Jedro

Sodišče je pri interpretaciji pomena določila pravilno izhajalo iz skupnega namena pogodbenikov in določilo razlagalo v okviru splošnih načel obligacijskega prava, upoštevajoč dejstvo, da je pogodbo sestavila toženka sama ter je zato nejasna določila treba razlagati v korist tožnika (83. člen OZ).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v I. in III. točki izreka razveljavi ter v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da je dolžna plačati tožniku znesek 37.700 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 11. 2016 dalje ter pravdne stroške v višini 3.501,32 EUR. V presežku je glede teka obresti od dosojenega zneska od 16. 1. 2016 do 2. 11. 2016 tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo toženka iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Primarno izpostavlja, da je obrazložitev sodbe bistveno pomanjkljiva in ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih glede višine zahtevka, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti. Napačen je zaključek, da je bilo med pravdnima strankama v „Sporazumu o saradnji“ glede plačila dogovorjeno, da se od prihodka odbijajo le stroški toženke, ki so nastali s posameznim nogometnim prestopom, ne pa ostali (obratovalni) stroški. Izpovedbo tožnika bi sodišče moralo presojati z vidika zainteresiranosti za izid pravde, enako tudi dokaza z zaslišanjem njegovega očeta in brata. Stroške je treba razumeti kot celoto, torej kot seštevek fiksnih in variabilnih izdatkov. V sodbi ni razlogov, zakaj se v stroške, nujno potrebne za realizacijo prestopov nogometnih igralcev, ne štejejo stroški športne obutve, masaž, fizioterapij, bivanja v hotelih, pogostitve poslovnih gostov, strošek družbe A. po računu z 10. 12. 2015, denarni znesek v višini 5.000 EUR, izplačan staršem igralca H. H., strošek svetovanja po računu s 26. 11. 2015 v višini 20.000 EUR in strošek po asignaciji za igralca R. R. v višini 30.000 EUR. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ko je razlagalo določila dogovora. Jasnih določb se ne razlaga z nobeno od ustaljenih metod razlage, razen z jezikovno, določila pa je treba uporabljati tako, kot se glasijo. Sodišče je s svojo razlago nasprotovalo načelu dispozitivnosti in avtonomije volje strank v civilnopravnih razmerjih ter na podlagi novo oblikovane volje ugodilo tožbenemu zahtevku. Izjava s 16. 1. 2016 pomeni, da med strankama dogovora ni bilo več odprtih razmerij ali zahtevkov in je v tem delu sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje. Življenjsko logično je, da tožnik izjave ne bi podpisal, če bi se zavedal, da mu je toženka dolžna še denarni znesek, ki ga vtožuje v tej pravdi. Podrobnosti poslovnega sodelovanja med strankama niso poznane nikomur drugemu, zato je opiranje sodišča na izpovedi tožnikovega očeta in brata brezpredmetno. Namen kasnejšega poslovnega sodelovanja kaže zgolj, da je bilo med njima v zvezi z realizacijo dogovora vse razčiščeno in je obveznost toženke do tožnika iz tega pravnega naslova ugasnila 16. 1. 2016. Toženka predlaga, da pritožbeno sodišče v primeru razveljavitve odločbe odredi izvedbo glavne obravnave pred drugim sodnikom posameznikom.

3. Na pritožbo je odgovoril tožnik in prerekal podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pravdni stranki sta 24. 3. 2014 sklenili „Sporazum o saradnji “ (v nadaljevanju Dogovor), s katerim se je tožnik zavezal, da bo za toženko iskal nove perspektivne igralce („Scouting“), za plačilo v višini 50 % provizije od njihovega transfera, po odbitju stroškov in obveznosti ter stroškov fundacije. Med strankama ni sporno, da sta v obdobju sodelovanja do 1. 1. 2016 dosegli 201.000 EUR prihodkov, od katerih je tožnik že prejel izplačan znesek 60.300 EUR. Tožnik v tem postopku zatrjuje, da to plačilo ne predstavlja celotnega poplačila njegove terjatve iz Dogovora ter od toženke zahteva še dodatno plačilo v višini 37.700 EUR.

