Jedro

Če sodišče zavrne dokazni predlog, za to poda razloge. Sodišče je dolžno odločiti o dokaznem predlogu stranke in vpisati razloge za zavrnitev dokaza v zapisnik o glavni obravnavi ter jih povzeti v obrazložitvi pisno izdelane sodbe. Obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga mora biti razumna, notranje skladna in logično vzdržna.

Sodišče prve stopnje je izvedbo s strani obrambe predlaganega dokaza za odreditev novega izvedenca s področja varstva pri delu zavrnilo z obrazložitvijo, da je v pretežni večini sledilo mnenju izvedenca A. A., saj "niti za trenutek ni obstajal dvom v njegovo strokovnost in večino njegovih zaključkov, zato tudi tekom postopka ni bilo prav nobene potrebe za postavitev novega izvedenca, ker je svojevrstna kontrola bila že tudi udeležba izvedene priče B. B., pri čemer pa je zaključek pravzaprav ta, da si v svojih ugotovitvah, vsaj v bistvenih delih, nujno na eni strani mnenje oziroma na drugi strani izpoved, sploh nista nasprotovali, mestoma celo dopolnjevali" (točka 2 obrazložitve izpodbijane sodbe). Nadalje je sodišče prve stopnje navedeni dokazni predlog v točki 11 obrazložitve zavrnilo s kratkim pojasnilom, da ne gre za izrazita nasprotja med izvedencem in pričo, ni pa z ničemer konkretiziralo teh razhajanj in se do njih ni opredelilo. Takšna obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga obrambe ni notranje skladna in logično vzdržna, saj ne vsebuje jasnih razlogov o tem, zakaj sodišče prve stopnje argumente obrambe glede dokaznega predloga ocenjuje kot neutemeljene. S tem, ko sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni navedlo jasnih razlogov, zakaj je zavrnilo dokazni predlog obrambe, je podana s strani pritožnika zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 329. člena ZKP. Ker je sodišče ugotavljalo odločilna dejstva tudi s pomočjo izvedencev, do s strani obrambe zatrjevanih razhajanj in dokaznega predloga glede pridobitve mnenja novega izvedenca pa se sodišče vsebinsko ni opredelilo, bi ta kršitev mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe.

Izrek

I.Ob ugoditvi pritožbam obeh zagovornikov in po uradni dolžnosti se sodba sodišča prve stopnje razveljavi glede obt. C. C., Č. Č. in obt. D. D. in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred drugega sodnika posameznika.

II.Pritožba okrožne državne tožilke glede obt. E. E., obt. F. F. in obt. G. G. se zavrne kot neutemeljena in v nerazveljavljenem oprostilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedeno sodbo sta bila obtoženi C. C. in obtoženi Č. Č. spoznana za kriva, da sta storila vsak kaznivo dejanje ogrožanje varnosti pri delu po petem, tretjem in drugem odstavku 201. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Obema je bila izrečena pogojna obsodba, v okviru katere je bila vsakemu od njiju določena kazen 1 leto zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi 1 leta in 6 mesecev od pravnomočnosti sodbe ne bosta storila novega kaznivega dejanja, sicer se lahko pogojna obsodba prekliče in z njo določena kazen izreče. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je sodišče odločilo, da sta obtožena dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona in sicer obtoženi C. C. znesek 1.500,00 EUR ter obtoženi Č Č. znesek 1.000,00 EUR od vseh doslej zaznamovanih stroškov, ki v celoti znašajo 10.774,60 EUR in sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe. Prav tako sta dolžna plačati tudi morebitne v nadaljevanju priglašene stroške ter morebitne krivdne stroške, ki bodo v primeru priglasitve odmerjeni s posebnim pisnim sklepom, v kolikor bodo zaznamovani. Obtožene E. E., D. D., F. F. in G. G. pa je sodišče iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe in sicer obtoženo E. E. in D. D. storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti pri delu po petem, tretjem in drugem odstavku 201. člena KZ-1, obtožena G. G. in F. F. pa storitve kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po petem, tretjem in prvem odstavku 314. člena KZ-1. V skladu s prvim odstavkom 96. člena ZKP je sodišče odločilo, da obremenjujejo stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, potrebni izdatki obtoženih E. E., D. D., F. F. in G. G. ter potrebni izdatki in nagrade njihovih zagovornikov in sicer Odvetniške pisarne H., odvetnic I. I. in J. J., Odvetniške družbe K. ter Odvetniške družbe L., proračun.

2.Zoper sodbo so se pritožili:

- okrožna državna tožilka zoper oprostilni del sodbe iz pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 373. členom ZKP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obtožene E. E. in D. D. spozna za kriva storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti pri delu po petem, tretjem in drugem odstavku 201. člena KZ-1, obtožena F. F. in G. G. pa kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po petem, tretjem in prvem odstavku 314. člena KZ-1 ter da jim nato izreče pogojne obsodbe, v okviru katerih E. E. in D. D. določi kazen 1 leto zapora ter preizkusno dobo enega leta in šestih mesecev, obtoženemu F. F. določi kazen 10 mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta in šestih mesecev, obtoženemu G. G. pa določi kazen 1 leto in 3 mesece zapora ter preizkusno dobo enega leta in šestih mesecev;

- obtoženi C. C. po zagovorniku iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 370. člena v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP in drugim odstavkom 371. člena v zvezi s četrtim odstavkom 329. člena ZKP, kršitev kazenskega zakona po 2. točki prvega odstavka 370. člena v zvezi s 1. in 2. točko 372. člena ZKP ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 3. točki prvega odstavka 370. člena v zvezi s prvim odstavkom 373. člena ZKP. Višjemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje pred drugega sodnika;

- obtoženi Č. Č. po zagovorniku iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe.

