18. 4. 2024

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi pritožnice, ki se predstavlja kot Maria Rosa Mayer Munos, Argentinska republika, ki jo zastopa Anže Godec, odvetnik v Ljubljani, na seji 18. aprila 2024

odločilo:

1.Sodba Vrhovnega sodišča št. XI Ips 79044/2022 z dne 1. 6. 2023, sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 79044/2022 z dne 15. 3. 2023 in sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I Ks 79044/2022 z dne 4. 3. 2023 se v delih, ki se nanašajo na pritožnico Mario Roso Mayer Munos, razveljavijo in zadeva se v razveljavljenem delu vrne Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

2.Okrožno sodišče v Ljubljani mora o predlogu za podaljšanje pripora odločiti najkasneje v 5 dneh po vročitvi te odločbe.

3.Do vročitve odločitve sodišča iz prejšnje točke izreka oziroma do odprave pripora ostane pritožnica v priporu.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Okrožno sodišče v Ljubljani je pritožnici na podlagi drugega odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 176/21 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZKP) podaljšalo pripor po vložitvi obtožnice iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Ljubljani je pritožničino pritožbo zoper ta sklep zavrnilo, Vrhovno sodišče pa je zavrnilo njeno zahtevo za varstvo zakonitosti.

2.Zoper navedene sodne odločbe pritožnica vlaga ustavno pritožbo, v kateri zatrjuje kršitev 22., 25. in 29. člena Ustave ter 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Pritožnica trdi, da ji pred podaljšanjem pripora ni bila (pravilno) vročena obtožnica s predlogom za podaljšanje pripora, zaradi česar ji ni bila omogočena opredelitev do tega predloga. Pojasnjuje, da – ker obtožnica vsebuje tajne podatke – pisnega izvoda oziroma prevoda obtožnice sploh ni prejela; zagovornik je smel izvod obtožnice prebrati na sodišču, nato pa ga je moral vrniti, pritožnici (ki ne razume slovenskega jezika) pa je bilo prvih sedem strani obtožnice prevedenih le ustno, zaradi česar se s tem delom ni mogla ustrezno seznaniti (pritožnica v zvezi s tem opozarja na drugi odstavek 8. člena ZKP, ki zahteva pisni prevod obtožnega akta), preostali del obtožnice pa bi sicer lahko v pisnem prevodu prebrala pri sodišču, a tega brez navzočnosti svojega zagovornika upravičeno ni hotela storiti. Po mnenju pritožnice obravnavanega položaja ni mogoče enačiti s položajem, ko se obdolžencu obtožnica vroči v ovojnici, saj ima v takem primeru obdolženec možnost, da po vročitvi dokumentacijo preuči sam ali ob prisotnosti zagovornika. Pritožnica naj te možnosti ne bi imela, zato naj bi bila prisotnost zagovornika pri vročitvi odločilna – zagovornik bi lahko spremljal pravilnost prevoda, poleg tega pa bi lahko pritožnici pojasnil pomen in vsebino obtožnice. Pritožnica poudarja, da si tako obsežnega dokumenta (obtožnica ima 78 strani) ne more zapomniti niti sama niti njen zagovornik. Meni, da že samo dejstvo, da obramba ni prejela kopij obtožnice in druge dokumentacije, posega v njeno pravico do obrambe. Trdi tudi, da je 1. 3. 2023, nato pa še 3. 3. 2023 po zagovorniku prosila za pregled prilog obtožnice oziroma za vpogled v spis, a ji to ni bilo omogočeno. Meni, da zahteva po hitrem odločanju ne sme biti na škodo pravice do obrambe. Opozarja tudi, da je do vročanja prišlo šele en teden po vložitvi obtožnice. Pritožnica poleg tega uveljavlja kršitev pravice do obrambe iz 29. člena Ustave, ker naj bi od poteka 24-urnega roka za vložitev odgovora na predlog pa do odločitve senata minilo premalo časa, da bi lahko senat v zadevi odločil in napisal izpodbijani sklep. Po oceni pritožnice je očitno, da je senat odločitev sprejel, še preden je potekel rok za odgovor, kar pa naj bi pomenilo, da je bila njena pravica do odgovora zgolj navidezna.

3.Iz podatkov spisa izhaja, da je predsednica senata sodišča prve stopnje obtožnico s predlogom za podaljšanje pripora vročala na dveh narokih (1. 3. in 3. 3. 2023). Na prvem naroku je pojasnila, da je državno tožilstvo zoper pritožnico vložilo obtožnico s predlogom za podaljšanje pripora, ki jo je označilo s stopnjo tajnosti "interno" po Zakonu o tajnih podatkih (Uradni list RS, št. 50/06 – uradno prečiščeno besedilo, 9/10, 60/11 in 8/20 – v nadaljevanju ZTP), zato bo obtožnica vročena v skladu s prvim odstavkom 273. člena in sedmim odstavkom 128. člena ZKP, prvim odstavkom 35. člena ZTP ter prvim odstavkom 39. člena Uredbe o varovanju tajnih podatkov (Uradni list RS, št. 50/22 – v nadaljevanju Uredba). Predsednica senata je ugotovila, da pritožničin zagovornik nima varnostnega dovoljenja oziroma dovoljenja za dostop do tajnih podatkov, zato je odločila, da se obtožnica vroči tako, da se izroči vsem strankam postopka na vpogled in zagotovi tolmačenje pritožnici v angleški jezik (pritožnica je predhodno izjavila, da razume angleški jezik in želi, da se ji tolmači v ta jezik), po končanem tolmačenju pa stranke obtožnico sodišču vrnejo. Pritožnici in zagovorniku je bil nato izročen izvod obtožnice s predlogom za podaljšanje pripora v slovenskem jeziku, tolmačka pa je začela ustno prevajati dokument v angleški jezik. Pritožnica je opozorila, da ustnemu prevajanju težko sledi, in vprašala, ali bi lahko prejela pisni prevod. Predsednica senata je odredila, naj se ustno prevajanje nadaljuje, pri čemer je tolmačka prevedla prvih sedem strani obtožnice in predlog za podaljšanje pripora na 76.–77. strani obtožnice, glede preostanka pa je predsednica senata pojasnila, da bo zagotovljen pisni prevod. Pritožnica je na tem naroku prosila za vpogled v dokumente, ki se navajajo kot dokazi v obtožnici. Predsednica senata je odgovorila, da se tega dne izvaja vročitev obtožnice in ne vpogled v dokumente. Pritožnica je bila nato odvedena iz sodne dvorane, njen zagovornik pa je v prisotnosti sodnice prebral celotno obtožnico in jo nato vrnil sodišču. Zagovornik je s podpisom potrdil, da je obtožnico prebral. Predsednica senata je štela, da je obtožnica s tem zagovorniku vročena. Dne 3. 3. 2023 je predsednica senata odredila privod pritožnice na sodišče z namenom, da ji vroči pisni prevod obtožnice od 8. strani naprej, in sicer tako, da ji omogoči, da prevod prebere v sodni dvorani in ga nato vrne sodišču. Pritožnica je povedala, da ne želi, da se vročitev izvede brez prisotnosti njenega zagovornika (zagovornik naj bi ji namreč svetoval, naj ničesar ne stori brez njegove navzočnosti), vendar predsednica senata njenega ugovora ni sprejela; pojasnila je, da ob vročitvi dokumentov prisotnost zagovornika ni nujna in da bi ji bila obtožnica vročena v zavodu, če bi šlo za običajno zadevo, kar pomeni, da ob prejemu obtožnice prav tako ne bi bil prisoten zagovornik. Ker je pritožnica vztrajala, da pisanja ne bo sprejela brez prisotnosti zagovornika, je predsednica senata štela, da je bila pritožnici obtožnica vročena in da v tistem trenutku (tj. 3. 3. 2023 ob 14.56) začne teči 24-urni rok za odgovor na predlog za podaljšanje pripora in osemdnevni rok za ugovor zoper obtožnico.

4.Zunajobravnavni senat je naslednji dan (4. 3. 2023) izdal sklep, s katerim je pripor zoper pritožnico podaljšal. Iz sklepa izhaja, da je pritožničin zagovornik 2. 3. 2023 podal odgovor na predlog za podaljšanje pripora, v katerem je med drugim opozoril na kršitev pravice do obrambe, ker ni imel možnosti, da obtožnico odnese, ker je bilo pritožnici na naroku 1. 3. 2023 ustno prevedenih le prvih sedem strani obtožnice, ker ta prevod ni bil ustrezen in ker pritožnica ni imela možnosti pregledati spisa. Zagovornik je v dodatni vlogi, ki jo je vložil 3. 3. 2024 ob 16.45, ugovarjal tudi temu, da sodišče ni zagotovo njegove navzočnosti pri vročanju 3. 3. 2023, in zahteval, da sodišče pritožnici ob njegovi prisotnosti omogoči vpogled v spis. Senat je na te očitke odgovoril, da je bila obtožnica s predlogom za podaljšanje pripora označena s stopnjo tajnosti "interno", zato je bilo treba pri vročanju upoštevati določbe ZKP, ZTP in Uredbe, da je bilo obrambi omogočeno, da se z obtožnico s predlogom za podaljšanje pripora ustrezno seznani, in da ob vročitvi obtožnega akta obdolžencu navzočnost zagovornika ni potrebna. V zvezi z vpogledom v spis pa je senat navedel, da je imela obramba možnost vpogleda v spis vse od odreditve pripora dalje, pri čemer pa je vpogled v nujnih zadevah mogoč samo v poslovnem času sodišča. Senat je pojasnil, da je zagovornik zahtevo za vpogled v spis podal izven poslovnega časa sodišča, saj je bil v petek, 3. 3. 2023, poslovni čas sodišča do 15.00, in da bo vpogled mogoč spet v ponedeljek ob 8.00.

