Jedro

Dokazno breme, da je do škode prišlo pred sklenitvijo zavarovalne pogodbe, je sicer res na strani tožeče stranke, vendar pa je dokazno breme, da je do škode prišlo 27. 9. 2010, kot je toženec navedel v prijavi škode 28. 9. 2010 (na njeni podlagi je dobil izplačano akontacijo zavarovalnine), na tožencu. Izvedenec sicer res ni izrecno izključil, da bi AB plošča počila po 26. 9. 2010, je pa ocenil, da je to zelo malo verjetno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da ostane sklep o izvršbi VL 85881/2011 z dne 21. 6. 2011 v veljavi tudi v 1. odstavku izreka za znesek 23.307,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 6. 2011 dalje do plačila, in v 3. odstavku izreka za znesek 41,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 7. 2011 dalje do plačila. Hkrati je odločilo, da mora toženec tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 679,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Tožnica je v trditveni podlagi tožbe zatrjevala, da je tožencu škoda na objektu nastala že 18. 9. 2010 oziroma 19. 9. 2010, česar ne potrjuje noben dokaz. Izhajala je iz predpostavke, da je škoda (lom talne AB plošče) nastala zaradi vdora površinskih poplavnih voda v kletne prostore in ne zaradi posledic hidrostatičnega tlaka, ki je od spodaj pritiskal na talno ploščo in posledičnem vdoru vode v klet skozi razpoke v talni plošči, kar je trdil toženec. Sodno izvedensko mnenje izrednega prof. dr. M. B. z dne 16. 5. 2014, ki je bilo izdelano za potrebe kazenskega postopka V K 17969/2012 pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, vsebuje nedvoumno ugotovitev izvedenca, da do škode, ki jo je prijavil toženec, oziroma loma talne plošče, ni moglo priti niti 18. 9. niti 19. 9. 2010. Do škode je lahko prišlo po izčrpanju vode iz kleti 20. 9. 2010, ko ni več obstajala protiutež proti hidrostatičnemu tlaku. Iz trditvene podlage tožbe ne izhaja, da bi do škode prišlo 20. 9. 2010 ali kasneje, tožeča stranka zato ni podala popolne in sklepčne trditvene podlage in ni zadostila dokaznemu bremenu. Toženec je ponudil zadostne trditve in dokaze, da je škoda na objektu nastala po sklenitvi zavarovalne pogodbe. Sodba napačno oceni izvedensko mnenje, da škoda ni nastala pred 20. 9. 2010, kot je trdila tožeča stranka, in da izvedenec ni mogel v celoti izključiti, da je do poka plošče prišlo po 26. 9. 2010, kot je trdil toženec. Sodišče prve stopnje ni izdelalo celovite dokazne ocene, ki bi temeljila na vseh relevantnih izvedenih dokazih, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. S podpisom obrazca št. 4 (priloga A15), toženec ni potrdil, da je do škode prišlo 19. 9. 2010, kot zmotno ocenjuje sodba. Nikoli ni priznal ali podpisal, da bi do škode, to je do loma AB plošče in škode na sistemu centralnega ogrevanja, prišlo 19. 9. 2010. Zanikal je, da bi v prijavi sam navedel pok talne plošče oziroma datum poka, šlo je za ugotovitve komisije ob ogledu 6. 10. 2010. Datum nastanka škode 19. 9. 2010 pa izpodbijajo tudi že omenjene ugotovitve izvedenca. Kot je toženec pojasnil na obravnavi 22. 5. 2013 je prijavil škodo na občini v zvezi z dogodkom z dne 19. 9. 2010, ker mu je bilo rečeno, da bo Evropska unija dala sredstva za poplave, kar pa ne pomeni priznanja, da je do loma plošče prišlo 19. 9. 2010. Sodba se zmotno in premalo kritično opredeli do izpovedbe priče N. N., ki je kot zastopnica tožene stranke s tožencem 24. 9. 2010 sklenila zavarovalno pogodbo. Njene izpovedbe ni upoštevalo v kontekstu vseh dokazov in se tudi ni opredelilo do dokazne listine tožeče stranke – „Opozorilo o kršitvah obveznosti iz delovnega razmerja z dne 23. 3. 2011“, ki izpodbija zatrjevanja tožeče stranke in priče Z., da si priča kleti sploh ni ogledala oziroma verodostojnost priče pri njenem različnem navajanju, kaj si je sploh ogledala. Nepravilen je zaključek sodbe, da toženec, glede na izpovedbo priče N., ni dokazal svoje trditve, da si je ogledala kletne prostore. Ob kritični oceni izpovedbe te priče bi moralo sodišče ugotoviti, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da si priča N. ni ogledala kleti iz razlogov na strani toženca. V primeru, da bi ji toženec onemogočal pregled katerega koli dela hiše, bi morala N., glede na prejeta navodila tožeče stranke o sklepanju zavarovalnih polic v kritičnem obdobju, postopati drugače. S tem v zvezi se je toženec skliceval na določbo prvega odstavka 935. člena Obligacijskega zakonika (OZ), do česar se sodba ne opredeli. Zapisnik 28. 1. 2011 je enostranska listina tožeče stranke, neformalni razgovor, ki so ga opravile priče D. P., M. C. in A. Š. ni bil zapisniško voden. Toženec opozarja na različne izpovedbe prič o času in načinu sestave tega zapisnika, in posledično zmoten zaključek sodbe, da so priče potrdile vsebino zapisnika. Izvedenec je potrdil trditve toženca o vzroku za nastanek škode, tožeča stranka pa ni zadostila dokaznemu bremenu, ker ni ponudila podatkov, od katerih je po pojasnilu izvedenca odvisen lom talne plošče. Nepomembno je, kdaj je betonska plošča počila na 500 m oddaljenem objektu in slednje ne predstavlja dokaza o nastanku škode pri tožencu. Sicer pa je tožeča stranka umaknila dokaz z zaslišanjem lastnika tega objekta. Pritožbi prilaga nov dokaz, ki ga brez svoje krivde ni mogel predložiti prej, ker mu je bila oprostilna sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani V K 17969/2012 z dne 6. 6. 2014 vročena 15. 7. 2014. Kazensko sodišče drugače, kot izpodbijana sodba, ni ugotovilo kakršnega koli zavajanja toženca pri sklepanju zavarovalne pogodbe z zastopnico tožeče stranke.

