Jedro

Pri podzavarovanju je zavarovalna vsota manjša od vrednosti zavarovane stvari. Zavarovalnina, ki jo dolguje zavarovanec se zato sorazmerno zmanjša, če ni drugače dogovorjeno (1. odstavek 960. člena OZ). Takšen položaj ne nasprotuje načelom zavarovalnega prava. Je dopusten in je v dispoziciji pogodbenih strank. Ne gre torej za nična, nepravična niti nejasna določila, ki bi jih bilo treba razlagati drugače, kot so zapisana.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 3.983,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe naprej in za pravdne stroške. Tožeči stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v odmerjeni višini 306,98 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Podredno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, vse s povrnitvijo njenih pravdnih stroškov. Pritožnik zanika, da bi sklenil podzavarovanje, ker to ne izhaja iz police (na njej ni nobene klavzule o podzavarovanju). Vztraja, da je vozilo zavaroval za pravo, to je nabavno vrednost. Osnovno načelo ob sklenitvi zavarovalne pogodbe je, da se zavarovalna premija izračuna od dejanske vrednosti zavarovanega predmeta in od te obračuna premija. Tožnik je sklenil zavarovanje na tržno vrednost vozila, kot izhaja iz leasing pogodbe, kot jo je zahtevala tožena stranka in sama vpisala podatke v zavarovalno polico. Ni ga opozorila, da gre za podzavarovanje. O tem z njo ni sklenil nikakršnega dogovora, na polici ni bilo klavzule o tem, tožnik pa je kot laik šibkejša stranka in ne more trpeti škodljivih posledic, če tožena stranka ni vpisala pravilne vrednosti v zavarovalno polico. Zavarovalna vsota je bila enaka zavarovalni vrednosti vozila. Na polici je znesek 8.500,00 EUR, kot je na dan sklenitve znašala dejanska in nabavna vrednost avtomobila. To je tožnik dokazal s pogodbo o leasingu. Sodišče je prezrlo, da je bilo vozilo staro 8 let in da je to realna in nabavna vrednost vozila na dan sklenitve zavarovanja. Podzavarovanje je podano, če je ob začetku zavarovanja vrednost zavarovane stvari večja od zavarovalne vsote. Dokazno breme o tem je na toženi stranki. Ni odločilno, da je bila zavarovalna vsota določena sporazumno niti ali je do tega prišlo hote ali nehote. Bistveno je, da je vrednost vozila dejansko višja od tiste, ki je navedena v pogodbi. V konkretnem primeru vrednost avtomobila ni bila višja, ampak taka, kot je zapisana na polici. Izjeme morajo biti v zavarovalni polici jasno napisane. V obravnavanem primeru v njej ni bilo določil o podzavarovanju. Tudi v splošnih pogojih ni bilo označeno, da je pritožnik sklenil podzavarovanje. Nejasno določilo je treba razlagati v korist tožnika kot šibkejše stranke. Pogodbo je sestavila tožena stranka, tožnik jo je le podpisal. Sodišče bi moralo po uradni dolžnosti paziti na ničnost pogodbe. Pravni zaključki o podzavarovanju so zmotni, sodišče prihaja samo s seboj v nasprotje. Z obračunano 1 %-no odbitno franšizo v znesku 85,00 EUR je tožena stranka priznala, da je 8.500,00 EUR zavarovalna vrednost zavarovanega vozila. Ni relevantno, ali je tožnik za rešene dele dobil 1.000,00 EUR. Zmoten je zaključek, da je dobil toliko, kot mu pripada glede na sklenjeno pogodbo. Sodišče ni upoštevalo načela pravičnosti, načela vestnosti in poštenja in načela enake vrednosti dajatev. Ni pravično in pravno logično, da se vozilo, katerega dejanska in nabavna vrednost na dan sklenitve zavarovanja znaša 8.500,00 EUR, zavaruje na znesek 41.587,00 EUR, da se glede na ta znesek plačuje premije, v primeru totalke pa se izplača le ekonomska vrednost – 4.900,00 EUR. Sodišče se je oprlo le na izpovedbo priče M. G., izpovedbo pritožnika je ocenilo nepopolno. Na tej podlagi je sprejelo napačen zaključek. Vztraja, da podzavarovanja ni bilo. Če pa je bilo, je bil s strani tožene stranke zaveden, saj ga ob sklenitvi pogodbe na to ni opozorila.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka na podlagi zavarovalne pogodbe o zavarovanju avtomobilskega kaska od tožene stranke vtožuje razliko zavarovalnine. Trdi, da bi morala tožniku glede na sklenjeno zavarovalno pogodbo ob nastanku zavarovalnega primera, ko je bila škoda na vozilu ocenjena kot totalna, izplačati vrednost kasko škode v višini 4.900,00 EUR. Ker mu je priznala le 916,56 EUR, zahteva še plačilo 3.983,44 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obresti od vložitve tožbe naprej. Tožena stranka se je branila, da je izplačala vse, kar je bila po sklenjeni pogodbi dolžna, češ da je bilo vozilo podzavarovano, in sicer za dogovorjeno zavarovalno vsoto 8.500,00 EUR, ki je bila nižja od zavarovalne vrednosti zavarovanega vozila (41.587,00 EUR), na kar je bil tožnik ob sklepanju pogodbe izrecno opozorjen.