3.Na pritožbo okrožne državne tožilke so odgovorili obtoženi D. D., F. F. in G. G. po svojih zagovornikih. Zagovornik obtoženega F. F. prvenstveno predlaga, da pritožbeno sodišče (glede na povsem izostalo obrazložitev pritožbe) le-to zavrže oziroma zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Zagovornika obtoženih D. D. in G. G. predlagata zavrnitev pritožbe državne tožilke in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4.Skladno zahtevama zagovornikov obtoženega C. C. in G. G. ter določbi prvega odstavka 378. člena ZKP je sodišče druge stopnje razpisalo javno pritožbeno sejo za dne 27. 2. 2026. Nanjo so pristopili višja državna tožilka M. M., okrožna državna tožilka N. N., obtoženi F. F. in njegov zagovornik, odvetnik K., nadalje tudi zagovornik obtoženega G. G., odvetnik O. O. iz Odvetniške družbe L. Na sejo niso prišli pravilno obveščeni obtoženi C. C. in njegov zagovornik P., ki je predhodno opravičil svoj izostanek in podal tudi strinjanje z izvedbo javne seje v njegovi odsotnosti, obtoženi Č. Č. in njegov zagovornik odvetnik R., obtožena E. E. in njen zagovornik iz Odvetniške pisarne H., obtoženi D. D. in njegova zagovornica I. I. ter odvetnica J. J. iz Ljubljane, ki svojega izostanka niso opravičili. Izostanek pa je opravičil pisno pred sejo obtoženi G. G., pri čemer je njegov zagovornik, navzoč na seji, podal strinjanje, da se opravi seja kljub odsotnosti obtoženega. Nobena od strank ni imela pripomb na sestavo senata. Na podlagi navedenega je sodišče druge stopnje ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za izvedbo javne pritožbene seje v skladu z določbo četrtega odstavka 378. člena ZKP, po kateri ni ovira za izvedbo javne seje, če stranke, ki so bile v redu obveščene, nanjo ne pridejo in je sklenilo, da se pritožbena seja opravi. Na pritožbeni seji je okrožna državna tožilka vztrajala pri pritožbenih navedbah, na njeno pritožbo pa sta odgovorila zagovornika obtoženih F. F. in G. G.

5.Pritožbi obeh zagovornikov sta utemeljeni.

6.Pritožba okrožne državne tožilke ni utemeljena, izpodbijano sodbo pa je bilo potrebno glede obtoženega D. D. razveljaviti po uradni dolžnosti.

Glede bistvenih kršitev določb kazenskega postopka:

Zagovornik obtoženega C .C. v pritožbi trdi, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 329. člena ZKP in 22. členom Ustave RS (kršitev pravice do poštenega sojenja), ker ni navedlo razlogov za zavrnitev dokaznega predloga obrambe za odreditev novega izvedenca s področja varstva pri delu, čeprav je obramba obrazložila pravno in dejansko relevantnost tega dokaza.

1.Kaznivo dejanje, očitano obtoženemu C. C., je glede storilca posebno kaznivo dejanje (nepravi delictum proprium), ki ga lahko izvrši le oseba, ki je odgovorna za varnost in zdravje pri delu v skladu z ustreznimi predpisi. Določbe področnih zakonov kot dopolnilnih predpisov blanketne norme drugega odstavka 201. člena KZ-1 (Zakon o varnosti in zdravju pri delu, Zakon o graditvi objektov in Uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih) nalagajo dolžnostna ravnanja zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu izvajalcu del, torej delodajalcu, ki izvaja gradbena ali druga dela iz priloge I Uredbe in zaposluje delavca na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je v točki 37 obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo, da je bil obtoženi C. C. kot odgovorni vodja posameznih del določen z imenovanjem družbe Š. d.d., in sicer z aktom Š. d.d., št. 1- 2009 z dne 3. 6. 2009 (priloga B73). Tudi on je bil s tem imenovanjem odgovoren za notranji nadzor, organizacijo in izvajanje ukrepov varnega in zdravega dela in tudi odgovoren za izvajanje ukrepov po 25. členu ZVZD. Iz seznama delavcev v Varnostnem načrtu številka 24/09 pa izhaja, da je bil obtoženi C. C. v funkciji vodje gradbišča. Kljub temu, da je bilo podpisanih več pisnih sporazumov o izvajanju skupnih varnostnih ukrepov, je bil, po oceni sodišča prve stopnje, krovni sporazum, ki je določil koordinatorja po 25. členu ZVZD za gradbišče mestne tržnice, sporazum z dne 16. 6. 2009, ki so ga podpisali vsi izvajalci in s katerim je bil kot koordinator po 25. členu ZVZD imenovan obtoženi C. C. Zagovornik v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da je bilo v konkretni zadevi podpisanih več pisnih sporazumov o izvajanju skupnih varnostnih ukrepov ( kar je bilo sicer po mnenju izvedenca A. A. napačno ), vendar se sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe niti z besedo ni opredelilo do razlogov, iz katerih izpeljuje sklep, da se je izmed več sporazumov oprlo ravno na sporazum z dne 16. 6. 2009, ki ga je opredelilo kot krovnega, na drugi strani pa ni pojasnilo podlage, na podlagi katere je prišlo do takšnega sklepa. Ob tem opozarja, da sta bila podpisana še dva druga sporazuma, in sicer Sporazum o skupnih ukrepih za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu na skupnem delovišču z dne 28. 7. 2009, sklenjen med T. T. s.p. in U. d.o.o., in Sporazum z dne 28. 7. 2009, ki sta ga sklenila T. T. s.p. in V. d.o.o. Oba sporazuma sta bila sklenjena med tistimi podizvajalci, pri delu katerih je prišlo do obravnavane delovne nesreče, vendar se sodišče prve stopnje do okoliščin, ki so za obrambo obtoženega C. C. zelo pomembne, sploh ni opredelilo. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbeni navedbi zagovornika, da predstavlja ta okoliščina tako pomembno dejstvo, da bi se moralo prvostopenjsko sodišče za sprejem pravilne in zakonite odločitve v predmetni zadevi do razlogov, iz katerih izpeljuje sklep, da gre za krovni in s tem edini upoštevajoči sporazum, sporazum z dne 16.6.2009 opredeliti in razloge konkretno obrazložiti. Ker tega ni storilo, se sodbe v tem delu ne da preizkusiti in je bila zagrešena absolutno bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