3. Tožeča stranka je na tožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo metodološki napotek 8. člena ZPP in ni podana uveljavljana bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Dokazna ocena glede odločilnih dejstev temelji na vestni in skrbni presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Z očitano bistveno kršitvijo toženec dejansko izpodbija dokazno oceno sodbe (vsebinsko neprepričljivost), kar je pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Neutemeljen je tudi očitek nepravilne porazdelitve dokaznega bremena. Dokazno breme, da je tožniku škoda nastala že pred sklenitvijo zavarovalne pogodbe, na podlagi katere je tožeča stranka tožencu izplačala akontacijo zavarovalnine, je na strani tožeče stranke, dokazno breme, da je škoda nastala po njeni sklenitvi, pa na strani tožene stranke.

6. Tožeča stranka s tožbo zahteva že plačano akontacijo zavarovalnine za škodo, ki jo je tožencu izplačala na podlagi 24. 9. 2010 sklenjene zavarovalne pogodbe. Tožbo gradi na trditvi, da je tožencu nastala škoda že pred sklenitvijo zavarovalne pogodbe (18. 10. 2010 ali 19. 10. 2010), z lažno prijavo škodnega dogodka 28. 9. 2010 pa jo je toženec spravil v zmoto. S plačilom akontacije zavarovalnine, do katere ni bil upravičen, je toženec neupravičeno obogaten.

7. Toženec tožničini tezi nasprotuje s trditvijo, da do 27. 9. 2010 ni prišlo do škode na AB plošči in centralni napeljavi (zanjo mu je tožnica izplačala akontacijo zavarovalnine). Do te škode je namreč prišlo šele po izginotju I., zaradi podtalnice, ki je udarila v klet in povzročila pok AB plošče in drugo škodo.

8. Sodba zavzame stališče, da je do poka AB plošče prišlo pred 24. 9. 2010, torej pred sklenitvijo zavarovalne pogodbe, spričo česar toženec ni bil upravičen do akontacije zavarovalnine.

9. Odločilno vprašanje, ki ostaja v pritožbi sporno, je, ali je do škode prišlo pred sklenitvijo zavarovalne pogodbe 24. 9. 2010 (kot ugotavlja sodba) ali po njej (kot vztraja pritožba). Ni pomembno, ali je škoda, kot je sicer trdila tožeča stranka, nastala 18. 9. 2010 ali 19. 9. 2010, in ni na mestu pritožbeni očitek, da tožeča stranka ni podala ustrezne, popolne in sklepčne trditvene podlage, ker ni trdila, da bi do škode lahko prišlo 20. 9. 2010 ali kasneje. Brez pomena je prikazovanje pritožbe, da takrat (glede na mnenje izvedenca izrednega prof. dr. M. B. z dne 16. 5. 2014(1)) do škode še ni moglo priti.

