Jedro

Zahtevek na povračilo vrednosti vlaganj v posebno premoženje drugega zakonca ima podlago v 59. členu ZZZDR. Tožnik ima pravico do denarnega zneska, ki ustreza vrednosti vlaganj, sorazmernih z višino njegovega prispevka.

Nasprotna tožba je nesklepčna, saj je tožena stranka postavila zahtevek na neposredno delitev skupnega premoženja (in ne na obseg in na delež). Gre za odpravljivo nesklepčnost.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da v skupno premoženje pravdnih strank spadajo nepremičnine v vložni št. 705 k.o. B., in sicer preostali solastni delež toženke do 2/3, ki od celotne nepremičnine predstavlja 4/6 in na katerem znaša solastni delež tožnika 3/6, solastni delež toženke pa 1/6, ter je dolžna tožena stranka izstaviti tožeči stranki listino sposobno za vknjižbo njenega solastniškega deleža v zemljiško knjigo. Delno je ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku, in sicer da je dolžna tožena stranka tožniku plačati polovico vrednosti skupnega premoženja, kar znaša 36.234,95 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 07. 2008 dalje do plačila. Sodišče je nadalje ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank sodijo naslednje premične stvari: kuhinjsko pohištvo, hladilnik, štedilnik, jedilni kot, kuhinjska posoda, jedilni pribor, mali gospodinjski aparati, pohištvena oprema dnevne sodbe in otroške sobe ter spalnice (omare, regali, postelje, sedežna garnitura), kopalniško pohištvo, kopalniška keramika ter armature in bojler, sistem centralnega ogrevanja z bojlerjem, pečjo, gorilnikom, cisterno v stanovanjski hiši O. in prizidku, 2 televizijska aparata s satelitskima sistemoma, pralni stroj, sesalec, šivalni stroj, telefonski aparat, cirkular za žaganje drv, vrtna kosilnica, orodje v delavnici, na katerih je tožnik solastnik do ½, kot tudi televizor, radiokasetofon, motorna žaga, vrtno orodje (1 kosa, 1 macola, 1 drog za preklje, 1 grablje, 1 vile), kamp garnitura (1 zložljiva miza, 2 zložljiva stola), večji varilni aparat CO2, brusilni aparat, škarje za pločevino, stojalo za kotno brusilko (veliko) , vrtalni stroj, kotni brusilnik – 2 kosa, razno drobno orodje (kleparsko, delavniško), hidravlično dvigalo za avto, aluminijasta cev – 3 delna (8m skupne dolžine), cca 50 kg pločevine za varjenje, pnevmatske škarje za pločevino in pištola za silikonski kit, pnevmatski vrtalni stroj, vrtalka in brusilnik Biaks, pnevmatska pištola za vijačenje, pnevmatska pištola za zaščito avtopodvozja, brizganje ibitola, pnevmatska pištola za sekanje pločevine oziroma „štemanje“ drugih stvari, hidravlična stiskalnica oziroma raztegovalnica za potrebe avtokleparskih del (prešanje razbitih avtov, karoserij), drobno orodje (število cca 15 rezil za kotno brusilko, 30 svedrov za vrtalke, 20 svedrov za les brez navojev in cca 10 klupne za izdelavo navojev), 1 sekira mala, nož za veje, razni izvijači 20 kosov, matični in viličasti ključi raznih dimenzij 30 kosov, več vrst kombiniranih klešč 15 kosov, kabelski podaljšek cca 20 m, kabelski podaljšek trofazni 20 m, aparat za avtogeno varjenje (jeklenke, plin*kisik, manometri, pištola za varjenje, cevi), kompletni pohištveni inventar v garaži, 5 različnih omar, komplet kaseta z orodjem – velika na kolesih (3 kompleti ključev od 6 do 22, 2 kompleta gedore, 3 kompleti izvijačev, kombinirane in druge kleče cca 20 kosov), rezervni deli za avtomobile, elektromotor – 2 kosa, en kolut varilne žice za Co2 aparat, kompresor 120 I z vsemi priključki in cevmi, zaradi česar je dolžna tožena stranka plačati tožniku znesek 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 31. 03. 2009 dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo. V presežku je tožbeni zahtevek in tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi zavrnilo. Vsaka stranka je dolžna kriti svoje stroške pravdnega postopka.

Pritožbo zoper sodbo vlagata obe pravdni stranki.

Tožeča stranka izpodbija 1., 3., 5. in 6. točko izreka navedene sodbe iz vseh pritožbenih razlogov in prvenstveno izpostavlja nepravilno odločitev sodišča o stroških postopka. Tožnik je namreč s svojim zahtevkom skoraj v celoti uspel, zato je nepravilna odločitev, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Sodišče je napačno razsodilo tudi v delu, ki se nanaša na premičnine, saj toženka z nasprotno tožbo sploh ni uveljavljala deleža na vtoževanih stvareh, sodišče pa ga ne more določiti samo in bi zato moralo nasprotni tožbeni zahtevek zavrniti. Ne glede na to pa je tudi samo vrednost stvari ocenilo nepravilno in nesorazmerno. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne nasprotni tožbeni zahtevek (3. točka izreka), tožeči stranki pa poleg že prisojenega zneska vrednosti premičnin v višini 1.000,00 EUR (4. točka izreka) prisodi še znesek 2.000,000 EUR, kolikor je v celoti zahtevala. Podredno pritožba predlaga, da sodišče izpodbijano sodbo v delu, s katerim tožnik ni uspel, razveljavi, in zadevo vrne v ponovno obravnavanje sodišču prve stopnje.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki odgovora nanjo ni podala.