2.Sodišče prve stopnje je na straneh 58 in 59 obrazložitve izpodbijane sodbe zelo skopo pojasnilo, da je obtoženi C. C. v okviru svojih dveh funkcij na predmetnem gradbišču (v funkciji vodje gradbišča in kot koordinator za varnost in zdravje pri delu v skladu s 25. členom ZVZD ) opustil dolžna ravnanja, in sicer: 1) ni poskrbel, da bi z varovalno vrvico in opozorilnimi znaki onemogočil dostop delavcev v območje delovanja dvigala; 2) po tem, ko je prišlo do nepredvidenih del (demontaže že postavljenih stebrov), ob zavedanju večje nevarnosti takšne demontaže za delavce, na gradbišču ni ustavil gradbenih del; 3) da o nastali situaciji na gradbišču ni obvestil koordinatorke za varstvo pri delu E. E. Zagovornik v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da se sodišče v obrazložitvi sodbe v zvezi očitkom, da obtoženi na gradbišču ni poskrbel, da bi bil z varovalno vrvico in opozorilnimi znaki delavcem Š. d.d. In Z. d.o.o. onemogočen dostop v območje avtodvigala, ni opredelilo do navedb obrambe in sicer, da iz posnetkov nadzornih kamer izhaja, da so bile pri stebru F zaznane postavljene deske, ki so fizično preprečevale delavcem gibanje v območje zamenjave stebrov (enako je zatrjevala v svojem zagovoru tudi obtožena E. E.). Gre za pomembno okoliščino, še zlasti, ker je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ugotavljalo, da naloga obtoženega C. C. ni bila zgolj določiti in označiti območje na gradbišču, kjer se lahko delavci varno gibajo, temveč jim tudi fizično preprečiti, da ne stopajo v nevarno območje, vendar se prvostopno sodišče v razlogih sodbe do te okoliščine, ki jo izpostavlja obramba, sploh ni opredelilo. Zato je utemeljena trditev pritožnika, da je s tem zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

3.Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje po izvedenih dokazih ugotovilo, da je obtoženi C. C. kot odgovorna oseba za varnost in zdravje pri delu glavnega izvajalca Š. d.d., na gradbišču Ž. opustil vsa očitana mu dolžnostna ravnanja, kot izhaja iz izreka sodbe, prav z ničemer pa ni utemeljilo obstoj vzročne zveze med ugotovljenimi opustitvami dolžnega ravnanja in prepovedano posledico. Ker je dokazanost vzročne zveze med opustitvijo dolžnostnih ravnanj in prepovedano posledico predpogoj za krivdo očitanega kaznivega dejanja, izpodbijana sodba pa razlogov glede obstoja vzročne zveze nima, je v tem delu ni mogoče preizkusiti, zaradi česar je bila zagrešena še ena v nizu absolutno bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

4.Več bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP sodišču prve stopnje utemeljeno očita tudi zagovornik obtoženega Č. Č.

