Jedro

Občasen telefonski stik v okoliščinah konkretnega primera ne zadošča za zagotovitev največje koristi otrok. Zgolj besede predlagatelja, da naj gresta k mami, ob izkazani nastrojenosti do predlagateljice, ki se odraža tudi v neverbalni komunikaciji, otroka ne vzpodbudi k izvajanju stikov. Kdaj, koliko in kako bosta imela otroka stike, je odgovornost staršev. Starš, pri katerem otroci živijo, si mora aktivno prizadevati, da imajo stike z nerezidenčnim staršem.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Udeleženca krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje razvezalo zakonsko zvezo predlagateljice in nasprotnega udeleženca (točka I izreka); mld. otroka A. in B. zaupalo v varstvo in vzgojo predlagateljici (točka II izreka); naložilo nasprotnemu udeležencu plačevanje preživnine 130 EUR mesečno za vsakega otroka (točka III izreka); določilo stike med otrokoma in nasprotnim udeležencem, in sicer potekajo vsak drugi vikend od petka od 18. ure do nedelje do 18. ure, med tednom po vikendu, ki ga otroka preživita z nasprotnim udeležencem, ob sredah med 16. in 19. uro, v tednu po vikendu, ki ga preživita s predlagateljico, ob torkih in četrtkih od 16. do 19. ure, oziroma v skladu z dogovorom med staršema, počitnice in praznike preživljata otroka strnjeno izmenjaje pri enem in drugem staršu, skladno z dogovorom med staršema, določilo je, da vedno na stik otroka prevzame in ju po stiku pripelje na naslov predlagateljice nasprotni udeleženec (točka IV izreka). Kar sta predlagateljica in nasprotni udeleženec zahtevala več ali drugače, je zavrnilo (točki V in VI izreka) ter odločilo, da udeleženca nosita vsak svoje stroške postopka (točka VII izreka).

2. Pritožuje se nasprotni udeleženec, in sicer zoper II., III., IV., VI. in VII. točko izreka, uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku ( ZPP), predlaga razveljavitev sklepa.

Sodišču očita, da bi moralo zaslišati otroka, ki sta že dopolnila 11 in 14 let. Meni, da obravnava otrok s strani CSD in izvedenke ni enakovredna, kot če otrok dejansko in neposredno izrazi mnenje v sodnem postopku. Zgolj na ta način bi lahko sodišče presojalo zrelost otrok in njune želje. Zakon o nepravdnem postopku (ZNP-1) v 96. členu jasno določa, da je treba otroka na primeren način obvestiti o uvedbi postopka in o njegovi pravici, da izrazi svoje mnenje. Ker otrokoma ni bil dan glas na sodišču in se ni presojala njuna sposobnost in stopnja razumevanja, je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kršena pa je bila tudi njuna pravica izjavljanja in 96. člen ZNP-1. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z razlogi za odhod predlagateljice iz skupnega bivališča. Ni se odselila zaradi nasilja, pač pa zaradi nove partnerske zveze. Nasprotni udeleženec ji ni preprečeval, da bi s seboj vzela otroka. Sodišče je nekritično sledilo zgolj in le izpovedbi predlagateljice. Ni presojalo najemne pogodbe, ki jo je predlagateljica po odhodu sklenila, tudi ne poročila in mnenja CSD z dne 26. 2. 2020, iz katerega izhaja, da se v zvezi z nasiljem ni zglasila na pristojni CSD na C. Iz navedb predlagateljice same je mogoče sklepati, da se je ob odhodu iz družinskega stanovanja strinjala, da otroka ostaneta pri nasprotnem udeležencu. Sodišče ni pravilno uporabilo določbe 8. člena ZPP. Ker ni presojalo trditev in izpovedbe nasprotnega udeleženca, poročil in zapisnikov CSD ter najemne pogodbe, je sklep obremenjen s kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmoten in v nasprotju z dokazi v spisu je zaključek, da naj bi se otroka očeta bala in naj bi zato zavračala stike z mamo. Iz zapisnika CSD z dne 3. 2. 2020 izhaja jasno stališče otrok, ki ga sodišče ni upoštevalo. Tudi dejstva, da otroka ne želita videti maminega novega partnerja, sodišče ni presojalo. Odnos matere do otrok je problematičen in pomanjkljiv; plačevanje preživnine je pogojevala s stiki z otrokoma. Izvedenki je A. povedal, da ne želi biti na C. pri predlagateljici in navedel razloge za to, ki niso povezani z očetom ali strahom do očeta. Tudi B. je izrazila željo, da bi živela z očetom ter imela z mamo stike v D. Sodišče je enoznačno vso krivdo za neizvrševanje stikov zvalilo na očeta, ki si vseskozi prizadeva, da se sliši glas otrok, sodišče pa mu zmotno očita, da s tem prelaga odgovornost na otroka. Poročilo CSD sodišče interpretira selektivno. Ne pojasni od kod ugotovitev, da želja otrok ni povezana s tem, da bi ostala z očetom. Tudi do vprašanja spremembe okolja za otroka in posledic tega se sodišče ni opredelilo, enako glede ugotovitev CSD, da je mati pri skrbi za otroka preveč pasivna. Nasprotni udeleženec ima boljše pogoje za prevzem vzgoje in varstva, saj predlagateljica dela tudi popoldan. Skrbi za šolanje otrok predlagateljica ni izražala. Izpodbijana odločitev je tudi v nasprotju s predhodno odločitvijo glede začasne ureditve načina stikov.

