 2. 2020 (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo 46.842,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 2. 2020 (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 82 % pravdnih stroškov, tožeča stranka pa toženi stranki 18 % stroškov postopka, stroški bodo odmerjeni s posebnim sklepom (III. točka izreka).

2.Zoper I. in III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter kršitve ustavnih pravic pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke; podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, v vsakem primeru pa toženi stranki naloži plačilo stroškov prvostopnega in pritožbenega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izteka paricijskega roka določenega v odločbi o njihovi odmeri dalje do plačila.

3.Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo v celoti zavrne kot neutemeljeno in toženi stranki naloži, da tožeči stranki v celoti povrne stroške pritožbenega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za njihovo plačilo dalje do plačila. Tožeča stranka je 22. 7. 2024 vložila dopolnitev odgovora na pritožbo, ki je pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati, ker je bila vložena po poteku roka za odgovor na pritožbo (drugi odstavek 344. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da sta B. d. d. kot kreditodajalka in A. d. o. o. kot kreditojemalka 15. 9. 2010 sklenili kreditno pogodbo. Tožena stranka je 15. 9. 2010 dala poroštveno izjavo družbi B. d. d., s katero je kot porok in plačnik (solidarno poroštvo) nepreklicno in brezpogojno jamčila za obveznosti družbe A. d. o. o. iz kreditne pogodbe. Njena poroštvena obveznost je zapadla 10. 6. 2011. Dne 8. 1. 2013 se je pred Okrožnim sodiščem v Kranju pod opr. št. St 2552/2012 nad toženo stranko začel postopek prisilne poravnave. Družba B. d. d. je dne 6. 2. 2013 v postopku prisilne poravnave nad toženo stranko prijavila svojo terjatev iz naslova poroštva za obveznosti iz kreditne pogodbe. Upravitelj je terjatev prerekal, sodišče je s sklepom o preizkusu terjatev odločilo, da je terjatev verjetno izkazana. Prisilna poravnava je bila potrjena, odločitev je postala pravnomočna dne 7. 2. 2015. Delež plačila terjatev upnikov tožene stranke je znašal 52 % vrednosti njihovih terjatev, plačilo njihovih terjatev pa je bilo odloženo do 7. 2. 2019. Obveznosti iz naslova poroštva tožene stranke so na dan začetka postopka prisilne poravnave skupno znašale 515.250,66 EUR. O terjatvi B. d. d. do družbe A. d. o. o. je bilo pravnomočno odločeno z odločbo Okrožnega sodišča v Kranju I Pg 896/2011 z dne 15. 1. 2014, zahtevku je bilo ugodeno, sodba je postala pravnomočna 6. 8. 2014. 25. 4. 2014 sta B. d. d. in tožeča stranka sklenili pogodbo o odstopu terjatve, s katero je B. d. d. tožeči stranki odstopila terjatev iz naslova kreditne pogodbe do družbe A. d. o. o. Niti glavni dolžnik niti tožena stranka nista plačala vtoževane terjatve, tožena stranka ni plačala ne odstopniku ne prevzemniku terjatve. Tožba (predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine) v obravnavani zadevi je bila vložena 14. 2. 2020.

6.Za odločitev o pritožbi v obravnavani zadevi je bistveno vprašanje, ali je tožničina terjatev do tožene stranke zastarala. Z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 335. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega (prvi odstavek 336. člena OZ), in nastopi, ko izteče zadnji dan z zakonom določenega časa (337. člen OZ). Na njegov tek pa lahko vplivajo določene okoliščine, zaradi katerih zastaranje določen čas ne teče (se zadrži) ali pa začne teči znova (zastaranje se pretrga). Kontekstualen pristop zahteva, da sodišče upošteva vse posebne okoliščine posameznega primera, ki bi lahko vplivale na tek zastaranja. Stranki namreč ne sme biti nesorazmerno oteženo ali celo preprečeno uveljavljanje zahtevkov, ki jih ima na razpolago, saj prestroga uporaba pravil o zastaranju lahko krni in krši pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS. Izdaja zavrnilne sodbe, ki sledi (utemeljenemu) ugovoru zastaranja, namreč ni posledica vsebinske in celovite presoje dejanskega in pravnega stanja zadeve, ampak ugotovitve o poteku zastaralnega roka.