5.Prvi pritožbeni očitek se nanaša na prekoračitev obtožbe, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Objektivna identiteta med sodbo in obtožbo je kršena, če sodišče prekorači obtožbo. Prekorači pa jo, če ne upošteva kriterijev, po katerih se razrešuje skladnost odnosa med obtožbo in sodbo. Zahteva za ohranjanje identitete med obtožbo in sodbo je pogoj za uresničevanje tako obtožnega načela oziroma načela akuzatornosti, kakor obdolženčeve pravice do materialne obrambe, kot to določa 16. člen ZKP. Opis dejanja v obtožnem aktu obdolžencu omogoča, da se seznani s historičnim dogodkom, ki je predmet obtožbe ter je opredeljen glede na čas, kraj in način storitve ter tudi glede na vse tiste okoliščine, ki so potrebne, da je kaznivo dejanje čim bolj natančno označeno. Na tak način je obdolžencu omogočeno, da se po kontradiktornem načelu lahko izjavi o vseh dejstvih in dokazih, ki ga obremenjujejo in da navede vsa dejstva in dokaze, ki so mu v korist (drugi odstavek 6. člena EKČP, 5. člen ZKP), sodišču pa določa obseg njegove funkcionalne pristojnosti. Sodišče sme le v okviru obtožbe in njene obrazložitve ugotavljati za obdolženca manj ugodna dejstva. V nasprotnem primeru je namreč kršeno načelo akuzatornosti, ki temelji na strogi ločenosti treh temeljnih funkcij - obtožbe, obrambe in sojenja.

6.Kot je pravilno izpostavil zagovornik v pritožbi, se je v obtožnici, ki je bila nazadnje modificirana dne 26. 10. 2022, obtoženemu Č. Č. očitalo, da je "odredil delavcem, da so tudi v dopoldanskem času opravljali različna dela v zvezi z betoniranjem temeljev, delno tudi v območju montaže stebrov, ... do padca stebrov in posledično smrti delavca Š. d.d., A.B. in delavca Z. d.o.o. A. C. pa je prišlo ob 14.33 uri." Sodišče prve stopnje je ob izreku sodbe poseglo v opis obtožencu očitanega kaznivega dejanja tako, da je navedlo "odredil delavcem, da so tudi tega dne opravljali različna dela ...". Zagovornik utemeljeno izpostavlja, da ne gre zgolj za časovno umestitev očitka, temveč za kakovostno spremembo, saj je bilo po obtožbi obtožencu očitano, da je odredil delavcem, da so v dopoldanskem času opravljali dela betoniranja in bili v nevarnosti, nekaj ur kasneje pa je steber pokopal delavca, ki sta se nahajala na kraju, kar je povsem nekaj drugega kot očitek v krivdoreku izpodbijane sodbe, da je odredil delavcem, da so tega dne ( torej tudi v času nesreče ) opravljali različna dela. Na ta način je sodišče prve stopnje prekoračilo obtožbo, ker pa v obrazložitvi sodbe ni navedlo nobenega razloga za takšno spremembo, sodba v zvezi s tem nima razlogov in je ni mogoče preizkusiti. Tako je utemeljen očitek pritožbe, da je sodišče prve stopnje s tem zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

7.Po določilu drugega odstavka 3. člena ZKP sme sodišče obsoditi obdolženca samo, če je prepričano o njegovi krivdi. Za takšno prepričanje ne zadošča intimno prepričanje sodišča, temveč mora biti to tudi prepričljivo izkazano v obrazložitvi sodbe, iz katere je razvidno, na kakšen način je sodišče razrešilo vsa pomembna dejanska in pravna vprašanja. Da je sodba pravno sprejemljiva, mora biti v dejanskem pogledu pravilna in zato prepričljiva, s stališča uporabe prava pa zakonita. Le pod takšnimi pogoji je mogoče sodbo preizkusiti v njeni pravilnosti in zakonitosti v okviru pritožbenega postopka.

8.Kljub temu, da je sodišče prve stopnje obtoženega Č. Č. spoznalo za krivega storitve očitanega mu kaznivega dejanja, v obrazložitvi sodbe ni navedlo pravno relevantne ocene dokazov, saj sploh ni pojasnilo, na podlagi katerih dokazov je prišlo do takšnih zaključkov, opredelilo pa se niti ni do zagovora obtoženca, čeprav je ta očitke iz obtožbe zavrnil. Čeprav je sodišče prve stopnje obtoženega spoznalo za krivega, da je kot delovodja za izvajanje del pri družbi Š. d.d., odredil delavcem, da so tudi na dan 30. 7. 2009 (torej na dan, ko se je zgodila delovna nezgoda), opravljali različna dela v zvezi z betoniranjem temeljev, delno tudi v območju montaže stebrov, je v obrazložitvi, v nasprotju z izrekom sodbe zapisalo, da sodišče ne šteje kot dokazano, da bi obdolženi Č. Č. celo pošiljal delavce na območje montaže konstrukcije opravljat kakršnokoli delo, kljub navajanjem nekaterih prič, da je bilo tako, saj pregledani videoposnetki tega ne dokazujejo. Tako je podano nasprotje med izrekom sodbe in obrazložitvijo, kot utemeljeno zatrjuje zagovornik v pritožbi. Na opisan način je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Navedena kršitev pa je podana tudi zato, ker sodba glede obtoženega Č.Č. nima nobenih razlogov glede odločilnih dejstev.

