Jedro

Pri vrednotenju pravnega stroškovnika pravične denarne odškodnine mora biti denarni znesek zadoščenja vpet tudi v širše družbene okvire, ki se na področju odškodninskega prava izražajo zlasti skozi medsebojna razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje. V tem razmerju se zrcali vrednostni sistem oziroma odnos določene družbe v določenem času do posameznih pravno zavarovanih interesov fizične ali pravne osebe - denarna odškodnina je torej pravična, če ustreza tudi družbenemu vrednotenju.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v stroškovni odločitvi pod točko 12 in 13 spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna drugotoženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.036.200,00 SIT v roku petnajstih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka dalje, tretjetoženi stranki pa pravdne stroške v znesku 868.428,00 SIT v roku petnajstih dni, v primeru zamude prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka pracijskega roka dalje.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo med drugim zavrnilo tožbeni zahtevek proti prvotoženi stranki na plačilo 40.000.000,00 SIT premoženjske škode, zoper drugo in tretjetoženega pa na plačilo po 10.000.000,00 SIT (po 5.000.000,00 SIT premoženjske in po 5.000.000,00 SIT nepremoženjske škode). Zavrnilo je še tožbeni zahtevek v delu, v katerem je tožeča stranka zahtevala od prvotožene stranke objavo povzetka sodbe v časopisu Delo in Dnevnik ter zavrglo tožbo v delu, v katerem tožeča stranka od prvotožene stranke zahteva plačilo zneska 380.205,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Hkrati je prvotoženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo in sicer v znesku 6.000.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi in sicer od 1.1.2002 do 27.6.2003 po obrestni meri v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 dalje pa z obrestmi po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. Višji tožbeni zahtevek proti prvotoženi stranki za plačilo nepremoženjske škode (za 4.000.000,00 SIT) je sodišče prve stopnje zavrnilo in še odločilo, da tožeča stranka in prvotožena stranka vsaka sama krije svoje stroške pravdnega postopka. Drugotoženi stranki in tretjetoženi stranki pa je sodišče prisodilo tudi pravdne stroške, ki jih je naložilo v plačilo tožniku in sicer drugotoženi stranki v znesku 2.138.400,00 SIT, tretjetoženi stranki pa v znesku 1.435.550,00 SIT.

Tožnik je s pravočasno pritožbo izpodbijal navedeno sodbo v delu, v katerem je bil zavrnjen višji tožbeni zahtevek za plačilo nepremoženjske škode prvotožene stranke ter v stroškovni odločitvi, s katero je bilo tožniku naloženo, da drugo in tretjetoženima strankama povrne stroške postopka. Tožnik uveljavlja pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in pritožbenemu sodišču predlaga, da mu dosodi vso vtoževano denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo ter zniža pravdne stroške drugo in tretjetožene stranke in vsaj polovico teh naloži v plačilo prvotoženi stranki. Sprašuje se, kakšna odškodnina mu je bila prisojena, če jo več kot polovico "požrejo" pravdni stroški dveh strank. To bi pomenilo, da je nekaj ur dela odvetnikov vredno več kot polovico 15 let trajajočega trpljenja. V takšnih relacijah mu dosojena odškodnina ne prinaša zadoščenja in ne omili prestanih bolečin. Sodišče navaja, da mu je bila dosojena odškodnina 35 povprečnin mesečnih plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji, vendar pa poudarja, da njegovo delo, obveznosti, odgovornosti, izpostavljenost pri delu in dogodkih ob razrešitvi in po razrešitvi, niso bili povprečni. Navaja, da je znesek 6.000.000,00 SIT 4,8 mesečne plače sedanjega direktorja javnega podjetja, kjer je bil zaposlen. S sodbo sodišča prve stopnje je dokazano, da je pravna oseba teptala pravni red, da ni upoštevala sodb vrhovnega sodišča, da se mu ni opravičila, niti ga ni rehabilitirala, zato meni, da bi ji bilo treba tudi iz preventivnih razlogov, da bi se v bodoče izogibala podobnim primerom in prijemom, naložiti v plačilo višjo odškodnino. Meni, da bi mu v Nemčiji za enak primer dosodili vsaj 10-krat večjo odškodnino. Sodišču prve stopnje tudi očita, da je drugo in tretjetožencema priznalo nesorazmerno visoke pravdne stroške. Oba sta vložila nepotrebno visoko število pripravljalnih vlog. Drugo in tretjetoženca sta sopovzročitelja škode, ki je tožniku nastala, zato bi glede na rezultat pravde morala vsaj polovico njunih stroškov nositi prva toženka.

