Jedro

Tožniku pravica do obrambe ni bila kršena, saj je bila disciplinska obravnava izvedena skoraj tri mesece po nezgodi, ko je bil tožnik že nekaj časa v domači oskrbi. Toženi stranki tudi ni predložil medicinske dokumentacije, ki bi izkazovala kakršenkoli sum v njegovo sposobnost spremljanja in razumevanja dejanj. Iz tega razloga okoliščina, da je bil tožnik v času postopka v bolniškem staležu, še ne pomeni, da tožnik ni bil sposoben spremljati disciplinskega postopka. Na disciplinski obravnavi tudi ni izpostavil, da ne bi razumel vsebine sklepa o uvedbi disciplinskega postopka ali poteka obravnave, po pravnem pouku pa je izjavil, da se bo zagovarjal sam.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se razveljavi odločba tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja št. ... z dne 3. 6. 2010 in se ugotovi, da mu delovno razmerje ni prenehalo 7. 7. 2010 in še traja, da ga tožena stranka pozove nazaj na delo, mu za čas prenehanja delovnega razmerja do vrnitve nazaj na delo vpiše delovno dobo v delovno knjižico in mu za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja po predhodnem odvodu davkov in prispevkov izplača nadomestilo plače. Odločilo je, da stranki krijeta sami svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper zavrnilni del in odločitev, da tožnik sam krije svoje pravdne stroške, se je pravočasno pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena Zakona o pravdnem postopku. Predlagal je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in v izpodbijanem delu sodbo razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. V pritožbi vztraja, da je bil v času zaslišanja pred disciplinskim organom, po hudi poškodbi (strelu s pištolo v glavo), še vedno v šoku. Zaradi rane je težko govoril, bil je v bolniškem staležu, na kar vse je tožnik opozoril disciplinsko komisijo, vendar je tožena stranka vseeno izpeljala disciplinski postopek. V razjasnitev dejstva o sposobnosti spremljanja in sodelovanja v disciplinskem postopku je tožnik na glavni obravnavi 14. 1. 2011 predlagal postavitev izvedenca medicinske stroke, ki bi lahko ocenil njegovo sposobnost sodelovanja v disciplinskem postopku, vendar je sodišče takšen dokazni predlog zavrnilo. V času zagovora pred disciplinskim organom je bila tožnikova sposobnost razumeti pomen svojih dejanj zaradi nesreče zmanjšana, zaradi česar ni bil sposoben spremljati postopka. V zelo kratkem času po hudi nesreči je bil postavljen pred nadrejene, do katerih goji veliko spoštovanje in strah. Tožnik je na glavni obravnavi povedal, da ne ve, kako je naboj sploh prišel v pištolo in kako je prišlo do sprožitve. Iz izpovedi priče D.R. pa ni mogoče ugotoviti dejanskega stanja, saj je bil slednji v času nesreče v drugem prostoru. Na podlagi izvedenih dokazov ni mogoče zaključiti, kako je do same nesreče prišlo. Sodišče prve stopnje je zanemarilo dejstvo, da je tožnik utrpel hudo poškodbo (ob obravnavanem dogodku) in da je le po čudežu preživel. Že sama poškodba, ki mu bo nedvomno pustila posledice v nadaljnjem življenju, predstavlja hudo kazen. Tožena stranka se je odločila za skrajno sankcijo, ki jo ob upoštevanju vseh olajševalnih okoliščin ne bi smela izreči in bi se lahko odločila za milejši disciplinski ukrep. Uveljavlja povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/2008) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Tožnik v pritožbi najprej očita, da mu je bila v disciplinskem postopku kršena pravica do obrambe, ker naj ne bi bil sposoben sodelovati oziroma spremljati disciplinske obravnave. Sedmi odstavek 57. člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94 s spremembami) določa, da se disciplinska odgovornost za pripadnike stalne sestave ugotavlja po postopku, v katerem se smiselno uporabljajo predpisi, ki veljajo za postopek pred sodišči, ki so pristojna za spore iz delovnih razmerij, torej pravila posebnega postopka, ki velja pred delovnimi sodišči (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami), in pravila pravdnega postopka (ZPP). V zvezi s pritožbenim ugovorom glede kršitve pravice do obrambe je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je poškodba pri tožniku pustila določene posledice, vendar pa je potrebno upoštevati, da je bila disciplinska obravnava izvedena skoraj tri mesece po nezgodi, da je bil tožnik takrat že nekaj časa v domači oskrbi in ni predložil nikakršne medicinske dokumentacije, ki bi izkazovala kakršenkoli sum v njegovo sposobnost spremljanja in razumevanja dejanj. Niti okoliščina, da je bil tožnik v času postopka v bolniškem staležu niti stres sam po sebi še ne pomenita, da tožnik ni bil sposoben spremljati disciplinskega postopka. Na disciplinski obravnavi tožnik ni izpostavil, da ni razumel vsebino sklepa o uvedbi disciplinskega postopka in poteka obravnave, niti da bi težko govoril. Po danem pravnem pouku je izjavil, da se bo zagovarjal sam. Na vprašanja je podal relevantne odgovore in ni uveljavljal, da ne razume poteka postopka, priči D.R. pa je tudi sam postavljal vprašanja. V postopku (disciplinski obravnavi) je tudi sodeloval ter jasno in razumljivo opisal celoten dogodek. Tožnik je tako izvajal materialno obrambo, pri čemer pa tudi na zaslišanju na glavni obravnavi v sodnem postopku v prisotnosti pooblaščenca ni navajal, da zaradi zdravstvenih težav ni bil sposoben sodelovati v postopku pri toženki. Glede na navedene ugotovitve se pritožbeno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da ni bilo potrebe po postavitvi izvedenca medicinske stroke in da tožniku pravica do obrambe ni bila kršena.

V dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik dne 21. 2. 2010, ob primopredaji stražarske dolžnosti, ni ustrezno in vestno opravil pregleda prevzetega orožja, saj pri tem ni izvedel vseh varnostnih ukrepov, predpisanih s SOP št. ... (B1). Tožnik je že v postopku pri toženi stranki priznal, da primopredaje orožja ni izvršil tako, kot bi moral. Ni namreč preveril, ali je pištola prazna ali ne, oziroma ali je naboj v cevi, s čimer je opustil izvedbo osnovnega varnostnega ukrepa po SOP št. .... Tej izpovedi je v okviru dokazne ocene, ki je po presoji pritožbenega sodišča vsebinsko prepričljiva, sodišče prve stopnje tudi sledilo, in ni potrebno, da bi tožnik priznanje o malomarno izvedeni primopredaji orožja ponovil še v zaslišanju na glavni obravnavi. V času sprožitve orožja se je v istem (majhnem) prostoru nahajal tudi priča D.R.. Sicer pa je tudi na glavni obravnavi tožnik povedal, da sta primopredajo s predhodnikom opravila precej na hitro, saj se je predhodniku mudilo in da glede nabojev v pištoli ni bil pozoren. Tožnik bi moral ob prevzemu orožja sam preveriti, ali je pištola prazna, pa tega ni storil. S splošnimi stražarskimi dolžnostmi, med njimi tudi s pravilnim postopkom prevzema orožja, je bil tožnik nedvomno seznanjen in je bil posebej usposobljen za varno rokovanje s pištolo. Pravilno sodišče prve stopnje zato zaključuje, da je tožnik svojo stražarsko dolžnost izvrševal malomarno. S tem je tožnik storil kršitve po 4., 5. in 12. točki četrtega odstavka 57. člena ZObr.

Po petem odstavku 58. člena ZObr se vojaški osebi, pripadniku stalne sestave, za težje kršitve vojaške discipline lahko (fakultativno) izreče tudi ukrep prenehanja delovnega razmerja. Tožena stranka je, kot izhaja iz drugostopenjske odločbe in zapisnika o disciplinski obravnavi, pri izbiri ukrepa upoštevala številne olajševalne okoliščine, ki jih tožnik ponovno izpostavlja v pritožbi. Vendar pa je potrebno upoštevati naravo dela tožnika kot vojaške osebe, pripadnika stalne sestave, ter da je bilo dejanje storjeno v času izvajanja stražarske službe, kjer je še posebej potrebno upoštevati vse predpisane postopke za izvajanje varovanja vojašnice ter varnega rokovanja in uporabe orožja, sam dogodek pa je imel za posledico hudo telesno poškodbo tožnika. V obravnavanem primeru je šlo za težje kršitve vojaške discipline, za katere je tožnik disciplinsko odgovoren po več točkah (po 12. točki gre celo za kršitev z znaki kaznivega dejanja iz prvega in drugega odstavka 275. člena KZ-1) s hudimi posledicami, ki bi lahko bile še občutno hujše. Navedene okoliščine utemeljujejo presojo, da je tožena stranka zaradi hude malomarnosti pri izvrševanju stražarske dolžnosti kot edine bojne naloge izgubila zaupanje v tožnika, ki opravlja vojaško službo, s tem da je zaupanje za opravljanje dela nujno potrebno. Izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa tožniku je glede na navedeno utemeljen in zakonit. Po določbah 58. člena ZObr se vojaški osebi, pripadniku stalne sestave, za težje kršitve vojaške discipline lahko izreče tudi ukrep prenehanja delovnega razmerja, katerega izvršitev se sicer pogojno odloži, vendar so v obravnavanem primeru že disciplinski organi (zlasti disciplinska komisija tožene stranke) upoštevali tako obteževalne kot olajševalne okoliščine in glede na navedeno določbo njunim odločitvam nezakonitosti ni mogoče očitati. Le če delodajalec olajševalnih okoliščin sploh ne bi upošteval, pa bi bile te po ugotovitvah sodišča podane, bi sodišče lahko odločalo o izbiri ali o spremembi disciplinskega ukrepa oziroma drugačnem načinu njegove izvršitve (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 64/2005 z dne 13. 9. 2005).

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v povezavi s 154. členom ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.