Jedro

Če upnik zahteva izročitev svoje premične stvari, ki je pri dolžniku, je začasna odredba s prepovedjo dolžniku odtujiti ali obremeniti to stvar nesmiselna in zato predlog za njeno izdajo neutemeljen. Če upnik zahteva izročitev (svoje) stvari v hrambo v zavarovanje tožbenega zahtevka na njeno izročitev, hkrati pa trdi, da bo stvar uporabljal za opravljanje svoje dejavnosti, je podana identiteta tožbenega zahtevka z zahtevkom iz začasne odredbe; taka začasna odredba bi presegla namen zavarovanja terjatve, ker bi pomenila izvršitev sodbe že pred njeno izdajo.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi dolžniku v zavarovanje upnikove terjatve na izročitev njegovega tovornega dostavnega vozila prepovedalo odtujiti ali obremeniti vozilo in mu naložilo, da ga takoj izroči v hrambo upniku.

Upnik se je zoper sklep pravočasno pritožil zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe zakona ter predlagal njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Navedel je, da je predlog začasne odredbe drugačen od tožbenega zahtevka, saj je predlagana prepoved odtujitve in obremenitve vozila ter njegova hramba (kaj je hramba, je jasno), vse torej v skladu z določbo 1. točke 1. odst. 266. člena ZIP. Poleg tega dolžniku z začasno odredbo ne bo nastala nobena škoda, zaradi česar je predlog za začasno odredbo utemeljen tudi glede na določbo 2. odst. 265. člena ZIP.

Pritožba ni utemeljena.

Upnik je predlagal začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve (na izročitev njegovega vozila). Na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedel oziroma predložil, je sodišče prve stopnje ocenilo (pravilno), da je obstoj upnikove terjatve verjetno izkazan.

V utemeljitev drugega potrebnega pogoja za izdajo začasne odredbe (da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena ali da se prepreči uporaba sile ali nastanek nenadomestljive škode - glej 1. in 2. odst. 267. člena ZIP) pa je upnik navedel, da mu dolžnik grozi, da bo vozilo prodal v Bosno in da mu nastaja nenadomestljiva škoda, ker mora najemati drugo vozilo in to seveda plačevati. Ni trdil, da dolžniku z začasno odredbo ne bo nastala nobena škoda; že zato se sodišču prve stopnje z vprašanjem utemeljenosti predloga za začasno odredbo s tega vidika ni bilo treba ukvarjati. Iz tega (v pritožbi povsem nanovo zatrjevanega razloga) torej napadeni sklep ni nepravilen.

Nevarnosti, da bo uveljavitev upnikove terjatve onemogočena, ker bo dolžnik prodal vozilo v Bosno, upnik v pritožbi sploh ne zatrjuje več. Tudi s tega vidika je napadena odločitev prvostopnega sodišča torej pravilna. Poleg tega pa je že po splošnih predpisih in vsakomur znanem pravnem redu prepovedano odtujiti ali obremeniti tujo stvar.

Zato ni nobene potrebe tako prepoved določiti dolžniku še posebej s sodno odločbo. Tudi zato predlog za začasno odredbo iz 1. točke izreka ni utemeljen (s 1. točko 1. odst. 268. člena ZIP - upnik se očitno pomotoma sklicuje na 1. točko 1. odst. 266. člena ZIP - so mišljeni primeri prepovedi odtujitve ali obremenitve dolžnikovih premičnin).

Izročitev vozila sebi v hrambo pa je upnik očitno predlagal zato, da bi preprečil nadaljnje nastajanje škode, ki jo ima z najemanjem drugega enakovrednega vozila. To pa pomeni, da je upnik hotel s tem doseči to, da bi od izročitve dalje vozilo tudi uporabljal (in s tem po lastnih navedbah torej odpravil vzrok za nastajanje nadaljnje škode). Iz tega pa sledi, da je upnikov namen ne le dobiti vozilo v hrambo, kot je sicer zapisano v izreku predloga za izdajo začasne odredbe, ampak v uporabo za opravljanje njegove dejavnosti. S tem pa je potrjena pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da je v 2. točki izreka predloga začasne odredbe ta predlog identičen tožbenemu zahtevku. S tem pa bi bil namen, zaradi katerega je mogoče dovoliti zavarovanje terjatve presežen: terjatev bi bila namreč v celoti uveljavljena že pred izdajo sodbe. S predlogom za hrambo bi tako upnik lahko uspel samo, če bi predlagal hrambo pri dolžniku (kar se praktično že dogaja) ali pa pri tretji osebi (glej določbo 1. odst. 76. člena v zvezi z 244. členom ZIP).

Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da ni podan nobeden od pritožbenih razlogov. Zato je na podlagi določbe 2. točke 380. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo napadeni sklep.