6. Bistvena za odločitev o morebitni preostali obveznosti toženke je opredelitev pomena 3. točke Dogovora, ki se po prevodu sodnega tolmača glasi: „ 3. Da se bo glede vseh igralcev, ki bodo predmet „Scouting“- a s strani S. S. in bodo podpisali za N., v kolikor pride do morebitnega transferja, provizija, po odbitju stroškov in obveznosti ter stroškov fundacije, v preostalem neto znesku delila v razmerju 50/50.“1 Gre za med strankama sporno določbo, ki jo tožnik razlaga tako, da toženki med stroške, ki se od doseženega dohodka odbijejo, priznava zgolj tiste, ki se neposredno nanašajo na transfer najdenih igralcev, toženka pa v odbite stroške vključuje tudi druge stroške fundacije, ki so potrebni za njihovo delovanje in s prestopi niso neposredno povezani.

7. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi prvostopnega, zapisanimi v 14. do 16. točki sodbe, da pogodbeno določilo jezikovno ni povsem jasno, saj njegovega pomena ni mogoče enoznačno opredeliti in zato tudi ni mogoče izhajati zgolj iz prvega odstavka 82. člena OZ,2 na katerega se sklicuje pritožnica. Sodišče je zato pri interpretaciji pomena določila pravilno izhajalo iz skupnega namena pogodbenikov in določilo razlagalo v okviru splošnih načel obligacijskega prava, upoštevajoč dejstvo, da je pogodbo sestavila toženka sama ter je zato nejasna določila treba razlagati v korist tožnika (83. člen OZ). Zaključek sodišča, da se je dogovor med strankama o upoštevanju stroškov fundacije nanašal zgolj na tiste, ki so bili povezani s posameznim transferjem konkretnega igralca, ki ga je poiskal tožnik, temelji na skrbni in prepričljivi dokazni oceni izpovedi obeh pogodbenikov, upoštevajoč namen pravnega posla in ugotovljeno pogodbeno voljo strank. Ob nasprotnih izpovedbah tožnika in zakonitega zastopnika toženke je nedvomno bolj življenjska, logična in verjetna tista, po kateri sta se stranki dogovorili za odbitje zgolj tistih variabilnih stroškov, ki so bili povezani z realiziranimi nogometnimi prestopi, še posebej, ker je toženka kot fundacija posredovala pri prestopih širšega števila igralcev in je bil tožnik zgolj eden od njenih sodelavcev.3 Ker razlogov, zakaj bi se tožnik zavezal k kritju fiksnih stroškov toženke (npr. najem poslovnih prostorov, reprezentanca, stroški voznega parka, vključno z leasingi) glede na že obrazloženo ni, pritožnik z drugačno razlago 3. člena Dogovora glede obsega upoštevanih stroškov, kot jo je zavzelo sodišče prve stopnje, ne more biti uspešen.

8. Med pravdnima strankama ni sporen zgolj obseg stroškov, temveč tudi, ali je obveznost toženke do tožnika po Dogovoru sporazumno ugasnila s plačilom zneska 60.300 EUR 16. 1. 2016. Sodišče prve stopnje je po opravljeni dokazni oceni obeh izpovedb pogodbenih strank, upoštevajoč vsebino izjave o izplačilu zneska 60.300 EUR ter kronologijo sodelovanja med strankama, ocenilo, da do sporazuma o prenehanju obveznosti ni prišlo. Temu stališču pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Izjava s 16. 1. 2016, na katero se sklicuje toženka, zgolj potrjuje prejem zneska na račun provizije in iz nje ni razvidno, da so med pogodbenikoma s tem izplačilom urejena vsa medsebojna razmerja. Pritožbene trditve toženke, da tožnik izjave ne bi podpisal, če bi se zavedal, da mu toženka še dolguje v tej pravdi vtoževani znesek, so špekulativne, saj je verjetna tudi obratna razlaga, da je tožnik izjavo podpisal, da bi prejel vsaj nekaj denarja na račun opravljenega dela, pri tem pa se ni imel namena odpovedati preostali terjatvi, ki mu še ni bila izplačana. Ker obveznost ugasne samo s soglasno voljo udeležencev v obligacijskem razmerju ali na podlagi zakona (drugi odstavek 9. člena OZ), teh pogojev pa toženka ni izkazala, ostane nadaljnje vprašanje te pravde, ali je bila s plačilom zneska 60.300 EUR v celoti izpolnjena, upoštevajoč realizirane prihodke in stroške, ki so toženki nastali s posameznimi prestopi konkretnih igralcev.