5.Pritožbeno sodišče je navedenim razlogom senata pritrdilo. Dodalo je, da je pritožnica v pritožbi sama navedla, da je 3. 3. 2023 ob 11.59 zagovornika po telefonu seznanila, da bo tistega dne ob neznani uri privedena na sodišče, zato bi se zagovornik o času privoda lahko pozanimal na sodišču, pritožnica pa bi ga lahko tudi poklicala neposredno pred privodom, tako da bi se tudi zagovornik lahko udeležil naroka. Pritožbeno sodišče je navedlo tudi, da obrambi ob vročitvi obtožnice vpogled v spis res ni bil omogočen, vendar pa je bil spis obrambi dostopen pred tem, pa tudi kasneje; obramba naj bi v spis vpogledala 7. 12. in 23. 12. 2022, nato pa spet 8. 3. 2023, tj. pred vložitvijo pritožbe, zato bi se lahko v pritožbi opredelila do dokumentov, ki so bili naknadno vloženi v spis. Pritožbeno sodišče je zavrnilo tudi ugovor pritožnice, da je senat o zadevi odločil pred potekom roka za odgovor na predlog za podaljšanje pripora. Med drugim je pojasnilo, da je zagovornik odgovor na predlog podal že 2. 3. 2023 in da se je sodišče do tega predloga opredelilo, medtem ko pritožnica sama odgovora do izteka roka ni podala, izpodbijani sklep pa je bil izdan po izteku 24-urnega roka.

6.Vrhovno sodišče je pojasnilo, da sedmi odstavek 128. člena ZKP in specialne določbe ZTP omejujejo možnosti vročanja vlog in sodnih pisanj obdolžencu in zagovorniku ter s tem potencialno posegajo v pravice obrambe, zato je treba te določbe uporabljati na način, ki je ustavno skladen; sodišče mora v skladu z 22. in 29. členom Ustave ter 6. členom EKČP v čim večji meri zagotoviti procesno ravnotežje strank, minimalni pogoj za doseganje takšnega ravnotežja pa je, da se obdolženec v jeziku, ki ga razume, in zagovornik lahko seznanita s procesnim gradivom in se o njem izjavita. Vrhovno sodišče je menilo, da mora sodišče v procesnem položaju, ko pritožnici in njenemu zagovorniku zaradi varstva tajnih podatkov ni vročilo obtožnice s predlogom za podaljšanje pripora v pisni obliki, ta primanjkljaj na strani obrambe izravnati z določenim povečanim naporom, s katerim obrambi omogoči, da se lahko seznani z vsebino predloga za podaljšanje pripora in nanj odgovori. Po oceni Vrhovnega sodišča je bilo to v konkretnem primeru obrambi omogočeno. Vrhovno sodišče je štelo za odločilno, da je lahko zagovornik obtožnico v celoti prebral in da je to tudi potrdil s podpisom (v zahtevi za varstvo zakonitosti pa tudi ni trdil, da bi mu sodišče ob seznanitvi s pisanji onemogočalo pripravo zapiskov ali osnutkov odgovora), medtem ko je bil pritožnici del obtožnice ustno preveden, glede drugega dela pa ji je bilo omogočeno, da se seznani s pisnim prevodom. Tudi po oceni Vrhovnega sodišča navzočnost njenega zagovornika pri tem opravilu ni bila potrebna, saj ni šlo za procesno dejanje pred sodiščem, pri katerem bi se izvajale procesne funkcije obrambe. Vrhovno sodišče prav tako ni sledilo očitku pritožnice o kršitvi njenih pravic, ker ji ni bil omogočen pregled prilog obtožnice oziroma vpogled v spis. Glede zavrnitve zahteve za vpogled v priloge, ki jo je pritožnica podala 1. 3. 2023, je pojasnilo, da je moralo sodišče v zakonskem roku 24 ur najprej poskrbeti za seznanitev strank z vsebino obtožnice in predloga za odreditev pripora, sicer pa je bil spis obrambi dosegljiv od odreditve pripora. V zvezi z zavrnitvijo zahteve za vpogled v spis 3. 3. 2023 pa je ponovilo stališče nižjih sodišč, da je bila zahteva podana po izteku poslovnega časa sodišča. Vrhovno sodišče tudi ni sledilo pritožničinim navedbam glede preuranjenega odločanja sodišča prve stopnje o predlogu za podaljšanje pripora. Med drugim je navedlo, da iz podatkov spisa jasno izhaja, da je bila seja senata sklicana šele po tem, ko je sodnik poročevalec preveril, ali je obdolženka v roku odgovorila na predlog.

7.Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-1267/23 z dne 23. 10. 2023 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) je o sprejemu ustavne pritožbe obvestilo Vrhovno sodišče.

B.

Upoštevna zakonska ureditev

Vročitev obtožnice in v njej podanega predloga za podaljšanje pripora

8.Iz prvega in drugega odstavka 272. člena ZKP izhaja, da se o odreditvi ali podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice odloča na podlagi predloga upravičenega tožilca, ki ga je treba podati v obtožnici. Predlog za odreditev ali podaljšanje pripora po vložitvi obtožnice je torej sestavni del obtožnice.

9.Obtožnico je treba vročiti tako obdolžencu kot njegovemu zagovorniku (četrti v zvezi z drugim odstavkom 120. člena ZKP). Vročitev je po ZKP mogoča na dva načina, in sicer (i) z izročitvijo fizičnega izvoda pisanja v trajno posest (kar se lahko izvede po pošti, detektivu, izvršitelju, sodnem osebju ali uradni osebi organa), ali (ii) po varni elektronski poti (prvi odstavek 117. člena ZKP). Vročitev z ustno naznanitvijo je po ZKP izrecno predvidena samo glede vabil na glavno obravnavo in drugih vabil sodišča (šesti odstavek 117. člena ZKP).

10.V skladu s prvim odstavkom 273. člena ZKP se obtožnica vroči obdolžencu, ki je na prostosti, brez odlašanja, če je v priporu, pa v 24 urah po prejemu. Obramba lahko v roku 24 ur od zadnje vročitve obtožnice, ki vsebuje predlog za podaljšanje pripora, poda odgovor na ta predlog (drugi odstavek 272. člena v zvezi s četrtim odstavkom 120. člena ZKP).

Prevod pisanj

11.Prvi odstavek 8. člena ZKP določa, da imajo stranke, priče, osumljenci in drugi udeleženci v postopku pri preiskovalnih in drugih sodnih dejanjih ali na glavni obravnavi pravico uporabljati svoj jezik na način, kot ga določa ta zakon. V skladu s prvo alinejo drugega odstavka tega člena je treba navedenim osebam zagotoviti ustno tolmačenje tistega, kar oni ali drugi govorijo, ter pisno prevajanje listin in drugega pisnega dokaznega gradiva, ki so bistveni za uveljavljanje njihovih pravic (bistveni dokumenti), pri čemer zakon kot bistvene dokumente, ki jih je treba pisno prevesti osumljencu in obdolžencu, primeroma navaja obtožne akte, vabila, vse odločbe o odvzemu prostosti, sodbe ter odločbe sodišč o izločitvi dokazov, zavrnitvi dokaznih predlogov in izločitvi sodnikov.

Pregled in prepis kazenskega spisa

12.Po šestem odstavku 128. člena ZKP ima obdolženec pravico pregledati in prepisati spise in si ogledati dokazne predmete. Pregled in prepis dokumentov, ki vsebujejo tajne podatke, ureja sedmi odstavek navedenega člena, ki se glasi:

"Če so bili v postopku uporabljeni dokumenti, ki vsebujejo tajne podatke in so bili uporabljeni kot podlaga za odločitev, jih imajo stranke in zagovornik pravico pregledati. Sodnik lahko odloči, da glede na stopnjo varovanja tajnih podatkov in težav z zagotavljanjem primernih varnostnih pogojev dopusti vpogled v spise, ki vsebujejo tajne podatke, v prostorih sodišča, ki ne izpolnjujejo varnostnih pogojev, kot jih določa zakon, ki ureja tajne podatke, ob uvedbi dodatnih varnostnih ukrepov. Prepis ali kopiranje listin in drugih delov spisa, ki vsebujejo tajne podatke, ni dovoljen, razen pod pogoji, kot jih določa zakon, ki ureja tajne podatke."

Upoštevne določbe ZTP

13.ZTP tajni podatek opredeljuje kot dejstvo ali sredstvo z delovnega področja organa, ki se nanaša na javno varnost, obrambo, zunanje zadeve ali obveščevalno in varnostno dejavnost države, ki ga je treba zaradi razlogov, določenih v tem zakonu, zavarovati pred nepoklicanimi osebami in ki je v skladu s tem zakonom določeno in označeno za tajno (1. točka 2. člena ZTP). Podatek lahko določi za tajen predstojnik organa ali za to pooblaščen funkcionar ali zaposleni v organu. Pooblaščena oseba, ki določi podatek za tajen, določi tudi stopnjo njegove tajnosti (10. in 11. člen ZTP). Stopnje tajnosti podatkov so strogo tajno, tajno, zaupno in interno. Stopnja interno je najnižja stopnja tajnosti, ki se določi tistim podatkom, katerih razkritje nepoklicani osebi bi lahko škodovalo delovanju ali izvajanju nalog organa (prvi odstavek 13. člena ZTP). O preklicu tajnosti in spremembi stopnje tajnosti odloča pooblaščena oseba organa, v katerem je bil podatek določen kot tajen (15. in 16. člen ZTP).