Izvedenka zaradi očitnega preferiranja predlagateljice otroka ni vprašala, kateremu od staršev bi bila rada zaupana v vzgojo in varstvo in se ni opredelila do jasno izražene želje otrok. Izvedensko mnenje ne upošteva ostalega gradiva v spisu, izraženih želj, počutij in čustvovanj otrok. Odnos predlagateljice do otrok je povzela skrajno nekritično, ob zgolj nekaj trenutkih opazovanja njihove medsebojne interakcije. Igranje družabne igre ni moč primerjati z vsemi izzivi, ki nastajajo v vsakdanjem življenju. CSD je družino spremljal več let, pa izvedenka mnenj CSD ni upoštevala.

Napačno je ugotovljeno dejansko stanje v zvezi s tem, da naj bi nasprotni udeleženec preprečeval stike otrok s predlagateljico. Obrazložitev v zvezi s tem si je v nasprotju: sodišče namreč hkrati navaja, da otrok ni pripravljal na stike z materjo, nato pa povzame njegovo izpovedbo, kako jima je prigovarjal, naj gresta k mami. Da želi, da bi imela otroka stike z mamo, izhaja tudi iz zapisnika CSD z dne 3. 2. 2020 in njegove izpovedbe na naroku. B. in predlagateljica imata stike po Facebooku in telefonske stike, on jih ne preprečuje. Neodgovornost predlagateljice se kaže tudi v tem, da je kupila računalnik, ki so ga uporabljali le med stiki, ni pa ponudila, da bi ga uporabljali v času dela za šolo pri nasprotnem udeležencu. Nesiljenje otrok na stike ni enako kot branjenje stikov. Sodišče ni presojalo, zakaj je otrokoma pri materi dolgčas, zakaj se jima njeno okolje upira, kakšno zvezo ima z njunim odnosom do stikov materin novi partner, itd. Za šolske neuspehe sodišče enostransko krivi le nasprotnega udeleženca, čeprav je predlagateljica imela enake možnosti komunikacije s šolo in učitelji, pa je bila pasivna. Za zavračanje stikov z mamo na C. obstojijo praktični razlogi, logični so vsakemu najstniku, ki je navezan na lokalno okolje, vrstnike, sošolce in druženja.

Odločitev glede stikov je daleč od enakovrednih stikov z obema staršema, kot navaja sodišče. V sklepu ni razlogov, zakaj ob stikih med tednom ni stikov s prespanjem. Nerazumno je porazdeljena skrb za prevzem in oddajo na in iz stikov; v celoti gre v breme nasprotnega udeleženca. Čeprav ima predlagateljica povsem realne možnosti pridobiti izpit za avto ali za pomoč pri predaji otrok prositi prijatelja, ji sodišče njeno pasivnost šteje v prid. Določena preživnina je nerealno visoka. Utemeljenost posameznih postavk oziroma stroškov je sodišče presojalo brez utemeljene obrazložitve. Tudi zaključka, da je oče bolj pridobitno sposoben, ni obrazložilo. Povsem neupravičeno zgolj zanj ugotavlja, da je sposoben delati še več.