9. Toženka je poleg fiksnih stroškov njenega poslovanja v odgovoru na tožbo natančno opredelila tudi stroške, ki naj bi se nanašali na prestope posameznih igralcev, in v zvezi z njimi predložila listinsko dokazno gradivo. Tožnik je od omenjenih specificiranih stroškov priznal le manjši del (v skupni višini 3.756,40 EUR), glede ostalih pa zatrjeval, da se ne nanašajo neposredno na prestope petih nogometnih igralcev, pri katerih je posredoval. Čeprav je sodišče prve stopnje dokazni postopek vodilo v smeri ugotavljanja obsega stroškov, nastalih s prestopi, upoštevajoč specifikacijo toženke, se nato v sodbi do njih ni opredelilo. Namesto tega je sprejelo kot dokazane trditve tožnika, da sta stranki ob naknadnem srečanju zapisali stroške v zvezi s posameznimi igralci, kar naj bi izkazovala listina (priloga A8). Te listine vsebinsko ni analiziralo in tudi ne ocenilo, kaj naj bi izkazovala glede posameznih stroškov konkretnega igralca. Pritožbeno sodišče po vpogledu v omenjeno prilogo ugotavlja, da je nečitljiva, v njej niso navedeni vsi igralci, pri katerih je posredoval tožnik in v zvezi s katerimi so toženki nastali stroški, prav tako je tožnik v postopku glede posameznih igralcev v tej pravdi priznal nastanek višjih stroškov, kot so v tej vlogi navedeni. Tudi skupni znesek stroškov 5.000 EUR, ki ga tožnik kot nek pavšal priznava toženki, odstopa od zneskov, ki so navedeni v prilogi A8, tako glede skupne višine kot po posameznih igralcih. Omenjena listina tako ne izkazuje, da je bilo stroškov s prestopi zgolj 5.000 EUR, niti da bi bilo to med strankama sporazumno dogovorjeno (v njej je seštevek stroškov, upoštevajoč nekatere druge igralce in ob odsotnosti nekaterih upoštevnih igralcev, 5.750 EUR), temveč lahko predstavlja le enega od nizov dokazov, ki jih je v zvezi z višino stroškov treba oceniti, kot to določa 8. člen ZPP.

10. Primarno izpostavljeni pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki sodbi očita pomanjkljivosti, zaradi katerih je glede višine ni mogoče preizkusiti, saj v njej ni razlogov o stroških v zvezi s posameznimi prestopi igralcev, je glede na navedeno utemeljen. Višje sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo izdelavo sodbe (prvi odstavek 354. člena ZPP). Gre za kršitev, ki je glede na njeno naravo višje sodišče ne more odpraviti samo, ne da bi izvedlo obsežen dokazni postopek, ki pa ga je sodišče prve stopnje že opravilo. Z vrnitvijo zadeve zato ne bo nesorazmerno poseženo v pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, temveč takšno odločitev narekuje načelo ekonomičnosti postopka. Ob ponovnem pisanju odločbe bo sodišče prve stopnje moralo oceniti izvedene dokaze v smeri ugotovitve dejansko nastalih stroškov, povezanih s prestopi posameznih igralcev, pri čemer naj kritično ovrednoti trditve obeh strank, upoštevajoč njuno pogodbeno voljo. Stroški, s katerimi sta soglašali obe stranki in so vsaj posredno povezani s prestopom igralcev, nedvomno predstavljajo stroške, ki ne morejo biti v breme zgolj posamezne stranke, temveč se morajo porazdeliti sorazmerno.

11. Zgolj dejstvo, da si sodnica ustvari mnenje o izvedenem dokaznem gradivu, ne predstavlja razloga za dodelitev zadeve drugemu sodniku, zato je višje sodišče pritožničin predlog v tej smeri zavrnilo.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je sodišče pridržalo za končno odločbo na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK: Zoper sklep o razveljavitvi je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje v 15 dneh od prejema pisnega odpravka tega sklepa v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, kaj se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če kateri od upravičencev vloži pritožbo po pooblaščencu, je lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo, ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti, ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenje.

1 V originalu se tekst glasi: „ 3. Sve igrace skavtirane od strane S. S. koji ce podpisati za N. ako dodze do eventualnog transfera komisija poslje odbijeni troskove i obaveze i troskove fondacije ostali neto iznos se dijelu o omjeru 50/50.“ 2 Ta se glasi: Določila pogodbe se uporabljajo tako, kot se glasijo. 3 Zakoniti zastopnik toženke je na naroku 29. 1. 2018 navedel, da gre za eminentno agencijo, ki zastopa 35 igralcev (prepis zvočnega posnetka zapisnika str. 23, list. št. 122 spisa).