14.Vsak tajni podatek oziroma vsak dokument, ki vsebuje tajne podatke, mora biti označen s stopnjo tajnosti in s podatki o organu, če to že sicer ni razvidno (17. člen ZTP). Kadar samo manjši del dokumenta ali posamezen dokument zadeve vsebuje tajne podatke, ga je treba izločiti ter obravnavati in varovati v skladu z oznakami stopnje tajnosti (drugi odstavek 12. člena ZTP). Izločitev oziroma odstranitev tajnih podatkov iz dokumentov pomeni, da se besedilo prekrije in se ohrani originalna oblika dokumenta (četrti odstavek 11. člena Uredbe).

15.V skladu s prvim odstavkom 31. člena ZTP imajo pravico dostopa do tajnih podatkov določene stopnje tajnosti samo tiste osebe, ki imajo dovoljenje za dostop do tajnih podatkov te stopnje tajnosti in se morajo s temi podatki seznaniti zaradi opravljanja funkcije ali delovnih nalog. Brez dovoljenja za dostop do tajnih podatkov lahko do teh podatkov v zvezi z opravljanjem svoje funkcije dostopajo zlasti osebe, navedene v prvem odstavku 3. člena ZTP (med njimi tudi sodnik in državni tožilec).

16.Tajni podatki se lahko posredujejo drugim organom, ki morajo ravnati po ZTP, oziroma osebam v teh organih samo na podlagi pisnega dovoljenja predstojnika organa, ki je tajni podatek določil, ali če tako določa zakon (34. člen ZTP). Upravičeni uporabnik, ki je od organa dobil tajne podatke, teh podatkov brez soglasja tega organa ne sme posredovati drugim uporabnikom, razen v primerih, določenih s predpisi (36. člen ZTP).

17.Organizacijam, ki se morajo s tajnimi podatki seznaniti zaradi izvršitve naročil organa (dobaviteljem, izvajalcem gradenj ali izvajalcem storitev), se tajni podatki lahko posredujejo le, če imajo te organizacije varnostno dovoljenje, da izpolnjujejo pogoje za varno obravnavanje tajnih podatkov (prvi odstavek 35. člena v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZTP).

18.V 38.–40. členu ZTP so določeni postopki in ukrepi varovanja tajnih podatkov, ki jih morajo vzpostaviti in izvajati organi in organizacije, ki obravnavajo in hranijo tajne podatke.

19.ZTP ne vsebuje določb o možnosti prepisa oziroma kopiranja tajnih podatkov. To vprašanje ureja 33. člen Uredbe, iz katerega izhaja, da se smejo tajni podatki (razen tajni podatki stopnje tajnosti "strogo zaupno") kopirati, prepisovati ali skenirati (i) v upravnem oziroma varnostnem območju, (ii) le na podlagi pisarniške odredbe predstojnika organa ali osebe, ki jo za to pooblasti predstojnik organa, in (iii) pod pogojem, da organ, ki je podatek določil za tajnega, na dokumentu ni vidno označil prepovedi kopiranja.

Ustavnopravna izhodišča

Pravica do izjave (o predlogu za podaljšanje pripora)

20.Ustavno sodišče pravico do izjave v postopku oziroma pravico do kontradiktornega postopka uvršča v 22. člen Ustave, ki vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Pravica do izjave stranki zagotavlja možnost, da predstavi svoja stališča v postopku pod pogoji, ki je ne postavljajo v vsebinsko slabši položaj nasproti drugi stranki, in da lahko na ta način vpliva na odločitev sodišča v zadevah, ki posegajo v njene pravice in interese.[4] Stranki omogoča, da se izjavi o navedbah, dokaznih predlogih in stališčih nasprotne stranke ter nasploh o celotnem procesnem gradivu, ki je v sodnem spisu in ki lahko vpliva na odločitev sodišča.[5]

21.Iz ustaljene ustavnosodne presoje izhaja, da je prvi pogoj za uresničevanje pravice do izjave pravica do informacije; stranka namreč pravice do izjave v postopku ne more uresničiti, če ni zagotovljeno, da bo predhodno izvedla za procesna dejanja, glede katerih se ima pravico izjaviti. Ustavno sodišče je že večkrat navedlo, da je najpomembnejši procesni institut, ki služi uresničevanju pravice do informacije, vročanje. Namen vročanja je omogočiti in zagotoviti, da bo udeleženec postopka seznanjen s procesnimi dejanji nasprotne stranke in sodišča ter da bo temu primerno lahko pripravil svojo obrambo. Drugi pogoj za uresničevanje pravice do izjave pa je dopustitev primernega roka za izjavo.[6]

22.Pravica do izjave ima še posebno ustavnopravno težo v postopku odločanja o priporu, saj gre za odločanje o posegu v posameznikovo osebno svobodo (prvi odstavek 19. člena Ustave). Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 (Uradni list RS, št. 25/96, in OdlUS V, 40, 71. točka obrazložitve) pojasnilo, da 22. člen Ustave zagotavlja osebi, o katere priporu se odloča, enak obseg pravic, kot jih ima tožilec, in da ji mora biti dana možnost, da odgovori na dejstva, ki jo bremenijo, in predlaga dokaze v potrditev svojih navedb. Da bi bilo to sploh mogoče, pa ji mora biti dana tudi možnost, da se z obremenilnimi dejstvi in dokazi seznani. Sodišče mora priprto osebo seznaniti z vsem gradivom, ki bi utegnilo vplivati na odločitev o priporu, in ji omogočiti primeren rok, da se do njega opredeli. Navedeno velja tako v postopku odločanja o odreditvi kot v postopku odločanja o podaljšanju pripora. Po ustaljeni presoji Ustavnega sodišča mora sodišče v skladu z 22. členom Ustave priprti osebi vročiti predlog tožilstva za podaljšanje pripora in ji določiti razumen rok za izjavo.[7]

23.Ko gre za odločanje o predlogu za odreditev ali podaljšanje pripora, ki je podan v obtožnici (prvi in drugi odstavek 272. člena ZKP), mora biti obtožencu pravica do seznanitve in izjave zagotovljena glede celotne obtožnice, torej tudi glede tistega njenega dela, iz katerega izhaja tožilčeva ocena o obstoju utemeljenega suma, da je obtoženec izvršil očitano mu kaznivo dejanje. Utemeljen sum je namreč temeljni pogoj za odreditev ali podaljšanje pripora (prvi odstavek 20. člena Ustave in prvi odstavek 201. člena ZKP). Če naj ima posameznik možnost dokazovati, da pogoji za pripor niso podani, mora biti najprej seznanjen z razlogi, ki se nanašajo na obstoj utemeljenega suma.[8]

24.Pravica priprtega, da se opredeli do razlogov tožilstva za odreditev ali podaljšanje pripora ter da ima dostop do vseh dokumentov v spisu, ki so bistveni za presojo zakonitosti pripora, izhaja tudi iz tretjega in četrtega odstavka 5. člena EKČP.[9] Po praksi ESČP mora biti gradivo, ki je ključnega pomena za oceno zakonitosti pripora, obrambi na ustrezen način dostopno vsaj nekaj časa vnaprej, tako da ji je zagotovljena realna možnost, da prestavi protiargumente. Posebej kratki roki za seznanitev z gradivom in opredelitev do njega so po oceni ESČP dopustni v fazi odrejanja pripora, ne pa tudi v fazi podaljševanja pripora.[10]

Pravica do obrambe z zagovornikom

25.V skladu z drugo alinejo 29. člena Ustave mora biti vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljena pravica, da se brani z zagovornikom. Gre za eno temeljnih ustavnih jamstev v kazenskem postopku, ki mora biti obdolžencu zagotovljeno že, ko se brani s prostosti, še posebno težo pa ima v primerih odvzema prostosti. Oseba, ki ji je vzeta prostost, se namreč zaradi stresnosti situacije in odrezanosti od zunanjega sveta pogosto ne more uspešno braniti sama; dejanjem državnega tožilca se lahko enakopravno zoperstavi šele s pomočjo zagovornika.[11] V skladu s tretjim odstavkom 19. člena Ustave mora biti oseba, ki ji je vzeta prostost, o pravici do takojšnje pravne pomoči zagovornika takoj poučena.

26.Ustavno sodišče je že v odločbah št. Up-431/14 (glej predvsem 10. točko obrazložitve) in št. Up-139/22 (20. točka obrazložitve) presodilo, da je podana kršitev obdolženčeve pravice do izjave iz 22. člena in pravice do obrambe z zagovornikom iz druge alineje 29. člena Ustave, če sodišče predlog za podaljšanje pripora (pravilno) vroči zgolj obdolžencu, ne pa tudi njegovemu zagovorniku, saj ima obdolženec možnost učinkovite obrambe šele, ko je predlog vročen obema. Iz odločbe št. Up-487/10 z dne 20. 1. 2011 (Uradni list RS, št. 11/11, 7.–10. točka obrazložitve) pa izhaja, da mora imeti obdolženec po vročitvi sklepa o priporu tudi možnost, da se z zagovornikom posvetuje. Iz narave pravice do obrambe z zagovornikom namreč izhaja, da zagovornik izvršuje strokovno pravno pomoč na podlagi poprejšnjega posveta z obdolžencem.