9.Čeprav lahko sodišče obtoženca spozna za krivega le, če je prepričano o njegovi krivdi in mora v tem primeru pojasniti, katera dejstva šteje za dokazana ter na podlagi katerih pravno relevantnih dokazov je prišlo do takšnih zaključkov, pa sodišče prve stopnje v obrazložitvi na straneh 59 in 60 obrazložitve zgolj navaja, kaj se lahko obtožencu očita. Tako je v obrazložitvi zapisalo, da se obtoženemu Č. Č. "lahko očita, da bi se glede na svojo funkcijo in nedvomno z leti pridobljenimi izkušnjami moral zavedati povečane nevarnosti za njegove delavce, vendar tudi on ni reagiral tako, da bi bilo nevarno območje označeno z vrvico, čeprav je zagotovo videl, da se delavci dejansko gibajo po celotnem gradbišču, pa se je kljub temu zadovoljil zgolj z obvestilom nadrejenemu C. C., brez dodatnega ukrepanja. Očitno tudi v nadaljevanju ni odreagiral, da bi dobil dodatna navodila ali preprosto kar sam na primer potegnil trak, ki bi delavce vsaj opozarjal na obstoječo nevarnost in čeprav jim sicer takšen trak ne bi fizično preprečeval gibanja v nevarno območje, bi delavcem vsaj predstavljal opozorilo, s tem, da seveda bi moral ukrepe tudi stopnjevati ob očitnem kršenju dogovorjenega". V nadaljevanju obrazložitve je sodišče prve stopnje tudi zapisalo, "da se lahko obtoženemu Č. Č. očita, da je bila dne 30. 7. 2009 njegova dolžnost delavce v skrajnem primeru spraviti z gradbišča, prvenstveno pa jim tudi fizično preprečiti gibanje na območju montaže konstrukcije in obratovanja avto dvigala", čeprav mu obtožba tovrstnih izvršitvenih ravnanj sploh ni očitala. To pa pomeni, ne le, da sodba v tem delu nima nobenih razlogov o odločilnih dejstvih, temveč tudi, da je obrazložitev v direktnem nasprotju z izrekom sodbe in je tudi iz tega razloga podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

10.Zagovornik v pritožbi utemeljeno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, nadalje s tem, ko je v izrek sodbe samo dodalo, da je obtoženi Č. Č. s storitvijo kaznivega dejanja v nevarnost spravil (med ostalimi delavci, ki so navedeni v obtožnici) tudi F. F., česar v obtožbi ni bilo, pri čemer pa razširitve te kriminalne količine v obrazložitvi sodbe niti ni pojasnilo.

11.Čeprav je sodišče prve stopnje obtoženega Č. Č. spoznalo za krivega storitve očitanega kaznivega dejanja, v obrazložitvi sodbe ni podalo dokazne ocene o obstoju vzročne zveze med izvršitvenim ravnanjem in kvalificirano posledico, to je s smrtjo dveh delavcev. Ker v sodbi o tem, za obstoj kaznivega dejanja in krivde obtoženca odločilnega dejstva, ni nobenih razlogov, se sodba ne da preizkusiti, zaradi česar ima zagovornik prav, ko zatrjuje, da je tudi s tem podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

12.Pritožbi obeh zagovornikov sta, glede na vse navedeno, utemeljeni, ugotovljene številne bistvene kršitve določb kazenskega postopka pa so narekovale razveljavitev sodbe v obsodilnem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ob obravnavanju pritožbe okrožne državne tožilke zoper oprostilni del sodbe (okrožna državna tožilka uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja), je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kar je terjalo razveljavitev sodbe po uradni dolžnosti v delu, ki se nanaša na obtoženega D. D. Obtoženemu D. D. se je v obtožnici (nazadnje modificirana dne 26. 10. 2022) očitalo, da je kot odgovorna oseba podizvajalca T. T., s.p., kot vodja projekta in vodja posameznih del, določen skladno s točko g 3. člena Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih, opustil dolžnostna ravnanja, ko skladno s 5. in 6. členom Zakona o varnosti in zdravju pri delu ni zahteval, da bi Varnostni načrt vseboval navodila za montažo gradbenih elementov, kot to določa 14. točka priloge IV C Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu pri začasnih in premičnih gradbiščih, nadalje kljub temu, da se je zavedal, da je demontaža stebrov jeklene konstrukcije predstavljala večjo nevarnost za vse delavce na gradbišču, skladno s 5. in 6. členom ZVZD ni poskrbel, da bi bila o tem obveščena koordinatorka E. E., da bi se začasno ustavila dela na gradbišču in da bi se sklical sestanek. Nadalje se mu je očitalo, da je brez dogovora o načinu varne izvedbe demontaže, v dogovoru z delavci T. T. s. p., ki so opravljali montažo jeklene konstrukcije, F. F. in A. Č. odobril, naj pokončne stebre demontirajo in jih zamenjajo ter vsak zamenjan par stebrov po zamenjavi povežejo s trikotnim poveznikom, začnejo pa naj pri osi J.

Okrožna državna tožilka sicer v pritožbi trdi, da je obtoženi D. D. s tem, ko je v dogovoru z F. F. in A. Č. odobril, da naj pokončne stebre demontirajo in jih zamenjajo, o takšnem dogovoru pa ni obveščal nikogar, ni sklical sestanka, temveč je prepustil naključju, kako se bo to dejansko izvedlo na gradbišču, nedvomno prispeval k nastanku delovne nesreče, vendar pa sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe v zvezi z očitki obtoženemu D. D. o navedenem nima nobenih razlogov. V točki 45 obrazložitve se je sodišče prve stopnje sicer opredelilo do posameznih očitkov obtožbe v zvezi z opustitvami dolžnega ravnanja obtoženega D. D. (da ni odredil ustavitev del, da ni sklical sestanka ter da ni obvestil koordinatorko E. E.), vendar izpodbijana sodba nima nobenih razlogov v zvezi z očitkom obtožbe, da naj bi prav obtoženi D. D. bil tisti, ki je odobril, da naj pokončne stebre demontirajo in jih zamenjajo. Ker glede navedenega očitka, ki naj bi, po mnenju pritožnice, prispeval k nastanku delovne nesreče, sodba nima nobenih razlogov in se je ne da preizkusiti, je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je terjala razveljavitev sodbe tudi v oprostilnem delu, ki se nanaša na obtoženega D. D.