3. Predlagateljica je na pritožbo odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev. V obrazložitvi poudarja, da je do razhoda z nasprotnim udeležencem ves čas ustrezno skrbela za otroka in je nasprotni udeleženec otroka zelo načrtno odtujil od nje s svojo neverbalno komunikacijo in močnim čustvom jeze, ki ga goji do nje. Pri očetu v D. sta otroka prepuščena sama sebi, oče vzgoje in varstva ne izvaja. Otroka sta navezana le na okolje, ki ga poznata, kar pa ne predstavlja nepremagljive ovire. Sodišče se je argumentirano odločilo tako, kot je ugotovila tudi sodna izvedenka, da je dolgoročno za otroka bolje, da se zaupata v varstvo in vzgojo materi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo za razsojo relevantna dejstva ter pravilno uporabilo določbe Družinskega zakonika (DZ) o starševski skrbi (6. člen), načelu zagotavljanja otrokove koristi (7. člen), varstvu in vzgoji otrok po razpadu življenjske skupnosti (138. člen), stikih otrok s starši (141. člen) in preživljanju otrok (140. člen DZ). Naredilo je 8. členu ZPP skladno, to je celostno dokazno oceno. To, kar pritožba očita sodišču, je v resnici mogoče očitati njej: poudarja le določena dejstva in povsem zanemari druga. Sodišče je skrbno obrazložilo, na podlagi česa šteje določeno dejstvo za dokazano in ugotovljena dejstva subsumiralo pod ustrezno zakonsko normo, pa tudi v nobeno nasprotje si ni prišlo. Očitek, da sklepa zaradi neobrazloženosti ni mogoče preizkusiti (kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP1), ni utemeljen. Glede na vsebino pritožbe niti ne gre za uveljavljanje kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, pač pa (neutemeljeno) izpodbijanje dokazne ocene. Posamični dogodki in okoliščine, ki jih izpostavlja pritožba, dokazne ocene ne omajejo. Nekateri so neizkazani (da je predlagateljica po stiku otroka sama pustila čakati na nasprotnega udeleženca), večina pa iztrgani iz konteksta (da je predlagateljica zapustila otroke, da sodišče ni upoštevalo mnenj CSD, da je upoštevalo le dokaze in izpovedbo predlagateljice). Ker je izpodbijani sklep obrazložen z obsežnimi, jasnimi in pravilnimi razlogi, se pritožbeno sodišče nanje v celoti sklicuje in bo skladno s prvim odstavkom 360. člena ZPP le še odgovorilo na bistvene navedbe pritožbe.

6. Določbe 96. člena ZNP-1 je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo. Otrokoma je bilo omogočeno, da sta izrazila svoje mnenje v postopku. Na podlagi 96. člena ZNP-1 je mnenje otroka mogoče pridobiti na več načinov, ne le z neformalnim razgovorom na sodišču. A. in B. sta svoje mnenje izrazila večkrat na pristojnem CSD in pri v postopku angažirani izvedenki. Tako strokovnjaki CSD, kot seveda izvedenka, so usposobljeni za prepoznavanje pristnosti otrokovega mnenja in ugotavljanje največje koristi otroka, kar je glavno vodilo v tovrstnih postopkih. Tudi otrokovo mnenje se v postopku upošteva v kontekstu vseh dokazov, kar je sodišče prve stopnje storilo. Izražena volja otroka ni sinonim za njegovo največjo korist. Otrokovo voljo je treba objektivizirati. Izvedenka je po razgovoru z obema staršema in otrokoma, njihovem strokovnem testiranju in opazovanju medsebojnih interakcij ugotovila, da sta otroka trenutno pod močnim vplivom očeta, ki je do mame zelo odklonilen. Otroka nezavedno, v nasprotju s svojim resničnim čutenjem, povzemata očetov negativen odnos do mame, čeprav jo imata v resnici rada. Kakšno je funkcioniranje obeh udeležencev in njunih otrok, je izvedenka, ki ima za to vsa potrebna znanja, ugotavljala na podlagi razgovorov in opazovanja tekom celega dneva. Taka metoda dela ni v domeni sodišča, ki bi z otrokoma lahko opravilo le razgovor brez prisotnosti staršev (drugi odstavek 96. člena ZNP-1).