27.Tudi iz prakse ESČP izhaja, da je lahko strokovna pomoč zagovornika v fazi odločanja o priporu ključnega pomena za učinkovito obrambo. Zaradi zahteve po hitrosti pripornih postopkov sodišče sicer načeloma ni dolžno čakati, da si priprti priskrbi zagovornika, ali mu zagovornika postaviti po uradni dolžnosti, vendar pa priprtemu ne sme odreči pravice do pravne pomoči zagovornika, če si je zagovornika že priskrbel, če se sam ne more ustrezno braniti ali če to zahtevajo specifične okoliščine primera.[12] Iz prakse ESČP poleg tega izhaja, da je za učinkovito obrambo z zagovornikom ključnega pomena, da se priprtemu in njegovemu zagovorniku zagotovi možnost zaupne (nenadzorovane) in s tem odprte izmenjave informacij. Od načela zaupnosti je dovoljeno odstopiti le v izjemnih primerih in pod pogojem, da so zagotovljena zadostna varovala pred morebitnimi zlorabami.[13]

Pravica do uporabe svojega jezika in pisave

28.Ustava v 62. členu določa, da ima vsakdo pravico, da pri uresničevanju svojih pravic in dolžnosti ter v postopkih pred državnimi in drugimi organi, ki opravljajo javno službo, uporablja svoj jezik in pisavo na način, ki ga določi zakon. Iz odločbe št. Up-599/04 z dne 24. 3. 2005 (Uradni list RS, št. 37/05, in OdlUS XIV, 38, 14.–20. točka obrazložitve) izhaja, da je ta pravica tudi integralni del pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ustavni standardi poštenega sojenja zagotavljajo, da bo vsakomur, tudi tistemu, ki ne razume ali ne govori jezika državnega organa, omogočeno, da spremlja postopek v jeziku, ki ga razume, in tako v njem tudi ustrezno sodeluje. To pomeni zlasti, da je omogočeno ustrezno prevajanje vsega, kar se na naroku ali drugem ustnem procesnem dejanju dogaja, in da je zagotovljena pravica do uporabe svoje pisave.

29.Točka a) tretjega odstavka 6. člena EKČP določa, da ima vsakdo, ki je obdolžen kaznivega dejanja, pravico, da ga takoj in podrobno seznanijo v jeziku, ki ga razume, o bistvu in vzrokih obtožbe, ki ga bremeni. Kot je ESČP pojasnilo v sodbi v zadevi Kamasinski proti Avstriji z dne 19. 12. 1989, ta določba izrecno ne zahteva pisnega obvestila o obtožbah oziroma pisnega prevoda tega obvestila za tujega obdolženca, sporoča pa, da je treba seznanitvi obdolženca z obtožbo nameniti posebno pozornost. ESČP poudarja, da ima obtožnica ključno vlogo v kazenskem postopku, zato je lahko obdolženec, ki ne razume jezika sodišča, postavljen v slabši položaj, če mu ni zagotovljen pisni prevod obtožnice v jezik, ki ga razume. V navedeni zadevi je ESČP presodilo, da je imel pritožnik ustrezne možnosti za obrambo, čeprav ni prejel pisnega prevoda obtožnice, saj je bil o obtožbah obveščen ustno in v jeziku, ki ga razume, obtožnica je bila dolga le šest strani ter po pravni in dejanski plati razmeroma nezapletena, pritožnik pa je izjavil, da obtožbo razume, in ni zahteval pisnega prevoda (glej 79.–81. točko obrazložitve navedene sodbe).

Kolizija med ustavno zagotovljenimi procesnimi pravicami strank in potrebo po varovanju tajnih podatkov

30.Ustavno sodišče se je do trka med ustavno zajamčenimi procesnimi pravicami strank in potrebo po varovanju tajnih podatkov prvič opredelilo v zadevi št. U-I-93/05 (sklep z dne 24. 5. 2007), v kateri se je postavilo vprašanje ustavne skladnosti takrat veljavnega Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 36/04 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZPP) in ZTP. Pobudnica je med drugim zatrjevala, da sta navedena zakona v neskladju z 22. členom Ustave, ker omogočata, da stranke postopka ne prejmejo kopij dokaznih listin, ki vsebujejo tajne podatke, temveč se lahko s temi listinami seznanijo le na sodišču. Ustavno sodišče je ta očitek zavrnilo. Pojasnilo je, da je javni interes po varstvu podatkov tajne narave dopusten razlog za omejitve pravice iz 22. člena Ustave, vendar pa morajo te omejitve ustrezati zahtevam poštenega sodnega postopka, vključno z zahtevo po zagotovitvi procesne enakopravnosti strank. Omejitve torej ne smejo biti takšne, da bi bilo z njimi okrnjeno samo bistvo pravice iz 22. člena Ustave, katere namen je strankam postopka zagotoviti možnost aktivnega sodelovanja v postopku in s tem učinkovitega varstva njihovih pravic, pod pogoji, ki jih ne postavljajo v občutno slabši položaj v primerjavi z drugo stranko. Ustavno sodišče je menilo, da zgolj prepoved kopiranja listin, ki vsebujejo tajne podatke (ob predpostavki, da sodišče stranki zagotovi primerne pogoje, zlasti pa potreben čas, za seznanitev z vsebino teh listin v prostorih sodišča), stranke ne onemogoča v pravici do uporabe takšnih listin v dokazne namene v sodnem sporu in zato sama po sebi ne more utemeljiti kršitve pravice iz 22. člena Ustave. Dejstvo, da eni izmed strank postopka ni zagotovljena možnost kopiranja takšnih listin, pa tudi ne pomeni takšne kvalitativne neenakosti med strankama postopka glede možnosti učinkovitega uveljavljanja njunih pravic, da bi lahko bilo upoštevno z vidika morebitne kršitve pravice do enakopravnega položaja strank v postopku kot enega izmed vidikov ustavne pravice iz 22. člena Ustave (10.–11. točka obrazložitve navedenega sklepa).

31.V kasnejši zadevi št. U-I-134/10 (odločba z dne 24. 10. 2013, Uradni list RS, št. 92/13, in OdlUS XX, 9) je Ustavno sodišče ZPP in ZTP presojalo z vidika pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Ustavno sodišče je moralo odgovoriti na vprašanje, ali je v skladu z navedeno ustavno določbo zakonska ureditev, ki odločitev sodišča, ali bo strankam postopka razkrilo za zadevo relevantne tajne podatke, veže na soglasje drugega državnega organa (tj. predstojnika organa, ki je določil tajnost podatka). Ustavno sodišče je navedlo, da takšna ureditev preprečuje, da bi o vseh pomembnih vprašanjih postopka, še zlasti pa o zagotavljanju pravice strank do izjave, odločalo neodvisno in nepristransko sodišče. Presodilo je, da je s tem človekova pravica do sodnega varstva popolnoma izvotljena in da je zato presojana ureditev v neskladju s prvim odstavkom 23. člena Ustave. Ob tem je opozorilo, da je varovanje tajnosti podatkov na obrambnem, vojaškem, zunanjepolitičnem in podobnih področjih pomembna in do določene mere neizbežna družbena vrednota. Je tiste vrste vrednota, ki ima brez dvoma ustavno podlago, saj tajnost zaupnih podatkov, zlasti v primeru nastopa nekaterih groženj (npr. vojaška ogroženost, terorizem) – in dokler se sama ne sprevrže v grožnjo svobodi –, služi varstvu človekovih pravic in drugih temeljev ustavne ureditve (kot je na primer načelo demokratičnosti iz 1. člena Ustave). Potreba po varstvu tajnih podatkov je zato lahko – do neke mere pa celo mora biti – podlaga za zakonito omejevanje človekovih pravic, vendar pa morajo biti te omejitve skladne z Ustavo (31.–33. točka obrazložitve navedene odločbe).

32.Ustavno sodišče se je s podobnim vprašanjem ukvarjalo tudi v zadevi št. U-I-271/08 (odločba z dne 24. 3. 2011, Uradni list RS, št. 26/11, in OdlUS XIX, 18), v kateri je presojalo ustavno skladnost 56. člena Zakona o policiji (Uradni list RS, št. 107/06 – uradno prečiščeno besedilo – ZPol-UPB6), ki je določal, da lahko policista ali posameznika, ki je pomagal policiji pri opravljanju z zakonom določenih nalog, razreši dolžnosti varovanja tajnosti samo minister, pristojen za notranje zadeve. Ustavno sodišče je navedlo, da je bila po tej ureditvi pravica obdolženca do zaslišanja obremenilne ali razbremenilne priče ter do seznanitve z zanj pomembnimi podatki, ki so v rokah državnih organov, odvisna od diskrecijske odločitve ministra, kar pomeni poseg v pravice iz točk b) in d) tretjega odstavka 6. člena EKČP ter v pravice iz četrtega odstavka 15. člena ter iz 23. in 29. člena Ustave. V nadaljevanju je presojalo, ali je ta poseg zasledoval ustavno dopusten cilj in ali je bil skladen s splošnim načelom sorazmernosti (2. člen Ustave), ki zahteva, da je vsak poseg v človekove pravice primeren, nujen in sorazmeren v ožjem smislu. Ustavno sodišče je pojasnilo, da je nerazkritje nekaterih podatkov, ki zadevajo delo policije, zaradi zaščite varnosti države, zdravja in življenja posameznikov, taktike in metode policijskega dela in podobno nedvomno legitimen cilj, varovanje tajnosti virov in tajnih policijskih delavcev ter njihovo prikritje obrambi (in posledično javnosti) pa je primeren ukrep za dosego tega cilja. Vendar pa ta ukrep v vseh življenjskih položajih ni nujen in sorazmeren v ožjem smislu (denimo, kadar je pričo mogoče zaslišati v anonimnosti ali kadar bi bile škodljive posledice, ki bi utegnile nastati obdolžencu zaradi nerazkritja identitete priče in s tem nezmožnosti učinkovitega navzkrižnega zaslišanja, hujše od tistih, ki bi utegnile nastati tej priči). Ustavno sodišče je presodilo, da izpodbijana ureditev sodišču ni omogočala, da bi ob upoštevanju konkretnih okoliščin primera ustrezno uravnotežilo pravico do obrambe na eni strani ter pravico do varnosti posameznikov in interese javnega reda na drugi strani (še zlasti, ker so bila merila odločanja pomanjkljivo določena in ker je bila končna odločitev o razkritju podatkov pridržana ministru, ki ne uživa enake stopnje neodvisnosti in nepristranskosti kot sodna veja oblasti), zato je bila v neskladju z Ustavo.