Številne ugotovljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki sta jih uveljavljala zagovornika obtoženega  C. C. in obtoženega Č. Č., glede obtoženega D. D. pa je bila takšna kršitev ugotovljena s strani pritožbenega sodišča po uradni dolžnosti, so narekovale razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje glede navedenih treh obtožencev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika posameznika (v skladu s prvim odstavkom 392. člena ZKP).

V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ponoviti že izvedene dokaze in dokazni postopek po potrebi še dopolniti ter znova odločiti o utemeljenosti obtožbe. Skrbno bo moralo pretehtati vsak, na glavni obravnavi izveden dokaz in vsak tak dokaz v zvezi z drugimi dokazi ter nato presoditi, ali so odločilna dejstva, ki so znaki obtožencem očitanih kaznivih dejanj, dokazana ali ne. Če bo v primeru vnovične izdaje obsodilne sodbe glede obtoženih C. C. in Č. Č. ugotovilo, da so očitki iz obtožnice utemeljeni, glede obtoženega D. D. pa, da niso, bo moralo ta zaključek tudi obrazložiti, v smislu določbe sedmega odstavka 364. člena ZKP ter na ta način odpraviti v prvem sojenju zagrešene procesne kršitve, pri čemer bo moralo izhajati tudi iz vseh tistih pritožbenih navedb, do utemeljenosti katerih se pritožbeno sodišče, glede na ugotovljene procesne kršitve, ni moglo opredeliti.

Glede pritožbe okrožne državne tožilke:

Državna tožilka oprostilni del sodbe izpodbija zgolj na načelni ravni, saj svojih trditev, ki izhajajo iz opisov kaznivih dejanj, očitanih obtoženi E. E., obtoženemu F. F. in obtoženemu G. G. argumentirano ne pojasni oziroma ne obrazloži, zakaj naj bi sodišče prve stopnje dejansko stanje glede kaznivih dejanj, očitanih navedenim trem obtoženim, zmotno ugotovilo.

Glede oprostilnega dela, ki se nanaša na obtoženo E. E. sicer izpostavi mnenje izvedenca s področja varstva pri delu A. A., iz katerega izhaja, da bi moral biti pred začetkom postavitve jeklene konstrukcije, izdelan program montaže. Po mnenju izvedenca namreč opis načina montaže jeklene konstrukcije, kot je naveden v varnostnem načrtu, ki ga je izdelala v fazi izvajanja projekta obtožena E. E., ni obsegal vseh nevarnosti in ukrepov za varno delo, ki bi sicer morali biti podrobno opisani in je bil zato pomanjkljiv. Ker obtožena kot koordinatorka s področja varstva pri delu ni zahtevala programa montaže in tudi ni vpisala nobenih dodatnih zahtev v knjigo ukrepov za varno delo, sta navedeni opustitvi dolžnostnega ravnanja, po mnenju pritožnice, zagotovo prispevali k nastanku delovne nesreče.

Sodišče prve stopnje se je do očitkov obtožbe obtoženi E. E. opredelilo v točki 44 obrazložitve sodb, obrazložilo pa je tudi razloge, zaradi katerih je ocenilo, da obtoženi očitano kaznivo dejanje ni dokazano. Pritožbeno sodišče sicer ne more pritrditi razlogom sodišča prve stopnje, da je Varnostni načrt št. 24/09, katerega je izdelala obtožena E. E., vseboval tudi program montaže, kar je sodišče prve stopnje pojasnjevalo na straneh od 64 do 67 obrazložitve izpodbijane sodbe. Takšen zaključek sodišča prve stopnje je namreč v nasprotju s podanim mnenjem izvedenca s področja varstva pri delu A. A. Izvedenec je v svojem pisnem izvedenskem mnenju, dopolnitvi le-tega in neposredno na glavni obravnavi pojasnil, da mora biti v skladu z Uredbo o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (v nadaljevanju Uredbo) pri montaži ali demontaži težkih delov in/ali sklopov izdelan program montaže. Ta zajema postopke, ki jih bo izvajalec del izvajal pri izdelavi montažnih elementov, kako jih bo označeval, določil način transporta in vrsto transporta, režim skladiščenja na gradbišču in postopek sestavljanja konstrukcije. Pojasnil je, da program montaže običajno izdela izvajalec del, lahko pa ga izdela tudi kdo drug, pri čemer pa mora izvajalec del pred pričetkom del program montaže predati koordinatorju, da ga pregleda in vloži v varnostni načrt. Izvedenec je na glavni obravnavi nadalje pojasnil, da je bil varnostni načrt, ki ga je izdelala koordinatorka s področja varstva pri delu, v tem pogledu pomanjkljiv, ker ni vseboval vsega, kar sicer v skladu s citirano Uredbo mora vsebovati program montaže. Vendar pa je ključno vprašanje glede očitkov obtoženi E. E. v tem, ali bi v primeru, če bi kot koordinatorka zahtevala izdelavo programa montaže, to preprečilo, da do porušitve stebrov in s tem obravnavane delovne nezgode ne bi prišlo. Državna tožilka v pritožbi zgolj zatrjuje, da je opustitev obtožene, ko ni zahtevala programa montaže in ko ni vpisala nobenih dodatnih zahtev v knjigo ukrepov za varno delo, zagotovo prispevala k nastanku delovne nesreče, vendar z ničemer ne pojasni obstoja vzročne zveze med očitanimi ji opustitvami dolžnega ravnanja ter nastalo prepovedano posledico. Vzročna zveza med ravnanjem storilca in posledico je namreč sestavni del kaznivega dejanja in če takšne vzročne zveze ni, tudi kaznivo dejanje ne obstaja.

