Jedro

Pravdno sodišče ima na voljo dejansko in pravno podlago, da odloči tudi o znesku zamudnih obresti – tudi po višini in pri tem upošteva vsa pravila, ki urejajo njihovo višino. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je izvršilni naslov postal pravnomočen po izdaji Ustavne odločbe in da v njem obresti niso omejene, kar pomeni, da je izvršilno sodišče zaradi načela formalne legalitete nanj v celoti vezano, kljub njegovi morebitni nepravilnosti in nezakonitosti. Dolžnica v konkretni zadevi ne more več uspešno uveljavljati pravila ne ultra alterum tantum, ki bi ga lahko in morala uveljavljati že v postopku nastanka izvršilnega naslova

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugovor dolžnice nad dne 24. 9. 2010 plačanim zneskom 5.330,20 EUR zavrne, dolžnica pa je dolžna upniku v 8 dneh od prejema sklepa povrniti 53,13 EUR stroškov odgovora na ugovor, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila. V preostalem delu se pritožba zavrne in sklep v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

II. Dolžnica je dolžna upniku v 8 dneh od prejema sklepa povrniti 103,14 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovoru dolžnice ugodilo in izvršbo ustavilo.

2. Zoper sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožil upnik. Meni, da je stališče sodišča prve stopnje napačno. Navaja, da je izvršilno sodišče vezano na pravnomočen in izvršljiv izvršilni naslov in vanj ne more posegati. V izvršilnem naslovu je jasno določeno, da zakonite zamudne obresti tečejo do plačila. Dolžnik zoper tak izvršilni naslov pritožbe ni vložil. Prav tako v tak izvršilni naslov ni poseglo Višje sodišče v Ljubljani ob reševanju upnikove pritožbe. Dolžnik bi tako teku obresti lahko nasprotoval le v postopku, ki je tekel pred pravdnim sodiščem. Izvršilni naslov je bil izdan dne 3. 3. 2009, potrjen s strani Višjega sodišča dne 7. 10. 2009. Da je višina obresti že presegla višino glavnice, je bilo tako znano že v postopku pred sodiščem prve kot tudi pred sodiščem druge stopnje. Predlaga, da se ugovor dolžnika zavrne kot neutemeljen.

3. Dolžnik na vročeno pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

6. Sodišče dovoli predlagano izvršbo na podlagi izvršilnega naslova (prvi odstavek 17. člena ZIZ). Izvršilni naslov je med drugim tudi izvršljiva sodna odločba, pri čemer je odločba izvršljiva, če je postala pravnomočna (takšna po določbi prvega odstavka 319. člena ZPP postane, ko se ne more več izpodbijati s pritožbo) in je pretekel rok za prostovoljno izpolnitev dolžnikove obveznosti, ki teče od dneva vročitve odločbe dolžniku (prvi in drugi odstavek 19. člena ZIZ). V obravnavanem primeru je upnik predlagal izvršbo na podlagi sodbe Okrajnega sodišča v Novem mestu P 267/2005 z dne 3. 3. 2009 v zvezi s popravnim sklepom z dne 15. 4. 2009 (priloga A2 in A3), ki je bila potrjena s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1926/2009 z dne 7. 10. 2009 (priloga A4), po kateri dolžnica upniku dolguje glavnico v znesku 2.562,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2002 do plačila, stroške pravdnega postopka v znesku 100,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 11. 2009 do plačila. Ker v izvršilnem postopku velja načelo stroge formalne legalitete, izvršilno sodišče upniku ne more prisoditi manj ali kaj drugega kot izhaja iz izvršilnega naslova, prav tako tudi ne more presojati njegove pravilnosti in zakonitosti ter vanj posegati. Takšna ureditev namreč izhaja iz dejstva, da je izvršilni postopek namenjen le realizaciji upnikove terjatve, katere obstoj in višina sta predhodno ugotovljeni v pravdnem postopku.

