Jedro

Pravdni stranki sta imeli voljo skleniti pogodbo zgolj za solastni delež na zemljišču. Ker to zaradi zakonske ureditve, ki je veljala v času sklenitve pogodbe, ni bilo dopustno, je bila, vendar zgolj navidezno, sklenjena tudi pogodba za solastni del stavbe.

Pravica do uveljavljanja ničnosti res ne ugasne, vendar pa velja to pravilo le za uveljavljanje ničnosti v ožjem pomenu, ne pa tudi za uveljavljanje ničnosti v širšem pomenu, torej za obligacijske povračilne zahtevke. Takšni zahtevki praviloma zastarajo v splošnem petletnem zastaralnem roku.

Pri spoštovanju razpravnega načela gre namreč zgolj za to, da sodišče pri odločitvi upošteva zgolj dejstva, ki sta jih stranki navedli, brez pomena pa je, katera od njiju je to storila.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki I izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek za plačilo zneska 23.758,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 5. 2010 dalje do plačila, z a v r n e. II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 3.368,40 EUR stroškov postopka v roku 15-tih dni od prejema sodbe pritožbenega sodišča, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača 23.758,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 5. 2010 dalje do plačila ter pravdne stroške v znesku 639,56 EUR v petnajstih dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila (točka I izreka). V presežku, to je glede plačila 71.621,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 5. 2010 dalje do plačila, je zahtevek zavrnilo (točka II izreka).

2. Pritožbo vlaga tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 339. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen, podrejeno pa njeno razveljavitev. Meni, da je stališče sodišča, da je kupna pogodba z dne 14. 7. 1995 nična, napačno. Pogodba ne nasprotuje prisilnim predpisom ali morali, prav tako pa ne gre za nedoločen ali nedopusten ali nedoločljiv predmet pogodbe. Sodišče je stranke pomanjkljivo zaslišalo, moralo pa bi izvesti tudi dokaz z vpogledom v spis Okrajnega sodišča v Ljubljani I P 2883/2003. V tej pravdi je bil zavrnjen zahtevek tožnika na vrnitev nepremičnine, iz obrazložitve sodbe pa izhaja, da je pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani I P 931/99 tekel postopek zaradi ugotovitve ničnosti kupne pogodbe. Zahtevek je bil zavrnjen. O ničnosti je bilo torej že pravnomočno razsojeno in ponovna tožba ni dopustna. Sodišče tudi ni obrazložilo, zakaj tega dokaza ni izvedlo. Spregledana je ostala tudi navedba o tej pravdi v pogodbi o priznanju lastninske pravice z dne 22. 7. 2002. Nepravilno je stališče sodišča, da kupne pogodbe z dne 14. 7. 1995 zaradi delne ničnosti ni mogoče izvesti in je zato celotna pogodba nična. Za izvedbo pogodbe bi bilo potrebno zemljišče le odmeriti z geometrom. Sodišče ne obrazloži, katero pogodbo sta stranki prikrili z navidezno pogodbo. Nekritično je verjelo navedbam tožnika glede vrednosti nepremičnine. Cenitev ni bila nikoli priznana. Tožnik tudi sicer ni upravičen do denarnega nadomestila, saj je bil le formalni solastnik. Zahtevek je tudi zastaran. Na podlagi domnevno nične pogodbe bi ga lahko uveljavljal le od 15. 7. 1995 do 15. 7. 2000, to je v petletnem roku. V kolikor je sodišče menilo, da ugovor zastaranja ni bil dovolj substanciran, bi ga moralo v okviru procesnega vodstva pozvati na obrazložitev. Tožba je tudi nesklepčna, saj iz tožbenih navedb ne izhaja, da bi bila pogodba nična, pač pa je navedeno le, da je bila pogodba neizvedljiva. Sodišče bi pri odločanju moralo uporabiti Zakon o obligacijskih razmerjih, ki je veljal v času sklepanja pogodbe in ne Obligacijskega zakonika.

3. Tožeča stranka na vloženo pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena. Če ugotovi, da je bila pravda začeta o zahtevku, v katerem je že bilo pravnomočno odločeno, tožbo na podlagi drugega odstavka 319. člena ZPP zavrže. Pri presoji, ali gre za pravnomočno razsojeno stvar, mora sodišče po ustaljeni sodni praksi oceniti, ali obstoji subjektivna in objektivna identiteta tožbenega zahtevka. V konkretnem primeru med zahtevkom, ki je bil postavljen v zadevi I P 931/99 in zahtevkom v tej pravdi, ni podane ne subjektivne in ne objektivne identitete. V zadevi I P 931/99 je namreč kot tožnica nastopala S. D., kot toženca pa obe pravdni stranki. Zadevi nista identični niti v objektivnem smislu, saj je bil v zadevi I P 931/99 postavljen zahtevek na ugotovitev ničnosti kupne pogodbe z dne 4. 7. 1995 in zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine, v konkretni zadevi pa je tožeča stranka postavila zahtevek na plačilo. Ugovor pritožnice, da gre za že razsojeno stvar, torej ni utemeljen.