33.Iz dosedanje ustavnosodne presoje torej izhaja, da je varovanje tajnosti podatkov, katerih razkritje bi lahko ogrozilo državno varnost, zdravje in življenja posameznikov, taktike in metode policijskega dela in podobno, ustavno dopusten razlog za posege v ustavno zagotovljene procesne pravice strank, tudi v pravico do izjave iz 22. člena Ustave, vendar pa ti posegi ne smejo biti nesorazmerni ali celo tako invazivni, da bi človekove pravice izvotlili. Tako na zakonski ravni kot pri odločanju sodišč v konkretnih primerih je treba med procesnimi pravicami strank in javim interesom, da se določeni podatki ohranijo v tajnosti, zagotoviti ustrezno ravnotežje.

34.Podobno stališče izhaja iz prakse ESČP. Tudi ESČP poudarja, da pravica do razkritja dokazov – ki izhaja iz pravice do poštenega kazenskega postopka iz prvega odstavka 6. člena EKČP in zahteva, da se lahko obramba seznani z vsemi dejstvi in dokazi, ki jih predloži tožilstvo, in se do njih opredeli ter da se ji razkrijejo vsi drugi relevantni (obremenilni in razbremenilni) dokazi, s katerimi razpolaga tožilstvo – ni absolutna. Navedeno pravico je dopustno omejiti zaradi varstva drugih interesov, kot so nacionalna varnost, potreba po zaščiti prič ali varovanje tajnih policijskih metod. Vendar pa so omejitve pravic obrambe dopustne samo, kolikor so nujno potrebne. Omejitve ne smejo biti takšne, da bi posegle v samo bistvo obdolženčevih pravic. Vsako omejitev obdolženčevih pravic mora sodišče ustrezno uravnotežiti. V fazi odločanja o priporu, ki sodi v domet 5. člena EKČP, dolžnost razkritja dokazov sicer ni identična tisti iz 6. člena EKČP, vendar pa mora imeti obramba tudi v tej fazi postopka vsaj nekaj časa vnaprej dostop do osnovnih gradiv, tako da ji je zagotovljena realna možnost, da predstavi protiargumente. Kadar razkritje tovrstnih gradiv zaradi varstva javnega interesa ni mogoče, je treba težave, ki jih to povzroči priprtemu, uravnotežiti z ustreznimi ukrepi, ki mu omogočajo učinkovito obrambo. Če dokumentov, ki vsebujejo tajne podatke, v skladu z nacionalno zakonodajo strankam ni dovoljeno vročati po pošti ali po faksu, morajo državni organi najti druge ustrezne načine, da obrambi omogočijo potreben dostop do njih. Učinkovitega upravljanja tajnih podatkov med kazenskim postopkom ni dovoljeno zasledovati na račun znatnih omejitev pravic obrambe.

Presoja konkretnega primera

35.Upoštevaje navedena izhodišča, mora Ustavno sodišče presoditi, ali je sodišče v konkretnem primeru pri vročanju obtožnice s predlogom za podaljšanje pripora ustrezno uravnotežilo potrebo po varovanju tajnih podatkov ter pravico pritožnice, da se v jeziku, ki ga razume, seznani z razlogi tožilstva za podaljšanje pripora in se s pomočjo svojega zagovornika do njih opredeli.

36.Ena ključnih okoliščin, ki jo je treba v okviru te presoje upoštevati, je obseg tajnih podatkov. V običajnih primerih, ko državno tožilstvo obtožbo ali druge zahtevke utemeljuje s tajnimi podatki, ti podatki ne zajemajo večjega dela trditvene in dokazne podlage; praviloma so tajne le posamezne navedbe ali dokumenti, ki so priloženi kot dokazi. V teh primerih mora že tožilec (v skladu z drugim odstavkom 12. člena ZTP in 11. členom Uredbe) iz aktov, ki jih posreduje sodišču (obtožnice, predloga za podaljšanje pripora ipd.), izločiti tajne podatke (tako da del besedila prekrije) oziroma iz prilog izločiti dokumente, ki vsebujejo tajne podatke, ter izločene dele besedila oziroma dokumente sodišču predložiti ločeno (glej 14. točko obrazložitve te odločbe). Posledično ni ovir, da sodišče obdolžencu in njegovemu zagovorniku vsaj glavnino akta (tj. del, ki ne vsebuje tajnih podatkov) vroči na enega od načinov iz prvega odstavka 117. člena ZKP (z izročitvijo fizičnega izvoda v trajno posest ali po elektronski pošti – v nadaljevanju običajen način vročitve) in jima omogoči prepis večine listin iz kazenskega spisa.

37.V obravnavani zadevi državno tožilstvo v obtožnici, ki jo je vložilo na sodišče, tajnih podatkov ni prekrilo; državno tožilstvo je vseh 78 strani obtožnice, vključno s predlogom za podaljšanje pripora, označilo kot tajni podatek s stopnjo tajnosti "interno". Posledično je tudi sodišče celotno obtožnico obravnavalo kot tajno. Ustavno sodišče se ni spuščalo v vprašanje, ali je takšna obravnava upravičena, saj pritožnica v ustavni pritožbi tega vprašanja ne odpira. Izhajalo je iz predpostavke, da obtožnica vsebuje podatke, ki so bili kot tajni določeni v skladu z zakonskimi pogoji, in da so ti podatki v obtožnici navedeni v takšnem obsegu oziroma na takšen način, da bi z njihovim prekritjem večji del obtožnice izgubil svoj izvorni pomen ali razumljivost.

38.Iz zapisnika o naroku z dne 1. 3. 2023 in izpodbijanih odločitev izhaja, da je po stališču sodišč takšno obtožnico obdolžencu in njegovemu zagovorniku po zakonu dovoljeno vročiti na običajen način le, če imata dovoljenje za dostop do tajnih podatkov iz 31. člena ZTP in varnostno dovoljenje iz prvega odstavka 35. člena ZTP; če teh dovoljenj nimata (za kar je po ugotovitvah sodišč šlo v konkretnem primeru), se obtožnica vroči tako, da se jima omogoči, da jo prebereta na sodišču, po vpogledu pa jo vrneta.

39.Po oceni Ustavnega sodišča je navedena razlaga rednih sodišč možna in skladna z namenom zakona. Izhodišče zanjo je sedmi odstavek 128. člena ZKP, ki ureja seznanitev strank in zagovornika z dokumenti, ki vsebujejo tajne podatke. Iz prve povedi navedenega odstavka izhaja, da se lahko stranke in zagovornik – ne glede na to, ali imajo dovoljenje za dostop do tajnih podatkov iz 31. člena ZTP – z dokumenti, ki vsebujejo tajne podatke, seznanijo, in sicer tako, da jih pregledajo na sodišču. Zadnja poved sedmega odstavka 128. člena ZKP pa določa, da prepis ali kopiranje listin in drugih delov spisa, ki vsebujejo tajne podatke, ni dovoljen, razen pod pogoji, kot jih določa ZTP. Navedena določba sodišču v izhodišču preprečuje, da bi strankam in zagovorniku izročilo prepise dokumentov, ki vsebujejo tajne podatke, s tem pa tudi, da bi jim takšne dokumente vročilo na običajen način. Izročitev prepisov in s tem običajno vročitev omogoča samo pod pogoji, ki jih določa ZTP. Kot izhaja iz 19. točke obrazložitve te odločbe, ZTP ne vsebuje posebnih določb o prepisovanju tajnih podatkov (to vprašanje ureja 33. člen Uredbe), vendar pa pri zadnji povedi sedmega odstavka 128. člena ZKP ne gre samo za vprašanje, ali in pod katerimi pogoji sme sodišče izdelati dodatne primerke zapisov tajnih podatkov, temveč tudi oziroma predvsem za vprašanje, pod katerimi pogoji sme take primerke posredovati tretjim osebam. To vprašanje ZTP ureja v IV. poglavju, iz katerega izhaja, da se smejo tajni podatki posredovati le tistim organom in organizacijam, ki imajo zagotovljene pogoje za njihovo varno obravnavanje. Državni organi, organi lokalnih skupnosti, nosilci javnih pooblastil ter drugi organi, gospodarske družbe in organizacije, ki pri izvajanju zakonsko določenih nalog pridobijo tajne podatke ali razpolagajo z njimi, morajo imeti vzpostavljen poseben sistem postopkov in ukrepov varovanja tajnih podatkov (38.–40. člen ZTP). Druge organizacije, ki se jim tajni podatki posredujejo zaradi izvršitve naročil zgoraj navedenih organov in organizaciji (dobavitelji, izvajalci gradenj in izvajalci storitev), pa morajo poleg tega predhodno pridobiti tudi varnostno dovoljenje, da izpolnjujejo pogoje za varno obravnavanje tajnih podatkov (35.–35.d člen ZTP). Na podlagi navedenega je mogoče sklepati, da se sme prepis dokumenta, ki vsebuje tajne podatke, strankam in zagovorniku vročiti na običajen način le, če imajo navedeno varnostno dovoljenje. Tistim strankam in zagovorniku, ki tega dovoljenja nimajo, pa se, ob smiselni uporabi prve povedi sedmega odstavka 128. člena ZKP, dokument vroči tako, da se jim omogoči vpogled vanj na sodišču.