7. Da je bil nasprotni udeleženec nasilen do predlagateljice, je tudi sam potrdil, saj je priznal, da jo je udaril (in obrazložil njegovo videnje, zakaj jo je). Izpovedbo predlagateljice o nasilju pa potrjujejo tudi drugi dokazi: poročila policije in CSD, fotografije modric, izdan plačilni nalog. Tudi grožnje, očitki in druga neprimerna komunikacija preko telefona (SMS sporočila) so dokumentirani v spisu. Da nasprotni udeleženec krivi predlagateljico za razpad družine in ji to zelo zameri, je izpovedal, ko je bil zaslišan na sodišču in izvedenki. Glede na izkazano nasilje in grožnje, je umik predlagateljice razumno dejanje in ne dokazuje, da je hotela zapustiti otroka. Podatki spisa potrjujejo, da se je odselila, da bi sebi in otrokoma, ki sta prisostvovala očetovemu nasilju, omogočila življenje brez takih travmatičnih dogodkov. Življenjsko je, da se pretepena žena, ki jo mož še naprej zmerja in ji grozi, moža boji. Dejstvo, da se v zvezi s tem ne zateče po pomoč na CSD v kraju, kamor se preseli, nikakor ne dokazuje, da se nasilje ni zgodilo, da je med njima ravnovesje moči in da se ga ni bala. Predlagateljica ni trdila, da je nasprotni udeleženec nasilen do otrok, zato ni nelogično, da je otroka ob odhodu pustila pri njem. Otrok v trenutku, ko še ni imela zagotovljenega bivališča, ni mogla vzeti s seboj. Najeto stanovanje je lahko uporabljala od 4. 6. 2019 dalje (najemna pogodba v prilogi A8), dom v D. pa je zapustila 28. 5. 2019. Ker je bila začasno brez urejenega bivališča, bi bilo neodgovorno odpeljati s seboj šolajoča se otroka in to približno en mesec pred zaključkom šolskega leta. Tudi dejstvo, da v najemni pogodbi kot sostanovalca nista navedena otroka, ne dokazuje, da ju je predlagateljica želela zapustiti. Glede na velikost najetega stanovanja je logična njena trditev, da je hotela, da se otroka preselita k njej. S kom se je vselila v najeto stanovanje, ni odločilno.

8. Pritožba spregleda, da tudi iz poročil CSD izhaja, da nasprotni udeleženec izrazito odklanja predlagateljico in ne prepoznava potreb otrok po drugem staršu ter da je stike otrok z mamo tudi odkrito preprečeval, odgovornost za nerealizirane stike pa prelaga na njo in otroka (poročilo CSD z dne 26. 2. 2020) ter da prihaja do odtujenosti otrok od mame, kar otrokoma ni v korist. Res je sicer, da je po mnenju CSD mati preveč pasivna in odgovornost za nerealizirane stike pripisuje očetu ter da nekaj časa ni plačevala preživnine, ker je plačilo pogojevala s stiki. Nesporno je, da je po sklenjenem dogovoru z nasprotnim udeležencem pričela plačevati preživnino, medtem ko stiki kljub sklenjeni poravnavi in nato še izdani začasni odredbi niso stekli, čeprav si predlagateljica ves čas prizadeva, da bi z otrokoma vzpostavila pristen stik in bi otroka pričela prihajati k njej na C. Otroka sicer govorita, da bi imela z mamo stike v D., vendar se tudi ti zaradi neodzivnosti otrok le redko izvedejo. To glede na njune izjave (da bi imela stike v D.) ni logično. Otroka se niti na telefonske klice mame ne oglasita; A. že nekaj časa sploh ne, B. pa včasih, če očeta ni zraven, se, kdaj pokliče nazaj, kdaj pa je tudi ona neodzivna. Za tako ravnanje nista navedla razumnih razlogov - na CSD in izvedenki sta neizvajanje stikov pojasnjevala le s tem, da jima je pri mami na C. dolgčas, ker nimata prijateljev in gre za neznano okolje. Hkrati sta oba otroka izražala, da mamo pogrešata.

9. Nasprotni udeleženec je sodišču, CSD in izvedenki pojasnjeval, da otrok na stike z mamo sicer ne sili, jima pa dovoli oziroma pravi, naj gresta na stik ter da otrokoma prepušča telefonski kontakt s predlagateljico. Občasen telefonski stik v okoliščinah konkretnega primera ne zadošča za zagotovitev največje koristi otrok. Zgolj besede predlagatelja, da naj gresta k mami, ob izkazani nastrojenosti do predlagateljice, ki se odraža tudi v neverbalni komunikaciji, otroka ne vzpodbudi k izvajanju stikov. Kdaj, koliko in kako bosta imela otroka stike, je odgovornost staršev. Starš, pri katerem otroci živijo, si mora aktivno prizadevati, da imajo stike z nerezidenčnim staršem. Pristojne institucije nasprotnega udeleženca ves čas spodbujajo, naj se vključi v ustrezno strokovno obravnavo, vendar neuspešno.

