Jedro

Ker sodišče prve stopnje ni ravnalo po določbah 318. čl. ZPP, ni presojalo zgolj sklepčnosti tožbe, pač pa je ocenjevalo predložene dokaze, je taka zamudna sodba nezakonita.

Izrek

Pritožbama se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških obeh strank se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno zamudno sodbo in delno zavrnilno zamudno sodbo delno ugodilo zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo plačilo 1.460.000,00 SIT z obrestmi, ter višji tožbeni zahtevek zavrnilo ter toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne 161.891,90 SIT pravdnih stroškov, z obrestmi, vse pa v 15-ih dneh.

Zoper tako sodbo sta se pritožili obe stranki.

Tožeča stranka v pritožbi, ki jo vlaga zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava zoper zavrnilni del sodbe in odločitev glede teka zamudnih obresti, predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje zadevo v novo odločanje oziroma spremeni sodbo tako, da se zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi. Priglaša pritožbene stroške. Meni, da je sodišče izdalo zamudno sodbo v nasprotju z določbami Zakona o pravdnem postopku (ZPP), in sicer gre za absolutno bistveno kršitev iz 7.tč. 2.odst. 339.čl. ZPP, zamudne sodbe ne bi smelo izdati, če je štelo, da je tožbeni zahtevek nesklepčen, torej izdati zavrnilne zamudne sodbe. Če je štelo, da je tožba v zavrnilnem delu premalo substancirana in ne omogoča presojanja vsebinske sklepčnosti, bi moralo pred materialnopravno presojo postopati po 108.čl. ZPP, tožnika pozvati, naj tožbo dopolni. Ker tako ni storilo, je treba sodbo razveljaviti. Podrejeno pa meni, da je materialno pravo zmotno uporabljeno, sodišče ni upoštevalo standarda pravične odškodnine iz 179. čl. Obligacijskega zakonika (OZ). Iz tožbenih navedb je mogoče zaključiti, da je pravična odškodnina taka, kot jo zahteva tožnik. Zmotno je uporabilo sodišče tudi materialno pravo v obrestnem delu, ko je zavrnilo plačilo obresti od dneva škodnega dogodka in priznalo obresti šele od dneva sodbe za premoženjsko škodo in od dneva opomina pred tožbo za negmotno škodo. Obresti, ker je prišlo do škode, tečejo namreč od trenutka nastanka škode dalje.

Tožena stranka vlaga pritožbo zoper delno zamudno sodbo v ugodilnem delu zaradi bistvenih postopkovnih kršitev iz 7. in 14. tč. 2.odst. 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni in tožbeni zahtevek tudi v tem obsegu zavrne, podredno naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe. Dejstvo je, da iz dejstev, navedenih v tožbi, utemeljenost tožbenega zahtevka ne po temelju ne po višini ne izhaja in bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrniti. Po drugi strani so dejstva, ki jih tožeča stranka navaja v tožbi, tudi v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik. Tako tožnik navaja v tožbi, da so ga pred lokalom A.G. pretepli varnostniki, iz uradnega zaznamka PP I. z dne 21.04.2003, ki ga je tožbi priložil tožnik pa izhaja, da so ga pretepli varnostniki družbe, ki ni v nobenem razmerju s toženo stranko in tega ne pove v tožbi niti tožeča stranka. Zakaj naj bi bila torej tožena stranka odgovorna za škodo, tožeča stranka v tožbi ne pojasni. Napačno je uporabljen 1. odst. 147. čl. OZ, ki ureja odgovornost delodajalcev. Podana je tudi kršitev iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti med seboj v nasprotju. Ti se nanašajo na obseg in čas, ko naj bi tožnik trpel bolečine. Ugotovljeno je, da je tožnik trpel hude bolečine, v istem obdobju pa je ugotovljeno, da tožniku ni predpisana protibolečinska terapija. Iz dokazov tudi izhaja, da naj bi tedaj na primer tožnik odpiral usta brez bolečin, a sodišče ugotavlja, da je tožnik še trpel hude bolečine. Sodišče prisodi tožniku odškodnino za trajne posledice, čeprav iz priložene dokumentacije kaj takega ne izhaja. Nespecificiran in neobrazložen je bil tudi zahtevek zaradi dražje prehrane, a mu sodišče ugodi. Nepravilna je tudi odločba o stroških, ko je sodišče ločeno upoštevalo uspeh po temelju in po višini, določeni stroški, na primer odgovor na tožbo, pa sploh niso potreben strošek. Tudi ne more biti glede stroškov tožena stranka pred iztekom paricijskega roka v zamudi.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožeče stranke. Opozarja, da je bila določba 3. odst. 318. čl. ZPP spremenjena z Zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o pravdnem postopku, ki je začel veljati 29.11.2002 in sodišču ni več treba pozivati tožeče stranke naj tožbo popravi, če utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz dejstev, navedenih v tožbi in bi zato morala tožeča stranka vsa relevantna dejstva za presojo utemeljenosti odškodninske odgovornosti in višine odškodnine navesti že v tožbi, a tega ni storila. Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr.št. II Ips 45/2002, na katero se sklicuje tožeča stranka v pritožbi, pa se nanaša na postopek, ki se je začel pred to novelo.