40.Ustavno sodišče ocenjuje, da tak način vročitve sam po sebi ni v neskladju s pravico do izjave iz 22. člena Ustave. Iz dosedanje ustavnosodne presoje izhaja, da zgolj dejstvo, da stranki zaradi varstva tajnih podatkov ni bilo omogočeno, da bi prejela prepis določene dokazne listine, ne pomeni prekomernega posega v njeno pravico, da tako listino uporabi v dokazne namene, in je tudi ne postavlja v bistveno neenak položaj nasproti drugi stranki. Podobno tudi dejstvo, da stranka ni prejela prepisa vloge nasprotne stranke (v obravnavanem primeru obtožnice s predlogom za podaljšanje pripora), ker iz nje ni bilo mogoče izločiti tajnih podatkov, samo po sebi še ne zadostuje za sklep, da je bilo s tem stranki nesorazmerno poseženo v pravico do izjave. Upoštevaje predstavljeno presojo Ustavnega sodišča in ESČP, je o nesorazmernem posegu mogoče govoriti šele, če sodišče v tem položaju stranki ne omogoči, da se z listino seznani na drug način, ki ji zagotavlja učinkovito izvrševanje procesnih pravic (glej 30.–34. točko obrazložitve te odločbe).

40.Pri presoji, ali je sodišče tej zahtevi zadostilo, je treba upoštevati okoliščine konkretnega primera, zlasti pomen konkretne listine za odločitev v zadevi, obseg in kompleksnost listine, morebitno ranljivost stranke in njeno potrebo po strokovni pomoči, njeno razumevanje jezika sodišča, pa tudi pomen strankine pravice, o kateri se odloča.

41.V obravnavani zadevi pritožnici in njenemu zagovorniku zaradi varstva tajnih podatkov ni bilo omogočeno, da bi prejela prepis (prevoda) obtožnice s predlogom za podaljšanje pripora, torej ključnega akta, na podlagi katerega je sodišče odločalo o posegu v pritožničino osebno svobodo. Iz zapisnikov o narokih 1. 3. in 3. 3. 2024, ki so povzeti v 3. točki obrazložitve te odločbe, izhaja, da je bila obramba s tem dokumentom seznanjena na sodišču, in sicer na dveh narokih. Na naroku 1. 3. 2023 je lahko pritožničin zagovornik obtožnico v celoti prebral v slovenskem jeziku, medtem ko je pritožnici, ki ne razume slovenskega jezika, tolmačka ustno prevedla prvih sedem strani obtožnice in predlog za podaljšanje pripora na 76.–77. strani obtožnice v angleški jezik, na naroku 3. 3. 2023 pa je imela pritožnica možnost prebrati pisni prevod 8.–78. strani obtožnice.

42.Pritožnica je bila torej s prvimi sedmimi stranmi obtožnice seznanjena le ustno. Pri presoji, ali je bil tak način seznanitve zadosten, je Ustavno sodišče upoštevalo, da so prav v tem delu obtožnice (in sicer na straneh 1–5) opisana kazniva dejanja, ki se očitajo pritožnici, kar pomeni, da je bilo natančno razumevanje teh strani ključnega pomena za izpodbijanje pogojev za pripor. Ob tem je odločilno, da je opis kaznivih dejanj v obravnavani zadevi razmeroma kompleksen, saj sestoji iz kronološkega niza številnih dogodkov, ki so časovno in prostorsko opredeljeni. Poleg tega je pritožnica med ustnim prevajanjem opozorila, da prevodu težko sledi – kar je, glede na veliko količino podatkov, ki so navedeni v tem delu obtožnice, razumljivo –, in prosila za pisni prevod. Upoštevaje navedene okoliščine po oceni Ustavnega sodišča ustni prevod tega dela obtožnice pritožnici ni omogočal ustrezne seznanitve s predlogom za podaljšanje pripora in s tem tudi ne, da se izjavi o njem.

43.Iz podatkov spisa sicer izhaja, da je predsednica senata z vročitvijo hitela, da bi jo izvedla v 24-urnem roku iz prvega odstavka 273. člena ZKP oziroma – ko se je izkazalo, da to ne bo mogoče – vsaj s čim manjšo prekoračitvijo tega roka. Vendar pa s sklicevanjem na to določbo, ki primarno varuje interes priprtega po čimprejšnji seznanitvi z obtožbo, ni mogoče upravičiti posega v njegovo pravico do učinkovite obrambe. Če zaradi obsežnosti in/ali kompleksnosti obtožnice ustno prevajanje obdolžencu ne omogoča ustrezne seznanitve, mora sodišče ne glede na prvi odstavek 273. člena ZKP pridobiti pisni prevod, še posebej če priprti sam izrazi željo po njem.

44.Ustavno sodišče poleg tega ugotavlja, da pritožnici ni bilo omogočeno, da bi bil ob branju pisnega prevoda 8.–78. strani obtožnice prisoten njen zagovornik. Sodišča so sicer pravilno pojasnila, da vročanje dokumentov ni takšno procesno dejanje, ki bi zahtevalo navzočnost zagovornika. Drži tudi pojasnilo predsednice senata, da če bi bila pritožnici obtožnica vročena na običajen način, tj. z izročitvijo pisnega izvoda v zavodu, v katerem je prestajala pripor, ob vročitvi ne bi bil prisoten njen zagovornik. Vendar pritožnica utemeljeno opozarja, da je bila v obravnavani zadevi prisotnost zagovornika ključna prav zato, ker ni šlo za običajno vročitev. V primeru običajne vročitve lahko obdolženec in zagovornik vsak svoj izvod obtožnice s predlogom za podaljšanje pripora prebirata ves čas, ko teče rok za odgovor (tj. 24 ur), pri čemer lahko to počneta skupaj in se med seboj zaupno posvetujeta (obdolžencu, ki je v priporu, mora biti posvetovanje z zagovornikom omogočeno v zavodu, v katerem se izvršuje pripor). V obravnavani zadevi pritožnica in njen zagovornik te možnosti nista imela. Zagovornik je lahko celotno obtožnico prebral v slovenskem jeziku na naroku 1. 3. 2023, ko je pritožnica po odredbi sodišča že zapustila sodno dvorano, pritožnica pa jo je lahko (od 8. strani naprej) prebrala v angleškem jeziku šele dva dneva zatem, na naroku 3. 3. 2023. Pritožnica je na tem naroku večkrat ugovarjala, da pisanja ne želi prebrati in ga s tem sprejeti brez prisotnosti svojega zagovornika (pojasnila je tudi, da ji je zagovornik svetoval, naj ničesar ne stori brez njegove prisotnosti), a se je predsednica senata na ta ugovor odzvala zgolj s pojasnilom, da prisotnost zagovornika ni pogoj za vročitev pisanj, s čimer je dala pritožnici vedeti, da pri tem procesnem dejanju do zagovornika ni upravičena oziroma da sodišče na njegov prihod ne bo čakalo. Stališče pritožbenega sodišča, da bi se zagovornik tega naroka kljub temu lahko udeležil, saj bi se lahko na sodišču predhodno pozanimal glede točnega časa pritožničinega privoda ali pa bi ga pritožnica poklicala iz pripora, preden je bila odvedena, po presoji Ustavnega sodišča obrambi nalaga prekomerno breme. Poleg tega sta se pritožnica in zagovornik utemeljeno zanašala na to, da bo zagovornik o drugem naroku obveščen, tako kot je bil o prvem.

45.Sodišče pritožnici in njenemu zagovorniku tudi ni omogočilo, da bi po vročitvi obtožnice oziroma v času teka roka za odgovor na predlog za podaljšanje pripora vpogledala v spis in se vsaj na tak način seznanila z obtožnico in skupaj zasnovala obrambo. Iz izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje (10. točka obrazložitve) izhaja, da je zagovornik pritožnice 3. 3. 2023 ob 16.45, tj. slabi dve uri zatem, ko je sodišče štelo, da je bila pritožnici obtožnica vročena, zahteval, naj sodišče pritožnici ob njegovi prisotnosti omogoči vpogled v spis, vendar je sodišče ta predlog zavrnilo z argumentom, da je poslovni čas sodišča potekel in da bo vpogled ponovno možen v ponedeljek zjutraj, ko pa bi se rok za odgovor na predlog tožilstva za podaljšanje pripora že iztekel.

46.Pritožnica in zagovornik sta po koncu naroka 3. 3. 2023 sicer imela na razpolago 24 ur za pripravo odgovora na predlog za podaljšanje pripora, pri čemer sta se lahko o vsebini obtožnice, predloga za podaljšanje pripora in odgovora na ta predlog tudi posvetovala, vendar pa tedaj nista več mogla prebirati obtožnice in predloga za podaljšanje pripora. Zanašati sta se morala izključno na svoj spomin, pri čemer je treba upoštevati, da obtožnica obsega 78 strani. Očitno je, da si zagovornik tako obsežnega dokumenta ob branju na naroku 1. 3. 2023 ni mogel natančno zapomniti in da se tudi pritožnica, četudi bi na naroku 3. 3. 2023 v branje prevoda privolila, ob kasnejšem posvetu z zagovornikom in pripravi odgovora na predlog za podaljšanje pripora vseh relevantnih navedb v obtožnici ne bi spomnila. Dejstvo, da zagovornik ni trdil, da bi mu sodišče ob seznanitvi s pisanji onemogočalo pripravo zapiskov ali osnutka odgovora (na kar opozarja Vrhovno sodišče), po oceni Ustavnega sodišča ne more biti odločilno. Zagovornik bi namreč lahko naredil celovite in smiselne zapiske le, če bi mu pritožnica predhodno predstavila svojo verzijo relevantnega dejanskega stanja, česar pa pred seznanitvijo z obtožnico ni mogla storiti.[20] Po drugi strani pa tudi od pritožnice, ki nima pravnega znanja, ni mogoče pričakovati, da si bo izpisala vse tiste navedbe, ki se bodo ob kasnejšem posvetu z zagovornikom izkazale kot pravno relevantne. Prav zato je za učinkovito obrambo z zagovornikom ključnega pomena, da lahko obdolženec in zagovornik ob vpogledu v akt, zoper katerega imata pravico vložiti pravno sredstvo, prosto in svobodno komunicirata, kar pa pritožnici in njenemu zagovorniku v obravnavanem primeru ni bilo omogočeno.

