Jedro

Po določbi 1. odstavka 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, ki jih vložnik zatrjuje in ustrezno obrazloži. Vsako zatrjevanje, ki ne izhaja iz dejanskega stanja, kot ga je v pravnomočni sodbi ugotovilo sodišče, temveč iz temu nasprotne dokazne ocene izvedenih dokazov in drugačnih zaključkov, kot jih je o obstoju odločilnih dejstev sprejelo sodišče, pomeni izpodbijanje pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega S.F. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan kot strošek, ki je nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, plačati povprečnino v znesku 60.000,00 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je bil obsojeni S.F. spoznan za krivega storitve dveh kaznivih dejanja razžalitve po 1. odstavku 169. člena KZ RS in kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. in 1. odstavku 133. člena KZ RS. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v okviru katere mu je bila določena enotna kazen tri mesece in petnajst dni zapora s preizkusno dobo dveh let. Zoper to pravnomočno sodbo je zagovornica obsojenca pravočasno, dne 2.9.1999, vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 7. in 11. točke 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Glede kršitve iz 7. točke 1. odstavka 371. člena ZKP navaja, da sodišče ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe. V obrazložitev kršitve iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP pa navaja, da je v odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah in samimi zapisniki, zlasti glede nasprotujočih izpovedb o mestu in načinu storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe.

V obrazložitvi zahteve tudi navaja, da za kazniva dejanja ne obstaja dovolj dokazov. Izpovedba obsojenčevega brata in izvenzakonskega partnerja oškodovanke D.F. ter izpovedba obsojenčeve matere S.F. sta po mnenju vložnice pristranski in neverodostojni, saj je več kot očitno, da sta ti priči z obsojencem sprti, drugih prič (razen obsojenčeve žene C.F., katere izpovedbe sodišče ni upoštevalo) pa ni bilo. Poleg tega so si izpovedbe prič nasprotujoče tako glede konkretnega mesta storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, kakor tudi načina storitve le-tega. Dodaja še, da sodišče, četudi je obsojenec z zdravniškimi izvidi dokazal, da je bil zaradi poškodbe glave kirurško oskrbljen v bolnišnici, ni raziskovalo, ali naj bi bil obsojenec oškodovanko poškodoval, preden je od D.F. dobil udarec po glavi z železno palico, ali za tem. Zaradi močne krvavitve, vrtoglavice in bolečin, ki so sledili temu udarcu, se obsojenec namreč sploh ni bil fizično sposoben pretepati z oškodovanko in svojim bratom.

Vložnica predlaga spremembo pravnomočne sodbe tako, da se obsojenca oprosti obtožbe, podredno pa razveljavitev le-te in vrnitev zadevo v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP, predlaga zavrnitev zahteve, ker le-ta uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 7. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ne da bi jo obrazložila, ker uveljavljana bistvena kršitev določb postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana in ker zahteva v preostalem delu uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki ni zakonski razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Pravilo, da mora sodišče s sodbo v celoti rešiti obtožbo, pomeni, da mora ugotoviti, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki je opisano v obtožbi (kar pomeni, da mora ugotoviti, ali obstojijo dejstva in okoliščine, ki predstavljajo konkretizacijo zakonskih znakov obdolžencu očitanega kaznivega dejanja), in ali ga je storil obdolženec. Ob pregledu predmetne kazenske zadeve Vrhovno sodišče ni ugotovilo, da obtožba ne bi bila v celoti rešena. Podrobneje pa zatrjevane procesne kršitve iz 7. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni ugotavljalo, saj bi s tem, glede na to, da vložnica zahteve ne obrazloži, v čem sodišče obtožbe ni rešilo, postopalo po uradni dolžnosti in tako ravnalo v nasprotju z določilom 1. odstavka 424. člena ZKP, po kateri se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje (povedano drugače: jih zatrjuje in ustrezno obrazloži) vložnik v svoji zahtevi.

Prav tako Vrhovno sodišče ni ugotovilo, da bi bilo o mestu in načinu storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah in samimi zapisniki. Povedati pa je potrebno, da zahteve tudi glede te zatrjevane kršitve ni bilo moč podrobneje preizkušati (1. odstavek 424. člena ZKP), saj je zahteva tudi pri uveljavljanju protispisnosti (11. točka 1. odstavka 371. člena ZKP) pomankljiva. Kljub temu, da je bilo v postopku zaslišanih sedem oseb in se sodba v obrazložitvi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe sklicuje na izpovedbe treh od njih (oškodovanke M.J., S.F. in D.F.), vložnica namreč ne konkretizira, glede katere izpovedbe je podana protispisnost. Z ostalimi, v tej odločbi že povzetimi, obširnimi navedbami vložnica zahteve pravnomočno sodbo izpodbija zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (373. člen ZKP). Vsako zatrjevanje, ki ne izhaja iz dejanskega stanja, kot ga je v pravnomočni sodbi ugotovilo sodišče, temveč iz sodišču nasprotne dokazne ocene izvedenih dokazov in drugačnih zaključkov, kot jih je o obstoju odločilnih dejstev sprejelo sodišče, pomeni namreč izpodbijanje pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP), zato zahteva tudi v tem delu ni mogla uspeti. Pri odločanju o zahtevi pa se Vrhovnemu sodišču tudi ni porodil precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v izpodbijani pravnomočni sodbi, zato ni zakonske podlage za razveljavitev sodbe po uradni dolžnosti (427. člen ZKP).

Ker v zahtevi uveljavljane procesne kršitve niso podane in ker uveljavljana zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni zakonski razlog za vloženo izredno pravno sredstvo, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Odločitev o dolžnosti plačila stroškov, ki so nastali v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbi 98.a člena v zvezi z 1. odstavkom 95. člena in 3. odstavkom 92. člena ZKP.