1

7.Z vložitvijo tožbe zoper glavnega dolžnika v postopku I Pg 896/2011 je bilo zastaranje terjatve pretrgano tako zoper glavnega dolžnika kot tudi zoper toženo stranko (tretji odstavek 1034. člena OZ). Terjatve, ki so bile ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo ali z odločbo drugega pristojnega organa ali s poravnavo pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, zastarajo v desetih letih (prvi odstavek 356. člena OZ). Ker je tožena stranka za obveznosti iz kreditne pogodbe jamčila kot solidarni porok, po presoji sodišča prve stopnje 10-letni zastaralni rok velja tudi za zastaranje njene obveznosti. Pritožbeno sodišče pritrjuje toženi stranki, da je stališče, da zaradi pravnomočne sodbe zoper glavnega dolžnika 10-letni zastaralni rok velja tudi za obveznost solidarnega poroka, materialnopravno zmotno.

8.Prvi odstavek 1034. člena OZ določa, da z zastaranjem obveznosti glavnega dolžnika zastara tudi obveznost poroka. Drugi odstavek 1034. člena OZ določa, da če je rok za zastaranje obveznosti glavnega dolžnika daljši od dveh let, zastara obveznost poroka po dveh letih od zapadlosti obveznosti glavnega dolžnika, razen če porok odgovarja solidarno z dolžnikom. Iz citiranih določb izhaja, da je tudi pri zastaranju uveljavljena akcesornost poroštva glede na obveznost glavnega dolžnika. Iz prvega odstavka 1034. člena OZ izhaja, da najpozneje takrat, ko zastara glavna obveznost, zastara tudi poroštvo. Poroštvo pa lahko zastara tudi pred zastaranjem glavne obveznosti. Besedilo citiranih zakonskih določb je sicer mogoče razumeti v smislu, da obveznost solidarnega poroka praviloma zastara takrat, kot obveznost glavnega dolžnika,

2

3.vendar iz teh določb ne izhaja, da je zastaralni rok za obveznost solidarnega poroka enak kot zastaralni rok za obveznost glavnega dolžnika tudi v primeru, ko se zastaralni rok za glavnega dolžnika zaradi spremembe pravne narave terjatve v razmerju do glavnega dolžnika podaljša po prevzemu poroštvene obveznosti. Da tej zakonski določbi ni mogoče pripisati takšnega pomena, izhaja tudi že iz obstoječe sodne prakse.

4.Z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti oziroma pravica postane neiztožljiva. Pri judikatnih terjatvah vprašanje iztožljivosti ni več aktualno, saj je obstoj terjatve pravnomočno ugotovljen. Zato se zastaranje judikatnih terjatev nanaša na možnost izvršitve odločitve pristojnega organa. Razlog za daljši zastaralni rok judikatnih terjatev je v tem, da je do odločitve pristojnega organa terjatev lahko sporna, po odločitvi pa ni več dvoma o obstoju terjatve. Za judikatne terjatve ni bojazni, da bi se uničili dokazi o njihovem obstoju, kar je eden od razlogov za zastaranje terjatev. Terjatev pridobi tudi novo pravno naravo.

5.S pravnomočnostjo sodne odločbe o terjatvi upnika do glavnega dolžnika ni pravnomočno odločeno tudi o upnikovi terjatvi zoper solidarnega poroka, zato upnikova terjatev zoper solidarnega poroka ne dobi značaja judikatne terjatve. Upnik na podlagi sodne odločbe o njegovi terjatvi do glavnega dolžnika ne more začeti izvršilnega postopka zoper solidarnega poroka, ampak mora pred tem vložiti tožbo zoper solidarnega poroka. Zato se 10-letni zastaralni rok za judikatne terjatve, ki se nanaša na možnost izvršitve odločitve pristojnega organa, ne nanaša tudi na terjatev do solidarnega poroka. Zastaranje zoper solidarnega poroka začne znova teči od dneva, ko je postopek zoper glavnega dolžnika končan (tretji odstavek 369. člena OZ), in se upoštevaje določbo šestega odstavka 369. člena OZ izteče po preteku takšnega zastaralnega roka, kot bi veljal za terjatev do glavnega dolžnika, preden je postala judikatna terjatev. V obravnavani zadevi je za terjatev do glavnega dolžnika, preden je postala judikatna, veljal triletni zastaralni rok iz prvega odstavka 349. člena OZ, ki se je od končanja postopka I Pg 896/2011 do vložitve predloga za izvršbo v obravnavani zadevi že iztekel.

