Jedro

Drugostopenjski organ je v obrazložitvi svoje odločbe izhajal iz napačne interpretacije, da bi moral tožnik po vložitvi vloge za začasno prebivanje na odločitev počakati v Sloveniji. Takšne obveznosti tožnik ni imel. Poleg tega je tožnik delal v Nemčiji in zato se je tja že iz ekonomskih razlogov moral vrniti. Tožnik torej zaradi zavrnitve dovoljenja za začasno prebivanje ni mogel prebivati v Sloveniji in je zato vzročno posledična zveza v širšem smislu podana.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Upravne enote Ljubljana št. 214-10950/2013-22 z dne 15. 4. 2016 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ zavrnil tožnikovo prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi prvega odstavka 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD), ki jo je tožnik vložil dne 5. 7. 2013. V svoji obrazložitvi navaja, da je ugotovil, da je imel tožnik na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče na naslovu ... in da je bil na dan 25. 6. 1991 državljan SFRJ in državljan BiH, zato bi moral izkazati še, da od 23. 12. 1990 dalje v Republiki Sloveniji dejansko živi. Na podlagi tožnikovih navedb na zaslišanju in priloženih dokazil (vizumov v potnih listih) in po zaslišanju dveh (navedenih) prič organ je organ ugotavil, da je tožnik prebival v Sloveniji do junija 1991, ko je ostal brez službe in je zato odšel na začasno delo v Nemčijo. V Nemčiji je živel in delal do oktobra 2000, od tedaj dalje pa živi v BIH, v Laktaših. Podal je dve vlogi za sprejem v slovensko državljanstvo (dne 23. 9. 1992 in 5. 11. 2002), ki pa sta bili z odločbo zavrnjeni. Po tako izvedenem postopku je organ zaključil, da tožnik ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje, saj je Slovenijo zapustil junija 1991, ker ni imel dela, torej še pred izbrisom (26. 2. 1992), tako da razlog zapustitve Slovenije ni izbris iz registra stalnega prebivalstva. Ker torej tožnik pogoja dejanskega življenja v Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje ne izpolnjuje, tudi ne izpolnjuje pogoja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi 1. in 1.č člena ZUSDDD.

2. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zoper uvodoma navedeno odločbo zavrnil. Meni, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločitev prvostopenjskega organa pravilna in zakonita. Prvostopenjski organ je pravilno ugotovil, da tožnik sodi v prvo kategorijo tujcev iz prvega odstavka 1. člena ZUSDDD, to je med tujce, ki so na dan 25. 6. 1991 bili državljani drugih republik nekdanje SFRJ in ki so na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji imeli prijavljeno stalno prebivališče in bi zato moral izkazati, da v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje tudi dejansko živi. Prvostopenjski organ je po zaslišanju tožnika in dveh prič pravilno ugotovil, da tožnik pogoja dejanskega življenja v Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje ne izpolnjuje, saj je pravilno ugotovil, da je tožnik zapustil Slovenijo zaradi prenehanja zaposlitve junija 1991, torej še pred izbrisom. Slovenijo je zapustil zaradi nezmožnosti pridobitve nove zaposlitve in si je bil prisiljen poiskati delo v Nemčiji. To pa niso upravičeni razlogi kot jih ZUSDDD določa v tretjem odstavku 1.č člena, zaradi katerih bi bila tožnikova odsotnost iz Slovenije lahko upravičena in pogoj dejanskega življenja, kljub odsotnosti iz Slovenije, izpolnjen. V Nemčiji je imel urejen status od 8. 7. 1991 do 31. 10. 2000, kar izkazujejo vizumi v njegovih potnih listih. Dne 7. 10. 1992, ko je za kratek čas prišel iz Nemčije, je res vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje v Sloveniji, vendar na odločitev o prošnji, ki je bila z odločbo zavrnjena in tožniku vročena dne 10. 4. 1995, ni počakal, ampak se je vrnil v Nemčijo, kjer je nadaljeval z dejanskim življenjem. Ob vložitvi prošnje za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje je prejel potrdilo o vloženi prošnji, na katerem je navedeno, da le-to velja kot dovoljenje za začasno prebivanje do dokončnosti odločbe, vendar pa je tožnik odšel pred odločitvijo prvostopenjskega organa in tako vzročna zveza med zapustitvijo tožnika in zavrnitvijo izdaje dovoljenja za začasno prebivanje ni dokazana. To pomeni, da tožnik ni zapustil Slovenije, ker ne bi mogel pridobiti dovoljenja za prebivanje v Sloveniji zaradi neizpolnjevanja pogojev in mu je bila prošnja za izdajo dovoljenja zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen, kot ta upravičen razlog določa 3. alineja tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD. Prvostopenjski organ je torej pravilno ugotovil, da tožnik ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje kot to določa prvi odstavek 1. člena ZUSDDD in torej ni izkazal razloga za upravičeno odsotnost iz Slovenije. Ker tožnik upravičenega razloga odsotnosti ni izkazal, poskusov vračanja v smislu četrtega odstavka 1. č člena ZUSDDD niti niti bilo treba ugotavljati. Zato je odločitev prvostopenjskega organa, ob upoštevanju določb prvega odstavka 1. in 1. č člena ZUSDDD pravilna.

