Jedro

Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji v izpodbijani sodbi, da četudi bi šteli ravnanje toženke za protipravno, ni podana vzročna zveza med njenim ravnanjem in škodo, ki jo je tožnik utrpel, oziroma sploh ne gre za pravno priznano nepremoženjsko škodo. Njegove navedbe o izgubljeni volji do zaposlitve, ki jih ponavlja v pritožbi, so v nasprotju z ugotovljenim dejstvom iz njegove izpovedi, da je tudi kasneje opravljal drugo delo. Poseg v tožnikovo osebnostno pravico ni bil tako intenziven, da bi opravičeval prisojo denarne odškodnine, pri čemer tožnik v pritožbi neutemeljeno in nekonkretizirano navaja, da so se občutki (manjvrednosti) razvili čez čas, pri čemer daje primerjavo s posttravmatsko stresno motnjo, do katere seveda ni prišlo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžna plačati stroške v višini 466,65 EUR v roku 15 dni, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine zaradi diskriminacije v višini 12.000,00 EUR in stroškov v višini 373,32 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 11. 2019 dalje. Zavrnilo je zahtevek tožnika za povrnitev pravdnih stroškov. Naložilo mu je, da toženki plača stroške v višini 876,02 EUR.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da je uveljavljal zahtevek za plačilo odškodnine zaradi posega v osebnostno pravico. Toženka ga je diskriminirala. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je zmotna. Podana je kršitev 8. člena ZPP. Diskriminacijo dokazuje že sama vsebina oglasa za delo. Tako zakon kot mednarodnopravni akti prepovedujejo delodajalcu, da objavi prosto delovno mesto samo za osebe določenega spola. Toženka tega ni spoštovala. Kršila je tožnikovo pravico do enake obravnave pri zaposlovanju. S tem je posegla v njegovo osebnostno pravico (prim. sodba VSM I Cp 494/2018, sklep II DoR 418/2021). V ZDR-1 je uzakonjena odvračalna funkcija odškodnine. Zagotavljanje enakega dostopa do zaposlitve je izrednega pomena. Toženka je posegla v tožnikovo osebnostno pravico. Tožnik je utrpel pravno priznano nepremoženjsko škodo. Zaradi stresnega dogodka je izgubil voljo do zaposlitve. Občutki so se razvili čez čas, kot velja za posttravmatsko stresno motnjo. Do vtoževane odškodnine je upravičen. Odškodnina ima odvračalni učinek. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevku ugodi, oziroma jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožnika. Navaja, da je posredovala le prošnjo za objavo oglasa za študentsko delo, vsebino oglasa je oblikoval študentski servis. Istočasno je objavila prosto delovno mesto, iz katere jasno izhaja, da iskalcev za zaposlitev ni diskriminirala. To potrjuje izpoved toženke glede strukture zaposlenih. Tožnik ni imel resnega namena za opravljanje dela oziroma zaposlitev. Na razgovor, na katerega ga je povabila toženka, še preden je bila seznanjena z njegovim predpravdnim pozivom, ni prišel. Sodna praksa, na katero se sklicuje v pritožbi, se ne nanaša na primerljive zadeve. Tožnik ni utrpel pravno priznane nepremoženjske škode. Sam je izpovedal, ko je bil zaslišan kot stranka, da je zavajal toženko glede delovnih izkušenj, da dela v gostinstvu ni nikoli opravljal. Zdravstvenih težav v postopku pred sodiščem prve stopnje ni časovno konkretiziral. Zdravniške pomoči ni poiskal. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da zavrne pritožbo in potrdi izpodbijano sodbo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti kršitve, ki jo uveljavlja pritožba. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

6. Prepoved diskriminacije oziroma zagotavljanje enakopravne obravnave ne glede na v zakonu primeroma naštete osebne okoliščine, med katerimi je spol kandidata, pri zaposlovanju določa prvi odstavek 6. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), splošno pa za vse pravne in fizične osebe, ki delujejo v pravnem prometu, v zvezi s pogoji za dostop do zaposlitve prvi odstavek 2. člena Zakona o varstvu pred diskriminacijo (ZVarD; Ur. l. RS, št. 33/2016 in nadalj.). Velja torej tudi za tožnika kot iskalca študentskega dela, kot je pravilno opredelilo sodišče prve stopnje, pri čemer tožnik ni uveljavljal denarnega nadomestila, kot ga določa drugi odstavek 39. člena ZVarD, ampak odškodnino zaradi posega v osebnostno pravico. Tako je sodišče prve stopnje pravilno presojalo, ali so ravnanju toženke podani vsi elementi odškodninskega delikta, kot izhajajo iz prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), torej protipravno ravnanje povzročitelja, vzročna zveza med tem ravnanjem in škodo, pravno priznana škoda in krivda povzročitelja.

7. Pritožba neutemeljeno uveljavlja zmotno oceno izvedenih dokazov, ki bi prerasla v kršitev 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je, katera dejstva je štelo za dokazana, odločilo po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka, kot mu nalaga navedena določba ZPP. Dokazna ocena v izpodbijani sodbi je tako formalno pravilna kot vsebinsko prepričljiva. Tožnik ji v pritožbi neutemeljeno očita, da temelji izključno na toženkini izjavi (izpovedi). V obrazložitvi izpodbijane sodbe se je opredelilo tako do vsebine izpovedi tožnika kot toženke ter listinskih dokazov, vse je upoštevalo pri ugotavljanju za odločitev bistvenih dejstev, pri čemer je navedlo jasne in prepričljive razloge, zakaj v določenih delih tožnikovi izpovedi ni sledilo oziroma zakaj je nekatere njegove navedbe štelo za nedokazane.