11.Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, je bilo zastaranje terjatve do tožene stranke pretrgano tudi s prijavo terjatve v postopku prisilne poravnave nad toženo stranko dne 6. 2. 2013. 365. člen OZ določa, da se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. Prijava terjatve v postopku prisilne poravnave predstavlja upnikovo dejanje pred sodiščem, namenjeno ugotovitvi terjatve. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je prijava terjatve v postopek prisilne poravnave pretrgala zastaranje kljub temu, da je upravitelj terjatev prerekal. Zastaranje pretrga že upnikovo dejanje pred sodiščem, pri čemer za učinek pretrganja zastaranja ni potrebno, da sodišče dejanju upnika ugodi oziroma o njem vsebinsko odloči. V primeru upnikovega dejanja zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev, se šteje, da zastaranje ni bilo pretrgano zgolj v primerih, ki jih izrecno navaja 366. člen OZ, torej če upnik umakne tožbo ali odstopi od drugega dejanja pred sodiščem ali drugim organom, katerega namen je v ugotovitvi, zavarovanju ali izterjavi terjatve, in ko je upnikova tožba ali zahteva zavržena ali zavrnjena ali če je izposlovani ali opravljeni ukrep za izvršbo ali zavarovanje razveljavljen. Prerekanja terjatve s strani stečajnega upravitelja v postopku prisilne poravnave tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče uvrstiti pod nobeno od v 366. členu OZ naštetih situacij.

12.Po pretrganju začne zastaranje znova teči in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa zakon (prvi odstavek 369. člena OZ). Če je bilo zastaranje pretrgano z vložitvijo tožbe ali s kakšnim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev ali z uveljavljanjem pobota terjatev v sporu oziroma s priglasitvijo terjatve v kakšnem drugem postopku, začne znova teči od dneva, ko je spor končan ali kako drugače poravnan (tretji odstavek 369. člena OZ). Zastaranje, ki je bilo pretrgano s prijavo terjatve v postopku prisilne poravnave, bi skladno s citirano zakonsko določbo začelo znova teči s pravnomočnostjo prisilne poravnave. Pritožbeno sodišče poudarja, da je treba pri uporabi določb o zastaranju slediti kontekstualnemu pristopu, ki zahteva, da sodišče upošteva vse posebne okoliščine posameznega primera, ki bi lahko vplivale na tek zastaranja. Po presoji pritožbenega sodišča kontekstualni pristop v obravnavani zadevi zahteva, da je treba ustrezno težo pripisati za obravnavano zadevo odločilnemu dejstvu, da je bilo zaradi pravnomočno potrjene prisilne poravnave plačilo terjatev odloženo do 7. 2. 2019.

13.Prvi odstavek 214. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) določa, da s pravnomočnostjo sklepa o potrditvi prisilne poravnave preneha upnikova pravica uveljavljati plačilo v sodnem ali drugem postopku zneska v višjem deležu od deleža, določenega v potrjeni prisilni poravnavi, in pred potekom rokov za plačilo, določenih v potrjeni prisilni poravnavi. 217. člen ZFPPIPP pa določa, da če sodišče po pravnomočnosti sklepa o potrditvi prisilne poravnave odloča o terjatvi, za katero učinkuje potrjena prisilna poravnava in ni bila ugotovljena v postopku prisilne poravnave, ter presodi, da terjatev obstaja, z odločbo ugotovi obstoj celotnega zneska terjatve ob začetku postopka prisilne poravnave in insolventnemu dolžniku naloži plačilo terjatve v deležu, rokih in z obrestmi, določenimi v potrjeni prisilni poravnavi. Iz navedenega izhaja, da pred potekom v pravnomočno potrjeni prisilni poravnavi določenega novega roka zapadlosti terjatev upnik sicer lahko vloži ugotovitveno tožbo ali dajatveno tožbo na podlagi 217. člena ZFPPIPP, vendar izpolnitve obveznosti proti volji dolžnika (prisilne izterjave obveznosti) ne more doseči pred potekom novega roka zapadlosti.