3. Tožnik se s takšno odločitvijo upravnih organov ne strinja. V tožbi navaja, da pritožbeni organ pritožbenih ugovorov ni upošteval in zato naj se le-ti štejejo tudi kot ugovori v tej tožbi. Dodatno tožbo utemeljuje s tem, da je junija 1991 dejansko odšel iz Slovenije kot države svojega stalnega prebivališča na začasno delo v Nemčijo, z namenom vrnitve v Slovenijo. Taka začasna odsotnost pa ne pomeni kakršnekoli pravne podlage za prenehanje statusa stalnega prebivalca Slovenije. Tožnik statusa ni izgubil s svojim odhodom na delo v Nemčijo junija 1991, ampak šele z nezakonitim izbrisom februarja 1992. Nasprotno razlogovanje obeh upravnih organov pomeni napačno ugotovitev dejanskega stanja in tudi napačno uporabo materialnega prava. Resnični razlog za nezmožnost trajne vrnitve v Slovenijo je bila prav nezakonita izguba dotedanjega zakonitega statusa stalnega prebivalca Slovenije in je torej v smislu določb ZUSDDD Slovenijo dokončno zapustil spomladi 1993 zaradi posledic izbrisa, ker se zaradi nezakonite izgube statusa v Sloveniji ni mogel preživljati. Vzročne zveze med zapustitvijo tožnika in zavrnitvijo izdaje dovoljenja za začasno prebivanje pa sploh ni treba dokazovati, ker je ta razlog po sami zakonski določbi podan celo, če je prošnja zavržena ali postopek ustavljen. Tožnik je torej izkazal upravičen razlog zapustitve Slovenije tako po 1., kot tudi po 3. alineji tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD. Sodišče je smiselno štelo, da predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri navedbah v odločbi z dne 20. 7. 2016 in sodišču predlaga, da tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba je utemeljena.

6. Predmet sodne presoje v obravnavanem primeru je uvodoma navedena dokončna odločba, s katero je prvostopenjski organ tožnikovo prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje zavrnil. 7. Po določbi 1. člena ZUSDDD je bila omogočena pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje tako tistim državljanom drugih republik SFRJ, ki so na dan 23. 12. 1990 na območju RS imeli prijavljeno stalno prebivališče in so od tega dne dalje v RS tudi dejansko živeli, kot tudi tistim državljanom drugih republik, ki niso imeli prijavljenega stalnega prebivališča, so pa na dan 25. 6. 1991 prebivali v RS in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živeli.

8. Po prvem odstavku 1.č člena ZUSDDD dejansko življenje v RS po tem zakonu pomeni, da ima posameznik v RS središče življenjskih interesov, ki se presoja na podlagi njegovih osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in RS obstajajo dejanske in trajne povezave. Upravičena odsotnost iz RS zaradi razlogov iz tretjega odstavka tega člena ne pomeni prekinitve dejanskega življenja v RS.