7. Iz navedenega torej izhaja, da je dolžnica na podlagi zgoraj citiranega izvršilnega naslova upniku dolžna plačati glavnico oziroma stroške pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo do dneva plačila. V zvezi s tem sodišče druge stopnje opozarja, da tek zamudnih obresti ni bil omejen z dosegom glavnice (376. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), to pa v konkretnem primeru pomeni, da mora izvršilno sodišče upoštevati izvršilni naslov tak, kot se glasi, torej, da zamudne obresti od posameznih zneskov prenehajo teči šele z dnem plačila. Navedena odločitev je bila namreč izdana in je postala pravnomočna po izdaji odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-300/2004 z dne 2. 3. 2006 (Ur. l. RS, št. št. 28/2006, v nadaljevanju Ustavna odločba, ki je pričela učinkovati dne 18. 3. 2006), sodišče prve oziroma druge stopnje pa teka zakonskih zamudnih obresti ni omejilo, kar pomeni, da je pravnomočno odločeno tudi o teku obresti po koncu glavne obravnave in le te tečejo do plačila, kot to pravilno v pritožbi opozarja tudi upnik. V skladu s stališčem Ustavnega sodišča v pravdnem postopku sodišče prve stopnje vedno pravnomočno odloči o dolžnikovi obveznosti plačila zamudnih obresti po temelju, v nekaterih primerih pa je v pravdi pravnomočno odločeno tudi o višini terjatve iz naslova zamudnih obresti: to je tedaj, ko so do dneva zadnje glavne obravnave (do trenutka, na katerega so vezane časovne meje pravnomočnosti sodne odločbe) na prvi stopnji zamudne obresti že nehale teči (podrobneje glej odločbe Ustavnega sodišča Up-33/05 z dne 6. 3. 2008, Up-227/05 z dne 24. 5. 2007 in Up-699/05 z dne 5. 7. 2007). Kadar je iz višine nateklih zakonskih zamudnih obresti po stanju v času odločanja sodišča prve stopnje razvidno, da so na določen datum te že nehale teči zaradi delovanja zakonskih ali pogodbenih pravnih pravil in v prihodnje ne bodo več zapadale v plačilo, ima namreč pravdno sodišče na voljo dejansko in pravno podlago, da odloči tudi o znesku zamudnih obresti – da torej o zamudnih obrestih odloči tudi po višini in pri tem upošteva vsa pravila, ki urejajo njihovo višino. Da mora v takem primeru pravilo ne ultra alterum tantum upoštevati že pravdno sodišče, izhaja tudi iz več odločb Vrhovnega sodišča, ki temu stališču Ustavnega sodišča sledijo (npr. III Ips 232/2008, III Ips 151/2008 in III Ips 161/2008). V primeru, ko vsota zapadlih, pa neplačanih zakonskih zamudnih obresti doseže glavnico po zaključku glavne obravnave, toda pred uveljavitvijo Zakona o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ-A), pa mora pravilo, da obresti prenehajo teči, upoštevati izvršilno sodišče (tako npr. sodbe VS RS II Ips 742/2006 z dne 19. 3. 2009, VIII Ips 392/2007 z dne 8. 6. 2009 in II Ips 191/2007 ter sodba in sklep VS RS III Ips 379/2007 z dne 4. 3. 2010). Dolžnica v konkretni zadevi tako ne more več uspešno uveljavljati pravila ne ultra alterum tantum (8. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ), ki bi ga lahko in morala uveljavljati že v postopku nastanka izvršilnega naslova (tako tudi Karmen Iglič Stroligo v članku: Preizkus predloga za dovolitev izvršbe (poglavje Izvršilni naslov), Pravosodni bilten, št. 1/2009, str. 126.).

8. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovoru dolžnice ugodilo ter izvršbo ustavilo. Pri svoji odločitvi je izhajalo iz stališča, da so obresti po samem zakonu prenehale teči, ko so dosegle glavnico, in zaključilo, da je dolžnik s plačilom zneska 5.330,20 EUR dne 24. 9. 2010 upnikovo terjatev poravnal v celoti. Pri tem pa ni upoštevalo, da je izvršilni naslov postal pravnomočen po izdaji Ustavne odločbe in da v njem obresti niso omejene, kar pomeni, da je izvršilno sodišče zaradi načela formalne legalitete nanj v celoti vezano, kljub njegovi morebitni nepravilnosti in nezakonitosti. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje utemeljeni upnikovi pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep zaradi zmotne uporabe materialnega prava spremenilo tako, da je ugovor dolžnika nad dne 24. 9. 2010 plačanim zneskom 5.330,20 EUR zavrnilo. Na dan 24. 9. 2010 je upnikova terjatev znašala 2.562,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2002, kar znaša skupaj 6.474,95 EUR (od tega 3.912,95 EUR zakonskih zamudnih obresti: obračun kot priloga), 100,18 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 11. 2009 do plačila, kar znaša skupaj 108,06 EUR (obračun kot priloga) ter izvršilne stroške v znesku 98,14 EUR. Če dolžnikova izpolnitev ne zadostuje za pokritje celotne obveznosti, se po 288. členu OZ najprej poplačajo stroški, nato obresti in nazadnje glavnica. Dolžnica je tako s svojim plačilom poravnala izvršilne stroške, pravdne stroške s pripadajočimi obrestmi, vse do takrat natekle zakonske zamudne obresti od glavnice ter 1.211,05 EUR glavnice. Dolguje tako še 1.350,95 EUR glavnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva plačila (od 25. 9. 2010) dalje. V tem delu je torej ugovor dolžnika neutemeljen in ga je treba zavrniti. Sodišče druge stopnje je zato glede na navedeno pritožbi upnika delno ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9. Ker je sodišče druge stopnje delno spremenilo odločitev prvostopenjskega sodišča o ugovoru dolžnice, je ponovno odločilo tudi o stroških ugovornega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Upniku je kot potrebne stroške priznalo stroške sestave odgovora na ugovor v znesku 73,80 EUR (Tar. št. 3468 Zakona o odvetniški tarifi, v nadaljevanju ZOdvT), 14,76 EUR za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (Tar. št. 6002 ZOdvT) ter 20% DDV (Tar. št. 6007 ZOdvT), kar skupaj znaša 106,27 EUR. Nato je stroške, ki jih je dolžnica dolžna povrniti upniku, odmerilo na podlagi delnega uspeha v ugovornem postopku (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) in odločilo, da mora dolžnica upniku povrniti 53,13 EUR stroškov odgovora na ugovor.

10. Upnik je s pritožbo delno uspel, zato je upravičen do svojih pritožbenih stroškov v skladu z uspehov s pritožbo (drugi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje mu je upoštevajoč uspeh glede na vrednost spora priznalo polovico od priglašenih stroškov postopka, in sicer od stroškov za sestavo pritožbe v znesku 36,90 (od priglašenih 73,80 EUR; Tar. št. 3468 ZOdvT), 7,38 EUR za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (Tar. št. 6002 ZOdvT), 20% DDV (Tar. št. 6007 ZOdvT) ter plačano sodno takso (50,00 EUR od priglašenih 100,00 EUR), skupaj torej 103,14 EUR.