Iz izpovedbe priče A. Č., zaposlenega pri podizvajalcu T. T. s. p., kjer so jekleno montažno konstrukcijo izdelali, izhaja, da so vertikalne stebre označili že v delavnici na podlagi načrtov, iz katerih pa ni bilo najbolj jasno razvidno, kje je na gradbišču os 1 in kje os 2. Do zamenjave stebrov je prišlo zaradi njegove napake, saj je že v začetku postavljanja stebrov zamenjal obe osi, kar pa so ugotovili šele, ko so začeli postavljati prečne nosilce.

Po mnenju obeh sodnih izvedencev, ki sta izdelala izvedenski mnenji tekom postopka, tako izvedenca gradbene stroke mag. S. S., kot tudi izvedenca s področja varstva pri delu A. A., pa tudi priče obrambe B. B. (slednji je izdelal strokovno mnenje kot izvedena priča obrambe), enotno izhaja, da bi morali v trenutku, ko se je ugotovilo, da so bili stebri napačno postavljeni ( zamenjani po vzdolžni osi ), odgovorni na gradbišču odrediti ustavitev del in o novo nastali situaciji obvestiti koordinatorja s področja varstva pri delu. Šlo je za povsem novo nastalo situacijo na gradbišču, ki ni mogla biti vnaprej predvidena v varnostnem načrtu in je zahtevala zato odreditev novih ukrepov za varno nadaljnje delo. Brez dvoma je bilo ugotovljeno, da do ustavitev del ni prišlo, ker odgovorne osebe na gradbišču tega niso odredile, temveč se je situacija reševala stihijsko, ne da bi bili sprejeti kakršnikoli nadaljnji ukrepi za varno delo. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da med opustitvijo dolžnih ravnanj, katere obtoženi E. E. očita obtožnica, in prepovedano posledico ni podana vzročna zveza. Državna tožilka v pritožbi na eni strani zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, na drugi strani pa prav z ničemer ne utemelji, kako naj bi opustitve dolžnega ravnanja obtožene prispevale k nastanku delovne nesreče. V okviru pripisovanja posledice storilčevemu ravnanju je namreč vselej potrebno opraviti vrednostno presojo. Pri selekciji vzrokov za nastanek prepovedane posledice je potrebno najprej izhajati iz teorije o adekvatni vzročnosti in presoditi, ali je bila prepovedana posledica v danih okoliščinah za obdolženca objektivno predvidljiva in ali so obstajale objektivne možnosti, da se njen nastanek prepreči. Ob tem, ko je bilo z gotovostjo ugotovljeno, da obtožena kot koordinatorka na področju varstva pri delu o novo nastali situaciji (katere v nobenem primeru vnaprej ni bilo mogoče predvideti), torej zamenjavi stebrov jeklene konstrukcije, ki je v nadaljevanju terjala demontažo le-te in ponovno postavitev, ni bila obveščena s strani odgovornih na gradbišču, objektivno ni mogla predpisati nobenih novih varnostnih ukrepov za varno izvedbo nadaljnjih del. Pritožbene navedbe v zvezi z očitki obtoženi E. E. so zato po oceni pritožbenega sodišča neutemeljene.

Povsem neobrazložena je pritožbena trditev državne tožilke, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje glede kaznivega dejanja, očitanega obtoženima F. F. in G. G. Zato ima zagovornik obtoženega F. F. prav, ko je v odgovoru na pritožbo navedel, da pritožba državne tožilke zgolj prepisuje obtožbene očitke, z ničemer pa ne utemelji svojih trditev o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, ki ga očita sodišču prve stopnje. Smiselno enako navaja tudi zagovornik obtoženega G. G. v odgovoru na pritožbo z navedbo, da ostajajo navedbe državne tožilke v pritožbi zgolj na ravni pavšalnih zatrjevanj.