9. Po drugem odstavku 1. č člena citiranega zakona je pogoj dejanskega življenja v RS izpolnjen, če je oseba zapustila RS in odsotnost v neprekinjenem trajanju ni trajala dlje kot leto dni, ne glede na razlog odsotnosti. Po tretjem odstavku istega člena pa je pogoj dejanskega življenja v RS izpolnjen tudi v primeru, če je odsotnost trajala več kot leto dni in gre za upravičeno odsotnost iz naslednjih razlogov: če je oseba zapustila RS zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva; če je oseba zapustila RS, ker jo je poslala na delo, študij ali na zdravljenje pravna oseba iz RS ali v primeru mladoletne osebe njeni starši oziroma skrbniki ali če je bila zaposlena na ladji z matično luko v RS za čas napotitve na delo, študij ali zdravljenje oziroma za čas zaposlitve na ladji; če je oseba zapustila RS, ker ni mogla pridobiti dovoljenja za prebivanje v RS zaradi neizpolnjevanja pogojev in ji je bila prošnja za izdajo dovoljenja zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen; če se oseba ni mogla vrniti v RS zaradi vojnih razmer v drugih državah naslednicah nekdanje SFRJ ali iz zdravstvenih razlogov; če je bila oseba prisilno odstranjena iz RS na podlagi 28. člena Zakona o tujcih ali 50. člena ZTuj, razen če je bila prisilno odstranjena zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države zaradi storjenega kaznivega dejanja ali če je bil osebi zavrnjen vstop v RS, razen v primeru, če je bil vstop zavrnjen zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države zaradi storjenega kaznivega dejanja ali zaradi razlogov iz prve, druge ali šeste alineje prvega odstavka 9. člena Zakona o tujcih ali iz razlogov iz prve, druge, pete ali sedme alineje 10. člena Zakona o tujcih ali iz razlogov iz točke d) ali e) prvega odstavka 5. člena Uredbe (ES) št. 562/2006 Evropskega parlamenta in sveta z dne 15. 3. 2006 o Zakoniku skupnosti o pravilih, ki urejajo gibanje oseb prek meja. Po četrtem odstavku istega člena pa se v primeru, da je odsotnost zaradi razlogov iz prejšnjega odstavka, razen iz druge alineje, trajala več kot 5 let, šteje, da je bil pogoj dejanskega življenja izpolnjen za obdobje petih let, v nadaljnjem obdobju petih let pa samo, če ravnanja osebe kažejo na to, da se je v času odsotnosti oseba poskušala vrniti v RS in nadaljevati z dejanskim življenjem v RS.

10. Upravni organ (tako prvostopenjski, kakor tudi drugostopenjski za njim) se je pri svoji odločitvi oprl na določbi 1.in 1.č člena ZUSDDD. Eden od pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po prvem odstavku 1. člena ZUSDDD je torej tudi ta, da mora tujec, ki je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in je na dan 23. 12. 1990 imel v RS prijavljeno stalno prebivališče, za kar gre tudi v obravnavanem primeru, od tega dne (23. 12. 1990) dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živeti. In ravno to, ali tožnik ta pogoj izpolnjuje, je v konkretnem primeru med strankama sporno. Tožnik je v postopku navajal, da si je ves čas prizadeval za ureditev statusa v Sloveniji, se začasno prijavljal in tudi njegova mama je državljanka Slovenije in živi v Ljubljani; prav tako v Ljubljani živi njegova sestra.

11. Odločitev upravnega organa, da tožnik pogoja dejanskega življenja v Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje ne izpolnjuje, temelji na ugotovitvi, da je tožnik zapustil Slovenijo junija 1991 zaradi izgube zaposlitve, torej prostovoljno, še pred izbrisom (26. 2. 1992) in da je bilo po odhodu iz Slovenije, od junija 1991 do oktobra 2000 središče njegovih življenjskih interesov v Nemčiji, od tedaj dalje pa v BIH, v Laktaših. Drugostopenjski organ je odločbo dopolnil še z ugotovitvijo, da tožnik ni izkazal upravičenega razloga po 3. alineji tretjega odstavka 1. č člena ZUSDDD, ker po vloženi prošnji za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje na odločitev ni počakal, temveč se je vrnil v Nemčijo, zaradi česar vzročna zveza med zapustitvijo tožnika in zavrnitvijo izdaje dovoljenja za začasno prebivanje ni dokazana.