10. Dejanske ugotovitve sodbe so: - da sta pravdni stranki sklenili zavarovalno pogodbo za objekt B. 24. 9. 2010, - da je toženec pri tožeči stranki 28. 9. 2010 prijavil, da mu je 27. 9. 2010 nastala škoda na objektu B. (poškodba talne plošče in škoda na premičninah), - da je tožeča stranka tožencu 18. 10. 2010 izplačala akontacijo zavarovalnine v višini 22.000,00 EUR, - da je v obrazcu št. 4 (ocena delne škode na stavbah, povzročene po naravnih nesrečah, Uprave RS za zaščito in reševanje, Komisije za ocenjevanje škode), ki ga je toženec podpisal, toženec navedel datum nastanka škode 19. 9. 2010, da je iz njega razvidno, da je bila ocenjena škoda na dan 6. 10. 2010, da je pripisano „uničena talna plošča hiše v celoti“, in da je škoda ocenjena na 31.317,32 EUR, - da toženec ni dokazal, da si je zavarovalna zastopnica tožeče stranke N. N. pred sklenitvijo zavarovalne pogodbe 24. 9. 2010 ogledala kletne prostore na objektu B. - da je bila zaradi pogodbe, sklenjene s tožencem, N. N. v disciplinskem postopku, - da so bile po navedbi priče D. P. sosednje in okoliške hiše poplavljene 18. 9. 2010 in 19. 9. 2010, in je tudi lastnik hiše, ki leži kakšnih 500 m zračne linije od toženčeve hiše, ki je imel enako škodo (počila je betonska plošča), škodo prijavil zavarovalnici že 18. 9. 2010 ali 19. 9. 2010 po elektronski pošti, - da je toženec ob neformalnem razgovoru s predstavniki tožeče stranke 28. 1. 2011 zanikal, da bi voda v času od 17. 9. 2010 do 18. 9. 2010 poplavila njegov objekt (pritekla v notranjost objekta), - da iz izvedenskega mnenja v kazenski zadevi Okrajnega sodišča v Ljubljani K 17969/2012 zoper obdolženega A. A. z dne 16. 5. 2014 Naravoslovne fakultete v Ljubljani, Katedre za aplikativno geologijo, Oddelka za geologijo, ki ga je izdelal izredni profesor dr. M. B. (v nadaljevanju izvedensko mnenje) izhaja, da so nastopili pogoji za pok plošče 20. 9. 2010, ko je bila voda izčrpana iz kleti, maksimalni hidrostatični tlaki pa so se najverjetneje pojavili 19. 9. 2010, - da se po mnenju izvedenca verjetnost, da je prišlo do poka plošče, zmanjšuje z oddaljevanjem od dne 20. 9. 2010, in da je pok betonske plošče po vključno 26. 9. 2010 zelo malo verjeten.

11. Vprašanje, od katerega je odvisna pravilnost odločitve je, zakaj in kdaj je prišlo do poka AB talne plošče. Gre za strokovno vprašanje, o katerem je bilo izdelano izvedensko mnenje, ki ga upošteva sodba in predstavlja nosilni razlog odločitve. Pritožba izvedenskemu mnenju ne nasprotuje, nasprotno, nanj se sklicuje, neutemeljeno pa prikazuje, da se sodba ni pravilno opredelila do njega. Bistvene kršitve, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo toženčev predlog za postavitev izvedenca gradbene stroke, pritožba ne uveljavlja in tudi ne trdi, da je zato ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Brez pomena je zato pritožbeni očitek, da tožeča stranka ni ponudila ustreznih podatkov, od katerih je odvisen lom talne plošče(2).

12. Pritrditi je pritožbi, da je izvedenec potrdil toženčevo stališče, da je do poka AB plošče prišlo zaradi podtalnice, ki je udarila v klet (ko je bila voda iz kleti 20. 9. 2010 izčrpana). Ne držijo pa pritožbene trditve, da je potrdil tudi njegove navedbe, da je do škode prišlo 27. 9. 2010. Dejstvo, da je izvedenec potrdil, da škoda (pok AB plošče) ni mogla nastati pred 20. 9. 2010, ne pomeni, kot prikazuje pritožba(3), da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da je škoda nastala pred sklenitvijo zavarovalne pogodbe. Dokazno breme, da je do škode prišlo pred sklenitvijo zavarovalne pogodbe, je sicer res na strani tožeče stranke, vendar pa je na drugi strani dokazno breme, da je do škode prišlo 27. 9. 2010, kot je toženec navedel v prijavi škode 28. 9. 2010 (na njeni podlagi je dobil izplačano akontacijo zavarovalnine), na tožencu. Izvedenec sicer res ni izrecno izključil, da bi AB plošča počila po 26. 9. 2010, je pa ocenil, da je to zelo malo verjetno. Mnenja je bil, da je po 20. 9. 2010 (zavarovalna pogodba je bila sklenjena 24. 9. 2010) iz dneva dan upadala verjetnost, da je do poka plošče prišlo.

