Jedro

Izjava o zaključku naložbe in druga izjava sta različni, gre za različna obrazca, kljub temu obe kot datum zaključka naložbe navajata datum 10. 7. 2017. Težko je verjetno, da bi se tožnik in izvajalec trikrat zmotila glede datuma zaključka naložbe (na računu, na Izjavi o zaključku naložbe in na drugi Izjavi). Glede na navedeno in glede na določila Javnega razpisa, ki določajo, da se za datum izvedbe naložbe praviloma upošteva datum izdaje računa, drug datum pa le, če je razviden iz podatkov na računu ali iz drugih verodostojnih listin, ki jih je potrebno predložiti ob zaključku naložbe, tudi ni bilo napačno ugotovljeno dejansko stanje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je toženec odvzel tožniku pravico do pridobljenih sredstev, ki mu je bila dodeljena z odločbo o dodelitvi pravice do nepovratne finančne spodbude št. 36014-2616/2016-5 z dne 30. 9. 2016 (v nadaljevanju Odločba o dodelitvi), in do pravnomočnosti izpodbijane odločbe zadržal izvršitev Odločbe o dodelitvi in pogodbe o izplačilu nepovratne finančne spodbude št. 36014-2616/2016 P 1 z dne 5. 10. 2016, ki je bila sklenjena s tožnikom na podlagi Odločbe o dodelitvi. Stroškov postopka ni bilo.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila tožniku dodeljena pravica do nepovratne finančne spodbude za naložbo v vgradnjo kurilne naprave na podlagi Javnega poziva 37SUB-OB16 - Nepovratne finančne spodbude občanom za nove naložbe rabe obnovljivih virov energije in večje energijske učinkovitosti stanovanjskih stavb (v nadaljevanju Javni poziv). Skladno s tč. 8.b. Javnega poziva bi tožnik moral v devetmesečnem roku zaključiti naložbo. Toženec je dne 23. 8. 2017 prejel del zaključne dokumentacije, in sicer račun št. 33 z dne 10. 7. 2017, s pripisanim datumom dobave blaga oz. izvršitve storitev - 10. 7. 2017, in Izjavo o zaključku naložbe 29SUB-OB15 za ukrepe A do H (v nadaljevanju Izjava o zaključku naložbe), iz katere izhaja, da je bila naložba zaključena dne 10. 7. 2017. Toženec je tožniku poslal obvestilo o neizpolnjevanju pogojev (v nadaljevanju obvestilo), s katerim je bil tožnik seznanjen z navedenimi ugotovitvami. Tožnik je dne 28. 11. 2017 tožencu po elektronski pošti posredoval dopis, češ da je prišlo do tipkarskega lapsusa na računu in da je bila naložba dejansko izvedena v roku, priložil pa je izjavo izvajalca, da je bila naložba izvedena v zadnjem tednu junija. Dne 8. 12. 2017 je tožnik posredoval še garancijski list za kurilno napravo in popravljen račun, s pripisanim datumom opravljene storitve - 1. 7. 2017. Toženec je od banke A. pridobil še zaključno dokumentacijo, ki jo je tožnik predložil banki vezano na Odločbo št. 35403-241/2016 55-214 z dne 11. 7. 2016 (op. sodišča: gre za postopek glede kreditiranja s strani toženca, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju), in sicer Izjavo o zaključku naložbe in namenski porabi sredstev (v nadaljevanju druga Izjava), iz katere izhaja, da so bila dne 10. 7. 2017 zaključena vsa dela, in račun št. 33 z dne 10. 7. 2017, s pripisanim datumom dobave blaga oz. izvršitve storitev - 10. 7. 2017. Predmetna naložba ni bila izvedena v devetmesečnem roku od dokončne odločbe o dodelitvi pravice do nepovratne finančne spodbude, ki se je v konkretnem primeru iztekel 5. 7. 2017, kar ni skladno z določbami Javnega poziva. Račun z dne 10. 7. 2017, s pripisanim datumom opravljene storitve 10. 7. 2017, ima večjo dokazno vrednost kot naknadno predložen popravljen račun s pripisanim datumom dobave blaga oz. izvršitve storitev - 1. 7. 2017. K ugovoru na obvestilo tožnik ni predložil nobenih verodostojnih dokumentov, ki bi izkazovali, da je bila naložba izvedena pravočasno, posledično pa pogoji za dodelitev spodbude niso izpolnjeni. Upoštevaje 6. točko prvega odstavka 146.h člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanja ZVO-1) tožnik ni upravičen do pridobljenih sredstev in se mu ta odvzamejo.

