Jedro

Tožničine zdravstvene težave po oceni izvedenskega organa niso takšne, da zaradi njih ne bi bila več zmožna za delo frizerke, oziroma da bi bila za to delo zmožna le s skrajšanim delovnim časom. Ker do izdaje dokončne odločbe toženca ni prišlo do invalidnosti, je tožbeni zahtevek, da se jo razvrsti v III. kategorijo invalidnosti in se ji prizna pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega po 4 ure dnevno, utemeljeno zavrnjen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 24. 7. 2014 in št. ... z dne 2. 4. 2014 in da se jo razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 26. 3. 2014 dalje in se ji prizna pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega po 4 ure dnevno.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je popolnoma nesposobna za vsako delo. Vsi specialisti so ji povedali, da tako bolna ne more delati. V predsodnem postopku sta bili obe invalidski komisiji, enako pa tudi komisija za fakultetna izvedenska mnenja pri fakulteti A. v B., drugačnega mnenja. Sodišče je sicer res izvedlo vse dokaze, kot jih je predlagala tožnica, vendar kljub temu meni, da dejansko stanje ni pravilno ugotovljeno. Tožnico najbolj poznajo zdravniki, ki jo obravnavajo. Za popolno ugotovitev dejanskega stanja, bi bila potrebna izvedba dokaza z izvedencem medicine dela, prometa in športa, ki bi nedvomno ugotovil, da tožnica ni sposobna za nikakršno delo. Izvedenca te specialnosti pa sodišče ni postavilo in je tožbeni zahtevek zavrnilo. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje z določenimi napotki.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev, zaradi neizvedenega dokaza z izvedencem specialistom medicine dela, prometa in športa.

5. Predmet sodne presoje sta v tem postopku dokončna odločba toženca št. ... z dne 24. 7. 2014 in prvostopna odločba št. ... z dne 2. 4. 2014, sporno pa je, ali je pri tožnici prišlo do takšnega zmanjšanja delovne zmožnosti, da je za delo zmožna le s skrajšanim delovnim časom.

S citiranima odločbama je toženec zavrnil tožničino zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, ker sta obe invalidski komisiji v predsodnem postopku menili, da pri tožnici ni zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale njeno zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta, na katerem dela, to je na delu frizer.

6. Pravna podlaga za odločitev v sporni zadevi je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2). Ta v 63. členu določa, da je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. V drugem odstavku citirane določbe pa je med drugim določeno, da se v III. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, ki ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa oziroma, če je njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 %, ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela.

7. V sodnem postopku je sodišče prve stopnje za ugotovitev spornega vprašanja, pridobilo izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja v sestavi specialista ortopeda ter specialistk za onkologijo in psihiatrijo. Izvedenski organ v takšni sestavi je menil, da pri tožnici do izdaje dokončne odločbe toženca z dne 24. 7. 2014, invalidnost ni podana.

8. Takšno mnenje je sodišče prve stopnje potem, ko je specialista ortopeda in specialistko psihiatrinjo še zaslišalo, utemeljeno sprejelo in nanj oprlo svojo odločitev o zavrnitvi tožničinega tožbenega zahtevka. Mnenje je izdelano na podlagi medicinske in delovne dokumentacije, strokovno obrazloženo in podani ključni medicinski razlogi za takšno oceno tožničine delazmožnosti.

Iz izvedenskega mnenja je razvidno, da gre pri tožnici za bolečine v križu, v vratu, vendar brez nevroloških izpadov. Pri tožnici je bila odkrita rakava bolezen ščitnice v stadiju I, ki je bila radikalno odstranjena leta 2003 oziroma z reoperacijo leta 2004. Pooperativnih komplikacij ni bilo, na rednih kontrolnih pregledih nikoli ni bila ugotovljena ponovitev bolezni. Iz psihiatričnega dela izvedenskega mnenja pa je razvidno, da gre pri tožnici za anksiozno depresivno simptomatiko, ki je bila prvič ugotovljena leta 2003 in 2004. Iz kasnejšega izvida z dne 21. 1. 2015 pa je mogoče razbrati, da je šlo pri tožnici še za fobičen strah pred ponovitvijo karcinoma. Tožnica je bila psihiatrično pregledana le enkrat v letu 2006, do leta 2013 dvakrat, za leto 2014, to je do 24. 7. 2014 pa obstajajo štirje izvidi.

9. Na podlagi takšnega stanja je mogoče zaključiti, da ima tožnica določene zdravstvene težave, ki pa po oceni izvedenskega organa niso takšne, da tožnica zaradi njih ne bi bila več zmožna za delo frizerke oziroma da bi bila za to delo zmožna le s skrajšanim delovnim časom. Sodišče prve stopnje je prav v zvezi z vprašanjem, ali je pri tožnici prišlo do takšnega zmanjšanja delovne zmožnosti, da je za delo frizerke zmožna le s polovičnim delovnim časom po 4 dnevno, še zlasti glede na izvide, v katerih specialisti predlagajo 4 urno delo, posebej zaslišalo specialista ortopeda in specialistko psihiatrije, to je specialista, v katero specialnost sodijo tožničine zdravstvene težave. Specialist ortoped je izrecno pojasnil, da pri tožnici ni mogoče ugotoviti permanentne izgube globalne funkcijske sposobnosti za delo in da je v primeru bolečin možen bolniški stalež. Specialistka psihiatrije pa je celo zagovarjala stališče, da je pri takšnih težavah kot jih ima tožnica, paciente potrebno motivirati na ta način, da vsaj določeno obdobje delajo več, občasno pa se jih razbremeni z bolniškim staležem.

10. Glede na takšno obrazložitev in strokovno prepričljivo oceno tožničine delovne zmožnosti, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo izvedbo dokaza za zaslišanje tožničine osebne zdravnice, lečeče psihiatrinje in lečečega ortopeda. Izvedbo dokaza z izvedencem specialistom medicine dela, prometa in športa pa tožnica sploh ni predlagala in so že zato pritožbene navedbe v tej smeri, da tega dokaza sodišče ni izvedlo, neutemeljene. Pritožba tudi ne navaja konkretnih razlogov, zaradi katerih bi moralo biti mnenje izvedenca specialista medicine dela, prometa in športa drugačno, kot so ga v sodnem postopku podali specialisti ortoped, onkologinja in psihiatrinja.

11. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, saj je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da ni podlage za odpravo izpodbijanih odločb toženca z dne 24. 7. 2014 in z dne 2. 4. 2014, ker pri tožnici še ni mogoče ugotoviti invalidnosti, in torej tudi ne uveljavljene III. kategorije invalidnosti, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.