6. Sodišče je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da sta se pravdni stranki skladno z 11. členom Splošnih pogojev o zavarovanju avtomobilskega kaska AK-10-2 v prilogi A4 (v nadaljevanju: Splošni pogoji) dogovorili za zavarovalno vsoto 8.500,00 EUR (po prometni vrednosti vozila v času, ki ga je tožnik nabavil v letu 2009) in ne za zavarovalno vsoto določeno v splošnem pogodbenem določilu – po nabavni vrednosti novega vozila, določeni po Eurotax metodologiji na dan sklenitve ali na dan obnove zavarovanja oziroma obračuna zavarovalne premije, ki je znašala okoli 41.000,00 EUR. Iz nadaljnjih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik ob sklepanju pogodbe s strani tožene stranke oziroma njene zavarovalne zastopnice izrecno opozorjen, da gre za podzavarovanje, na njegove pravne posledice, da se je z zavarovanjem pod takimi pogoji strinjal oziroma je bilo sklenjeno na njegovo izrecno zahtevo. Ugotovilo je še, da je tožena stranka glede na tako sklenjeno pogodbo ob nastanku škodnega primera (totalke) svojo pogodbeno obveznost pri izplačilu zavarovalnine v celoti izpolnila. Po takih dejanskih ugotovitvah, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, ker imajo oporo v pravilno in popolno ocenjenem procesnem gradivu, je tožbeni zahtevek zavrnilo ob pravilni uporabi drugega odstavka 16. člena ter 11. člena Splošnih pogojev ter določil Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) o zavarovalni pogodbi (925. in 926. člen OZ) in podzavarovanju (960. člen OZ). Sprejeto odločitev je obrazložilo v jasnih, pravilnih in popolnih razlogih, na katere se pritožbeno sodišče sklicuje. V njih ne najde pritožbeno nakazanih protislovij in pomanjkljivosti v smeri absolutne bistvene kršitve pravil pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP niti drugih procesnih kršitev, na katere samo pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato bo v nadaljevanju odgovorilo le na bistvene pritožbene očitke (prvi odstavek 360. člena ZPP).

7. V celoti pritrjuje dokazni oceni in odločitvi sodišča prve stopnje, da je tožnik s toženo stranko sklenil zavarovalno pogodbo, s katero je bila dogovorjena nižja zavarovalna vsota od vrednosti zavarovane stvari (podzavarovanje).

8. Zavarovalno pogodbo sestavljajo polica in zavarovalni pogoji (926. člen OZ). Zavarovalna polica je dokazilo o vsebini in obstoju (zavarovalne) pogodbe. V njej morajo biti navedeni podatki o pogodbenih strankah, zavarovani stvari oziroma osebi, nevarnosti (riziku), ki jo zajema zavarovanje, trajanje zavarovanja in doba kritja, zavarovalna vsota ali da je zavarovanje neomejeno, premija ali prispevek, dan, ko je bila izdana polica in podpisa pogodbenih strank (prvi odstavek 926. člena OZ). Med bistvenimi sestavinami police klavzule o podzavarovanju ni. Drži pa, da stranki poleg obveznih sestavin lahko v polico vpišeta še druge podatke (na primer klavzulo o podzavarovanju). Ker v našem pravu ni ekskluzivnih dokaznih pravil, se lahko obstoj pogodbe in njena vsebina razen s polico dokazuje tudi z drugimi sredstvi. Drži tudi to, da je trditveno in dokazno breme o vsebini pogodbe na toženi stranki. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje je v obravnavanem primeru ta dokazala, da je bil tožnik s podzavarovanjem pravilno in popolno seznanjen in da je pogodbo s tako vsebino zavestno in hote sklenil s toženo stranko tudi po predočenju na njegove pravne posledice (sorazmerno znižanje zavarovalnine).

9. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je tako v obravnavanem primeru v zavarovalni polici kot zavarovalna vsota naveden znesek 8.500,00 EUR. Vrednost zavarovane stvari je določena v splošnih pogojih, za katere je sodišče ugotovilo, da so bili tožniku vročeni in poznani, česar pritožba ne izpodbija (tretji odstavek 926. člena OZ). V prvem odstavku 11. člena Splošnih pogojev je kot zavarovalna vrednost (vsota) določena, če se stranki ne dogovorita drugače, nabavna vrednost novega zavarovanega vozila, določenega po Eurotax metodologiji na dan sklenitve ali obnove zavarovanja oziroma obračuna zavarovalne premije. Pojasnjeno je, da je nabavna vrednost novega zavarovanega vozila prodajna cena pri pooblaščenem zastopniku za posamezno vrsto, tip in model, povečana za dajatve in ostale stroške, brez upoštevanja popustov in drugih ugodnosti pri nakupu zavarovanega vozila. Pravno relevantna je torej nabavna vrednost novega zavarovanega vozila in ne prodajna (tržna) vrednost konkretno zavarovanega (starega) vozila, kot zmotno vztraja pritožnik. Prav tako ni odločilno, kakšno vrednost vozila je določil leasingodajalec v pogodbenih določilih pogodbe o leasingu. Vrednost novega zavarovanega vozila se določa po Eurotax metodologiji na dan sklenitve zavarovanja. Z zaslišanjem zavarovalne zastopnice tožene stranke se je sodišče zanesljivo prepričalo, da je bila ta vrednost ob sklepanju pogodbe tožniku predočena, vendar jo je zavrnil kot previsoko.