3. Tožnik v svoji tožbi navaja, da je zaposleno pri tožencu, B. B., v elektronski korespondenci seznanil, da je bila naložba izvedena pravočasno in ji o tem posredoval izjavo izvajalca. Ker mu je bilo sporočeno, da ta ne zadostuje, je naknadno posredoval še račun z ustrezno navedenim datumom in uradno potrjeno garancijsko listino. Na osebnem razgovoru z B. B. ji je izročil fotografije izvedbe, ki nosijo datum 1. 7. 2017, B. B. pa mu je zagotovila, da bo sredstva prejel. Odtlej do izdaje izpodbijane odločbe s tožencem več ni bil v stiku, s svojimi ugotovitvami ga toženec ni seznanil, zato je bila izpodbijana odločba zanj presenečenje. Toženec bi moral kot dan zaključka naložbe upoštevati dan, ko je bila ta dejansko izvedena, ta dan pa sta potrdila tako tožnik kot izvajalec, izhaja tudi iz fotografij, predložena pa sta bila tudi garancijska listina in popravljen račun. Zakaj je toženec dal večjo težo računu št. 33 in Izjavi o zaključku naložbe, ni jasno, o fotografijah se izpodbijana odločba sploh ne izreče. Toženec bi moral konkretno in jasno obrazložiti, zakaj je dal večjo dokazno vrednost prvotnemu računu in Izjavi o zaključku naložbe ter zakaj ni upošteval tožnikovih dodatnih navedb in dokazov. Gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka in kršitev 22. člena Ustave Republike Slovenije, poleg tega pa je bilo tudi napačno ugotovljeno dejansko stanje, saj je bila naložba izvedena pravočasno. Izpodbijana odločba je tudi v nasprotju z odločbo - dopisom toženca št. 35403-241/2016 55-214 z dne 31. 8. 2017, o čemer izpodbijana odločba nima razlogov, čeprav je z njim toženec tožniku sam podaljšal rok za dokončanje naložbe. Tožnik podaja dokazne predloge, in sicer 5 fotografij z dne 1. 7. 2017, ki dokazujejo izvedeno naložbo, elektronsko korespondenco med tožnikom in B. B. v obdobju 28. 11. 2017 - 8. 12. 2017, izjavo izvajalca, da je bila naložba izvedena v zadnjem tednu junija, svoje zaslišanje, zaslišanje izvajalca in zaslišanje B. B. ter dopis toženca št. 35403-241/2016 55-214 z dne 31. 8. 2017. Predlaga izvedbo glavne obravnave, izvedbo predlaganih dokazov, odpravo izpodbijane odločbe in povrnitev stroškov.