6. Ne drži, da tožeča stranka svojega zahtevka ni utemeljevala z ničnostjo. To podlago v točki II tožbe izrecno omenja.

7. Pritožnica neutemeljeno izpodbija tudi zaključek sodišča, da je kupna pogodba z dne 4. 7. 1995 v celoti nična: v delu, ki se nanaša na prodajo 4/10 stavbe stoječe na parceli 1089/1 k.o. X. zato, ker je bila prodaja v tem delu navidezna (66. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR (1)), v preostalem delu pa zato, ker gre, če se pripadajoče zemljišče ne prodaja skupaj s stavbo, za nedopusten predmet pogodbe (42. člen ZOR).

8. Pri navidezni (simulirani pogodbi) je podan le zunanji dejanski stan pogodbe. Stranki hočeta, da pogodba, katere zunanji videz sta ustvarili, velja le v očeh drugih, ne pa tudi zanju sami. Navidezna pogodba predvideva strinjanje strank o njeni navideznosti. Pravno poslovna volja obeh je zgolj zaigrana. V konkretnem primeru, glede na izpovedbi obeh pravdnih strank, kaj je bilo (dejansko) predmet prodaje in nakupa, ne more biti dvoma, da je šlo v delu, ki se nanaša na 4/10 stavbe, za navidezno pogodbo. Pravdni stranki sta imeli namreč voljo skleniti pogodbo zgolj za solastni delež na zemljišču. Ker to zaradi zakonske ureditve, ki je veljala v času sklenitve pogodbe (2), ni bilo dopustno, je bila, vendar zgolj navidezno, sklenjena tudi pogodba za solastni del stavbe. Pritožbeno sodišče se v tem delu v celoti pridružuje razlogom sodišča prve stopnje in se nanje, v izogib ponavljanju, sklicuje. Na pravilnost zaključka, da gre za navidezno pogodbo, tudi ne more vplivati dejstvo, da navidezna pogodba ni prikrivala druge (disimulirane) pogodbe, saj to ni nujno (primerjaj 2. odstavek 66. člena ZOR).

9. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo ničnosti preostalega dela pogodbe zato, ker pogodbe ne bi bilo mogoče izvesti brez delitve zemljišča, ampak zato, ker je šlo v tem delu za nedopusten predmet pogodbe. Kot je pravilno pojasnilo, v času sklepanja kupne pogodbe razpolaganje zgolj s funkcionalnim delom zemljišča ni bilo dopustno. Zemljišče, na katerem je bila zgrajena stavba in ji je funkcionalno pripadalo, je nujno delilo premoženjskopravno usodo stavbe. Prenašalo se je lahko le skupaj s stavbo in ni bilo v samostojnem pravnem prometu (3). Razpolaganje zgolj s funkcionalnim zemljiščem tako ni bilo dopustno, pogodba s takšnim predmetom pa je nična (42. člen ZOR).

10. Ali je bila kupnina v celoti plačana in pogodba izvedena tudi v zemljiški knjigi ter s strani tožeče stranke do sedaj neizpodbijana, na zaključke o njeni ničnosti ne more vplivati. Neutemeljeni so posledično tudi očitki o pomanjkljivo izvedenem zaslišanju strank. Da bi pritožnica lahko sodišču očitala neizvedbo dokaza z vpogledom v pravdni spis I P 2883/2003, bi tak dokaz morala najprej predlagati. Tega pa ni storila (4).

11. Ker tožeča stranka svojega zahtevka ni utemeljevala s trditvami o zmoti, je nerelevantno opozarjanje na enoletni rok, ki ga je za uveljavljanje pravice zahtevati razveljavitev pogodbe določal 117. člen ZOR.

12. Je pa pritožba utemeljena v delu, v katerem opozarja, da je tožbeni zahtevek, ki ga tožeča stranka uveljavlja kot posledico ugotovljene ničnosti, zastaran. Sodišče prve stopnje je ta ugovor zavrnilo: prvič zato, ker naj bi bil nesubstanciran, in drugič zato, ker pravica do ugotovitve ničnosti ne zastara (kar je mogoče razumeti kot stališče, da ne zastarajo niti zahtevki, ki imajo podlago v ničnosti). Pritožbeno sodišče se s takšnimi razlogi ne strinja.

13. Pravica do uveljavljanja ničnosti res ne ugasne (primerjaj 110. člen ZOR in 93. člen OZ), vendar pa velja to pravilo le za uveljavljanje ničnosti v ožjem pomenu, ne pa tudi za uveljavljanje ničnosti v širšem pomenu, torej za obligacijske povračilne zahtevke. Takšni zahtevki praviloma zastarajo v splošnem petletnem zastaralnem roku (5).