47.Glede na navedeno Ustavno sodišče ugotavlja, da sodišče ni ustrezno uravnotežilo potrebe po varovanju tajnih podatkov in hitrosti postopka na eni strani ter pritožničinih pravic do izjave in do obrambe z zagovornikom na drugi strani. S tem ko je sodišče pritožnici, ki ne razume slovenskega jezika, 78 strani dolgo obtožnico s predlogom za podaljšanje pripora vročilo na način, da ji je bilo prvih sedem strani obtožnice le ustno prevedenih, ob branju pisnega prevoda preostalega dela, ki ga ni smela odnesti iz sodne dvorane, pa ji ni bilo omogočeno, da bi se zaupno posvetovala s svojim zagovornikom, je kršilo njeno pravico do izjave iz 22. člena Ustave in pravico do obrambe z zagovornikom iz druge alineje 29. člena Ustave.

48.Utemeljen je tudi očitek pritožnice, da je prišlo do kršitve njene pravice do izjave iz 22. člena Ustave zato, ker ni imela možnosti pregledati dokazov, na katere se je sklicevala obtožnica. Po presoji Ustavnega sodišča bi pritožnici in njenemu zagovorniku ta možnost morala biti dana v času od vročitve obtožnice s predlogom za podaljšanje pripora pa do izteka roka za odgovor na predlog za podaljšanje pripora, saj je seznanitev z dokazi, na katere se opira obtožnica, odločilnega pomena (vsaj) za izpodbijanje utemeljenega suma kot temeljnega pogoja za podaljšanje pripora.

49.Iz zapisnika o naroku 3. 3. 2023 izhaja, da je sodišče štelo, da je bila pritožnici obtožnica vročena ob 14.56, poslovni čas sodišča, znotraj katerega je bil po stališču sodišč možen vpogled v spis, pa se je tistega dne zaključil ob 15.00 (torej štiri minute po vročitvi obtožnice) in se je ponovno začel šele v ponedeljek, po izteku roka za odgovor na predlog za podaljšanje pripora. Iz navedenega jasno izhaja, da pritožnica in njen zagovornik v času teka roka za odgovor nista imela možnosti vpogleda v dokaze, na katere se je sklicevala obtožnica.

50.Po drugi strani pa ni mogoče pritrditi pritožnici, da je (ne glede na zgoraj ugotovljene kršitve) prišlo do kršitve njene pravice do obrambe iz 29. člena Ustave, ker naj bi sodišče odločitev o podaljšanju pripora dejansko sprejelo, še preden se je iztekel 24-urni rok za odgovor. Nesporno je, da pritožnica sama odgovora ni podala (odgovor je podal le njen zagovornik, pri čemer se je sodišče do tega odgovora opredelilo), razlog za to pa tudi ni mogel biti v tem, da je bila že pred potekom 24-urnega roka seznanjena z odločitvijo sodišča, saj je bil sklep pritožnici vročen šele po poteku tega roka. Četudi bi torej držala teza pritožnice, da je imelo sodišče osnutek (dela) odločitve pripravljen že pred potekom 24-urnega roka, to na njeno pravico do podaje odgovora ni moglo imeti vpliva. Pritožnica pa tudi ne navaja okoliščin, ki bi kazale, da sodišče v primeru, da bi njen odgovor pravočasno prejelo, tega ne bi pretehtalo in ga pri svoji odločitvi upoštevalo, če bi ga ocenilo kot utemeljenega.

51.Glede na ugotovljeno kršitev 22. člena in druge alineje 29. člena Ustave je Ustavno sodišče izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča in sklepa Višjega in Okrožnega sodišča v Ljubljani v delih, ki se nanašajo na pritožnico, razveljavilo in zadevo v razveljavljenem delu vrnilo Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje (1. točka izreka). Pred ponovnim odločanjem o predlogu za podaljšanje pripora bo moralo sodišče presoditi, ali sta bila pritožnica in njen zagovornik z obtožnico in njenimi prilogami ustrezno seznanjena vsaj v nadaljevanju postopka ter ali jima je bilo omogočeno, da zaradi morebitnih dodatnih kršitev izpodbijata razloge za pripor.

52.Z razveljavitvijo izpodbijanih sodnih odločb je odpadla pravna podlaga za pripor pritožnice.[21] Sodišče bo moralo o predlogu za podaljšanje pripora odločiti v najkrajšem možnem času oziroma največ v roku 5 dni (2. točka izreka). Ustavno sodišče je ta rok določilo na podlagi drugega odstavka 40. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS. Ob tem je upoštevalo, da bo moralo sodišče pritožnici in njenemu zagovorniku, če bo presodilo, da jima naknadna možnost seznanitve in uveljavljanja kršitev ni bila zagotovljena, omogočiti 24 ur za pregled obtožnice s predlogom za podaljšanje pripora in sestavo odgovora na predlog, da je treba sodišču pred tem dati tudi ustrezen čas, da vpogled organizira na način, ki izhaja iz obrazložitve te odločbe, ter da mora v skladu z drugim odstavkom 272. člena ZKP senat o predlogu odločiti v roku 3 dni od prejema odgovora oziroma izteka roka za odgovor. Dokler pritožnici ni vročena ustrezna sodna odločba, izdana na tej podlagi, oziroma dokler pripor zoper pritožnico ni odpravljen, pritožnica ostaja v priporu na podlagi odločitve Ustavnega sodišča (3. točka izreka).

C.

53.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena in drugega odstavka 40. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka v zvezi s petim odstavkom 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnici in sodniki dr. Rok Čeferin, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Neža Kogovšek Šalamon, dr. Špelca Mežnar, dr. Rok Svetlič in Marko Šorli. Ustavno sodišče je 1. in 2. točko izreka sprejelo s šestimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovali sodnici Mežnar in Kogovšek Šalamon. Ustavno sodišče je 3. točko izreka sprejelo soglasno. Sodnica Mežnar je dala odklonilno ločeno mnenje.

dr. Matej Accetto

Predsednik

[1]Navedeni odstavek določa: "Vabilo na glavno obravnavo in druga vabila sodišče ustno naznani osebi, kadar je ta pred njim, in jo pri tem pouči o posledicah, če ne bi prišla. Na ta način opravljeno vabilo se zaznamuje v zapisniku, ki ga povabljeni podpiše, razen če je to že zapisano v zapisniku o glavni obravnavi. Šteje se, da je vabilo s tem veljavno vročeno."

[2]Če je bila vročitev obdolžencu opravljena po vročitvi njegovemu zagovorniku, se upošteva trenutek vročitve obdolžencu, in obratno.

[3]Dostop do tajnega podatka je seznanitev osebe s tajnim podatkom ali možnost osebe pridobiti tajni podatek (9. točka 2. člena ZTP).

[4]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-39/95 z dne 16. 1. 1997 (OdlUS VI, 71), 10. točka obrazložitve.

[5]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-108/00 z dne 20. 2. 2003 (Uradni list RS, št. 26/03, in OdlUS XII, 49), 7. točka obrazložitve.

[6]Odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-279/08 z dne 9. 7. 2009 (Uradni list RS, št. 57/09, in OdlUS XVIII, 35), 9. in 11. točka obrazložitve, št. Up-419/10 z dne 2. 12. 2010 (Uradni list RS, št. 107/10), 7. točka obrazložitve, št. U-I-473/19, U-I-400/20 z dne 4. 2. 2021 (Uradni list RS, št. 31/21, in OdlUS XXVI, 5), 14. točka obrazložitve.

[7]Glej odločbe Ustavnega sodišča št. Up-21/05 z dne 26. 5. 2005 (Uradni list RS, št. 57/05, in OdlUS XIV, 44), 21. točka obrazložitve, št. Up-441/16 z dne 24. 1. 2019, 5.–6. točka obrazložitve, in št. Up-139/22 z dne 11. 5. 2023 (Uradni list RS, št. 62/23), 10. točka obrazložitve.

[8]Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-18/93, 71. točka obrazložitve. Tudi iz prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da se lahko obramba do predloga za podaljšanje pripora, podanega v obtožnici, opredeli šele, ko je seznanjena tudi s tistim delom obtožnice, v katerem je podana obrazložitev očitkov obdolžencu oziroma utemeljenega suma, kar pomeni, da začne 24-urni rok za odgovor na podaljšanje pripora teči šele z vročitvijo celotne obtožnice. Glej sodbi Vrhovnega sodišča št. XI Ips 53025/2020 z dne 8. 3. 2021 (7. točka obrazložitve) in št. XI Ips 37117/2020 z dne 12. 11. 2020 (6. točka obrazložitve).

[9]Glej sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Lebedev proti Rusiji z dne 25. 10. 2007 (75.–77. točka obrazložitve).

[10]Glej sodbi ESČP v zadevah Khodorkovskiy proti Rusiji z dne 31. 5. 2011 (predvsem 226. in 229. točka obrazložitve) in Galambos proti Madžarski z dne 21. 7. 2015 (predvsem 32. točka obrazložitve).

[11]Glej odločbi Ustavnega sodišča št. Up-431/14 z dne 17. 12. 2014 (Uradni list RS, št. 2/15), 5., 6. in 9. točka obrazložitve, ter št. Up-139/22, 11. točka obrazložitve. Glej tudi M. Šošić v: M. Šepec (urad.), Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2023, str. 485–486.

[12]Glej sodbe ESČP v zadevah Bouamar proti Belgiji z dne 29. 2. 1988 (60.–62. točka obrazložitve), Öcalan proti Turčiji z dne 12. 5. 2005 (70. točka obrazložitve), Lebedev proti Rusiji (77. in 83.–91. točka obrazložitve), Lutsenko proti Ukrajini z dne 3. 7. 2012 (96. točka obrazložitve) in Černak proti Slovaški z dne 17. 12. 2013 (78. točka obrazložitve).