10. Ob upoštevanju vsega navedenega sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovitve izvedenke, da imata otroka sicer oba starša rada, vendar se bojita ohranjati dober odnos z mamo, ker za to s strani očeta nimata dovoljenja in čutita pritisk, če se ne postavita na stran očeta. Pritožbene navedbe konsistentnega mnenja izvedenke ne omajejo. Izvedenka je svoje ugotovitve že v pisnem mnenju strokovno obrazložila, nato pa še na naroku z dodatnimi pojasnili zavrnila vse ugovore nasprotnega udeleženca. Upoštevala je poročila CSD in druge podatke v spisu. V poročilih navedena dejstva je strokovno interpretirala in podala mnenje o dolgoročni koristi otrok udeležencev postopka, kar je glavno vodilo sodišča pri odločanju o zaupanju otrok v varstvo in vzgojo ter stikih z nerezidenčnim staršem. Izvedenka je navedla razloge za stališče, da je izražena želja otrok bolj posledica navezanosti na okolje kot navezanosti na očeta. Res že dve leti in pol živita z očetom, vendar pa se je od njunega rojstva pa do odselitve s skupnega bivališča z vzgojo in varstvom A. in B. večinoma ukvarjala predlagateljica, nasprotni udeleženec zaradi dela v tujini več let niti ni živel z njimi. S pomočjo izvedenke je sodišče ugotovilo, da ima oče nizke kapacitete za zagotavljanje varnega in strukturiranega okolja za otroka in glede nudenja ustrezne podpore in pomoči otrokoma, kar se je kazalo zlasti na šolskem področju pri A. V šolo na daljavo je otroka vključil z zamudo, po več intervencijah s strani šole, na katere se sprva ni odzival, medtem ko se mati je. Nasprotni udeleženec izvedenki niti pravilnega datuma rojstva otrok ni povedal. Izvedenka je ugotovila tudi, da v resnici nov partner predlagateljice ni (taka) ovira za otroka, da z mamo ne bi mogla ponovno vzpostaviti stik in zaživeti z njo.

11. To, da predlagateljica dela v dveh izmenah, ne predstavlja ovire za odločitev, da se ji otroka zaupata v varstvo in vzgojo. Iz podatkov spisa je razvidno, da sta že bila večkrat popoldne sama doma, ko je oče delal. Glede na to in dejstvo, da odraščata, to dejstvo ni odločilno. Da mati ni izražala skrbi za šolanje A. in B., ne drži. Iz poročil izhaja, da so v času šolanja na daljavo učitelji vzpostavili stik z družino preko mame in da spremlja njuno šolanje preko e-asistenta. Neposredno otrokoma za šolo trenutno ne more pomagati, saj z njima praktično nima stikov, če pa jih ima, se odvijajo na igrišču ali v nakupovalnem centru. Izdana začasna odredba o stikih otrok s predlagateljico, ni v nasprotju z izpodbijano odločitvijo glede zaupanja v varstvo in vzgojo. Ugotovitev, da se začasna odredba pretežno ni izvrševala, ker nasprotni udeleženec otroka ni primerno pripravil na stike, je eden od razlogov, ki utemeljujejo odločitev glede zaupanja otrok v varstvo in vzgojo. Otroka sta se od predlagateljice odtujila, kar jima ni v korist. Nasprotno, po ugotovitvah stroke odtujitev od starša, ki ima ustrezne kapacitete za varstvo in vzgojo, ogroža zdrav razvoj otroka. Ob dejstvu, da je šola ponudila nasprotnemu udeležencu, da priskrbi računalnike za delo na daljavo, je očitek predlagateljici, da ni otrokoma ponudila svojega računalnika, neumesten. Za neuspešnost A. v šoli pač ne more biti odgovorna predlagateljica, ki že nekaj časa zelo težko pride z njim v stik: na telefon se ji ne oglaša, na določene stike ne prihaja, stik z njim ima le redko preko B. telefona.