4. Toženec v odgovoru na tožbo navede celotno kronologijo, procesna dejanja in pravne podlage iz upravnega postopka. Prereka, da bi tožniku B. B. zagotovila, da bo prejel sredstva, saj tako iz toženčevega obvestila, kot tudi iz elektronskih sporočil B. B. z dne 28. in 29. 11 2017 izhaja, da je naložbo izvedel po roku, kar ni skladno z Javnim pozivom in zato do izplačila ni upravičen, pozvan pa je bil tudi k predložitvi dokazov o nasprotnem. B. B. je tožniku tudi sporočila, da bo tožnikovo naknadno predloženo dokumentacijo predala pravni službi, kar kaže, da njene ustreznosti ni presojala sama, zato je še toliko manj verjetno, da bi tožniku dajala takšna zagotovila. Sprejemanje takšnih odločitev tudi ni v njeni domeni. Tudi ne drži, da tožnik s tožencem od osebnega razgovora dalje več ne bi bil v kontaktu, saj si je v tem času z B. B. izmenjal deset elektronskih sporočil, zadnjega še tri dni pred izdajo izpodbijane odločbe. Ne drži, da bi bil tožnik ob osebnem razgovoru B. B. izročil fotografije, sicer bi to navedla v uradnem zaznamku. Fotografije bi bile tudi popisane v spis, a jih v spisu ni. Nobenih fotografij tudi ni predložil tekom postopka do izdaje izpodbijane odločbe (razen tistih, ki jih je predložil ob podaji vloge, torej še pred izvedbo naložbe). Gre za tožbeno novoto, tožnik pa je imel fotografije sicer možnost predlagati predhodno, zato ta dokaz ni dopusten. Četudi pa fotografije bi bile predhodno predložene, na njih napisan datum ne pomeni, da so bile resnično tudi tedaj posnete. Izjava o zaključku naložbe in druga Izjava sta različni, gre za različna obrazca, pa kljub temu obe kot datum zaključka naložbe navajata datum 10. 7. 2017. Ne drži, da bi bila podana absolutna bistvena kršitev postopka in kršitev ustavnih pravic v tej zvezi, saj je toženec ocenil vse predložene dokaze in se do njih opredelil, pojasnil, katerim dokazom je dal prednost, tožnik pa drugih verodostojnih dokazov ni predložil. Težko je verjetno, da bi se tožnik in izvajalec trikrat zmotila glede datuma zaključka naložbe (na računu, na Izjavi o zaključku naložbe in na drugi Izjavi). Glede na navedeno in glede na določila Javnega razpisa, ki določajo, da se za datum izvedbe naložbe praviloma upošteva datum izdaje računa, drug datum pa le, če je razviden iz podatkov na računu ali iz drugih verodostojnih listin, ki jih je potrebno predložiti ob zaključku naložbe, tudi ni bilo napačno ugotovljeno dejansko stanje. Poleg tega je izvajalec svoj račun popravil tako, da je le spremenil datum opravljene storitve, vsi ostali podatki na računu pa so ostali nespremenjeni, skladno s pravili pa bi moral imeti vsaj drugo številko, zato tudi iz tega razloga toženec računa ni štel za verodostojnega. Prav tako toženec za verodostojne ne šteje tožnikove obrazložitve o napaki na računu, saj ni podprta z nobenim dokazom (denimo knjiga izdanih računov, poročilo o izvedbi zagona ipd.). Nasprotno, datum opravljene storitve izhaja iz več dokumentov, iz garancijskega lista pa ne, iz njega izhaja le, kdaj je bila naprava kupljena, po tem pa jo je bilo treba še montirati, zagnati itd., in šele tedaj je naložba zaključena. Kljub več pozivom pa tožnik drugih dokazov v tej zvezi ni predložil. Glede na njegov interes za izid postopka in enako tudi izvajalčev, je treba tudi to okoliščino upoštevati pri presoji naknadno predložene dokumentacije. Postopek 35403-241/2016 je ločen od tega postopka, nanašal se je na pridobitev kredita po drugem javnem pozivu in je bil voden vsled separatne tožnikove vloge, končan pa je bil tudi s separatno odločbo z dne 11. 7. 2016. V postopku za pridobitev kredita je bil tožniku sicer res podaljšan rok za izvedbo naložbe, vendar ne na toženčevo inciativo, temveč ker je tožnik tudi v tistem postopku prepozno predložil zaključno dokumentacijo. Ravno zaradi podaljšanja roka za izvedbo naložbe v postopku za pridobitev kredita pa je mogoče dodatno sklepati, da naložba ni bila izvedena v roku. S strani tožnika predlagana zaslišanja ne bi spremenila z listinskimi dokazi jasno podprtega dejanskega stanja. Toženec predlaga zavrnitev tožbe in naložitev njegovih stroškov v plačilo tožniku.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po pregledu upravnega spisa in izpodbijane odločbe sodišče sodi, da so izpodbijana odločba in njeni razlogi pravilni in zakoniti ter se sodišče po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanjo sklicuje, v stvari sami pa pojasnjuje, kot sledi.