Tožena stranka s pritožbo smiselno izpodbija ugodilni del po tožbi ter zavrnilni del po nasprotni tožbi, zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb postopka, in navaja, da je čuvajnica posebno premoženje toženke, zato je v nasprotju z navedenim zaključek, da so bila vlaganja v ta objekt izvršena v višini vrednosti celotnega objekta. Prav tako sodišče ni upoštevalo, da sta pravdni stranki v objekt vlagali zato, da sta lahko tam brezplačno bivali. Tožnik bi lahko vlaganja v objekt zahteval le za časa življenja pokojnega A. V., saj kasneje v objekt nista več vlagala, sedaj pa so ta tudi že amortizirana. Sodišče ni upoštevalo, da je tožnik priznal tudi vlaganja sina pravdnih strank in se z izjavo odpovedal vsem zahtevkom iz tega naslova. Zato bi moralo njegova vlaganja v streho čuvajnice in starejši prizidek v celoti izločiti iz ocene vrednosti objekta. Tožbeni zahtevek je tudi sicer nesklepčen, ker s tožbo ni zajet tudi sin pravdnih strank. Izvedenec ni odgovoril na vse pripombe pravdnih strank, tudi sicer pa ni mogoče ugotoviti, kaj predstavlja garaža-delavnica, ali gre za star prizidek oziroma za garažo. Premičnine, ki jih je odpeljal tožnik niso brez vrednosti, zato mu je sodišče neutemeljeno priznalo 1.000,00 EUR po pobotanju terjatev iz tega naslova. Sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožbi sta utemeljeni.

Glede pasivne legitimacije Ugovor pasivne legitimacije, ki ga izpostavlja pritožba tožene stranke, je neutemeljen. Med strankama je sicer nesporno, da je toženka do 2/3 solastnica sporne nepremičnine, do 1/3 pa je njen solastnik sin pravdnih strank. Vendar pa narava pravice, ki jo uveljavlja tožnik, v konkretni zadevi solastnikov ne postavlja v tako razmerje, ki bi terjalo njuno enotno obravnavanje. Tožnik namreč že s svojim stvarnopravnim zahtevkom ne posega v solastniški delež sina pravdnih strank, temveč le na solastniški delež toženke (kar se odraža tudi v podredno postavljenem obligacijskem zahtevku). Ker lahko toženka s svojim solastniškim deležem načeloma razpolaga brez soglasja drugega solastnika (tretji odstavek 66. člena Stvarnopravnega zakonika), odločitev o tožnikovem zahtevku v nobenem primeru ne bi posegla v upravičenja drugega solastnika. Zato tudi ni utemeljenega razloga zahtevati njegovo udeležbo v predmetni pravdi v okviru nujnega enotnega sosporništva na pasivni strani (prim. II Ips 475/2007).

Glede nepremičnega premoženja Med pravdnima strankama prav tako ni sporno, da je nepremičnine s parcelnimi št. 972/8, 976 in 977 (vložna št. 705), vse k.o. B., toženka dobila na podlagi sklepa o dedovanju D 286/95 po pokonem A. V. Zato sodišče (sicer smiselno) pravilno ugotavlja, da na podlagi drugega odstavka 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR) predstavlja toženkino posebno premoženje, saj je skupno premoženje zakoncev le tisto, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze. Sporna nepremičnina bi to lahko bila le v primeru, ko bi zaradi vlaganj povsem spremenila substanco in postala nova stvar (prim. II Ips 469/2008, II Ips 393/99). Tega tožnik ni uspel dokazati, zato je bil njegov stvarnopravni zahtevek utemeljeno zavrnjen. To v pritožbeni fazi niti ni več sporno. Predmet skupnega premoženja je tako le vrednost vlaganj v posebno premoženje tožene stranke. Slednja v pritožbi utemeljeno opozarja na zmotno uporabo materialnega prava, ker je sodišče tožniku priznalo vrednost čuvajnice v celoti (ovrednoteno na dan razveze zakonske zveze) in ne le (ustrezni delež) vrednosti vlaganj v ta objekt. V posledici zmotne uporabe materialnega prava je ostalo nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje, saj je ostalo nepojasnjeno, kolikšna je povečana vrednost nepremičnin zaradi vlaganj obeh pravdnih strank.