Razloge za izrek oprostilne sodbe obtoženima F. F. in G. G. je sodišče prve stopnje pojasnilo v točkah 46 in 47 obrazložitve izpodbijane sodbe. Ob tem je, izhajajoč zlasti iz mnenja izvedenca s področja varstva pri delu A. A. ter v povezavi z ostalimi dokazi, pravilno zaključilo, da obtožbeni očitki niti obtoženemu  F. F. niti obtoženemu G. G. niso dokazani. Obtoženi F. F. je bil eden izmed delavcev, zaposlenih pri podizvajalcu T. T., s.p., ki je izdelal in na gradbišču mestne tržnice opravljal postavitev jeklene montažne konstrukcije. Obtoženi F. F. v nobenem primeru ni bil odgovorna oseba na gradbišču in kot tak mogel biti odgovoren za varnost delavcev. Ali je bil določen kot skupinovodja ali ne, za presojo očitanega kaznivega dejanja niti ni pomembno, saj se mu ne očita kaznivo dejanje ogrožanja varnosti pri delu po 201. členu KZ-1, temveč kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti po 314. členu KZ-1, katerega storilec pa je lahko kdorkoli in ne le oseba, odgovorna s področja varstva pri delu. V nobenem primeru pa ni dokazan očitek, da je bil obtoženi F. F. zadolžen, da sam organizira in vodi zamenjavo stebrov kovinske konstrukcije z leve na desno stran objekta in obratno, kot mu to očita obtožba, prav tako pa so tudi v celoti neutemeljeni in nedokazani obtožbeni očitki, da naj bi obtožena F. F. in G. G. soprispevala k nastali delovni nezgodi s tem, da se pred pričetkom dela nista dogovorila o tem, kakšen bo postopek dela, kam bodo odlagali odstranjene stebre in prečnike, kakšen bo vrstni red dela, da pri ponovnem postavljanju delov kovinske konstrukcije ne bi bilo treba dvigovati tistih, ki so ležali pod drugimi, kar vse jima očita obtožba. O vsem navedenem bi namreč morale dati jasna navodila odgovorne osebe na gradbišču, ki bi morali ob ugotovitvi, da so bili stebri sprva ob postavitvi konstrukcije zamenjani, odrediti ustavitev nadaljnjih del ter po sestanku s koordinatorko s področja varnosti in zdravja pri delu določiti ukrepe za varno odpravo napak, torej za varno izvedbo demontaže in nato ponovne montaže jeklene konstrukcije. Tudi obtoženi G. G. kot upravljavec avto dvigala ni imel nobenih pristojnosti oziroma dolžnosti določiti deponije oziroma to, kam se bo odlagalo dele jeklene konstrukcije ter ni bil dolžan skrbeti za varnost na celotnem gradbišču. Edina dolžnost, ki jo je imel obtoženi G. G. kot upravljalec dvigala, je bila ta, da je skrbel za varnost oseb, ki se nahajajo v manevrskem prostoru avto dvigala, medtem, ko je bil signalist A. Č. tisti, ki je skrbel za varen transport bremena iz ene točke do druge, ker sam upravljavec avtodvigala oziroma žerjavist ne more imeti celotne preglednosti nad dogajanjem, kot je to utemeljeno izpostavil zagovornik obtoženega G. G. v odgovoru na pritožbo državne tožilke. Sodišče prve stopnje je, ob upoštevanju mnenja izvedenca A. A., utemeljeno zaključilo, da ni dokazano, da naj bi obtoženi G. G. kršil določila 182. člena, nadalje 9. točke 185. člena in 190. člena Pravilnika o splošnih ukrepih in normativih za varstvo pri delu z dvigali. Glede izpovedbe priče A. Č., ki je sicer na glavni obravnavi navedel, da ne on ne A. D. obtoženemu G. G. nista dala signala za dvig spornega bremena, je sodišče prve stopnje v obrazložitvi pojasnilo, zakaj izpovedbi navedene priče v celoti ni sledilo. Ne gre tudi spregledati, da je priča A. D. povedal, da se ne spomni, da bi bodisi sam bodisi A. Č. obtoženemu G. G. dal znak za dvig bremena, poleg tega pa je izrecno povedal, da se sporno breme zagotovo ni dvignilo visoko, če se sploh je. Zagovornik obtoženega G. G. je v odgovoru na pritožbo državne tožilke utemeljeno izpostavil, da v dokaznem postopku ni bilo z gotovostjo ugotovljeno, da je dejansko prišlo do dviga spornega bremena. Pa tudi če bi do tega prišlo, v kolikor bi bilo sporno breme pravilno in natančno uravnoteženo, kar je bila naloga A. D. in predvsem A. Č. kot signalista, ob dejstvu, da so bile verige napete, ob dvigu ne bi prišlo do zanihanja spornega bremena. Ob tem je zagovornik dodatno izpostavil motiv priče A. Č. glede njegove izpovedbe v delu, ko je skušal obremeniti obtoženega G. G: z navedbo, da mu ni dal signala za dvig bremena. V kolikor bi se namreč izkazalo, da sta s A. D. napačno uravnotežila sporno breme, bi bil A. Č. lahko tisti, v čigar ravnanju bi se lahko iskala odgovornost za zanihanje spornega bremena. Nasprotno pritožnica, ki v pritožbi zgolj v nekaj stavkih ponovi obtožbene očitke, ob tem pa ne navedene nobenih argumentov, s katerimi bi poskušala utemeljiti svoje nestrinjanje z zaključki sodišča prve stopnje, zato s povsem pavšalnimi pritožbenimi navedbami ne more uspeti.

Ob vsem navedenem je pritožbeno sodišče pritožbo okrožne državne tožilke v delu, ki se nanaša na obtožene E. E., F. F. in G. G., zavrnilo kot neutemeljeno ter v nerazveljavljenem delu oprostilne sodbe potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.