12. Tožnik v tožbi ugovarja stališču upravnega organa in navaja, da naj se pritožbeni ugovori štejejo tudi kot ugovori k tej tožbi. V pritožbi pa je zatrjeval, da pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji izpolnjuje. Junija 1991 ni imel namena trajno zapustiti Slovenije, temveč je šlo le za začasno reševanje ekonomske stiske, v kateri se je družina znašla zaradi njegove izgube zaposlitve. Glavni razlog za svojo nezmožnost zaposlitve pa je prepoznal v dejstvu, da nima slovenskega državljanstva in je menil, da bo s pridobitvijo državljanstva lahko našel tudi delo. Vendar pa je bila njegova prošnja za sprejem v državljanstvo zavrnjena. Prav tako je bila zavrnjena tudi njegova prošnja za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje. Zato je družina odšla v Nemčijo, kjer je ostala do leta 2000. Razlog za tožnikovo odsotnost, daljšo od enega leta, je torej zavrnitev njegove prošnje za začasno dovoljenje ter prošnje za sprejem v državljanstvo spomladi 1993, ki ju je vložil septembra in oktobra 1992. Zato meni, da je njegov razlog za zapustitev Slovenije upravičen razlog v skladu s 3. alinejo tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD. Meni tudi, da izpolnjuje tudi pogoj iz četrtega odstavka 1.č člena ZUSDDD, saj si je nenehno prizadeval, da bi svoj status v Sloveniji uredil. Zato njegovo dejansko življenje v Sloveniji v skladu z določbami ZUSDDD ni bilo prekinjeno.

13. Iz podatkov v spisu in iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik vložil dve vlogi za pridobitev državljanstva in sicer je prvo vlogo vložil dne 28. 8. 1997, drugo pa dne 11. 4. 2006. Obe navedeni vlogi sta bili zavrnjeni. Nadalje je iz spisovnih podatkov in iz drugostopenjske odločbe razvidno, da je tožnik dne 7. 10. 1992 vložil tudi prošnjo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje, ki je bila prav tako zavrnjena.

14. Tožnik, ki je sicer res zapustil Slovenijo še pred izbrisom, je torej po izbrisu pri pristojnem organu zaprosil za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje. Ta njegova vloga je bila zavrnjena. Zavrnitev vloge za prebivanje zaradi neizpolnjevanja pogojev pa je tudi po mnenju sodišča šteti kot upravičeno odsotnost, daljšo od enega leta, iz 3. točke tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD. Sodišče v zvezi s tem dodaja, da je drugostopenjski organ v obrazložitvi svoje odločbe izhajal iz napačne interpretacije, da bi moral tožnik po vložitvi vloge za začasno prebivanje na odločitev počakati v Sloveniji. Takšne obveznosti tožnik ni imel. Poleg tega je tožnik delal v Nemčiji in zato se je tja že iz ekonomskih razlogov moral vrniti. Tožnik torej zaradi zavrnitve dovoljenja za začasno prebivanje ni mogel prebivati v Sloveniji in je zato vzročno posledična zveza v širšem smislu citirane določbe podana.

15. Upravni organ je torej zmotno štel, da tožnik ni izkazal upravičene odsotnosti iz 3. alineje tretjega odstavka 1. č člena ZUSDDD in zato tudi zmotno štel, da ni treba uporabiti četrtega odstavka 1. č člena ZUSDDD. Navedeno pomeni, da je upravni organ napačno uporabil materialno pravo (tretji in četrti odstavek 1. č člena ZUSDDD) in tudi nepopolno in nepravilno ugotovil dejansko stanje. Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

16. V ponovljenem postopku bo tako moral upravni organ, v skladu s četrtim odstavkom 1. č člena ZUSDDD ugotavljati, ali tožnik izpolnjuje pogoj dejanskega življenja za prvo obdobje petih let in če bo ugotovil, da je ta pogoj izpolnjen, v nadaljevanju ugotavljati tudi pogoj dejanskega življenja za obdobje nadaljnjih petih let, torej glede zatrjevanih poskusov vračanja v Slovenijo in nadaljevanja dejanskega življenja v Sloveniji.