Tudi tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke. Ni res, da je napačno uporabljeno materialno pravo - 147. čl. OZ. Tudi ni res, da varnostniki niso bili v nobenem razmerju s toženo stranko. Sama toženka priznava, da so tožnika poškodovali varnostniki, ki so opravljali delo v lokalu A.G., tam je pa tožena stranka opravljala svojo dejavnost. Navedbe v pritožbi, da trajanje oziroma obseg telesnih bolečin in glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki naj ne bi bilo tako, kot ugotavlja prvostopenjsko sodišče, so nerelevantne že zato, ker pomenijo dejansko očitek nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in take navedbe v konkretnem primeru niso dopustne. Pritožba tožene stranke naj se zato zavrne. Priglaša stroške sestave odgovora na pritožbo.

Pritožbi sta utemeljeni.

Zamudna sodba je glede na določbe 318. čl. ZPP res lahko ugodilna in tudi zavrnilna. Vendar pa je pri izdaji zamudne sodbe sodišču prepuščena le presoja tako imenovane sklepčnosti tožbenega zahtevka in ne utemeljenost, ki je stvar dokaznega postopka, ta pa se, ko se izda zamudna sodba, ne izvaja (3. odst. 318. čl. ZPP). Prvostopenjsko sodišče pa je, ko je presojalo, ali so pogoji za izdajo zamudne sodbe podani in zaključilo, da je tožbeni zahtevek delno utemeljen, ocenjevalo tudi dokaze. Pri izdaji zavrnilne sodbe mora biti namreč utemeljenost tožbenega zahtevka ugotovljena "na prvi pogled" brez dokaznega postopka, glede utemeljenosti sodbe pa mora iz dejstev, ki so navedena v tožbi, izhajati utemeljenost tožbenega zahtevka. Glede slednjega zato ni pritrditi tožeči stranki, ko v pritožbi na enem mestu izpostavlja, da je šlo pravzaprav za nerazumljivo vlogo, in zatem pride sama s seboj v nasprotje, ko trdi, da bi moralo sodišče prve stopnje v celoti ugoditi postavljenemu zahtevku (torej šteje, da je bila tožba sklepčna), že zato, ker se pri zamudni sodbi za dejansko podlago tožbe šteje tisto, kar je v tožbi navedeno in s čimer je tožena stranka, ki je tožbo prejela v odgovor, seznanjena, ter se zato, ker odgovor na tožbo tedaj ni bil vložen, šteje, da tako dejansko podlago tožbe tudi priznava. Tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v citirani odločbi poudarilo, da zakon zahteva aktivnejše ravnanje strank, kar na strani tožeče stranke pomeni obveznost, da že v tožbi (sedaj ne več po prejemu sklepa iz 3. odst. 318. čl. ZPP, saj je bila ta določba z novelo črtana), navede vso tisto dejansko podlago tožbe, ki utemeljuje uveljavljani tožbeni zahtevek v celoti, torej tudi glede njegove višine. Ker torej sodišče prve stopnje kot že prej obrazloženo ni ravnalo po določbah 318. čl. ZPP, ni presojalo zgolj sklepčnosti tožbe, pač pa je ocenjevalo predložene dokaze, je taka zamudna sodba nezakonita ter je zato sodišče druge stopnje obema pritožbama ugodilo, sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek, saj je podana bistvena postopkovna kršitev iz 7. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP (354. čl. ZPP). V nadaljevanju postopka pa bo moralo sodišče prve stopnje, saj je sedaj že vzpostavljen kontradiktorni postopek, razpisati narok za glavno obravnavo in o zahtevku tožeče stranke odločiti, potem, ko bo v kontradiktornem postopku tudi izvedlo in ocenjevalo dokaze.

Ker je sodba razveljavljena, je tudi odločitev o pritožbenih stroških obeh strank pridržana za končno odločitev (3. odst. 165. čl. ZPP).