Pritožba je delno utemeljena.

Predmet presoje v obravnavani zadevi, ki je še ostal sporen v pritožbenem postopku, je tožnikov zahtevek za plačilo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki mu je, po dejanskih trditvah tožbe, nastala tako, da ga je prvotoženka po svojih organih nezakonito razrešila s položaja direktorja javnega podjetja, pri tem pa mu je pri navajanju razlogov za razrešitev med drugim neutemeljeno očitala storitev kaznivih dejanj in drugih nepravilnosti, hkrati pa je okoliščine v zvezi z razlogi razrešitve posredovala tudi sredstvom javnega obveščanja.

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da so izkazani vsi elementi odškodninske obveznosti prvotožene stranke. Takšen zaključek temelji na pravno relevantnih dejanskih ugotovitvah, da so bile trditve prvotoženke (njenih organov), s katerimi je bila predstavljena utemeljenost razrešitve tožnika z delovnega mesta direktorja javnega podjetja neresnične in tudi žaljive; da je prvotoženka z njimi in njihovim posredovanjem medijem prekršila tožnikove osebnostne pravice in njegovo dostojanstvo (torej interese, ki so varovani že z Ustavo RS - 34. in 35. člen); da je prvotoženkino nedopustno ravnanje pri tožniku povzročilo duševne bolečine; da je bilo njeno ravnanje za tožnika tako stresogeno, da je zbolel za reaktivno psihično motnjo, katere zdravljenje še vedno traja. Dejanska podlaga tožnikovega zahtevka in dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje odkazujejo, glede materialnopravne podlage presoje prvotoženkine odgovornosti, bolj kot na uporabo določbe 170. člena ZOR, ki ga je sodišče prve stopnje vzelo za materialnopravno podlago svoje odločitve, na določbo 1. odstavka 172. člena ZOR, po katerem pravna oseba odgovarja za škodo, ki so jo povzročile fizične osebe kot članice njenih organov, če je do škode prišlo pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem funkcij pravne osebe. Vendar pa so, s stališča pravne osebe, kriteriji za presojo njene odškodninske odgovornosti po obeh navedenih zakonskih določilih enaki. Sicer pa odškodninska odgovornost prvotoženke ni več sporna, sporna je le še višina prisojene denarne odškodnine tožniku. Teorija in sodna praksa sta enotni, da je v slovenskem pravu temeljna funkcija denarne odškodnine v primeru duševnih bolečin zaradi kršitev osebnostnih pravic satisfakcija oziroma zadoščenje: oškodovanec naj dobi subjektivno moralno zadoščenje, tolažbo. To pa vsebinsko ne izključuje obravnavanje pravične denarne odškodnine tudi v njeni vzgojni funkciji, kar tožnik v svoji pritožbi posebej izpostavlja. V zadnjem času se še posebej opozarja tudi na preventivno funkcijo odškodnine (prim. Obligacijski zakonik s komentarjem, str. 713), ki je kot njena komponenta tudi upoštevana pri vrednotenju pravnega standarda pravične denarne odškodnine v konkretnem primeru.

Da bi bilo zadoščenje oškodovancu pravično, mora biti sorazmerno njegovemu prikrajšanju oziroma stopnji in trajanju njegovih duševnih bolečin (1. odstavek 200. člena ZOR). V konkretni zadevi je bilo pri tožniku ugotovljeno porušeno duševno ravnovesje oziroma izredno visoka intenzivnost in dolgotrajnost duševnih bolečin. Strinjati se je treba s tožnikom, da ni denarja, ki bi to škodo lahko izravnalo, saj duševno trpljenje nima denarnega ekvivalenta oziroma cene. Prav zato pa mora biti pri vrednotenju pravnega standarda pravične denarne odškodnine denarni znesek zadoščenja vpet tudi v širše družbene okvire, ki se na področju odškodninskega prava izražajo zlasti skozi medsebojna razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje. V tem razmerju se zrcali vrednostni sistem oziroma odnos določene družbe v določenem času do posameznih pravno zavarovanih interesov fizične ali pravne osebe - denarna odškodnina je torej pravična, če ustreza tudi družbenemu vrednotenju. Z vrednotenjem pravnega standarda pravične denarne odškodnine v tej smeri sodišče izpolnjuje funkcijo, ki mu jo nalaga določilo 2. odstavka 200. člena ZOR, po katerem sodišče pri odločanju o zahtevku za povrnitev nepremoženjske škode gleda na pomen prizadete dobrine, na namen denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo in na to, da ne bi šla na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Skozi to vrednotenje pa se tudi izkazuje večja ali manjša preventivna vloga odškodnin pri preprečevanju posegov v določene pravno varovane interese.