[13]Glej sodbe ESČP v zadevah Istratii in drugi proti Moldaviji z dne 27. 3. 2007 (predvsem 89.–91. točka obrazložitve), Khodorkovskiy proti Rusiji (predvsem 198. in 230.–234. točka obrazložitve) in Demirtaş in Yüksekdağ Şenoğlu proti Turčiji z dne 6. 6. 2023 (predvsem 104.–106. točka obrazložitve).

[14]Prim. tudi 332.b člen Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 in 10/17).

[15]Primernost posega v človekovo pravico pomeni, da je z njim zasledovani cilj sploh mogoče doseči. Nujnost posega pomeni, da zasledovanega cilja ni mogoče doseči brez posega ali z milejšim posegom. Sorazmernost v ožjem smislu (proporcionalnost) pa pomeni, da je teža posledic posega sorazmerna vrednosti zasledovanega cilja oziroma pričakovanim koristim, ki bodo zaradi posega nastale. Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-18/02 z dne 24. 10. 2003 (Uradni list RS, št. 108/03, in OdlUS XII, 86), 25. točka obrazložitve.

[16]Glej sodbe ESČP v zadevah Rowe in Davis proti Združenemu kraljestvu z dne 16. 2. 2000 (60.–61. točka obrazložitve), Leas proti Estoniji z dne 6. 3. 2012 (77.–78. točka obrazložitve), Van Wesenbeeck proti Belgiji z dne 23. 5. 2017 (67.–68. točka obrazložitve), Regner proti Češki z dne 19. 9. 2017 (146.–148. točka obrazložitve).

[17]Glej sodbe ESČP v zadevah A. in drugi proti Združenemu kraljestvu z dne 19. 2. 2009 (203.–205. točka obrazložitve), Ovsjannikov proti Estoniji z dne 20. 2. 2014 (72.–73. točka obrazložitve) in Galambos proti Madžarski (31.–33. točka obrazložitve).

[18]Navedena poved sicer določa, da imajo stranke in zagovornik pravico pregledati tiste tajne dokumente, ki so bili uporabljeni kot podlaga za odločitev. Vendar pa te določbe ni mogoče razumeti na način, da zakon s tem dopušča zgolj naknadno seznanitev (ko je odločitev na te dokumente že oprta). Upoštevati je namreč treba, da sme sodišče v skladu z 22. členom Ustave svojo odločitev opreti samo na tiste dokumente, s katerimi so se stranke imele predhodno možnost seznaniti in se do njih opredeliti. Navedeno zakonsko določbo je zato treba razlagati na način, da mora sodišče strankam in zagovorniku omogočiti pregled vsaj tistih tajnih dokumentov, za katere ocenjuje, da bodo relevantni pri sprejetju odločitve; če sodišče pregleda posameznih dokumentov ne dopusti, nanje odločitve ne sme opreti. Drugače velja le v postopkih, v katerih je predhodna kontradiktornost iz utemeljenih razlogov (npr. zaradi učinka presenečenja ali potrebe po hitrem sprejetju odločitve) izključena (glej npr. odločbi Ustavnega sodišča št. Up-979/15 z dne 21. 6. 2018, Uradni list RS, št. 54/18, in OdlUS XXIII, 26, 14. točka obrazložitve, in št. Up-26/19, U-I-227/19 z dne 2. 9. 2021, Uradni list RS, št. 153/21, 22. točka obrazložitve). V teh primerih zadostuje, da se stranke in zagovornik z dokumenti, na katere je oprta odločitev, seznanijo naknadno.

[19]Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-293/97 z dne 12. 2. 1998 (OdlUS VII, 101), 15. točka obrazložitve.

[20]Ustavno sodišče je že v odločbi št. Up-487/10 (7.–10. točka obrazložitve) pojasnilo, da so pri odločanju o priporu pomembne tudi dejanske okoliščine, ki zagovorniku brez predhodnega posvetovanja z obdolžencem ne morejo biti znane.

[21]Sodišče je sicer v vmesnem času izdalo več sklepov o ugotovitvi, da so pogoji za pripor še podani, vendar ti sklepi niso pravna podlaga za izvrševanje pripora. Iz odločbe Ustavnega sodišča št. Up-139/22 (18. točka obrazložitve) izhaja, da je podlaga za izvrševanje pripora od vložitve obtožnice do izreka prvostopenjske sodbe sklep o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice (drugi odstavek 272. člena ZKP), vmesni ugotovitveni priporni sklepi (drugi odstavek 207. člena ZKP) pa imajo zgolj deklaratorno naravo; sporočajo, da je sodišče periodično (tj. na dva meseca) preverjalo obstoj pripornih razlogov in da ni videlo razlogov za odpravo pripora, ki se izvršuje na podlagi sklepa o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice.

[22]Prim. odločbi Ustavnega sodišča št. Up-1332/22 z dne 10. 10. 2022 in št. Up-495/16, Up-540/16 z dne 18. 7. 2016 (Uradni list RS, št. 51/16).

6. 5. 2024

ODKLONILNO LOČENO MNENJE

SODNICE DR. ŠPELCE MEŽNAR

K ODLOČBI ŠT. Up-1267/23 Z DNE 18. 4. 2024 KI SE MU PRIDRUŽUJE SODNICA DR. NEŽA KOGOVŠEK ŠALAMON

1.Z očitkom kolegov, da redna sodišča v konkretnem primeru niso ustavnoskladno uravnotežila potrebe po varovanju tajnih podatkov in hitrosti postopka na eni strani ter pritožničinih pravic do izjave in do obrambe z zagovornikom na drugi strani, se ne morem strinjati. Da gre za poseben primer, ki zaradi državne varnosti, varovanja policijskih oziroma varnostnih taktik in metod ter ne nazadnje zaradi varstva življenja vseh državljanov terja upoštevanje specifičnih okoliščin, priznava tudi večinska odločitev.

2.Do posegov v ustavno zagotovljeni pravici pritožnice do obrambe (29. člen Ustave) in izjave (22. člen Ustave) je brez dvoma prišlo. Pritožnica je bila v primerjavi z obdolženci, ki so soočeni z običajno obtožnico, gotovo obravnavana slabše, saj celotna obtožnica skupaj s predlogom za podaljšanje pripora velja za tajno. Ker pritožničin zagovornik nima ustreznih varnostnih dovoljenj, je bil edini možen način vročitve tajne obtožnice tak, da jo pritožnica in njen zagovornik prebereta in vpogledata vanjo na sodišču, po vpogledu pa jo vrneta. V praksi je prvostopenjska sodnica vročitev zagotovila tako, da je – zagovornik na sodišču na naroku 1. 3. 2023 obtožnico v slovenskem jeziku v celoti prebral; – prvih sedem strani obtožnice pritožnici na istem naroku tolmačka ustno prevedla v angleški jezik (ki ga pritožnica razume), nato pa je na pritožničino pritožbo, češ, da tolmačenju težko sledi; – sodišče zagotovilo pisni prevod preostanka obtožnice, ki ga je pritožnica prebrala na sodišču na naroku 3. 3. 2023, tokrat brez navzočnosti zagovornika.

3.Strinjam se s presojo Vrhovnega sodišča, da gre v primeru, ko varnost države in posledična tajnost podatkov onemogočata vročitev obtožnice obdolžencu, za poseg v pravice obrambe, zaradi česar je sodišče kot prvi varuh ustavnosti dolžno zagotoviti procesno ravnotežje strank na ustavnoskladen način, to je s povečanim naporom, da obrambi kljub večjim oviram zagotovi seznanitev z vsebino predloga za podaljšanje pripora. Strinjam se tudi z ugotovitvijo, da je minimalni pogoj za takšno ravnotežje, da se obdolženec v jeziku, ki ga razume, in njegov zagovornik lahko seznanita s procesnim gradivom ter se o njem izjavita. In končno – soglašam tudi z zaključkom Vrhovnega sodišča, da je bil tak standard v konkretnem primeru dosežen.

4.Zagovornik je lahko obtožnico v celoti prebral (še preden je bila z njo seznanjena pritožnica). Pritožnici je bil zagotovljen deloma ustni prevod obtožnice, v preostanku pa pisni. V tem koraku ni šlo za izvajanje pravic obrambe, pač pa izključno za vročitev (ki mora biti izvedena v 24-urnem roku iz prvega odstavka 273. člena ZKP), pri kateri hkratna navzočnost obdolženca in zagovornika nista potrebni. Ne drži niti, da pritožnici ni bil omogočen vpogled v spis. Spis je bil obrambi na voljo ves čas od odreditve pripora dalje (torej precej pred njegovih podaljšanjem), zato zavrnitev zagovornikove zahteve za vpogled ob 16.45 uri v petek, dve uri po koncu poslovnega časa sodišča, nikakor ni bila nesorazmerna ali pretirano omejujoča za izvajanje obrambe.

5.Menim, da je sodišče v konkretnem primeru pri vročanju obtožnice ustrezno uravnotežilo pritožničino pravico do izjave ter učinkovite obrambe s pomočjo svojega zagovornika s potrebo po varovanju tajnih podatkov ter državne varnosti. Seveda je ex post facto z varne časovne in duhovne razdalje vselej možno ugotavljati, da bi sodišče lahko storilo še kaj več. A to ni naloga Ustavnega sodišča. Njegova pristojnost je zgolj presoditi, ali so sodišča zadostila ustavnemu minimumu. Drugače od večine menim, da je odgovor pritrdilen.

dr. Špelca Mežnar

Sodnica

dr. Neža Kogovšek Šalamon

Sodnica