14. Ugovor zastaranja je sicer materialnopravni ugovor, saj se nanaša na utemeljenost tožbenega zahtevka, vendar pa je presoja utemeljenosti takšnega ugovora nujno povezana z dejanskimi ugotovitvami. Trditveno (in dokazno) breme za dejstva, ki se nanašajo na začetek in konec zastaralnega roka, je bilo zato na strani tožene stranke, ki je ugovarjala, da je terjatev tožeče stranke zastarala. Res je sicer, da tožena stranka takšne trditvene in dokazne podlage ni ponudila, vendar pa je sodišče prve stopnje spregledalo, da že neprerekana dejstva, ki jih je navedla tožeča stranka, za odločitev o utemeljenosti ugovora zadostujejo. Nepomembno je namreč, da gre za dejstva, ki jih je navedla tožeča in ne tožena stranka. Pri spoštovanju razpravnega načela gre namreč zgolj za to, da sodišče pri odločitvi upošteva zgolj dejstva, ki sta jih stranki navedli, brez pomena pa je, katera od njiju je to storila. Očitek o nesubstanciranosti ugovora je tako neutemeljen.

15. Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti (361. člen ZOR). V konkretnem primeru je bilo ugotovljeno, da je bila dne 4. 7. 1995 sklenjena kupna pogodba nična. Pri navidezni oziroma nični pogodbi ima izpolnitev značilnost izpolnitve neobstoječe obveznosti. Ker obveznost na podlagi takšne pogodbe ne nastane, nastane povračilna obveznost takoj, ko je opravljena izpolnitev z vsebino obveznosti iz nične oziroma navidezne pogodbe. Vendar pa je v konkretnem primeru potrebno upoštevati, da je imel zahtevek tožeče stranke sprva stvarnopravno naravo (6). Obligacijski zahtevek za ustrezno denarno nadomestilo ji je lahko nastal šele, ko vračilo danega ni bilo več mogoče. Do tega pa je, kot sama navaja v tožbi, prišlo, ko je tožena stranka kupljeni solastni del nepremičnine s pogodbo dne 22. 7. 2002 odtujila naprej tretji osebi (7). Takrat je začel teči petletni zastaralni rok. Ta se je do vložitve tožbe, to je do 3. 6. 2010, že iztekel. 16. Ker z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti, tožbenemu zahtevku tožeče stranke ni mogoče ugoditi (primerjaj prvi odstavek 335. člena OZ).

17. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi pete alineje 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrnilo.

18. Zaradi spremembe odločitve je bilo potrebno na podlagi 165. člena ZPP poseči tudi v odločitev o stroških postopka. Ker tožeča stranka v postopku ni uspela, je na podlagi 154. člena ZPP dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške. Upoštevajoč odmero, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje in ni izpodbijana, znašajo stroški tožene stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje 2.514,00 EUR. Pritožbeno sodišče ji je dodatno priznalo še 854,40 EUR pritožbenih stroškov: nagrado za pritožbeni postopek po tarifni številki 3210 ZOdvT, upoštevajoč pri tem vrednost izpodbijanega dela sodbe ter 20% DDV. Skupaj je tako tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki 3.368,40 EUR, in sicer v roku petnajstih dni od prejema sodbe pritožbenega sodišča. V primeru, da bo zamudila s plačilom, bo dolgovala tudi zakonske zamudne obresti od poteka petnajstdnevnega roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

(1) Sodišče prve stopnje je pri odločanju namesto določil Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) sicer zmotno uporabilo določila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), vendar pa to na pravilnost presoje ni vplivalo. Določilo 50. člena OZ je identično prej veljavnemu določilu 66. člena ZOR. Enako velja glede 86. (prej 103. člen ZOR), 88. (prej 105. člen ZOR) in 35. člena OZ (prej 47. člen ZOR), ki se nanašajo na ničnost. (2) Glej opombo 3. (3) Primerjaj 7. člen Zakona o prometu z nepremičninami (ZPN, Uradni list SRS 19/1976 z nadaljnjimi spremembami) in 12. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Uradni list SFRJ 6/80).

(4) Gre za dokazni predlog tožeče stranke.

(5) Primerjaj odločitev in razloge v odločbah pritožbenega sodišča II Cp 287/2010 in I Cp 1144/2010 ter stališče N. Plavšak v knjigi Obligacijsko pravo, splošni del, GV Založba, Ljubljana 2009, stran 676. (6) Lastninska pravica se v primeru nične pogodbe ne kondicira, ampak vindicira z izbrisno tožbo (primerjaj stališče Z. Strajnar v članku „Verzije – predpostavke, obseg vračanja ter razmerje med obligacijskopravnimi in stvarnopravnimi povračilnimi zahtevki“, Pravosodni bilten 1/2012).

(7) Tožena stranka teh trditev ni prerekala, niti ni trdila, da tretji ni bil dobroveren.