8. Na portalu študentskega servisa je bil za toženko objavljen oglas za delo številka 307417: "V kolektiv vabijo energično, dela vajeno dekle. Delo poteka popoldne in dopoldne. Gre za gostinski lokal s pijačo. Resne kandidatke vabljene na razgovor. Možnost kasnejše zaposlitve." Tožnik se je na oglas odzval in toženki poslal SMS sporočilo, na katero je odgovorila: "Pozdravljen. Hvala za sporočilo. Lepo, da si se javil, vendar v našem baru iščemo sodelavko. Hvala in brez zamere. Lep dan. A. A." Tožnik zmotno meni, da že navedeno ravnanje predstavlja protipravno ravnanje, s katerim je toženka posegla v njegovo osebnostno pravico. Njegove tovrstne navedbe, ki jih ponavlja v pritožbi, je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje.

9. Sodišče prve stopnje je kot bistveno utemeljeno izpostavilo ugotovljeno dejstvo, da tožnik ni imel resnega namena za zaposlitev oziroma opravljanje študentskega dela, ki ga je pravilno ugotovilo iz vsebine njegovega SMS sporočila, s katerim se je prijavil. Sporočilo je bilo poslano brez šumnikov, brez osebnih podatkov, v večernih urah. V njem je tožnik navedel, da ima veliko izkušenj, kar ne drži, kot je sodišče prve stopnje ugotovilo iz njegove izpovedi. Ko je bil zaslišan kot stranka, je izpovedal, da dela v gostinstvu ni nikoli opravljal. Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je toženka tožnika, še preden je prejela njegov odškodninski zahtevek, povabila na razgovor, na katerega se ni odzval – ni prišel na razgovor niti se z razgovora ni opravičil. V delu, v katerem je razlogovalo o neobstoju škode, je upoštevalo še tožnikovo izpoved, da niti pred niti po spornem oglasu toženke dela natakarja ni opravljal, in vsebino predložene SMS korespondence, ki kaže, da je tožnik na vabilo na razgovor drugega ponudnika odgovoril, da dela ne potrebuje.

10. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji v izpodbijani sodbi, da tudi če bi šteli ravnanje toženke za protipravno, ni podana vzročna zveza med njenim ravnanjem in škodo, ki jo je tožnik utrpel, oziroma sploh ne gre za pravno priznano nepremoženjsko škodo. Njegove navedbe o izgubljeni volji do zaposlitve, ki jih ponavlja v pritožbi, so v nasprotju z ugotovljenim dejstvom iz njegove izpovedi, da je tudi kasneje opravljal drugo delo (postavitev spletnih strani in v lesno predelovalni dejavnosti). Upoštevaje vse okoliščine konkretnega primera, opisane v prejšnji točki obrazložitve, poseg v tožnikovo osebnostno pravico ni bil tako intenziven, da bi opravičeval prisojo denarne odškodnine, pri čemer tožnik v pritožbi neutemeljeno in nekonkretizirano navaja, da so se občutki (manjvrednosti) razvili čez čas, pri čemer daje primerjavo s posttravmatsko stresno motnjo, do katere seveda ni prišlo.

11. Pritožba neutemeljeno izpostavlja odvračalni učinek odškodnine in se sklicuje na 8. člen ZDR-1, ki v zvezi z višino odškodnine v primeru kršitve prepovedi diskriminacije določa, da je ta učinkovita in sorazmerna s škodo, ki jo je utrpel kandidat oziroma delavec, in da odvrača delodajalca od ponovnih kršitev. Iz te določbe, ki hkrati napotuje na uporabo splošnih pravil civilnega prava, ne izhaja, da bi bila odškodnina, do katere bi bil kandidat oziroma delavec, lahko izključno odvračalna (kaznovalna). Nasprotno, mora biti sorazmerna s škodo, torej gre za popolno odškodnino v smislu 169. člena OZ (sodba VSRS VIII Ips 14/2021, ki jo je citiralo že sodišče prve stopnje).

12. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na sodno prakso v zadevah Višjega sodišča v Mariboru I Cp 494/2018 in Vrhovnega sodišča RS II DoR 418/2021. V zadevi I Cp 494/2018 je bila odločitev sprejeta na podlagi bistveno drugačnih dejanskih ugotovitev, kot so v tej zadevi, in sicer je šlo za diskriminatorno ravnanje odklanjanja zdravljenja bolnika s HIV okužbo. Sklep VSRS II DoR 418/2021 pa je sklep, s katerim je bil predlog za dopustitev revizije zavrnjen, ker razlogi za njeno dopustitev niso bili podani; iz dela obrazložitve sklepa, v katerem sodišče povzema dotedanji postopek, pa je razvidno, da je šlo za diskriminatorno ravnanje na podlagi osebne okoliščine verskega prepričanja ob izbiri kandidatov za specializacijo ginekologije.

13. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik, ki s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške, toženki pa je dolžan na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP plačati za pravdo potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP) po Odvetniški tarifi (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj.), in sicer glede na vrednost spornega predmeta v izpodbijani sodbi 625 točk za sestavo odgovora na pritožbo in 2 % materialnih stroškov, kar skupaj z davkom na dodano vrednost znaša 466,65 EUR.