V okviru obravnave nepremičnin gre torej za zahtevek na povračilo vrednosti vlaganj, ki ima podlago v 59. členu ZZZDR. Tožnik ima pravico do denarnega zneska, ki ustreza vrednosti vlaganj, sorazmernih z višino njegovega prispevka, zato je nepravilno postavljen že tožbeni zahtevek, s katerim tožnik zahteva povračilo vrednosti celotnega skupnega premoženja in bi sodišče moralo tožečo stranko v okviru materialnega procesnega vodstva po 285. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) pozvati na njegovo popravo.

Zaradi pritožbenih navedb v zvezi s prispevkom sina pravdnih strank k povečanju vrednosti nepremičnin, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je bil ta v dosedanjem dokaznem postopku na podlagi izvedenskega mnenja v večjem delu že tako in tako izločen (nov prizidek), sicer pa je bistveno, da toženka ne more uveljavljati pravice, ki bi jo lahko imel le sin A. do skupnega premoženja pravdnih strank. Tudi izjava, s katero naj bi se tožnik svojim pravicam odpovedal, se nanaša le na vlaganja sina A., ki so bila opravljena po razvezi zakonske zveze. Toženka je v postopku pred sodiščem prve stopnje sicer še trdila, da se je tožnik s to izjavo odpovedal tudi svojim zahtevkom iz naslova skupnega premoženja, takšno razlogovanje pa je sodišče utemeljeno zavrnilo. Tudi v kolikor bi šlo za izjavo s takšno vsebino, bi bila ta zaradi kogentnih določb zakona nična. Zakonca morata namreč za kakršnokoli delitev skupnega premoženja skleniti delilno pogodbo (enostranska izjava ne zadošča) v predpisani obliki (prim. V. Žnidaršič: Premoženjska razmerja med zakoncema, Bonex založba 2002, str. 413, II Ips 340/2002). Toženka vztraja tudi na ugovoru, da sta pravdni stranki v zameno za vlaganja v objektu brezplačno bivali, kar pa pri ugotavljanju obsega njunega skupnega premoženja ni pomembno. Skupno premoženje zakoncev je po drugem odstavku 51. člena ZZZDR vse, kar sta zakonca pridobila z delom v času trajanja zakonske zveze. Zatrjevanega ni mogoče obravnavati niti kot pasivo tega premoženja, temveč želi toženka uveljaviti terjatev, ki bi jo imel (za časa življenja) kvečjemu A. V. Glede premičnega premoženja Sodišče je tudi v okviru obravnave premičnega premoženja izhajalo iz zmotnega materialnopravnega stališča in je opravilo civilno delitev, ne da bi najprej ugotovilo deleže na ugotovljenem obsegu skupnega premoženja pravdnih strank (ki se s pritožbama sicer ne izpodbija). V pravdah glede skupnega premoženja zakoncev mora sodišče najprej ugotoviti obseg tega premoženja in nato določiti deleže pravdnih strank, upoštevajoč 59. in 60. člen ZZZDR, tako pa morajo biti postavljeni tudi tožbeni zahtevki. Sodišče je v tudi tej zvezi spregledalo, da je nasprotna tožba iz navedenega razloga nesklepčna, saj je tožena stranka postavila zahtevek na neposredno delitev skupnega premoženja (in ne na obseg in na delež). Gre za odpravljivo nesklepčnost (prim. J. Zobec, ZPP s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba 2009, str. 127-129) zato bi sodišče moralo tudi toženo stranko pozvati na popravo nasprotne tožbe tako, da bo tožbeni zahtevek zadostil zahtevam iz 59. člena ZZZDR.

Sodišče bo moralo v novem postopku pravdni stranki najprej pozvati na ustrezno popravo tožb, nato pa (kolikor bodo zahtevki ustrezno popravljeni) v okviru obravnave nepremičnega premoženja dopolniti dokazni postopek tako, da se bo ugotovilo, koliko se je njihova vrednost povečala zaradi del in plačil obeh pravdnih strank po sklenitvi zakonske zveze, (ponovno) ugotoviti obseg skupnega premičnega premoženja in nato oceniti delež pravdnih strank na celotnem skupnem premoženju, saj gre za nedeljiv materialnopravni pojem (prim. II Ips 820/93, II Ips 231/2008, II Ips 454/95). Šele slednje predstavlja osnovo za določitev denarnega zneska, ki gre tožniku iz naslova vlaganj v toženkino posebno premoženje (prim. II Ips 846/2008, II Ips 452/92, II Ips 591/2005, II Ips 603/2007).

Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določbi 355. člena ZPP. Ugotovljenih nepravilnosti pritožbeno sodišče ne more odpraviti samo, saj bo potrebno dokazni postopek dopolniti v tolikšni meri, da bi se strankam kršila ustavna pravica do pravnega sredstva po 25. členu Ustave Republike Slovenije, kolikor bi pravnorelevantna dejstva kot prvo ugotavljalo sodišče druge stopnje. Izvajanje obsežnega dokaznega postopka na drugi stopnji pa tudi ne bi bilo v skladu z načelom ekonomičnosti postopka (11. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.