14.360. člen OZ določa, da zastaranje ne teče ves tisti čas, ko upnik zaradi nepremagljivih ovir ni mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti. Ustavno sodišče je v svojih odločbah že večkrat opozorilo na razlagalni prostor, ki ga sodišču nudi zakonski pojem nepremagljivih ovir. Pojem nepremagljivih ovir je pravni standard, ki ga mora v vsakem konkretnem primeru napolniti sodišče. Gre za takšne ovire, ki upniku dejansko onemogočajo, da bi sodno zahteval izpolnitev obveznosti. Pri presoji, ali gre za nepremagljive ovire, je treba izhajati iz položaja stranke in upoštevati njena pričakovanja in videnje zadeve. Pri tem ni odločilno zgolj to, ali bi tožnik v relevantnem obdobju lahko zahteval sodno varstvo, ampak tudi to, ali bi lahko v tem obdobju dosegel tudi končni cilj sodnega varstva.

6

7

8

15.V konkretnem primeru je treba presoditi, ali je utemeljeno pričakovanje oziroma zahteva, da bi morala tožeča stranka vložiti tožbo zoper toženo stranko z vnaprejšnjim zavedanjem, da na podlagi izdane sodbe končnega cilja, to je prisilne izterjave vtoževane denarne obveznosti, vse do poteka novega roka zapadlosti ne bo mogla doseči. Pritožbeno sodišče meni, da ne. Pritožbeno sodišče zato zaključuje, da specifične okoliščine obravnavanega primera zapolnjujejo pojem nepremagljivih ovir (360. člen OZ) in da zato v času do poteka v pravnomočno potrjeni prisilni poravnavi določenega novega roka zapadlosti zastaranje tožničine terjatve do tožene stranke ni teklo.

16.Ob upoštevanju pretrganja zastaranja, ki je trajalo od prijave terjatve v postopku prisilne poravnave do pravnomočnega končanja postopka prisilne poravnave, in nadaljnjega zadržanja zastaranja, ki je trajalo do poteka v pravnomočno potrjeni prisilni poravnavi določenega novega roka zapadlosti, triletni zastaralni rok do vložitve predloga za izvršbo v obravnavani zadevi še ni potekel.

17.Ob upoštevanju navedenega se izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje izkaže za pravilno, čeprav iz drugih razlogov, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče v okviru materialnopravnega preizkusa sodbe še ugotavlja, da sodišče prve stopnje pri oblikovanju izreka ni upoštevalo ugotovljenega dejstva, da je tožena stranka prisojeno terjatev dolžna plačati solidarno z glavno dolžnico A. d. o. o. - V STEČAJU, zoper katero že obstaja izvršilni naslov (pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Kranju I Pg 896/2011 z dne 15. 1. 2014). Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in I. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je določilo, da mora tožena stranka prisojeni znesek plačati solidarno z obveznostjo družbe A. d. o. o. - V STEČAJU, iz pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Kranju I Pg 896/2011 z dne 15. 1. 2014, kar tožeča stranka zahteva drugače (brez upoštevanja solidarnosti), pa se zavrne (peta alineja 358. člena ZPP).

9

17.V preostalem delu je pritožbo zavrnilo ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pritožbeno sodišče ni poseglo v odločitev o stroških postopka, ki so nastali pred sodiščem prve stopnje, ker z odločitvijo pritožbenega sodišča uspeh pravdnih strank v postopku ni bistveno spremenjen. Določena je le solidarnost vtoževane obveznosti.

18.Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka je s pritožbo uspela le v sorazmerno majhnem delu, s katerim posebni pritožbeni stroški niso nastali, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna povrniti njene stroške pritožbenega postopka, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo po priglašenem stroškovniku in v skladu z Odvetniško tarifo (OT). Vrednost spornega predmeta v pritožbenem postopku znaša 219.311,75 EUR. Stroški pritožbenega postopka tožeče stranke obsegajo stroške sestave odgovora na pritožbo v višini 2.125 točk, kar znaša 1.275,00 EUR (tar. št. 22/1 OT), izdatke za stranko v višini 18,75 EUR (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 % DDV, kar skupaj znaša 1.578,38 EUR. Tako odmerjene stroške pritožbenega postopka je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti v roku petnajst dni po prejemu te sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev.

-------------------------------

3

4

5