12. Očitek, da se sodišče ni opredelilo do vprašanja spremembe okolja, je protispisen. Razlogi o tem so v točki 31 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Sodišče je ugotovilo, da se bosta otroka, glede na njune dobre intelektualne sposobnosti, že izkazano sposobnost prilagoditve in sprejetja novega okolja (ob preselitvi v Slovenijo), ob materini podpori, zmogla vključiti v novo okolje na C. Spoznala bosta nove vrstnike in prijatelje, s tistimi iz D. pa bosta lahko vzdrževala prijateljske odnose, ko bosta pri očetu. Sodišče je obrazložilo, zakaj ni v ospredje postavilo volje obeh otrok, da ostaneta pri očetu v D. (točki 30 in 31 obrazložitve), vsebovan je tudi odgovor na trditve otrok, da jima je pri mami dolgčas in nočeta na C. 13. Upoštevajoč vse podatke v spisu, je sodišče stike določilo tako, kot je v trenutnih razmerah najbolj primerno. Nasprotni udeleženec ni podal nobenega predloga, kako naj bi potekali stiki med njim in otrokoma, podali sta ga le predlagateljica in sodna izvedenka, njunim predlogom nasprotni udeleženec ni obrazloženo nasprotoval, sodišče prve stopnje pa je določilo celo večji obseg stikov, kot izhaja iz predlogov. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je glede na okoliščine primera določen ustrezen obseg stikov. Otroka bosta hodila v šolo na C., nasprotni udeleženec pa živi v D., zato tudi po mnenju višjega sodišča med tednom med šolskim letom ne bi bilo racionalno, da bi pri njem prespala. Otroka pri očetu prespita ob vikend stikih in med počitnicami ter prazniki, kar zadošča za ohranitev navezanosti. Neracionalno bi bilo tudi, da bi otroke na stike pripeljala ali odpeljala iz stikov predlagateljica, ki nima vozniškega izpita in avtomobila.

14. Sodišče je jasno in natančno obrazložilo, kako je ocenilo stroške za preživljanje otrok, medtem ko je pritožbena kritika določene višine preživnine le pavšalna. Višino stroškov za preživljanje otrok je sodišče prve stopnje določilo na podlagi navedb predlagateljice in jih ob upoštevanju splošno znanih dejstev o višini stroškov preživljanja znižalo. Nasprotni udeleženec je v nasprotnem predlogu za otroka zahteval preživnino 240 EUR za vsakega, to je več kot predlagateljica. Znesek je utemeljeval z višino stroškov za preživljanje otrok, navedbam predlagateljice glede stroškov preživljanja pa ni obrazloženo nasprotoval. Glede na to, da je sodišče ugotovilo nižje stroške, kot jih je zatrjeval pritožnik na prvi stopnji, si s pritožbenim zavzemanjem za še nižje stroške (ki je itak le pavšalno), pride sam s seboj v nasprotje. Ugotovitvam, da predlagateljica zasluži povprečno 790 EUR neto na mesec, nasprotni udeleženec pa najmanj 900 EUR, pritožba ne nasprotuje. Nobenega podatka, ki bi kazal na nezmožnost nasprotnega udeleženca za dodatni zaslužek (npr. bolezen), ni in jaso je, da bo imel, ko se bosta otroka odselila k predlagateljici, več časa. Navedeno potrjuje pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da ima možnost dodatnega zaslužka in boljše preživninske zmožnosti. V izpodbijanem sklepu ugotovljeni stroški za preživljanje otrok so v okvirih, ki jih v podobnih primerih dosojajo sodišča. Tudi odločitev o porazdelitvi stroškov med starša tako, da približno 60 % krije oče, 40 % pa mati, je glede na ugotovljene okoliščine konkretnega primera skladna s sodno prakso.

15. Uveljavljani pritožbeni razlogi po obrazloženem niso podani. Tudi nobene uradoma upoštevne kršitve, ki so taksativno naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ni. Višje sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

16. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. V postopkih za varstvo koristi otroka sodišče o stroških odloči po prostem preudarku (101. člen ZNP-1). Ker gre za postopek, s katerim se urejajo razmerja v razpadli družini zaradi koristi otrok obeh udeležencev postopka, je prav, da krijeta vsak svoje stroške postopka.

1 ZPP se skladno z 42. členom ZNP-1 uporablja subsidiarno in smiselno.