Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Dovoljenost revizije je treba presojati za vsak zahtevek ločeno in ne po seštevku vrednosti zahtevkov. Zahtevek za povrnitev premoženjske škode se opira na različno dejansko in pravno podlago kot zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode. V premoženjskih sporih je revizija dovoljena le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT (4.172,92 EUR).

Revizija proti sklepu je dovoljena le, če gre za sklep sodišča druge stopnje, s katerim je postopek pravnomočno končan. Sklep o pravdnih stroških ne sodi med take sklepe.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, s katerim izpodbija odločitev o tožbenem zahtevku za povrnitev premoženjske škode v višini 66.000 SIT (275,41 EUR) in odločbo o stroških postopka.

Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je med drugim odločilo, da je toženka dolžna plačati tožniku znesek 1.500.000 SIT (6.259,38 EUR) (odškodnina iz naslova nepremoženjske škode) z zamudnimi obrestmi od zneska 180.000 SIT (751,12 EUR) od 19.7.1998 in od zneska 1.320.000 SIT (5.508,26 EUR) od 3.11.2003. V presežku je ta del tožbenega zahtevka s presežno zahtevanimi zamudnimi obrestmi zavrnilo. Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo 66.000 SIT (275,41 EUR) (odškodnina iz naslova premoženjske škode) z zamudnimi obrestmi in odločilo o povrnitvi pravdnih stroškov.

Pritožbeno sodišče je pritožbama obeh strank delno ugodilo in sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je toženka dolžna plačati tožniku znesek 1.300.000 SIT (5.424,80 EUR) (odškodnina iz naslova nepremoženjske škode) z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1.1.2002 do 27.6.2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 pa v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti. Presežni tožbeni zahtevek in v presežku zahtevane zamudne obresti je zavrnilo. Spremenilo je odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov. V ostalem še izpodbijanem delu je zavrnilo pritožbi in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti tej sodbi je tožnik iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in razloga bistvene kršitve pravdnega postopka vložil pravočasno revizijo. Predlaga, da revizijsko sodišče ugodi reviziji in izpodbijano sodbo spremeni tako, da toženki naloži plačilo nadaljnje odškodnine iz naslova nepremoženjske škode v znesku 1.900.000 SIT (7.928,55 EUR) z zamudnimi obrestmi od 7.7.1998, plačilo odškodnine iz naslova premoženjske škode v znesku 66.000 SIT (275,41 EUR) z zamudnimi obrestmi od 6.6.1998, plačilo zamudnih obresti od zneska nespornega dela odškodnine v višini 180.000 SIT (751,12 EUR) od 19.7.1998 in plačilo vseh zaznamovanih pravdnih stroškov s pripadajočimi obrestmi. V reviziji povzema ugotovitve nižjih sodišč (ponekod od njih odstopa in tudi selektivno povzema iz izvedenskih mnenj) in meni, da jih sodišči nista v zadostni meri upoštevali pri odmeri odškodnine iz naslova nepremoženjske škode. Sodišči bi morali ob pravilni uporabi materialnega prava tožniku prisoditi vso zahtevano odškodnino iz naslova telesnih bolečin in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Zmotno je tudi stališče višjega sodišča glede teka zamudnih obresti od nespornega zneska odškodnine v višini 180.000 SIT (751,12 EUR) za nematerialno škodo, saj po stališču sodne prakse od ponujenega zneska tečejo polne zamudne obresti po preteku 14 dni od izstavitve poravnalne ponudbe. Toženka je tako v zamudi s plačilom omenjenega zneska od 19.7.1998 dalje. Bistveno kršitev pravdnega postopka revident uveljavlja pri zavrnitvi zahtevka za plačilo premoženjske škode.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. člen Zakona o pravdnem postopku Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPPĆ), ki na revizijo ni odgovorila.

O nedovoljenosti dela revizije: Tožnik je uveljavljal tudi zahtevek za povrnitev premoženjske škode, ki se opira na različno dejansko in pravno podlago kot zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode. Dovoljenost revizije je zato treba za vsak zahtevek presojati ločeno in ne po seštevku vrednosti zahtevkov (41. člen ZPP). Ker zahteva tožnik iz naslova premoženjske škode 66.000 SIT (275,41 EUR), revizija proti delu sodbe, s katerim je odločeno o tem zahtevku, ni dovoljena. V premoženjskih sporih je namreč dovoljena le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT (4.172,92 EUR) (drugi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče je zato v tem delu revizijo zavrglo (377. člen ZPP).