10. Navedena pogodbena določila veljajo, če stranki ne dogovorita zavarovalne vrednosti drugače. Po pravilni oceni sodišča prve stopnje sta se v obravnavanem primeru pravdni stranki sporazumeli in določili nižjo zavarovalno vsoto, to je vrednost 8.500,00 EUR, in sicer na izrecno zahtevo tožeče stranke. Drugačen dogovor od splošnega pogodbenega določila v zvezi z zavarovalno vrednostjo je dopusten, možen in pravno relevanten na podlagi prvega odstavka 11. člena Splošnih pogojev. Nasprotno pritožbeno naziranje je zmotno. Takšna določila Splošnih pogojev oziroma zavarovalne pogodbe pa so skladna tudi z zakonsko določbo o podzavarovanju. Pri njem je zavarovalna vsota manjša od vrednosti zavarovane stvari. Zavarovalnina, ki jo dolguje zavarovanec se zato sorazmerno zmanjša, če ni drugače dogovorjeno (prvi odstavek 960. člena OZ). Takšen položaj ne nasprotuje načelom zavarovalnega prava. Je dopusten in je v dispoziciji pogodbenih strank. Ne gre torej za nična, nepravična niti nejasna določila, ki bi jih bilo treba razlagati drugače, kot so zapisana. Vsi pritožbeni ugovori v tej smeri so zato neutemeljeni.

11. Do podzavarovanja lahko pride hote, namerno, ker tako želi zavarovalec zaradi nižjih premij, ali zaradi nepravilne ocene vrednosti zavarovane stvari.

12. Tožbene trditve, da je tožena stranka sama nepravilno vpisala (napačno) vrednost vozila in da je bil tožnik pri sklepanju pogodbe zaveden, kar ponavlja v pritožbi, so bile v dokaznem postopku prepričljivo ovržene. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ocenilo nasprotujoči si izpovedbi tožnika in zavarovalne zastopnice. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je upravičeno verjelo njej in ne tožniku. Že iz njegove trditvene podlage namreč izhaja, da je zavarovalno pogodbo sklenil zaradi vinkulacije oziroma potreb postopka pri nakupu obravnavanega vozila na leasing. Prav ta pogodba je bila tudi po izpovedbi zavarovalne zastopnice za tožnika ključnega pomena pri sklepanju zavarovalne pogodbe. Nanjo se je skliceval, ko je vztrajal pri zavarovalni vsoti 8.500,00 EUR in zavračal zavarovalno vsoto, ki mu jo je predočila zavarovalna zastopnica. Z njunim zaslišanjem se je zanesljivo prepričalo, da je bil njegov motiv za sklenitev pogodbe s podzavarovanjem kljub predočenju in izrecnemu opozorilu na pravne posledice izključno plačilo nižje premije. Ugotovitev sodišča, da je zavestno in hote sklenil obravnavano zavarovalno pogodbo pod pogoji podzavarovanja je pravilna, dokazna ocena pa popolna in skladna z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP in je pritožba ne more z ničemer omajati.

13. Pri podzavarovanju je uveljavljeno načelo proporcialnosti. Zavarovalnica je dolžna povrniti sorazmeren del škode. Razmerje med odškodnino (zavarovalnino) in škodo je enako razmerju med zavarovalno vsoto in vrednostjo zavarovane stvari. Sodišče prve stopnje je obračun škode in izplačilo zavarovalnine, izveden pred pravdo, preverilo in ugotovilo, da je bil skladen s sklenjeno pogodbo. Čeprav je navedlo, da je poleg izplačanega zneska 916,56 EUR (vrednost vozila po obračunu totalke 4.900,00 EUR, čemur tožnik ni ugovarjal, in odbitni franšizi 1 % od dogovorjene zavarovalne vsote – 85,00 EUR) prejel še dodatni znesek 1.000,00 EUR za rešene dele, kar ni bilo predmet tožbenega zahtevka, je njegova odločitev o pogodbeni obveznosti tožene stranke in njeni izpolnitvi dovolj jasna in razumljiva, da jo je mogoče preizkusiti. Znesek za rešene dele namreč v ničemer ni zmanjšal višine ugotovljene in že izplačane zavarovalnine, kot skuša zmotno prikazati pritožba.

14. Pritožbeni razlogi niso podani. Pravilno in popolno so ugotovljena vsa pravno odločilna dejstva. Sprejeta odločitev je pravno pravilna in ni obremenjena z očitanimi niti z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

15. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povračila pritožbenih stroškov (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. členom istega zakona). Tožena stranka stroškov z odgovorom na pritožbo ni priglasila in je odločanje o njih odpadlo.