V slovenskem odškodninskem pravu se višine odškodnin za duševne bolečine zaradi posegov v osebnostne pravice oškodovancev gibajo med dvema in dvanajstimi povprečnimi plačami, tožniku pa je bila prisojena odškodnina v višini petintridesetih plač. S tako dosojeno odškodnino je sodišče prve stopnje pravilno izpolnilo standard pravične denarne odškodnine po zgoraj opredeljenih merilih in s prisojeno odškodnino tožniku, ki bistveno odstopa od dosedaj prisojenih, pravilno upoštevalo vse ugotovljene izjemne okoliščine konkretnega primera. Prisojena odškodnina pa se še posebej izkaže kot zadostna ob upoštevanju trditev samega tožnika, ki predstavljajo tožbeno dejansko podlago, in sicer, da vsa škoda, ki mu je nastala, ne izvira le iz nedopustnega ravnanja prvotoženke, ampak tudi iz nedopustnih ravnanj drugih (prvotoženkinemu ravnanju je pripisal 57% vzročnost).

Pritožbo glede zavrnitve dela vtoževanega zneska denarne odškodnine (4.000.000,00 SIT) je bilo zato treba zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Brezpredmetne so tožnikove trditve, da mu bodo več kot polovico prisojene odškodnine "požrli" pravdni stroški drugo in tretjetoženca. Tožnik je v pravdi proti prvotoženki delno uspel, sodišče pa je v skladu z določilom 2. odst. 154. člena ZPP odločilo, da vsaka od strank sama krije svoje pravdne stroške. V pravdi proti drugo in tretjetožencu pa je tožnik v celoti propadel, zato jima mora povrniti pravdne stroške (1. odst. 154. člena ZPP). Pri tem drugo in tretjetožencu neutemeljeno očita nepotrebnost vseh zahtevanih stroškov, češ, da sta vložila nepotrebno visoko število pripravljalnih vlog in si s tem neupravičeno povečevala pravdne stroške. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo pripravljalne vloge, ki sta jih vložila drugo in tretjetoženec, saj so bile te odgovor na še številnejše pripravljalne vloge tožnika samega, v katerih je vedno znova navajal nove dejanske okoliščine, o katerih je bilo pač treba razpravljati. Neutemeljen je tudi tožnikov predlog, da bi morala biti vsaj polovica teh stroškov naložena prvotoženki, saj ta z njuno pravdo ni imela nič, prav tako kot tudi drugo in tretjetoženec nista imela nič s pravdo prvotoženke. In ker je tako, je sodišče prve stopnje napačno vzelo kot vrednost za odmero pravdnih stroškov znesek 50.000.000,00 SIT, ki ga je tožnik vtoževal le od prvotoženke. Od drugo in tretjetoženca je namreč zahteval plačilo le po 10.000.000,00 SIT, zato bi moralo sodišče prve stopnje vzeti to vrednost kot osnovo za vrednotenje opravljenih odvetniških storitev. Pritožbeno sodišče je zato poseglo v stroškovni odločitvi pod točko12 in 13 izpodbijane sodbe in upoštevajoč določila odvetniške tarife in izhajajoč iz stroškovne zahteve tožencev ter priznanih pravdnih dejanj tožencev navedenih v zadnjem odstavku sodbe sodišča prve stopnje, priznalo drugotožencu 1.036.200,00 SIT, tretjetožencu pa 868.428,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od dneva poteka paracijskega roka dalje. Glede na navedeno je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in spremenilo navedeni stroškovni odločitvi (3. točka 365. člena ZPP).