Nedovoljena je tudi revizija proti odločbi o stroških postopka. Ta se namreč šteje za sklep (peti odstavek 128. člena ZPP), revizija proti sklepu pa je dovoljena le, če gre za sklep sodišča druge stopnje, s katerim je postopek pravnomočno končan. Sklep o pravdnih stroških ne sodi med take sklepe. Revizija proti odločbi o pravdnih stroških zato ni dovoljena (prim. pravno mnenje VS RS z dne 15.12.1998, Pravna mnenja, II/98, str. 4). Revizijsko sodišče je zato revizijo zavrglo tudi v delu, s katerim izpodbija odločbo o stroških (377. člen ZPP).

O neutemeljenosti ostalega dela revizije: Glede višine zahtevkov: V skladu s tretjim odstavkom 370. člena ZPP je revizijsko sodišče vezano na dejansko podlago, ki izhaja iz razlogov prvostopenjske in pritožbene sodbe. Revizijsko sodišče zato ni upoštevalo revizijskih navedb, ki presegajo oziroma odstopajo od ugotovitev iz izpodbijanih sodb. Gre za navedbe, ki selektivno povzemajo iz izpovedi tožnika in iz izvedenskih mnenj ter ne predstavljajo dejanske podlage, ki bi izhajala iz razlogov sodb, ali pa so zapisane v povsem drugačnem kontekstu (npr. da tožnik pogosto prestaja intenzivne glavobole, da ni več zmožen opravljati dela policista itd.).

Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti (zato vsak posameznik specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost in posege vanjo). Drugo načelo terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (enaki primeri se morajo obravnavati enako, različni različno).

Podroben dejanski obseg vseh oblik tožnikove nepremoženjske škode je razviden iz razlogov na četrti do osmi strani prvostopenjske sodbe in na četrti ter peti strani pritožbene sodbe, zato bo revizijsko sodišče na tem mestu povzelo le najpomembnejšo dejansko ugotovitev, in sicer, da je tožnik utrpel pretres možganov in ponovni zelo blagi zvin mehkih vratnih struktur, kasneje pa je bil pri tožniku ugotovljen še blažji postkomocialni sindrom.

Natančne in izčrpne ugotovitve sodišč o telesnih bolečinah in duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnika (ki jih revizija po nepotrebnem ponavlja) ne dajejo podlage za zvišanje odškodnine. Sodišče druge stopnje je upoštevalo vse ugotovljene okoliščine in je tožniku odmerilo manjšo odškodnino kot prvostopenjsko sodišče za telesne bolečine. Glede odškodnine za zmanjšanje življenjske aktivnosti je potrdilo odmero sodišča prve stopnje. Revizijsko sodišče nima pomislekov o pravilnosti odmere denarne odškodnine glede na konkretne okoliščine primera. Skupni prisojeni znesek 1.300.000 SIT (5.424,80 EUR) pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 7,7 takratnih povprečnih neto plač. Tako prisojena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožnikove nepremoženjske škode. Tudi sama zneska odškodnin za posamezno obliko nepremoženjske škode pravilno odsevata razmerja med manjšimi in večjimi škodami ter odškodninami zanje. Tako ne gre za zatrjevano zmotno uporabo materialnega prava in se revizija zato neutemeljeno zavzema za zvišanje prisojene odškodnine.

Glede teka zamudnih obresti od nespornega zneska odškodnine za nematerialno škodo: Revident zmotno meni, da zamudne obresti od nesporne odškodnine, ponujene s poravnalno ponudbo, po stališču sodne prakse tečejo po preteku 14 dni od izstavitve poravnalne ponudbe, in zato neutemeljeno zahteva, da se mu prisodijo polne zamudne obresti od zneska 180.000 SIT (751,12 EUR) od 19.7.1998. Vrhovno sodišče veže ustaljena sodna praksa, ki pa ni takšna, kot meni revident. Pritožbeno sodišče je pravilno odločilo o teku zamudnih obresti (v skladu z ustaljeno sodno prakso in načelnim pravnim mnenjem Občne seje VS RS z dne 26.2.2002) in odločitev v zadnjem odstavku na peti in prvem odstavku na šesti strani sodbe tožniku tudi pojasnilo. Revizijsko sodišče se strinja z razlogi pritožbenega sodišča, revident pa ne navaja razlogov, ki bi terjali dodaten odgovor.

Ker je revizija v dovoljenem delu neutemeljena, jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).