7. Glede osebnega razgovora tožnika pri B. B., sodišče tožnikovim tožbenim navedbam ne sledi, saj stanje upravnega spisa potrjuje toženčevo stališče, da tožnik fotografij, ki jih prilaga svoji tožbi, tekom upravnega postopka ni predložil in gre torej, ob odstotnosti upravičenih razlogov za to, za nedopustno tožbeno novoto. Vsled tega sodišče ne sledi tožnikovemu dokaznemu predlogu v tej zvezi, in sicer niti kar se tiče fotografij kot listinskega dokaza, ker je tožnik tozadevno prekludiran, niti kar se tiče predloga za zaslišanje B. B., saj je ta dokaz nepotreben tako glede na navedeno, kot tudi glede vprašanja zatrjevanega ustnega zagotovila B. B. o tem, da bo tožnik sredstva gotovo prejel (četudi bi tožnik s tem svojim dokaznim predlogom uspel in bi B. B. to izpovedala, bi bilo takšno dejstvo še vedno nerelevantno, saj ustna zagotovila po pravni doktrini ne ustvarjajo zavezujočih pravnih učinkov).

8. Tudi ni moč slediti tožbenim navedbam o tem, da je izpodbijana odločba za tožnika presenečenje, saj upravni spis izpričuje občevanje med tožnikom in tožencem, ki je povzeto tudi v izpodbijani odločbi, ter toženčeve pozive tožniku, naj predloži dodatno verodostojno dokumentacijo glede zaključka naložbe, a tožnik v odziv na toženčevo obvestilo ni priložil nobenih verodostojnih dokumentov, kot to navaja že izpodbijana odločba.

9. Sodišče tudi ne sledi tožbenemu razlogu napačno ugotovljenega dejanskega stanja, saj sprejema kot korektno toženčevo oceno glede dokazne vrednosti prvotnega izvajalčevega računa, z navedenim datumom oprave storitve 10. 7. 2017, v primerjavi z dokazno vrednostjo korigiranega računa, ki ima spremembo le v datumu izvedbe storitve. Toženčeva dokazna ocena v tej zvezi je tudi povsem korektno obrazložena, sklicuje pa se pri tem tudi na celotno spisovno dokumentacijo. In stanje upravnega spisa po presoji sodišča toženčevo dokazno oceno potrjuje, še posebej Izjava o zaključku naložbe in druga Izjava, ki obe enako navajata datum 10. 7. 2017, kot to izhaja tudi iz izpodbijane odločbe, obe pa sta podpisani tako s strani tožnika kot tudi s strani izvajalca.

10. Tožnik predloga za lastno zaslišanje in zaslišanje izvajalca del, C. C., v upravnem postopku ni podal, kot to izhaja iz stanja upravnega spisa, zato, ob odsotnosti tožnikove obrazložitve, zakaj teh dokaznih predlogov ni podal že prej, sodišče ta dva dokazna predloga ocenjuje za prepozna po tretjem odstavku 20. člena ZUS-1 in ju zato pri odločanju skladno z 52. členom ZUS-1 ne upošteva.

11. Ne nazadnje pa tožnik tudi nima prav, ko zatrjuje nasprotovanje izpodbijane odločbe podaljšanju roka za izvedbo naložbe v postopku pridobitve kredita št. 35403-241/2016; kot pravilno izpostavlja toženec, gre za ločen, drug postopek. Poleg tega pa bi po določilu četrtega odstavka tč. 8.b. Javnega poziva tožnik za podaljšanje lahko zaprosil tudi v predmetnem postopku, pa tega ni storil. 12. Sodišče poudarja, da je pri svoji presoji upoštevalo tudi toženčevo postopanje, namreč da je s svojim obvestilom z dne 18. 10.2017 tožnika pred izdajo izpodbijane odločbe pisno obvestil o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo izpodbijane odločbe, potem pa tožnika pred izdajo izpodbijane odločbe tudi z elektronsko korespondenco pozival k predložitvi ustrezne verodostojne dokumentacije.

13. Izpodbijana odločba je po navedenem pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa so neutemeljene, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS‑1 kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Glede na to, da je sodišče tožbo zavrnilo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

15. Sodišče ugotavlja, da so bili v obravnavani zadevi vsi pravnoupoštevni dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijane odločbe. Čeprav je v zadevi dejansko stanje med strankama sporno, pa tožnik v tožbi, kolikor se ne sklicuje na listine, ki so že v upravnem spisu in so že bile predmet presoje z izpodbijano odločbo, le podaja nedopustne tožbene novote in dokazne predloge, kot obrazloženo zgoraj, ne uveljavlja pa ugovorov v zvezi z izvajanjem dokazov v upravnem postopku. Zato je sodišče v zadevi odločilo brez glavne obravnave, na seji na podlagi 59. člena v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1.