13. Pritožbene trditve ne vzbujajo dvomov v dokazno oceno sodbe, da so zaslišane priče, D. P., M. C. in A. Š. (zaposleni pri tožeči stranki), ki so s tožencem opravile neformalen razgovor 28. 1. 2011, potrdile vsebino zapisnika s tega dne. S sklicevanjem na različne izpovedbe prič o tem, kdaj se je pisal zapisnik, pritožba njihove verodostojnosti ne more uspešno izpodbiti. Vsi so skladno izpovedali, da je toženec zanikal, da bi voda v času 17. do 20. 9. 2010 prešla v notranjost objekta, kar je v nasprotju s tem, kar je izpovedoval toženec(4). Sicer pa sodišče upošteva, da je zapisnik z dne 28. 1. 2011 enostranska listina, in ga oceni v povezavi z izpovedbami prič, ki so s tožencem (toženec temu ne oporeka) opravili neformalen razgovor. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek o nekritični in neobjektivni dokazni oceni in da tak zapis ne more predstavljati verodostojnega dokaza.

14. Pritožba ne vzbuja pomislekov v pravilnost zaključka, da toženec ni dokazal, da bi si zastopnica tožene stranke N. N. pred sklenitvijo zavarovalne pogodbe 24. 9. 2010 (kljub danemu opozorilu glede sklepanja premoženjskih zavarovanj zaradi poplav 18. 9. 2010 in 19. 9. 2010) ogledala kletne prostore hiše B. Sodba ne ugotavlja, da bi toženec pri sklepanju zavarovalne pogodbe zavajal zastopnico tožene stranke in je brez pomena pritožbeno sklicevanje na ugotovitve oprostilne sodbe V K 17959/2012 z dne 6. 6. 2014. Izpovedba priče N. N., ki jo pritožba povzema, ne nudi podlage za pritožbeno tezo, „da odgovori, ki jih je podala priča N., ne izpodbijajo zatrjevanj toženca, da si je N. ogledala tudi klet in jo fotografirala“. Sodba se sicer res ne opredeli do dokaza, listine poimenovane „Opozorilo o kršitvah obveznosti iz delovnega razmerja z dne 23. 3. 2011“ (priči N. N. je bilo zaradi pogodbe, sklenjene s tožencem, izrečeno opozorilo), kar na pravilnost odločitve ne vpliva. Slednja namreč ne izpodbija zatrjevanja tožeče stranke, da si priča kleti ni ogledala. Nasprotno, v njej je ugotovljeno, da si N. N. ni ogledala kleti in je tudi ni fotografirala, spričo česar ji je bilo izrečeno opozorilo.

15. Pritrditi je pritožbi, da toženčev zapis datuma škode na obrazcu št. 4 in podpis tega obrazca, ob njegovih izrecnih navedbah, da v prijavi ni sam navedel poka talne plošče oziroma datuma poka (da gre za ugotovitve komisije ob ogledu 6. 10. 2010), ne zadošča za zaključek (7. točka obrazložitve sodišča), „da je tožena stranka s svojim podpisom potrdila resničnost podatka, da je bil datum nastanka oziroma odkritja škode zaradi uničenja talne plošče 19. 9. 2010“. Upoštevaje zlasti izvedensko mnenje in druge dokaze, na katerih temelji odločitev, pa slednje na pravilnost odločitve ne vpliva.

16. Po navedenem uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker ni razlogov, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Toženec s pritožbo ni uspel in ni upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odgovor tožnice na pritožbo ni bistveno prispeval k vsebinski presoji pritožbenega sodišča in ni bil potreben strošek (155. člen ZPP). Sodišče druge stopnje je zato odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) Mnenje je bilo sicer izdelano za potrebe kazenskega postopka, ki se je vodil pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani V K 17969/2012, stranki pa sta soglašali, da se upošteva (tudi) v predmetnem postopku.

(2) Gre za pritožbeno sklicevanje na stran 11/12 izvedenskega mnenja, kjer je izvedenec pojasnil, od česa je odvisen lom talne plošče, in povedal, da gre za vprašanja, ki jih je treba zastaviti izvedencu gradbene stroke za področje materialov.

(3) Gre za trditve pritožbe, da tožeča stranka v trditveni podlagi tožbe ni zatrjevala, da je do škode prišlo po 20. 9. 2010. (4) Ob zaslišanju 22. 5. 2013 je povedal, da je v času od 18. 9. 2010 oziroma 19. 9. 2010 voda prišla v kletne prostore, da je bila celotna klet poplavljena do višine, ki je bila enaka višini 10 cm od asfalta zunaj objekta, da so prišli gasilci in s črpalkami črpali vodo do višine 20 cm, potem pa to ni bilo več mogoče, da so bile določene stvari v kleti mokre, vendar so jih do prihoda zavarovalniške agentke že sanirali.